mojpes.net

Samec, star 1 leto, išče dom.

(http://nutella.moj-album.com/slike/2527078/nL3jRHn5LG9dhbTC.jpg)

(http://nutella.moj-album.com/slike/2527078/6tCRlAMGl1kVTqfF.jpg)

(http://nutella.moj-album.com/slike/2527078/oMT0q01SJdn75eHV.jpg)

(http://nutella.moj-album.com/slike/2527078/WpZpN2yDZAZSh7iH.jpg)

Hja, lepotec, kaj pa ce bit drugega. :-*

res je krasen. pa saj konec koncev, kateri pa ni....

(http://zavetisce-horjul.moj-album.com/slike/15630030/rtrn8d62LlBwU39I.v.jpg)

(http://zavetisce-horjul.moj-album.com/slike/15630030/Dgr2Hh_XrJtLcmbn.v.jpg)

(http://zavetisce-horjul.moj-album.com/slike/15630030/j0UJA1DteTIba36L.v.jpg)

Kastriran.

Včasih ne moreš kaj, da ne bi zašel v nesoglasje z nečim, kar so ti celo življenje vbijali v glavo. Ena od teh je naprimer tale: vedno povej po pravici! V zavetišču Horjul, se trudimo to lepo navado kar se da skrbno negovati, za kar smo seveda obilno nagrajeni. Nagrade se pojavljajo v različnih oblikah, najpogosteje v obliki velikega števila "neposvojljivih" živali. Zanimivo, kajne?
V Tošetovi temi sem namerno. Je simpatičen pes. Ima (vse)4 noge, simpatično glavo in posrečen rep, ravno prav dolgo dlako treh barv in zeloo temno rjave prijazne oči. Združljiv je praktično z vsemi in prepričana sem, da bi se neskončno navezal na svojega skrbnika. Do sem je praktično popoln, vendarle pa ima majhno "napako". Ko mu enkrat daš hrano na tla, mu je ne smeš več vzeti, ker postane precej jezen. Za običajnega posvojitelja je zadnji stavek  dovolj dober razlog, da navdušenje izpuhti v hipu. Pogovor se zaključi z "aha, dobro bomo premislili pa pokličemo" (kar se seveda ne zgodi), ali pa "aha, kaj pa tisto Majo, em...Čebelico Majo, a tisto maste še"? 
Vsak dan srečujemo pse, ki čuvajo hrano, igrače, ne marajo otrok, so alergiki, plašni...pač takšni in drugačni. Imajo dom, imajo skrbnika, kljub temu da niso popolni. V zavetišču psi s katerokoli od omenjenih posebnosti, iščejo dom mesece, leta, ali pa ga preprosto nikoli ne najdejo. Zgolj zato, ker niso popolni, ali zato, ker mi v zavetišču vsakič sproti napravimo "resnicoljubni samomor"?

To ni samomor! Če tega nebi povedali, bi se psi zelo pogosto vračali na žalost in bi bilo slabše. Vsaj kar jaz vidim...

Je samomor. Seveda ga bomo izvajali še naprej. Ker povemo, kako je s posamezno živaljo, odvrnemo posvojitelje. Tako je in slabše je itak težko.

Potrjujem,

da nas ima verjetno večina tistih, ki jih imamo več, med njimi vsaj enega takega, ki sodi v kategorijo "težko" posvojljivih - ali imajo premočan lovski nagon, da bi bili kadarkoli v življenju na prostem brez povodca ali na smrt sovražijo mačke ali bi se stepli kar z večino psov, na katere naletijo, ali so bolestno "ljubosumni", čuvajo hrano in še in še... Po drugi strani pa kakor da se zavedajo teh svojih "hib", na kakem drugem področju prekašajo vse, kar smo jih do sedaj imeli ali jih poznamo. Ravnovesje je tako ustvarjeno in niti zamisliti si ne moremo, da bi jih zaradi kake "napake" spravili na oni svet ali iz svojega življenja. Živijo z nami, z vsem, kar so in bodo.
Vseh težav se resda ne da odpraviti, lahko pa se dobro spoznaš z njimi, veš, zakaj in od kod so in kako s tako živaljo živet.

V Horjulu se pri posvojitvi takih malo zahtevnejših vedno dobi NATANČNA navodila, kako s tem rokovat in če se jih držiš, gre vse lažje. Ne dobiš peska v oči in navodilo: ljubezen je vse, kar potrebuje ampak čisto realna UPORABNA navodila. Kar za nekaj drugih zavetišč ne morem trditi, govorim iz izkušenj s tečajniki, ki jih dobim med "azilaše" ali pa pridejo samo na posvet. Posvojitelja odpravijo hitro, ga ne seznanijo s tistim, kar o živali VEJO, tako da je vsak posameznik potem odvisen od sebe in gole sreče.

