mojpes.net

K pisanju me je vzpodbudil telefonski klic prijateljice, ki mi je sporocila, da se oddaja mladic, katerega srecujem na sprehodih z njegovo lastnico ces, da ga ne more obdrzati, ker mladica ne obvlada in je pravzaprav spoznala, da ne zmore imeti psa.

Ze precej casa bentim nad lastniki psov, ki jih srecujem na sprehodih, ker cas sprehoda izkoristijo za cebljanje po telefonu, pes pa zdolgocaseno lomasti ob njih in upa, da mu bo kdo posvetil trenutek pozornosti.

Naj nastejem ene par taksnih (jih je pa mnogo vec):

Osebek 1.
Osebek 1. je izredno majhne in nezne konstitucije (s posteljo vred ne spravi vkup 50 kg), na povodcu pa ima ogromnega psa iz druzine molosov, ki je sicer miren a ko zagleda moja psa, tisti drobizek od lastnika vedno lepo odslepa v blizino mojih psov, ker bi seveda zelel dokazati, da je on gazda na tem teritoriju. Zaenkrat do pretepa se ni prislo, ker se ju ogibam v velikem loku.
Ko ju od dalec gledam, osebek 1. vedno visi na telefonu in ga niti slucajno ne zanima kaj se dogaja v okolici, se najmanj pa ga zanima pes, ki ga ima na povodcu. Pes zgoldocaseno hodi zraven in vohlja, ker kaj drugega niti nima za poceti.
Zadnjic sem ju videla na drugi lokaciji, ko sem se mimo peljala z avtom. In kaj vidim? Isto sliko kot vedno do sedaj. Osebek 1. zavzeto naklada v telefon, pes pa stopiclja zraven.


Osebek 2.
Kadarkoli srecam osebek 2. se ta vedno mimo pripelje s kolesom. Z eno roko sofira, v drugi pa ima… ja telefon vendar in vneto nekomu razlaga… pojma nimam kaj, a mora biti zelo pomembno, saj se obnasa, kot da ostali svet okoli njega ne obstaja. In potem se izza ovinka pojavi  njegov pes, ki mu v velikih lokih nekako sledi. Spet problem!! Ko zagleda nasa dva se najezi, visoko dvigne rep in se nevarno pribliza. Pa saj se niti ne bi stepel, vendar je problem, ker nasa dva goldnov zal ne prebavljata. In ko na ves glas zarobantim naj se spelje, se pes sam od sebe pocasi odstrani. Kaj pa lastnik? Ima zivljenjsko pomemben pogovor po telefonu, pes pa je dobesedno prepuscen sam sebi.

In sedaj osebek 3., ki je izbil dno in je razlog za tole pisanje.
Ta osebek ima mladega psa, ki se ni dopolnil 4 mesece. Mali je bojec in se neprestano skriva za svojim lastnikom. Ko nas zagleda, bi najraje pobegnil in se zacne umikati. Zal pa mu povodec vec kot meter umika ne dovoli. Vsakic dam moja psa na sedi in pocakam, da lastnik malo bitje nekako odvlece mimo. Ceprav sem temu osebku ze povedala svoje (na primeren nacin) ne zaleze. Seveda ima tudi ta osebek vrascen telefon v uho in ga prav malo briga kaj je dogaja z njegovim psom in kaksne travme dozivlja, ko se mora, takole sam, spopadati s svojimi strahovi. Zadnjic mi je celo uspelo (v nekaj sekundah mimohoda), da je mladic stegnil glavo proti mojima psoma in ju hotel povohati (ce bi to naredil moj bojazljivec, bi vriskala od veselja in ga izdatno pohvalila). Ta osebek pa je mladica samo odrinil z nogo, ga potegnil in odvlekel naprej. Uau, celo sranje mu je uspelo narediti medtem, ko je neumorno drdral v telefon. Bila sem cisto paf in ostala popolnoma brez besed.
Naslednji dan pa po drugih kanalih izvem, da ta osebek 3. oddaja psa, ces da mu ni kos in ga ne more obvladati. Jaz bi ga tudi bolj tezko, ce bi se mi telefon zarasel na uho in bi se pes moral sam sprehajati in uciti.

