mojpes.net

Zbudim se. Prostor pri nogah je prazen in hladen. Vstanem in se krmežljava odpravim v kuhinjo. Pristavim vodo za svojo prvo jutranjo kavo in avtomatično odprem omarico v kateri je še zdaj odprta vreča briket in nekaj konzerv. Z vzdihom zaprem omaro. Odpravim se v kopalnico. Sama. Theba moje jutranje obrede prespi, ti pa si mi vedno delala družbo in me s svojimi vragolijami spravila v dobro voljo tudi po najbolj neprespani noči. Zbudim otroka, jima pomagam... Danes ju bo peljal on. Nisem pri volji še za obvezne otroške prepire med jutranjo vožnjo. Zbudim Thebo in skupaj jih pospremiva. Ob vrnitvi  iz navade stopim v kopalnico, da bom očistila mačji wc. Ustavim se pri vratih in gledam v prazno stranišče, ki še kar stoji tam... Nimam ga kam umakniti, pospraviti, pa je ostal pod lijakom. Theba je že pri posodi. Ve, da je čas za njen zajtrk po katerem sledi moje delo in njeno smrčanje. Iščeva te s pogledom. Vem, tudi ona te pogreša. Delam... S praznim naročjem, brez prekinitev za čohanje. Danes imam opravke. Obujem se, iz omare vzamem torbico. Več kot očitno je, da si mi ob neki še zdaj neznani priložnosti ušla v omaro in spala na njej. Naj kar ostane "kosmata" si rečem in vzamem drugo.
Vračam se domov skupaj z otrokoma. Odklenem vrata in pogledam na poličko, na katero si se vedno postavila, da bi me na varnem pred Thebinim veseljem tudi ti pozdravila. Spet ta boleča praznina. Tomaž ima tono nalog. Tudi njemu je težko. Nalogo delava veliko dlje kot ponavadi, čez čas se ustavi in mi reče: "Veš mami, kar pogrešam Mandijino ležanje na zvezkih in metanje svinčnikov na tla." Sledi kisel nasmeh. "Tudi jaz jo pogrešam," mu povem.
Pomislim na nedeljsko jutro... Kako sem tvoje trupelce zavila v tvojo roza brisačo, s katero sem te obrisala po mokrih nesrečah. Kako sem te kar z ležiščem, ki je bilo uporabljano samo v zadnjih dneh, objela in odnesla dol kolegu, da bi vsaj Samu prihranila... Kako me je Theba hotela potegniti za avtom, ko te je odpeljal naprej, da sem otroka dala v varstvo. Kako sva se s kolegico peljali za teboj, ti naredili grobek in pot nazaj... Vse je nekako v megli, kot nočna mora.
Naloga je končana. Pomivam posodo, kuham,... Kako je dolgčas. Pogrešam to, da bi ti vmes vsaj nekajkrat rekla: "Dol iz pulta/mize!". Že nekaj dni nisem pomila tal. Ni namreč nikogar, ki bi vztrajno iz zasede napadal in lovil krpo. Dobro, da se dan bliža koncu.
Še zadnji sprehod. Vrneva se in slišim: "Tole je bil pa dolg sprehod". Vem da imava zdaj malo daljše sprehode. Ne da se mi razlagati, da vsaj zunaj ni mest, ki bi mi priklicala kakšen spomin. Saj so lepi spomini, samo za zdaj še preveč bolijo. Vklopiti moram vnaprej pripravljen pralni stroj. Kot vedno pogledam, če slučajno ne spiš v njem, preden zaprem vratca… Končno konec dneva. Še maile pregledam, poklikam po forumu potem pa v posteljo, spim tako skoraj nič odkar te ni več.
Tomaž sprašuje, če bomo imeli še kakšno muco in me opominja na moje lastne besede: "Veš koliko je ubogih muc brez doma…" "Bomo, seveda. " "Bo takšna kot Mandi? " "Ne takšne ne bo več" povem. "Tako kot ni še ene Mufke, ki me je vsako jutro budila na Garfieldov način, kot ni še enega gosposkega Šapija, ki je točno ob uri začel s cukanjem, Janija s tacami na x in njegovega otresanja kadar mu kaj ni bilo prav, tako ni še ene dekonoseče Manki. Saj so še hiperaktivne muce, a vsako živo bitje je nekaj posebnega, " razložim in skrivam kepo v grlu.
Čas celi rane pravijo. Pri ostalih sem imela čas za pripravo, konec je bil pričakovan. Ti pa si nas zapustila tako na hitro. Veliko prezgodaj. Nekoč, ko pride moj čas, se vidiva. Takrat ti še enkrat povem kako rada te imam.