Katarina

Stara šola pasjih voditeljev zna takšno obnašanje relativno hitro odpraviti, brez prisile, samo s priboljški in pohvalami pa to žal ne gre...   

Animal planet mu s svojim - oh, pri odvzemu hrane je renčal, ga moramo uspavati - tudi prav nič ne pomaga :(

Ali to čuvanje hrane pomeni, da mora jesti izoliran od drugih psov? Če drug pes zraven je iz svoje sklede je to zanj v redu, ali hoče še njegovo skledo? Kaj pa če daješ posladek, malo temu, malo onemu, kako reagira v takem primeru?

Toško je pravzaprav čisto ponorel, če si mu hotel hrano vzet. Z našo josephine se je na začetku enkrat celo stepel zaradi vode. Nismo nič posegali vanj s starimi vzgojnimi prijemi, ker po izkušnjah vem, da se te stvari običajno uredijo kar same od sebe, ko pes dojame, da ima vode in hrane na razpolago dovolj vsak dan. Pri njemu je res samo ta problem. Nikjer drugje ne poskuša uveljavljat svojega tako, da bi komurkoli škodil. Zelo učljiv pes je, vse razume, upošteva, nobenih težav ni z njim. Tudi ve, da hrana od drugih ni njegova in ko ga na to opozoriš, gre stran brez pregovarjanja. Samo tista njegova polna skleda enkrat na dan je še problem, pa še to vsak dan manjši.

Jaz pa razumem, zakaj na Animal planetu uspavajo takšne živali. Odgovornost je njihova, če kdo koga ugrizne in tako je edino prav. Pa še preveč jih je. Pri nas se trenutno soočamo s podobnimi težavami. Ko jih je preveč, gredo na uspavanje najprej tisti, ki jih težje oddaš...

Ja, hrano dobiva posebej. S priboljški ni težav, tudi če so drugi zraven, se pa temu vseeno izogibamo zaenkrat.

Za moje pojme, to ni kak problem. Vsak ima kakšne posebnosti (tudi ljudje) in jih pač upoštevaš, pa je. Naši Aji tudi ne moreš ničesar vzeti iz gobca, možna je samo zamenjava. Se pač tega držimo (ne požret, grem po mačji briket, počakaj). ::)

Meni to niti ni taka napaka. Psu daš posodico na tla in greš stran. Počakaš, da poje in to je to. Alba pusti, da jaz šarim po hrani, ne mara pa, če pazim prijateljičinega huskyja, da bi on želel jesti hkrati z njo. Eden poje v pesjaku, drugi pa v miru notri. Problem rešen. Glede pitja ni problema.

Če s priboljški ni problemov in če zna vzeti hrano iz roke ne da bi jo požrl zraven briketka, potem se ga pač hrani samo iz roke in ne iz posode, pa je čez čas mir. Bi pa še vedno bilo treba biti previden pri kakšni pobrani kosti ali mrhovini recimo.
Kar pa se tiče animal planeta, sem pa opazila dva pristopa pri tem problemu: strahopetnega, pri katerem gredo v skledo s plastično roko (mimogrede, mojim psicam lahko z roko šariš po skledah, pa po gobcih, pa kjer koli že želiš, s plastično palico pa ne, tudi če je plastična rokca na koncu) in pes ki šavsne gre adijo.
in korajžnega, kjer psa med jedjo primejo za glavo in ga porinejo stran od hrane. Če je priden gre v posvojitev, če je zoprn gre načeloma na rehabilitacijo. Pa oznako dobi, da ni primeren za družine z majhnimi otroki.

Jaz ubistvu nisem izražala mnenja do samih teh oddaj na AP, samo hotla sem reči, da potenicalni posvojitelji, ki te oddaje mogoče kdaj gledajo, lahko na podlagi tega potem Toškovo posebnost vidijo kot še večji problem.

