mojpes.net

Kajin kotiček => Arhiv Zavetišča Horjul => Sporočilo, začeto od: montana wildhack , petek, 28.03.2008 : 12:32:27



Naslov: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: montana wildhack , petek, 28.03.2008 : 12:32:27
upam, da ni preveč narobe, da odpiram novo temo, ampak tu in tam se pod temami živali najdejo vprašanja in teorije o tem in onem, ki nimajo nobene zveze z dotično živaljo.

tako, kot je rekla Jana - takoj, ko ima kdo "prste vmes" pri kaki živali v zavetišču, takoj se mu/ji zazdi, da je potrebno dodatno skrbet zanjo, tudi po tem, ko jo čisto uradno prevzame zavetišče. Za tako skrb imate SVOJE živali. Seveda pa se tale zadnji del nanaša na nekaj posameznikov in ne na večino, ki je kdajkoli sodelovala pri kakem transportu do zavetišča.

Katarina
tole je xena napisala pod Fantino temo, pa bom tukaj navezala naprej.

Imam cmok v grlu, in tole bo javni linč, ampak vseeno, ...
Pred dvema letoma približno, sva se s fantom peljala domov z morja na Hrvaškem. bila je nedelja, pozno popoldne. v avtu cel kup stvari in dva psa. Moja Una in Woody, ki je zdaj že pokojni in je bil alergičen na vse pse, Uno je pač toleriral. Ob cesti, nekje pri Vodnjanu je ležalo nekaj črnega z dvignjeno glavo. Panika, "ustavi takoj!, povožen pes je še živ!". Šla sem pogledat, in res, ob cesti v travi je ležala črna psička z ovratnico, taista psička, ki sva jo nekaj dni prej videla na kratki verigi ob nasadu oljk, brez zavetja, na pripekajočem soncu. Malo sem jo prešlatala, bila je vesela, mahala je z repom, lizala moje roke. Woody se je v avtu drl, renčal, lajal. Kaj naj zdaj? Psica očitno ne more vstati, zadnjih nog ne premika, štala, pa še trebuh je napet, pogledam dlesni, če so blede, je notranja krvavitev?, je zlomljena hrbtenica? Avtomobili drvijo mimo, ustavi se itak ne nihče. Primož se odpelje malo naprej do vasi, da bi domačine povprašal, če vedo čigav je pes, čigav je nasad, kje je veterinar. Za psa ne ve nihče, čigav je nasad tudi ne, veterinar je v Puli, ampak nedelja je, najbrž ne delajo. Ok, gremo do Pule. Premečeva nekaj stvari po avtu, Woodyja vzamem med svoje noge, da ne bi napadel psice, Primož jo položi v Unino košaro v prtljažniku. V Puli piše nedeljom zatvoreno, pokličem številke, ki so napisane na vratih, ne dviguje nihče. Kaj zdaj, bomo čakali?, poskusim poklicat še parkrat, sosedje povedo, da je veterinar nevem kje, in da ga ne bo do ponedeljka. Ok, psa ne morem pustiti tukaj, "Primož, kaj pa če jo prešvercava v Ljubljano? Moj veterinar lahko pride tudi sredi noči." Da ni najbolj pametno sva itak vedela oba, da je na meji lahko frka, ampak sva tvegala.
Čez mejo nama je uspelo, kličem svojega veterinarja, porkadrek, ne dviguje nihče. Psička v avtu cvili, vedno bol potihem, vedno bolj je mirna. Kriza, nekam moramo čimprej.
No in takole smo prilezli do Vrhnike, ko se kar naenkrat spomnim, da je prijateljica nekaj omenjala zavetišče, in da lahko psa odpeljeva tja, da imajo bojda veterinarja, ampak jemljejo pa samo živali, ki niso iz ljubljanske občine ampak z Vrhnike in okolice.
In tu se začne moja laž. Pripeljeva se do Gmajnic (za Horjul nisem vedela), ura je  deset zvečer, enajst.