Tecka, vem, da so samo besede, a vseeno moje iskreno sozalje.... svet je vcasih nepravicen in krivicen. Tudi jaz sem to ze spoznala in se sprasevala, zakaj je morala poginit kaksna zivalca. A slej ko prej ugotovim, da ima vsaka smrt nek pomen (ceprav se nam v trenutkih bolecine to zdi popolna neumnost)...
drzi se... izjokaj se... bolecina bo minila, spomin nikoli... Mandi se sedaj sigurno podi s crnim mackonckom, ki ga je nova druzina ze cakala, a je prej podlegel isti bolezni kot ona ... veliko premlada sta bila oba...

Oh...Tecka...čudovito napisano.  :'( Sem cela solzna. Tudi jaz upam, da se bomo z našimi kosmatincami srečali onkraj mavrice.

Drži se!

Tjaša

Kako lepo napisano. Moje sožalje. kaj pa je bilo? :'(

Joj Tecka berem vajino zgodbo in jokam zraven... vem kako ti je!

Nekdo davno, davno je dejal, da živali odidejo od nas, ko so nas naučile vsega kar smo se od njih morali naučiti...

Jaz mojo punco še vedno čutim ob sebi, na sprehodu se ustavim in jo pobožam... najbrž bo vedno z mano...

Če boš zbrala dovolj poguma za to, ponudi svoj dom novemu malčku. Srečala ga boš ko bo pravi čas za to... res pomaga veš!

mislim na vas
ostržka

Tecka, drzi se- moje iskreno sozalje vse vam.

Tecka tudi iz moje strani iskreno sožalje :'(

Tecka moje sožalje... Si ne predstavljam sam dneva brez moje mrcine...

Tanja040 a si že pregledala licitirane predmete?
http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,10769.msg287663.html#msg287663

Sožalje.

Tecka, moje iskreno sožalje ... Boli, vem. Ampak, kot si sama rekla, ko bo čas pravi, se ponovno srečate. Drži se...

Diana

Moje sožalje Tečka.   :'(

Tecka tudi moje iskreno sožalje. Jaz sem rabila dobrih 6 let, ko mi je umrl moj muc, da sem se opogumila nabaviti si psička. Pa ful paše. Ampak sami boste vedeli kdaj je pravi čas za to.
Branka

Sožalje.
Jana

Včeraj je minilo leto odkar te ni več. Veš nič manj ne boli in še vedno te pogrešam...

Kako ne bi  :'(
Spomin živi večno  :-*

Včasih še 10 let ni dovolj.  :'(

iskreno sožalje;( tudi mene je zapustil moj kužek prehitro...še živet ni začel;(...REsnično mi je žal :( lepo napisano..

 :'( vsakič ko prebiram stran v spomin jočem,.. težko je, ampak nekoč se bomo spet srečali,..

Po dveh letih praznina ostaja. Žaba moja mala še kar te pogrešam in še vedno trdim, da si najboljša mačica kar jih je kdaj bilo.

Pravijo, da čas celi rane. Nekatere pa se nikakor ne celijo. Pridejo dnevi kot je današnji... :'( :'( :'(

http://www.youtube.com/watch?v=Q5IifdSv9Gk

 :'(
Res je, nekatere rane ne zacelijo brez brazgotin. Tiste ta velike zagotovo ne.

Imam smotan dan... Eh pogrešam to malo opico :'(

:-*

Tečkica  hu:g