Jan Fennell v svoji knjigi The Dog Listener celo ne obsoja psov, ki branijo svoj hrano, ko jim jo daš. To utemeljuje s tem, da ko v tropu volk pride na vrsto - po hierarhiji, seveda - takrat ima pravico, da hrano brani pred ostalimi.
Seveda ni praktično, da jo brani pes, lahko je tudi nevarno, vendar če si previden in če je jasno, kdaj je pes na vrsti, da bo jedel in da mu je tudi jasno, da si ti šef in da mu ti določiš, kaj in kdaj bo jedel, potem se da z nekaj pazljivosti lepo preživeti. Če si pri vzgoji dosleden, potem pes tudi ne bo branil svoje 'najdbe' na sprehodu, saj si ti alfa in dokler mu ne dovoliš, da jo vzame, ni njegova.
Do zdaj je bila večina njenih nasvetov, ki sem jih uporabila, tudi v praksi zelo koristnih. Je pa seveda potrebno nekaj dela - kot pri vsaki vzgoji, kajne ;-) In kaj je bolj prijetno kot delo/igra s psom - več vložiš vanj, bolj je 'tvoj' in še raje se imata.

Zdi se mi bedasto označit pse,ki čuvajo hrano kot nevarne. Še ljudski rek (kmeči !, pa s eve kaj so kmetje in njihov odnos do živali)pravi, da pes zasluži pri jedi mir. To se zlahka naučijo tudi čisto majhni otroci. Vsaj moji so se, čeprav naši psi ne čuvajo hrane in je to pač samo pravilo (bolj za red in za vsak slučaj zaradi tujih psov in ker je navsezadnje res, da pes tudi mir pri jedi zasluži).
In kadar kakšen pes kaj ima kar naj ne bi imel mu mi res samo izjemoma jemljemo fizično iz gobca. Pač pa poveljujemo spusti, otroci morajo po mojih navodilih zahtevat še odmik od zadeve (tudi za ograče, žogice in palčke velja to pravilo za otroke) in potem šele stvar vzamemo ( pregldeamo in vrnemo ali pa damo kaj drugega, če je hrana ).
Meni se res ta lastnost, da je pe snagnjen k čuvanju  sploh ne zdi noben problem in nobena ovira.

Ob posnetkih na AP , ko poberejo nekje do smrti sestardanega psa, ga mal k sebi spravijo in potem evtanazirajo, ker "čuva hrano" pa mi gre na bruhanje. M ezanim akako bi s eoni obnašali v takem primeru. To so Debili z veliko začetnico. Zame so sadisti ne pa RSPCA aktivisti.

Mislim, da ne zagovarjajo evtanazije le zaradi dejstva, da je pes hud pri hrani, pač pa imajo kriterije, zaradi katerih jih evtanazirajo, ker jih je preveč in jih enostavno morajo po nekem ključu "odbrat".

Meni se branjenje hrane tudi ne zdi nek zelo hud problem - pod pogojem, da lastnik to lastnost vzame resno. Vendar pa je bilo nekje napisano, da se časi spreminjajo, da kmačka pamet izginja, da so ljudje izgubili samozaščitni nagon...in (kar se mi zdi najhuje) da se moramo temu prilagoditi.

To tudi meni ni nič takega. Je pa super vedet to, ne pa da to znano dejstvo ugotoviš naknadno (ali celo kdo, ki ne zna ob tem odregirat previlno) in ob tem še kup drugih zadev, ki so ti jih namensko zatajili... :-X
To se dogaja v nekem drugem zavetišču. Moj partner, ki takrat ni imel izkušenj s psi in še manj s starimi in posvojenimi je tako zapaničaril, da bi psa najraje vrnil, ker se ni čutil kos situaciji, ki je bila totalno drugačna od zavetiške (pa ne v zvezi s selitvijo ali počasnega kazanja pravega karakterja). Zdaj ga hecam, da je imel poporodno krizo. Samo takrat sem ga nazijala, da je treba sprejet odgovornos za svoja dejanja in delat s psom. Se je pomiril in res začel spoznavat po malem pasjo psihologijo in zdaj smo vsi super. Ampak zaradi napačne predstave in ugotovitve, da je to preveč za njegovo znanje, je skoraj vrnil psa, ki je kasneje doživel epileptični napad samo zato, ker smo se ustavili v zavetišču, da bi vrnili ovratnico. Pol na srečo nikoli več.

Še vedno mislim, da je pošten odnos zavetišča edini pravi odnos in vreden zelo velikega spoštovanja. In da na tak način prihranite psom marsikatero neprijetno izkušnjo. Vrnit psa nazaj je nekaj najhujšega, kar mu lahko narediš kot posvojitelj. Izjemno hinavsko dejanje v skoraj vseh primerih...

Naš pes je ob prihodu ponorel, ko je zagledal hrano in še dolgo časa nismo smeli blizu. Potem se je navadil, da bo hrane vedno dovolj in sedaj se z drugim psom celo izmenjujeta pri skledah, če v njih ni slučajno kakšna kost. Tudi polno skledo lahko dvignem, kadar noče jesti briketov.Kakšne posebno dobre verjetno ne bi smela. Vendar niti ne vem, zakaj bi jo. Tudi jaz ne bi gledala prijazno, če bi mi kdo jemal in vračal krožnik. Sploh, če bi bila gor kremšnita.