Vrata mi odpre neko dekle, da kaj bi radi, da so zaprti. Jah, ji že hočem povedat kaj se je zgodilo in v glavi mi odmeva Vrhnika. Iz strahu, da naju bodo zavrnili, ji potem povem, da sva psičko našla ob cesti na Vrhniki. Cankar, Cankar, "na klancu" ji povem. Zadnjih nog ne premika, maha z repom, prej je bila še živahna, da se zdaj umirja. "A lahko kako pomagate?". In dekle se z vrat zadere, Vrhnika ni naša občina, mi smo za Ljubljano!". Kaj? O drek. "Ne vem na koga naj se obrnem, plačam veterinarja, samo pomagajte mi prosim!". Pa se me usmili, ker veterinar prihaja zaradi povoženega psa, ki so ga našli v Šiški. Psičko odneseva v ambulanto, pustiva jo na Uninih odejah. "Veterinar jo lahko pogleda, ampak ne vem če jo bomo sprejeli, občina mora potrdit, da bodo krili stroške. V ponedeljek jih bomo poklicali.". V obupu se ponudim, da bom stroške krila jaz, to možnost zavrne in mi pove, da moram podpisat papir na katerm piše, da se popolnoma odpovedujem psu. Od tu dalje je njeno življenje popolnoma v rokah zavetišča. Ampak če Vrhnika zavrne plačilo stroškov, kaj se zgodi potem? Ni mi hotela povedat, vztrajala je da podpišem tisti papir, če ga ne bom, lahko psa kar takoj odpeljem s sabo in naj se ne vračam nazaj. Kličem še enkrat dežurnega veterinarja, ne dviguje. Primož pravi naj podpišem, da mora psico čimprej nekdo pregledat. Podpišem, dekle me po hitrem postopku pošlje ven, da pa psice nimam kaj božat in se poslavljat, da to ni več moja stvar. Ugriznem se v jezik in si mislim, pomagali ji bodo, vse bo še dobro. Potem fašem še en komentar v smislu, jah, ljudje ne znajo pazit na svoje pse, in vedno imajo prednost rodovniški. Una je kukala skozi okno, kot najbolj rodovniški istrski gonič na tem svetu, kljub temu da smo jo našli pol mrtvo na smeteh v Bosni, Woody, naš rodovniški, čistokrvni mešanec je spal. Še enkrat požrem, in se naredim da nisem razumela komentarja, se nasmehnem, zahvalim, vsedem v avto in smo šli.
Jasno, da mi ni dalo miru. Zanimalo me je kaj se s psico dogaja, v ponedeljek pokličem v Gmajnice in mi pove neko prijazno bitje, da bodo vrhničani krili stroške, da psica nog še vedno ne premika, da gre v torek na slikanje, če je kaj narobe tam, jo bodo evtanazirali.
V torek me je ščemelo v želodcu, ampak vsak dan ne morem težit, imajo veliko dela, bom poklicala v sredo, četrtek. In res pokličem v sredo, vljudno se opravičim če motim, in povem da me zanima kako je s psico. Na drugi strani pa rafal: "Gospa, če ste nad svojim psom dvignili roke zato, ker ga je povozil avto nimate sem več kaj klicarit. Sploh ste pa podpisali, da se odpovedujete psu in tukaj nismo nikomur dolžni poročat kaj se z njim dogaja, na obisk hodit pa tudi nimate kaj!". Klik, in je spustila. V dobro psa, v dobro psa, nikar se ne razburjaj! Postalo mi je vroče, pa še bolj, in preden sem se zavedla sem že imela telefon v roki in na drugi strani spet ona "Halo, zavetišče Gmajnice". "Dober dan še enkrat! Zdaj pa poslušajte gospodična, če bi mi bilo popolnoma vseeno, bi se odpeljala mimo, tako kot vsi drugi, ne bi razburjala svojih psov, ne bi si jemala časa. Pustila bi jo crkovati ob cesti. In če nisem poklicala ob pravem trenutku, bi mi to pač povedali, poklicala bi drugič. Vem, da je pes zdaj popolnoma v vaši oskrbi, ampak skrbi me pa vseeno, rada bi le vedela če je vse ok!". Očitno je ta pogovor slišal še nekdo drug in prevzel telefon, miren glas, ki mi je razložil da je psička zjutraj vstala sama, da malo šepa, da ima apetit, da notranjih krvavitev ni bilo, da je verjetno ohromela zaradi šoka, ker zlomov nima. Zahvalim se, solze mi polzijo po licih. Potem nisem klicala več, kljub tem da me je imelo čisto vsak dan, še en mesec po vsem tem skupaj. Zamer do zavetišča seveda nimam, psa so vzeli, četudi so me grdo gledali.

