Natisni stran - Ime mi je Trini

No, pa da začnem. Vidim, da imate eno super rubriko. In ker sem malce samovšečna, vam bom povedala nekaj stvari o meni. Psttt, ampak o tistih nerodnih ne okrog govorit!
Ne vem točno, kdo mi je izbral ime. Pa vam povem, da mi je presneto všeč. Polona, če si mi ga izbrala ti, čestitam za dober okus! Ob priliki se ti oddolžim z mokrim poljubčkom. Joj, kako jih rada delim... Včasih kdo dvakrat vpraša, kako mi je ime. Bila sem že Trili, pa Trimi, ampak najbolj smešen je pa zagotovo Jerčin dedek. Veste, star je že, jih ima krepko čez devetdeset in bolj slabo sliši. Dolgo časa so potrebovali, da so mu dopovedali, da sem kužika in ne kužek. Ko je to osvojil, si je »zapomnil«, da mi je ime Tini in sedaj me kar tako kliče. Pa nisem kaj preveč huda, ker je super možakar. Rad me crklja in pri kosilu mi vedno prihrani najboljši kos mesa, čeprav se moja dva vedno kregata nanj. Saj še sama ne vem, zakaj, ampak verjetno že mora biti tako.

Živim pri Jerci in Juretu (jaz jima rečem kar J&J). Včasih sta malce smešna, občasno tudi tečna (red in disciplina... hm, kaj je že to?! SAJ UBOGAM VSE, KAR ZAHTEVATA OD MENE…), ampak ko me čohljata po trebuščku in se stiskamo na kavču, ju imam pa najraje na vsem svetu. Kar pozabim na muke, ko me Jerca s krtačo lovi po stanovanju. Brrr, tega pa res ne maram >:(. Ampak vem, da to sodi zraven. Včasih sem malce nagajala in se skrivala, sedaj pa se prepustim česanju in moram vam povedat, da navsezadnje sploh ni tako slabo. Ko sem lepa, počesana, vedno dobim tako dobro šmakico (včasih, ko lepo pogledam, tudi dve), da kar takoj pozabim na vse skupaj.

Ne spomnim se najbolje, kdaj sta prišla pome v Horjul. Pravita, da bo kmalu dve leti od tega. Vem pa, da me je bilo neznansko strah, ker z vožnjo v avtomobilu doslej nisem imela dobrih izkušenj. En grdi, res grdi stric, za katerega upam, da ga nikoli več v življenju ne srečam, je mojo mamico, tri bratce in mene popeljal naokrog. Nekje je kar ustavil avto, nas prijel in vrgel ven. Katastrofa, vam povem. Ne vem, kako bi se naša življenja končala, če ne bi bilo naše ljube Polone :-*

No, kar naenkrat sem se znašla v Trbovljah. To je takšno čudno, zadimljeno mesto, ampak sem vesela, da ima vsaj malce zelenih površin. Tudi hribe, ki sodijo zraven, naravnost obožujem. Živim v bloku. Ob prihodu v nov domek sta mi lastnika pripravila udobno, lepo košaro. Pa sem kar hitro ugotovila, da je še najbolj primerna za shrambo. Saj tudi vi v stanovanjih potrebujete shrambo za vam ljube stvari. Spim ali ležim bolj malo v njej, ker me bolj mika velik kavč sredi dnevne sobe, pa postelja, pa mehak rdeč plišast srček, ki mi ga je dala Jerca, čeprav ga je dobila za darilo. Aja, naj se vrnem k shrambi. Ta moja košara je prav magična, zato se po domače imenuje »magic box«. Kopica super igrač se skriva v njej in vedno najdem kaj novega. V košari se nahaja moja najljubša igrača, plastična piskajoča kura, ki je prekleto vzdržljiva. Zdi se mi, da jo imam že od nekdaj, za darilo so mi jo prinesli prijatelji od J&J. Kadar sem dobre volje, jo ubijem tudi desetkrat na dan, pa je še vedno prav živahna. Včasih me tako razjezi, da jo mečem v zrak kakšen meter, ampak je to sploh ne znervira. Rada imam tudi copate. Vem, da tistih od gostov ne smem maltretirati, zato so toliko bolj na udaru copati, ki jih nosita J&J. Po moje sta zamenjala že vsaj deset parov, ampak nekaj pač moram dati v gobček, da jima pokažem veselje, ko prideta domov. Obožujem tudi nogavice, ki jih mimogrede sunem, če jih kje najdem.

Vesela sem, ker me povsod vzameta s seboj. Ni mi pomembno, kam gremo, samo da smo skupaj. Sicer sem najbolj srečna, če me peljeta na kakšen velik travnik ali pa v gozd, da prenašam sem ter tja dvometrsko palico ;D. Tistih malih paličic ne maram, ker mi ne predstavljajo nobenega izziva. Mora biti vsaj štirikrat večja od mene, da sem zadovoljna. Rada imam ljudi, s katerimi se družita J&J, ker mi vsi namenjajo pozornost. Včasih grem za par dni na počitnice k njunima staršema. Mami od Jerce je prava faca. Vse življenje se je bala psov, tudi mene, ko sem prišla k novima lastnikoma. Ampak me je prav počasi začela čohljati in jemati v naročje, sedaj sva pa super prijateljici. Prav vesela sem, da sem ji lahko pomagala pregnati strah pred kužki. Saj znamo biti prav simpatični ;) Kjerkoli sem na počitnicah, se imam fino in se veliko dogaja, ampak ko se vrneta lastnika, znorim od veselja. Res ju pogrešam. In tudi malce kaznujem. Skrivam se po stanovanju in pasem mulo nekaj časa, da se sekirata, kaj je narobe. Zame šteje le to, da smo vsi trije skupaj. Ali da skupaj obiščeva ljudi, ki jih imamo radi. Ne maram pa, da gremo vsi trije nekam in gre potem eden še po kakšnih opravkih. Takrat se vržem na tla in čakam, čakam. Malce trmarim in zganjam užaljenost. Teh pet minut se mi zdi tako dolgih.