Nisem proti evtanaziji odvečnih, ampak ta sistem, da se živali najprej rihta, zgublja čas, prostor, denar in emocialno energijo začasnih oskrbnikov, se živalim vzbuja lažno upanje na svetlejšo bodočnost  in se jih šele nato odbira pa nekih (meni nelogičnih) ključih se mi zdi že v osnovi zgrešen. Zagovarjam raje takojšnjo evtanazijo odvečnih in že na prvi pogled težje posvoljivih ali bolj prizadetih.
Zakaj npr špohtlat povožene z asfalta obenem pa že poštimane evtanazirat?
Če žival ni označena in jih je trenutno preveč na čakanju se naj jo takoj evtanazira, če pa kaže na stoške in težave in kategorijo težje posvoljivih pa sploh v vsakem primeru  in to je to. Še dodatna motivacija za označevanje lastniških živali, da veš če se zgubi neoznačena je pač manjša šansa, da jo dobiš živo nazaj.

Ne vem, deteljica, če je tako smiselno.
Po moje je treba dat živali priložnost (seveda če le gre glede na finančno in prostorsko stanje) - šele po nekaj časa namreč postane jasno, ali se bo pobrala ali ne.

Kako ugotovit, ali bo do kosti prestradana žival tudi kasneje pretirano težavna pri hranjenju, jemanju zadev iz ust... Ne da se, pomoje. Nekatere se sčasoma da sestavit do te mere, da so znosne, drugih žal ne. Vsaj ne s časom, energijo in financami, ki jih imajo na voljo. Problem je dejansko bolj človeške kot živalske narave - po več mesecih sestavljanja živali se odločit za nekaj, kar ni nuja recimo iz zdravstvenega vidika in za kar vpreteni vedo, da je killing in nič drugega, je - če imaš srce - blazno obremenjujoče. Po dnevu ali dveh, ko žival nima ne imena, ne skupnih trenutkov s teboj, ko ti še ni naklonjena..., bi bilo s čustvenega vidika zagotovo lažje. Je pa verjetno bolj fer do živega bitja, ker se mu da vsaj neko šanso. Ne govorim tu o tistih totalno sesutih in divjih izjemah, pri katerih je več kot očitno kako in kaj - takrat je seveda kljub vsemu najbrž najpametnejše odločitev sprejet čimprej.

Sicer pa ves čas upam, da je to, kar vidimo, le en segment testiranj, kot neka 'predstava' za gledalce in da se naredi pred dokončno odločitvijo kaj obsežnejše teste. :-\

Če smo se preselili v naše razmere, potem evtanazija zakonsko takoj ni mogoča.

vem da zakonsko ni mogoča, kar pa ne pomeni, da je zakon dober  :-\.
Vem tudi, da onesnažujemo temo  :-[, ampak en začne in pol se debata kar sama nalaga  ::). Se Tošku opravičujemo in v izgovor prilagamo,da je zaradi malo onesnaženja vsaj ves čas na vrhu lestvice vidnih  ;).

Začeli smo s tem, da je ta konkretni pes delikaten v pogledu čuvanja hrane in bistvo vsega onesnaženja teme je v tem, da samo nagnjenje k čuvanju hrane  ni nek dramatičen odločujoč problem, je pa seveda treba bit z njim seznanjen in se primerno vesti  8).
Kar naj bi pomenilo, da če komu od potencialnih posvojiteljev nekako sede ravno ta pes po ostalih lastnostih, ni treba da ga samo čuvanje hrane pretirano skrbi  :).

Ne ... čakaj... a sem prav razumela deteljica, da bi ti bila za TAKOJŠNJO evtanazijo v primreu bolnih in poškodovanih živali?  ???
Huh... ja jaz sem pa mislila, da je smisel živalim prijaznih zavetišč v tem, da vsaka žival dobi priložnost.  ::)

In o vedenjskih problemih: a jih nima skorajda vsaka žival? In nenazadnje... a jih nima praktično vsak človek? Napake, ki druge lahko motijo? Če imaš nekoga rad pa te napake sprejmeš, ne?  :-\ Nihče ni popoln...

Radljac, to drži do neke meje. Ko je "primernih", "sprejemljivih" in "pogojno sprejemljivih" živali preveč, pa... Ne vem. Povej, če imaš kakšno idejo, ki je boljša kot evtanazija?