Zdaj pa vprašanje, kaj narediš, ko nekje v Bosni, na Hrvaškem najdeš psa, ki nujno potrebuje veterinarja, tam ga pa ne najdeš? Poveš resnico, ali lažeš? Te psice skoraj ne bi vzeli že zato, ker je z Vrhnike, kaj bi bilo če bi vedeli, da je hrvatica?
Kako v zgoraj opisanem primeru ravnaš pravilno?

Jasno tudi, da ljudje ki delajo v zavetiščih niso super truper navdušeni, ko sredi noči nekdo pripelje povoženega psa. Pa da dvomijo v ljudi vsepovprek je tudi logično, ker so zavetišča nabasano polna zapuščenih, zanemarjenih in zlorabljanih živali, in večina teh ima za sabo neko bizarno in grdo zgodbo z nekim grdim človekom.
Že kot otrok sem skrbela za vse potepuške mačke okoli bloka in bila najbolj vesela, ko so se nekatere, ne glede na to koliko so bile lačne, najprej stisnile k moji nogi in se pustil pobožat ... Tulila kot zmaj, ko so mi pri 8-ih letih lovci pred očmi ustrelili mamo muco, ki je bila moja prijateljica ... in vedno čuvala svojo mačko na sprehodih po okolici.

Ja, mi doma tudi, pa pomoje vsi, ki kakorkoli spremljajo tale forum, to pa še ne pomeni da je zame primeren vsak pes in vsaka mačka, in to kadarkoli si to zaželim in zamislim, pa tudi v zavetišču še nisem delala, pa pomagala 20im, 30im živalim naenkrat.

Tole pa navezujem na tiso posvajanje Pici in pritoževanje ljudi čez neprijaznost zaposlenih v zavetiščih. Res je, vsi imamo kdaj slab dan, ampak tudi sicer, moja dobra volja je podariti zavetišču denar, hrano, odeje ali karkoli. S tem ne delam usluge zavetiščem, pač pa živalim. Tudi posvojim ne tistih psov, ki se mi najbolj dopadejo, ampak raje tiste za katere zavetišče meni da bi najbolj ustrezali meni, in tiste, ki dom najbolj potrebujejo v nekem trenutku. In če naj se kdorkoli zahvaljuje komurkoli, potem smo to mi, ki smo lahko veseli, da so tudi ljudje, ki vodijo zavetišča in tam delajo in se vsak dan soočajo s tragedijo, ki ji pravimo grdo ravnanje z živalmi in s posledicami le te. Torej, briga me za dober dan in hvala, ker je moja malenkost prinesla pet odej ali nekaj hrane, ali ker je moj edini trud in žrtev to, da ranjenega psa pretihotapim čez mejo ali prepeljem v avtu, ker tukaj je moje delo zaključeno, tam, v zavetišču pa se začne težji del, in to vsak dan, vse dni v letu, ne z enim psom, pač pa s kupom njih živali. 
Mi je Polona rekla hvala, ker sem vzela Toma, ne meni, ne, hvala tebi, ker ga lahko imam in mi ga zaupaš.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: T.R.U. , petek, 28.03.2008 : 14:21:00
..kaj pametovati v zvezi tega, v zvezi posvojitve Pici, v zvezi takšnih in drugačnih lastnikov živali, v zvezi ostalih ljudi, v zvezi tistih, ki bi morali ščititi živali, delati v njihovo korist, jih ščititi, zavetišč, zakonodaje.. Stanje je žalostno…

V zvezi Zavetišča Horjul: eden ne zmore vsega (skrbeti za živali, posvojitelje, forum, telefonske klice, dokumentacijo, voziti k veterinarju, prepričevati organe, ki so pristojni, da delajo, kar jim nalaga zakonodaja…).