Vsi opisani dogodki se dogajajo v casu vecernih sprehodov med 21. in 22. uro. Torej, teh telefonskih maratonov nekako ne morem opravicevati z neodlozljivimi sluzbenimi obveznostmi.

Pa pisuka poldi (ti dve besedi razumite, kot okrajsavo za vse znane kletvice, ki smo jih pobrali od Turkov) zakaj so si ti ljudje nabavili psa?
A jim ni jasno, da se brez muje se cevelj ne obuje? A jim ni jasno, da je pes zivo bitje, ki ima izredno sposobnost komuniciranja in potrebuje pozornost? A jim ni jasno niti to, da se je psu potrebno posvetiti vsaj tistih par minut, ko ga peljejo ven? Ocitno ne…

In potem poslusamo in beremo, kako je pes nemogoc, kako ga ni mogoce obvladati in se potem vsi ostali ubadamo z iskanjem novih lastnikov ali pa slisimo, da je pes popadljiv in sploh problematicen in vse to samo zato, ker je nekdo nekje slisal kako fajn in »in« je imeti psa pa je takoj je nabavil zvalo malo za katero je bil preprican, da deluje kot Tamagoci.

Vsaj na sprehod ga peljejo ;D Če spustimo kriterije ;)

Moram priznati, da sem si ob mojem malem bedačku pogosto zaželela, da bi mi vsaj en od desetih sprehodov naredil malo manj zakompliciran - brez metanja na tla, ko se avto pelje mimo, brez lajanja na vse kar leze in gre, brez vlečenja itd. Da bi lahko šla ven in pogledala, kaj se novega v mestu dogaja, pes pa bi lepo šel kot podaljšek moje roke - da bi šla na srehod jaz in ne on. Telefonirala ne bi, ker tega ne delam rada. Ampak, ko bomo prišli tako daleč, da bo moj pes na sprehodu dejansko užival in bi lahko rekla, da imam mir pred njim, vem, da bom uživala z njim.

Ljudje so pač takšni in drugačni - imam sodelavko, ki psa skorajda ne vozi na srehod - pravi, da je mops hišni pes in ji ne morem dopovedati, da kaj takega ne obstaja. Ampak pes spi pri njej v postelji in ne morem rečt, da z njim grdo ravna.

Nimamo vsi psov iz enakih razlogov - na žalost.

Eni še na sprehodu čvekajo po telefonu, eni se ga pa niti ne spomnimo sabo vzeti, ko gremo na sprehod. Sem že večkrat študirala, da bi lahko telefon sabo jemala, ker nikoli ne veš kaj se ti lahko po poti zgodi. Npr. čisto dovolj bi bilo, da nerodno stopim si zvijem nogo ali karkoli drugega in ker naša ni glih  komisar Rex, ki bi letel po pomoč, bi bila jaz v temi.  :P

Hmpf... Jst takih primerov hišnih psov poznam nekaj. Ena je čuvala babičinga višavca in klicala vsa začudena, kako da pes pri enem letu še vedno kaka in lula v stanovanju. Po pol urnem (vodenem) pogovoru smo prišli do tega, da hišni pes ne pomeni, da zna uporabljati wc školjko. Drugi primer inteligentne izjave pa je bil, da bodo zahtevali menjavo mopsa (pri vzreditelju seveda) s takim, ki je zdrav in ni pokvarjen... Tudi tu smo ugotovili, da je srž problema v tem, da pes ne zna uporabljati toalete (šokantno pes pri 8 mesecih še ni videl zunanjega sveta - približek sprehodu je bila postavitev na balkon).

Glede telefonov na sprehodih pa tako - če že moram ven s svojim cuckom, potem bom ja valda združila prijetno s koristnim in poklicala na nekaj koncev al kaj? Sej pes je zunaj in to je glavno - da se nadiha svežega zraka in ne zato, da se rekreira, opravi potrebo itd.