Hja...takih zavetišč, ki bi evtanizirala tudi pogojno sprejemljive je kar nekaj... in gre jim lažje kot Horjulu... a bi bil sploh Horjul še to kar je, če se bi začelo bolne evtanizirat?  :-\ Sicer pa.... doma imam po takih kriterijih dejansko 3 živali, ki bi jih bilo treba evtanizirat...   ::) :-\ Se mi TAKOJŠNJA evtanazija, brez kake priložnosti za življenje grozljiva ''rešitev.''  :-\

Sicer pa... smetimo.  ::)

Eh. Ne vem zakaj primerjaš življenje v svojem domu z zavetiščem. Žal na enak način ne gre. Za moje pojme si dolžna poskrbeti zalastne živali z ustreznim zdravljenjem. V zavetišču, ki je prepoln in se koplje v minusu in pri čemer kot posameznik ne moreš narediti več, kot da vsake toliko malo everčkov gor pošlješ, ne moreš gledat na tak način.
Ni fer!
In po tem kar si napisala se ne more določat katero je dobro zavetišče in katero ni. Ker je to dejansko manj pomembno. In s takim delom kot ga delajo tukaj, ne more biti slabo zavetišče pa če evtanazirajo živali ali ne.
Sama tudi menim, da če pač ne gre drugače, da se pri težje bolnih, kroničnih, težko posvojljivih najprej potegne črto in pretehta možnosti. Dobrine kot so prostor in denar niso neskončne.

In škoda se je obremenjevat z ljudmi, ki privoščijo komurkoli smrt. Če sploh obstajajo, niso vredni toliko kot je črnega za nohtom...

 Angseter,  tako z distance in na načelni, strokovni, racionalni ravni vse jasno in logično ... Potegneš črto in tisti, ki ostanejo spodaj, so pač davek krute realnosti ... Greš spat in začne jovo na novo ...
Če živiš z njimi 24/7 nekaj mesecev ali celo leto, dve, jih spravljaš  k sebi fizično in psihično, ugotavljaš napredek za trud in denar, ki ju vlagaš, ter se med tabo in živaljo vzpostavlja odnos, kakorkoli ga že imenuješ (čustvenega mi bo Smet deklarativno spodbijala), pa začneš na stvari gledati z nekega drugega vrednostnega kota, ne zgolj ekonomskega ... Od blizu pogled  ni več popolnoma samoumeven in jasen. V trentku, ko bi bil, bi Smet verjetno zaprla vrata zavetišča.
Toško, res sori za smetenje. Srečo ti želim.  :-*

sanco1a: O0
Toško srečno!  :)

Ne, ne greš spat in začne jovo na novo... In ja, ko prideš na rob sposobnosti moraš najti rešitev, ker životarjenje ni življenje. Pa ne na nikogaršnjo škodo.
To je problem družbe.

Odvisno od posamezne države in zakonodaje v le-tej. Federalnega zakona ni, na AP kažejo le tisto peščico držav, ki imajo stvari približno poštimane...

Zaenkrat živali v Horjulu še ne životarijo. Pa ja... se mi zdi, da je boljše nobeno zavetišče, kot zavetišče evtanazij vsepovprek.  :-\
A evtaniziranje ni na nikogaršnjo škodo? :o Se mi zdi, da je na škodo evtaniziranega bitja... mogoče se motim. Pa na škodo tistega, ki je pred tem skrbel za to bitje in ga mora dati evtanizirat.  :-\ Sicer pa... dvomim, da bi vodstvo Horjula dejansko pristalo na kaj takega.

Dvomim, da bi kdo tako delal.  :o
To je samo eno filozofiranje, ki je totalno brezveze.

S tem se popolnoma strinjam in popolnoma razumem, ko se v takih primerih kdo kot posameznik ali zavetišče odloči za evtanazijo "takšne" živali. Žal se bom morala tudi sama oz. se za to odločam že nekaj mesecev, zato mi problematika ni tuja. Niti mi ni tuje, kako se ob tem počutiš. Pa bi rajši videla, da o tem ne bi vedela ničesar, res.

Ampak res.

Žogar po Toškovo :D

(http://www.mojalbum.com/data/images/8/2527078/17373349/17466624.jpg)
Foto: Nutella


Toško Pozer ;D
(http://www.mojalbum.com/data/images/8/2527078/17373349/17466623.jpg)
Foto: Nutella

(http://www.mojalbum.com/data/images/8/2527078/17376156/17508562.jpg)

(http://www.mojalbum.com/data/images/8/2527078/17376156/17508574.jpg)

Tale se pa nadvse možato drži.  :-* Čigav škorenj pa ima v obdelavi na predzadnji sliki? Haha

V novem domu.