..po drugi strani pa domnevni posvojitelj, ki prvič pokliče Zavetišče, katerega številko je dobil kjerkoli že ali prvič pride na forum za katerega je izvedel kjerkoli že, ne ve ničesar.
Le malokdo si vzame čas in "sistem" pred klicem ali forumom naštudira.
Sanja se mu ne o problemih, stanju ... in v svoji naivnosti preveč pričakuje glede vsega (pozornosti, informacij, stalni pripravljenosti ustreči mu...). Žival izbere z očmi in je prepričan v svoj prav, ter v svoje zadovoljujoče znanje glede ravnanja z njimi...

V izogib morebitnim kratkim stikom, telefonskim, forumskih, osebnim... predlagam, da se pri vsaki živali, ki išče posvojitelja doda besedilo ali pogoje ali neke vrste vprašalnik ali ?.., ki bi morebitnega posvojitelja prisilil k razmišljanju in mu dal jasno vedeti za pravila in vse ostalo. S tem bi dobil osnovne informacije takoj pred oči, skupaj z željeno živaljo, ter posledično manj spraševal.

Drugače pa tisti, ki poznajo zavetišče, berejo… so že prepričani, drugi pa ne razumejo pa bi nekateri želeli...

To sem hotel napisati in ne bom razlagal zakaj, nočem razglabljanj in ne mnenj za in proti temu, ne bom odgovarjal in ničesar ne pričakujem...

R.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: T.R.U. , petek, 28.03.2008 : 14:27:05
Pozabil sem povedati...MI SMO PREPRIČANI!


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: T.R.U. , nedelja, 30.03.2008 : 08:15:48
…hudo mi je   :-[ , ker vem, da vsi, ki delajo v zavetiščih, pomagajo zavetiščem, večina tistih, ki želijo posvojiti zavetiške pse ali mačke, ki kličejo in hodijo na forum, HOČEJO LE DOBRO ŽIVALIM...

Vendar so osebna predznanja, znanja, izkušnje, želje, pričakovanja, poti do cilja, cilji …, tako različni, da »ima vsak svoj prav, katerega le težko spremeni  ::) «.

Vsak naj še naprej pomaga živalim, kakor zna in hoče. Če pa hoče narediti še kaj več v njihovo in v svojo korist pa naj posluša in se uči od bolj izkušenih od sebe.  ;)

Prav je, da se sprašuje, debatira…vendar naj se ne pametuje in vsiljuje.  :-*

R.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: takoda , nedelja, 30.03.2008 : 10:26:01
Citat
.po drugi strani pa domnevni posvojitelj, ki prvič pokliče Zavetišče, katerega številko je dobil kjerkoli že ali prvič pride na forum za katerega je izvedel kjerkoli že, ne ve ničesar.
Le malokdo si vzame čas in "sistem" pred klicem ali forumom naštudira.
Sanja se mu ne o problemih, stanju ... in v svoji naivnosti preveč pričakuje glede vsega (pozornosti, informacij, stalni pripravljenosti ustreči mu...). Žival izbere z očmi in je prepričan v svoj prav, ter v svoje zadovoljujoče znanje glede ravnanja z njimi...
Tole je še kako res, včasih iz nevednosti napišeš besedo preveč, ker prej nisi preštudiral vseh napisanih in nenapisanih pravil. In prvi vtis je tu. Ki je lahko, žal, za marsikoga tudi zadnji.
Se strinjam, da je treba vsekakor pri sebi razčistiti kakšnega psa želiš imeti in kakšnega si sposoben imeti! Ravno zato je morda včasih bolje vprašati, razmišljati naglas kot brcniti v temo.
Zavetišča se trudijo po svojih močeh. Ena bolj, ena manj. Ena pa prav nič. Žal. Sploh ko gre za poškodovane živali ki jih pobereš na cesti. Jaz sem že peljala povoženega psa na veterino in plačala osrbo, ker nisem mogla pomisliti kako bi v zavetišču čakal na pregled itd. Na srečo sem si to lahko privoščila. In tudi oddala sem ga. Vedno pa ne gre tako...


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: vis in nox , nedelja, 30.03.2008 : 11:34:59
Še jaz bi nekaj dodala.