Taki primerki so res milo rečeno "čudni".
V našem gospodinjstvu se je dogajalo podobno. Partner, ki mi pelje psa na sprehod zelo rad počveka po telefonu vmes med sprehodom. In seveda ko pridem domov vidim psa polnega energije, ki bi se rad igral in ne ve kaj bi še ušpičil.
Tako, da so pogovori med sprehodom s psom sedaj pri nas strogo prepovedani kadar je sam. Kadar pa sva oba in imam jaz psička čez, pa ni panike.
Sam vzamem telefon s seboj ampak zgolj zaradi previdnosti. Lahko se pes kakorkoli poškoduje ali pa postane žrtev kakega neprivezanega divjaka štirinožnega ali dvonožnega  :-\. Kadar pa počivava v senci pa pokličem kakega pasjeljubca in na kratko počvekamo o dogodivščinah na sprehodu ali  o kakšni drugi "pasji" temi.

To je pa moderna doba....za znoret. Jaz sploh ne vzamem telefona s sabo, ko grem na sprehod s psom, pol pa pridem domov in mi vsi težijo, zakaj se ne javim. Tudi na splošno nisem kaj preveč vestna telefonistka.  :). Ampak ljudje se res obnašajo, kot, da brez telefona ne morejo živet. Žalostno...Pol se bojo pa čudili, ko bo vse rakasto.

Jaz pa priznam, da imam telefon vedno s sabo. Nikoli ne veš kaj se lahko zgodi.

Sabo ga že imam, ampak ga ne uporabljam. Samo če bi bilo nujno. Pa ima naša mrcina manj kot 10 kg. Sedajle sem en teden pazila rottija, pa verjemite, ni časa za mobi. Ne vem, kako ljudem znese.

Jaz bi mobitel vedno vzela sabo še posebej v večernih urah, a vseeno kar ste napisali prej je pri večini primerov  šokantno!!=(

Ne vzamem s sabo niti mobitela, niti cigaretov (sem namreč kadilka, pfuj...  ::)) Sem pa opazila takšne ljudi, seveda, pa tudi ko otroka sprehajajo, imajo ponavadi skoraj vse mamice mobitele v rokah, ali celo na ušesih...Ah, ta moderna doba, ja, kmalu bodo začeli še laptope s sabo jemati  ;D  :(

Jaz sem tudi ena izmed tistih, ki na sprehod vzame telefon.  ??? In ja, včasih vmes tudi klepetam. Ampak nikoli nisem opazila, da bi zaradi tega Lina zunaj kaj posebej trpela.  :-\

hehe, saj nisem zelela zanetiti lova na carovnice... no, telefone  ;D
Pisala sem o osebkih, katere sem videvala skoraj dnevno po leto ali dve (razen zadnji primer) in sem jih vsakic, ampak res vsakic, videla s telefonom na usesu.
Ce ze gres ven s psom, potem mislim, da si kosmatinec vseeno zasluzi vsaj malo pozornosti in igre.

Jaz pa grem na sprehod brez telefona... ker imam vsaj takrat malo mira pred klici in se hočem naužiti narave. Edino ko sem bila organizatorka festivala je bil telefon vedno z mano ker so me razni osebki klicali ob vseh mogočih urah in pač ni šlo mimo tega... drugače pa telefon pustim doma zaradi sebe in ne psov :D. No saj verjemite da 5 psov in telefon sploh ne vem kako bi šlo zraven  :P. Že tamala stalno prinaša kamne in jih moram metati, pa se loviti z njimi.. skratna nimam mira na sprehodu ;D, no pa saj recimo da peljem pse in ne sebe :)

Hm na srečo jaz ne rabim telefonirat tlko razn če me kdo pokliče mu kr hitro rečem kje sm da sm zunaj z psom in da trenutno nimam časa in me naj pokliče morda čez kako urco,dve... ker ponavadi rem z njim na travnik ga spustim in ga moram imeti na očeh če bom pa telefoniral pa bo pes kam hotel jit bo še oni na drugi strani telefona oglušel zraven mojega derenja za psom... sicer na srečo uboga da pride nazaj na ukaz, ampak včasih kr vneto leti za kako srnico če lih ve da je ne dobi... ga odvajam tudi tega lovskega nagona...

Jaz pa nikoli ne vzamem telefona s seboj na sprehod, ker je mojega malčka (4 mesece) še tako vsega strah, da grema že skoraj oba po vseh štirih na sprehod ;D ;D