Veliko bi vam še lahko povedala. Nisem ravno tipičen kužek, kar se hranjenja tiče. Pojem sicer vse, ampak ko sem sita, enostavno ne jem več. Rada jem tudi zelenjavo, pomembno mi je, da je hrana pestra in ne enolična. Ni mi všeč čokolada, niti pasja. Sem pač trendovska punca in dam veliko na zdravo prehrano. Zjutraj sem prava zaspanka in tako kot moja lastnica rabim kar nekaj časa, da se spravim k sebi. Rada se srečujem z drugimi kužki, čeprav me je nekaterih prav strah, ker so tako večji od mene. Če pa presodim, da bi se lahko lepo igrala, ga začnem izzivati na dvoboj v pasjem letanju sem ter tja. Tečem ekstremno hitro in ko imam dovolj energije, me še noben kužek ni uspel ujeti. Ljudem, katere imam rada, vedno pokažem strašno veselje ob snidenju. Pa da se še malce pohvalim – lani me je obiskala novinarka Petra in na celo stran v reviji o psih napisala članek o meni. Si predstavljate?! Niti rodovnika nimam, pa sem takšna frajerka :D. Priznam, da mi je res lepo. Pa saj sem tudi jaz takšna ubogljiva in prilagodljiva. Najraje, res najraje imam pa čohljanje. Ko si ga zaželim, se enostavno uležem na hrbet in milo pogledam. Mislite, da mi lahko kdorkoli odkloni ta užitek?! Ja, ja, vas že kar slišim: »Še ena scrkljanka…« :D

Čeprav pa tako zelo uživam v razvajanju in crkljanju, moram včasih delati stvari, ki mi niti malo ni všeč. Pravzaprav bi jih kar ukinila. Najbolj od vsega sovražim šolo. Že dva dni prej sem slabe volje. Saj vem, čeprav sem vaška mešanka (ali pa dolgodlaka žažarska terierka, kakor hočete ;D), je v današnjih časih izobrazba zelo pomembna. Kljub vsemu pa sploh ne razumem, zakaj ves čas nekaj zahtevajo od mene (tisti priboljški me pa še ganejo ne), če sem vedno pridna in ubogljiva. Tudi sošolci mi niso preveč všeč, ker so vsi po vrsti pravi grebatorji ;D. Najbolj sem pridna pri čakanju na prostoru. Takrat se zamotim z opazovanjem drugih, pa še pri miru me pustijo in mi nihče ne teži. Najboljši del pasje šole je takrat, ko je konec maltretiranja z raznimi poleg, prostor, sedi,…. S sošolkami se lovimo in igramo, pa je prav luštno. Jerca me je enkrat peljala na agility, ker je mislila, da mi bo všeč. Sprva sem se še zabavala, ko sem skakljala čez nizke ovire in se skrila v tunel, ko pa je inštruktorica spustila gugalnico, sem se tako ustrašila, da me tista reč ne vidi nikoli več. Pa je šla po zlu moja agility kariera. Jeseni zaključim izpit BBH in srčno upam, da me ne bodo vpisali na kakšen magisterij :D. Šola res ni zame.

Še malo, pa bomo šli na morje 8). Mogoče se od tam oglasim s kakšno kartico. Najboljše na morju je, ko igračke ležijo kar po tleh. Ne vem, kako se jim reče. Takšne rjave, lesene kroglice so, ki ležijo pod borovci. Stožki, stržki, nekaj podobnega. To imam veselja z njimi… V kampu mi je všeč, saj smo kar naprej zunaj in se ves čas kaj dogaja. Voda mi ne diši kaj preveč. Pokazala sem, da znam plavat, drugače pa raje počakam na plaži in preganjam muhe.

Za konec pa naj vam še zaupam, da veliko mislim na prijateljčke iz Horjula. Hudo mi je, ko vidim, da niso vsi ljudje dobri in sploh ne skrbijo za svoje kužke :'(. Za slehernega od njih želim, da čim prej najde topel dom in svoj prostor na kavču. Dobre ljudi pa naprošam, da prispevajo kakšen evro in pomagajo Poloni pri skrbi za te fejst kosmatinčke, ki si zaslužijo in nujno potrebujejo nov dom.
Prilagam še link s fotografijami v mojem albumu in vam pošiljam žažarski hov-hov! Vaša Trinka Barabinka ;)

http://www.moj-album.com/uredi/trini/6189686/?stran=1

mojpes.net

Kajin kotiček => Horjulčki se javljajo iz novih domov => Sporočilo, začeto od: Trini , nedelja, 03.08.2008 : 16:21:55