Ko smo se pri nas pred letom in pol odločili za mačko, sem vedela samo za Gmajnice. In sem se odločila, da poskusim pri njih dobiti mačko, ker bodo že oni poskrbeli, da bo zdrava, cepljena, sterilizirana. Živela sem v trdni veri, da vse to financira občina, torej davkoplačevalci in to v vseh zavetiščih. Ker v Gmajnicah muce niso imeli, sem naključno na internetu našla Horjul. Prosila sem za muco, ki bi bila lahko samo notranja. Mislila sem, da je to za muco slabo, ker ji s tem kratimo svobodo! Bila sem zelo presenečena, ko mi je Polona rekla, da bi po njeno morale biti vse muce notranje. Takrat tudi še nisem vedela, da ima Horjul forum. Ampak počasi sem začela razširjati svoja obzorja in danes že kar nekaj vem.

In, ne boste verjeli, Polona me ni ugriznila, še celo vedno je bila zelo prijazna z mano, pa čeprav sem ji večkrat zastavila kako neumno vprašanje. Pa mislim tudi, da če si žival zelo želiš, se boš tudi malo potrudil in vzel kakšno neumesno nazaj, saj gre vendar za višje cilje, mar ne.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: fižolova župca , sreda, 25.06.2008 : 17:00:46
Tole ni teoretiziranje niti pametovanje, samo delit želim svojo jezo, žalost in še kaj. Na jok mi gre... Ker je svet tako grd, ker bo sredi takih idiotov in debilov rasla moja hči, ki jo zaenkrat še vozičkam naokrog, se ji smejem in ji skratka hočem dopovedat v kako lep svet je rojena. Kar je ena velika, usrana laž. Se bo sploh kdaj kaj spremenilo?
Zgodilo se je pred kako uro ali dvema... Fant in dekle ob cesti, kjer sem šla mimo, sta imela v naročju malega belega kužka, ne vem če ga je bilo za 5kg skupaj, mladiček. Nekako se jima je uspel izmuzniti s povodca, stekel je na cesto in še preden sta uspela prit do njega... pripelje dostavni kombi, voznik zagleda malega, ki kroži po cestišču, prepričana sem bila, da bo zmanjšal, brez kakršnega koli problema bi ustavil... on pa z vso silo pritisne na plin! Konkretno je moral motoviliti po cestišču, da ga je uspel zadeti! Pesek se je dobesedno navil okrog gume, tipa v avtu pa sta se krohotala in odpeljala! Samo par trzljajev, niti zacviliti revež ni zmogel več. Kri se mu je vlila iz ust in pasja dušica se je poslovila.
Fant in dekle nista želela na policijo, ker naj voznik tako ali tako ne bi bil kriv (pes ni bil vrvici). Jaz sem vse skupaj prijavila, policiji pustila registrsko številko in poudarjala, da ni šlo za nesrečo, ampak za namerno poškodovanje živali in povzročitev smrti... Ne vem če kaj pomaga... tipu se skoraj gotovo ne bo zgodilo nič. Vem ja, živali morajo biti pod nadzorom. Ampak takšni ljudje bi tudi morali biti. Sem prepričana, da idiota kot je ta, le strah pred posledicami loči od tega, da bi z veseljem zapeljal tudi čez kaj dvonogega.
Mi gre preveč na jok, da bi lahko napisala kak pameten zaključek... Pazite na svoje živalce... in nase... nikoli ne veš...  :'(


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: Zala_ , sreda, 25.06.2008 : 17:21:41
Eh, eni ljudje so taki da mene prime čez njih zapeljat alpa jim kaj konkretnega naredit. Pa nisem zlobna/sadistična/karkoli, ampak ob takih ljudeh me pa prime. Ob takih ki se spravljajo na šibkejše in to namenoma, z užitkom in privoščljivo. Takim bi rada pokazala, da občutijo kaj so povzročili nekomu nič hudega slutečemu. Pa naj bo to petarda v rit, metanje ob steno v žaklju, metanje kamenja,... Takrat si zaželim, da bi lahko ratala Hulk ali Godzila in jim dala ''a taste of their medicine''.
Jaz po svetu hodim z mislijo ''kako bi se pa jaz počutila v tej situaciji? kako bi rada, da drugi ravnajo z mano?'' Me razhudijo ljudje, ki mislijo samo nase in na svojo rit (v vseh pogledih), so arogantni, privoščljivi, zlobni. Zaradi takih je svet danes tako zafuran, kot je.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: zalarjeva , sreda, 25.06.2008 : 17:23:58
Aaaaaa!!! Groza!!! Brezvestni ljudje!  >:(  :'( Tudi jaz hodim naokrog s pregovorom, ki se ga držim : ne delaj drugemu tega, kar nočeš da drugi delajo tebi.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: vis in nox , sreda, 25.06.2008 : 17:24:57
Ne morem napisati, da sem razočarana nad "ljudmi". To je že davno minilo. Polna sem prezira. Želim si, da bi se lahko umaknila nekam, samo z mojimi štirinožci....


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: moonbeam , sreda, 25.06.2008 : 17:28:41
Sej niti ne vem kaj naj napišem... :-\  Jaz umrem, da se mi kaj takega zgodi, sploh pa pred mano  :'(  Joj kako boli, ko slišiš ali prebereš kaj takega. Sej ne morem... Zaupanje v ljudi pa je tako ali tako na tenki nitki, glede na to da so mulci, ki so ustrahovali mojo psičko nekoč, krivi za izgubo te krasne psičke... In potem preberem kaj takega in se spomini vrnejo...kako hudo je to...


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: Alba , sreda, 25.06.2008 : 17:44:26
Imam le en komentar - za bruhat.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: Zala_ , sreda, 25.06.2008 : 17:49:51
Ja saj, mulci. Ravno danes smo sedeli pri jezeru na Jezerskem in vidim enega mulca (ene 6 let je mel) kako je vrgel kamen iz pomola na nič hudega slutečo račko (in na srečo falil). Račke so potem odplavale, on je pa optimistično še nekajkrat vrgel, dvakrat celo celo pest kamenja (je očitno mislil da bo več projektilov že nekaj zadelo). In gledava z mami kje ima starše, sem pričakovala da bo nekdo pritulil do njega da tako se pa ne dela, potem pa ugotoviva da njegova mami leži ko en kit prav leno na pomolu in ga gleda. Halo?! Ni čudno da zrastejo potem v take objestneže. Sva z mami potem hotele it tja ji rečt naj vendar vzgaja sina (jaz sem predlagala da začneva metat kamne v njiju, ker besede itak ne bi zalegle in bi mogoče tako videla da ni fajn občutek ko kamen proti tebi leti) ampak so potem šli.  >:(


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: moonbeam , sreda, 25.06.2008 : 17:57:36
Sva z mami potem hotele it tja ji rečt naj vendar vzgaja sina (jaz sem predlagala da začneva metat kamne v njiju, ker besede itak ne bi zalegle in bi mogoče tako videla da ni fajn občutek ko kamen proti tebi leti) ampak so potem šli.  >:(

Ja sej, drugače ne gre kot udari nazaj. Nisem za nasilje ampak, če kdo ogroža mojega kosmatinca bi jim že pokazala svoje... Tolikokrat sem se tepla za Rokija in njegov mir v mladosti  >:( >:( >:(   Ne diraj lava dok spava!  ;)


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: Yo , sreda, 25.06.2008 : 18:06:39
Jaz sem nad ljudmi že zdavnaj obupala. Ne pričakujem od njih ničesar. Kvečjemu, da se ne vtikajo vame, v moje bližnje in v moje živali.

Na jok mi gre... Ker je svet tako grd, ker bo sredi takih idiotov in debilov rasla moja hči, ki jo zaenkrat še vozičkam naokrog, se ji smejem in ji skratka hočem dopovedat v kako lep svet je rojena. Kar je ena velika, usrana laž.

Tudi jaz sem svoji dopovedovala, dokler ni dobila par "lepih back-up-ov". Zdaj ni več v vozičku in marsikaj jo prizadane. In včasih joče. In jočeva skupaj, ker me boli njena bolečina, pa tega ne moreva spremeniti. Pa vendar, ima srce na mestu in se je naučila dvignit glavo in it naprej. In poskrbeti za nemočne. In zato je v mojih očeh zelo zrasla, pa čeprav je samo otrok.

fižolova župca, takim otrokom ni vedno lahko. Imajo pa čisto vest. In dobro srce.

O zgornjem dogodku nimam komentarja. Oz. če sem kruta, vsakdanjik. Žal.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: binulja , sreda, 25.06.2008 : 19:35:30
Ravno danes, je tudi meni oče povedal zgodbo... Se je sprehajal z mojimi kocinami na izletniško precej obljudenem kraju in po poti srečal otroke, ki so s palicami po nečem udrihali. Pa je stopil bliže in ugotovil, da mahajo po gožu. Seveda  je mularijo takoj "vljudno" opomnil, da če so za božjo voljo normalni, da je to živo bitje!Halo! Zraven je  stala mlada mamica in dejala : Gospod, saj je vendar kača! Menda so kače prav zato tam, da jih pobiješ s palico, če ti že kaka nesrečnica po pomoti prekriža pot. Potem je prijel goža in ga potegnil v podrast stran s ceste, ženska pa je baje kričala, kot zmešana. Kako boš pri takih starših potem dobil ven normalno mladino... :-X

Na kraju nedaleč od tega, kjer se je dogajala zgodba, pa je voznik prav tako namerno povozil psa. To je tudi priznal lastniku in rekel, da naj ima pač privezanega. Če bi se dogodek ponovil, bi ga ponovno zbil, namerno pač. Ljudska zloba ne pozna meja. Z mojim Snikerjem bi kmalu končala pod kolesi avtomobila, v coni umirjenega prometa, na prehodu za pešce...   >:( Včasih človek nima besed...Pazite na svoje živali, zares pazite, ker je takšnih in drugačnih ljudi na cesti vedno več.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: the_girl , sreda, 25.06.2008 : 19:39:42
Dejstvo je, da mora biti pes na vrvici in da moraš absolutno paziti nanj. Ampak... a zato, ker nekdo nima psa na vrvici, bom pa peljala čezenj? :o >:( :-X


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: skogkatt , sreda, 25.06.2008 : 21:37:36
 :'( :'( :'(

Da bi se jim maščevalo, kjer jih najbolj boli  >:( :(
Meni bi se zmešalo in prisežem, da bi ga izsledila, sploh če bi imela registrsko, ta ne-človek ne bi več imel miru od mene.

Kaj pa, če bi dali to zgodbo v časopis? Pa magari lokalnega? Sosedi bi ga znali prepoznati in mogoče celo prezirati.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: fižolova župca , sreda, 25.06.2008 : 21:59:36
Slogkatt, z veseljem! Ampak problem je, da živim v Belgiji, kjer se mi je to tudi zgodilo. Očitno imajo tu kar strogo glede kazni, ker pes v tistem trenutku ni bil na vrvici. Lastnikov namreč na noben način nisem mogla prepričat, da bi šla z menoj na policijo.
Pomenljivo pa je bilo to, da je poleg mene zraven pristopil le še nek zelo "zapečen" tujec in zaskrbljen spraševal, če lahko kako pomaga... Domačini so po "evropsko" mirno hodili mimo - najlepše je, če se obrneš stran, pa ostaneš nobel in fin, ane...
Če pa slučajno srečam ta avto še kje, prisežem da ne bo ostal cel, pa listek dobi gor, da bo vedel zakaj! Zame je to zločin, sploh ker je bilo vse skupaj tipu očitno v zabavo!


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: skogkatt , sreda, 25.06.2008 : 22:02:33
Razumem  :(

Joj, kako nemočni smo v bistvu  :-[


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: vis in nox , sreda, 25.06.2008 : 22:35:51
Dejstvo je, da mora biti pes na vrvici in da moraš absolutno paziti nanj.

To me je spomnilo na tisti dogodek, ko je lovec ustrelil neprivezanega psa. Gre za (po moje) zelo podobno zadevo: lastnik psa je v obeh primerih v prekršku, nasprotna stran je pa storila (upam da) kaznivo dejanje. Enako bi bilo, če se znajdeš na tuji posesti in lastnik te kar ustreli; pa vemo, da tako ne gre.

Mislim tudi, da nismo tako nemočni, samo zaradi živali nihče ne začenja pravde, pa ravno to bi bilo potrebno, potem bi se stvari pričele spreminjati. Če ne narediš nič, ostane kot je.

Zato tudi podpiram tožbo zaradi nespoštovanja posvojitvene pogodbe. Edino tako ima papir težo, če je za njim sankcija, sicer je samo papir.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: uncas , sreda, 25.06.2008 : 22:38:22
Ja saj, mulci. Ravno danes smo sedeli pri jezeru na Jezerskem in vidim enega mulca (ene 6 let je mel) kako je vrgel kamen iz pomola na nič hudega slutečo račko (in na srečo falil). Račke so potem odplavale, on je pa optimistično še nekajkrat vrgel, dvakrat celo celo pest kamenja (je očitno mislil da bo več projektilov že nekaj zadelo). In gledava z mami kje ima starše, sem pričakovala da bo nekdo pritulil do njega da tako se pa ne dela, potem pa ugotoviva da njegova mami leži ko en kit prav leno na pomolu in ga gleda. Halo?! Ni čudno da zrastejo potem v take objestneže. Sva z mami potem hotele it tja ji rečt naj vendar vzgaja sina (jaz sem predlagala da začneva metat kamne v njiju, ker besede itak ne bi zalegle in bi mogoče tako videla da ni fajn občutek ko kamen proti tebi leti) ampak so potem šli.  >:(

Sem videla nekaj podobnega pred viškim sparom v lj. Mulc s kamnom na goloba, oče pa zraven. Sem ga nahrulila pred očetom, in ga vprašala, kako bi se on počutil. Oče ni niti muksnil. Kasneje so šli mimo še s sestrico tega pokovca. Je še ona imela neke ideje, a....... jo je bratec potegnil stran in ji rekel: Veš, tega pa ne smeš..... (čeljust mi je padla na tla)


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: Gargamel , četrtek, 26.06.2008 : 11:48:19
Pri nas v naselju (bs3) se med stolpnici sprehaja kar nekaj golobov...in vsakič ko sedim na kavi, gre kakšna družinica iz stolpnice ven, tamali kričijo in podijo golobe. Jst pa za njimi  :) Zadnjič sostarši prav ponosno gledali svojega 4 letnega sinčka, kako je travmiral goloba. Mislim...a je to način?

Lansko leto sta po Bohinjskem jezeru fantek in punčka, vsak v svojem kanuju, preganjala raco. Tekmovala sta kdo jo bo prej butnil. Kje so bili starši? Pili pivo in pustili tamalim, da se zabavajo. Sem tekala dol in gor po obali in se drla kot jesihar.


Naslov: Re: vprašanja, teoretiziranja, pametovanja
Poslano od: fižolova župca , četrtek, 26.06.2008 : 12:40:07
Ja, pri golobih se ponavadi začne. Ampak, a ni fajn, ko tamal, ki komaj zna hodit, teka za njimi in vpije, starši ga pa še ščuvajo?! >:(
Mene je zadnjič tudi neka mama čudno gledala, ko sem njenemu mulčku razlagala, da so "ptički bogi" - pa sej odletijo, a ne? Me je imelo, da bi za njo poslala enega fejst hudega psa - sej bi ona tudi zbežala, al kako?
Sicer pa iz takih ljudi v glavnem zrastejo neobčutljivi povprečneži, kar je dokaj zanič, ampak še mnogo hujši so tisti, ki otrokom stalno grobost, nezadovoljstvo in sitnost predstavijo kot način življenja. Jih sploh ni malo takih in so na kritiko mimoidočih še mnogo bolj neobčutljivi. Svoje otroke pa z zgledom učijo, kako fino se da z nasiljem svoj pritisk in frustracije sproščat. In ti potem kot odrasli pač navijajo psičke okrog gum... In se temu smejijo. Res smešno, ni kaj... Se opravičujem, ampak še vedno mi ne gre iz glave, ne morem pozabit barab *$"&X*#...