mojpes.net

Star skoraj leto dni, oddan v zavetišče zaradi stanovanjske stiske, išče dom.

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_17760159.jpg)

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_17760162.jpg)

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_17760163.jpg)

Oddan v zavetišče zaradi stanovanjske stiske.  Eh...
 :') :'] :') :']

revše..kako se slini.. :-* o bivših lastnikih boljše pa ne zgubljat besed.. :-X

TV bi dali ven iz stanovanja, pa je takoj več placa...

Mogoče pa več niti stanovanja nimajo, kaj šele tvja.

Deložacija; in tega je čedalje več.

joj...potem se pa opravičujem..res pa je, da je tega vedno več...na žalost

 :-[

Vsem,ki se bom zamerila naj mi oprostijo ampak moram napisati,da upam,da je tem revežovim lastnikom vsaj malo hudo zaradi psa in,da trenutno ne mislijo samo na svoje težave,ker jih imamo vsi.

Pred trgovino v Postoji sem padla v pogovor z žensko,ki je občudovala mojega Rikija.
Rekla mi je,da ima dve koker Španjelke,da je ena stara 9 let in,da jo bo dala uspavati,ker da jo ne uboga več in,da ona ne more vsak dan v 3 nadstropje 2-3 dnevno s psi ven.
Jaz nebi bila jaz,da me nebi to fino segrelo pa sem ji očitala svoje,čeprav ženska ima več,kot 60 let.

Zelo me je prizadelo to,ko je rekla kolikor mladičev bi skotila,tolikor bi jih lahko in je tudi prodala.
Zelo sem se razjezila pa sem ji rekla,če je toliko zaslužila na tej siroti,mislim da ji je dolžna dati saj še kakšno možnost,če je pes zdrav.Veste imam raka mi je rekla,saj mi je bilo hudo zanjo ampak bi je bilo bolj za bogo psico.
Eno lahko obvlada kljub bolezni,ene pa ne tudi,če je fino kasirala na njenem trpljenju.

To,da ima raka me ni pustilo zmesti pa sem ji rekla naj pokliče zavetišče Horjul.da se zmeni z vami pa je imela cel kup izgovorov,da je pisala v zavetišče in,da nevem,kaj vse zahtevate,pa sem ji svetovala napišite na oglasono desko sporočilo,da oddajate čistokrvno psičko pa je rekla da bo upam,da res bo to storila.Želim si,da se nebi pogovarjala z njo saj nebi vedela,kaj ubogo psičko čaka.

Želim povedati le to,da kljub težavam,ki doletijo človeka v življenju ni pošteno žival,kar uspavati ali jo oddati,saj je to živo bitje,ki te ima rado in ti je predano v dobrem in slabem in si dolžen skrbeti zanjo.
Vsem,ki sem jim zamorila se opravičujem.
Nesrečniku,ki je ostal brez doma in družine želim vso srečo tega sveta.

P.s mislila sem oglasno desko veterinarske postaje Postojna,če kdo tam zahaja in vidi podoben oglas bom zelo vesela,če mi to sporoči v eni izmed tem ali pa je oglas že videl/a hvala.

Zdravih živali po zakonu ni dovoljeno uspavati.

Kdo si ti, da sodiš, ali je nekomu hudo ali ne. Kako že gre tisti indijanski... prehodi tisoč milj v njegovih čevljih, potem ga sodi. Ne moreš ljudi, ki so dejansko ostali brez strehe nad glavo, enačiti z "alergiki" in "selivci", no!

Za psa so naredili najboljše, kar je bilo v tistem trenutku možno. Niso ga "pozabili" nekje ob cesti, niso ga na hitro oddali "za čuvaja", ampak so mu poiskali zaupanja vredno začasno namestitev. Torej?

In navsezadnje... pes je tukaj. Kakšna razlika je za njega, ali je lastnikom hudo ali ne?



Oprostite, ampak res ne maram, da nekdo tolče po takem, ki ga že itak življenje tepe - pa naj gre za ljudi ali živali.

enaNika, moj podpis.

No, jaz se pa ne strinjam tako zelo v popolnosti, če smem.
Ne bom se omejila na tole zgornjo situacijo, ker ne vem zakaj se je šlo in ne bom sodila. Vem pa, da imam na telefonu takih, ki jih življenje tepe (karkoli že to je) in se morajo na hitro znebiti svojih živali, malo morje. Zelo zanimivo je tudi, da se tako veliki cifri ljudi v enem letu zadeve tako dramatično postavijo na glavo, da je treba žival oddat na vrat na nos. Obenem me pri vsem tem  nervira dejstvo, da smo tisti, ki želimo odgovorno oddajat živali, največji fašisti, ker živali ne želimo oddat v recimo temu "nestabilne razmere". Težko je spraševati reči, ki se zdijo ljudem osebne, pa so pri sprejetju takšne odgovornosti kot je skrbništvo nad živaljo za 15 let, vitalnega pomena. Če bi se vsi, ki živali oddajajo (vsaj vsi tisti, ki se s tem pogosteje, ali celo profesionalno ukvarjajo) temeljito pogovorili s posvojitelji preden žival oddajo, bi bilo takšnih, ki živali ne morejo več imeti zaradi xyz razloga bistveno manj.

Pozabila sem omenit še to, da so te živali, ki jih od življenja pretepeni skrbniki ne morejo več imeti, ob sprejemu v zavetišče, v velikem odstotku tako ali drugače skvarjene, nesocializirane (praviloma ne-S/K) in kot take strašno težko posvojljive. Redko gre za živali, ki so bile do trenutka oddaje deležne dobre oskrbe, socializacije, vzgoje itd.

Ta pes je nesocializiran?

Razne tragične situacije se pač dogajajo, izjemoma seveda in nikakor ne praviloma.
Pred nekaj dnevi me je klicala posvojiteljica psice iz Gmajnic. V prvem stavku je obžalovala, da so Gmajnice zaprte in se mora name obrnit. Namreč, psica jim je ušla, našli so jo z domnevno zlomljeno taco, krvavitvami v očeh, z ranami po telesu, hudo ranjeno torej. In problem? Hja... komaj jo je posvojila, ker ima 4 otroke. Nima denarja, ne more je peljat k veterinarju, ker bo to preveč stalo. Ne ve, ali naj otroka pelje raje, ker je v šoku. Itak nima časa, ker ima čez pol ure neko konferenco vseslovensko.
Srčno upam, da je psica živa in je dobila potrebno pomoč. Takšnega posvojitelja spoznaš takoj, če mu le nekaj vprašanj postaviš. Takšnemu pri nas še narisane krave ne damo, kaj šele živega bitja.
Tako se posvaja. Po nekih hipnih nagibih, brez denarja, brez razmisleka vsepovprek.

In skorajda kjerkoli seveda dobiš, kar želiš.

Pes je  prišel  včeraj. Kaj in kako v zvezi z njim malo kasneje. Povem kako je v splošnem.

Ni še odgovora na to vprašanje. Ko je ostal brez lastnikov, je odreagiral z brezglavo agresijo. Danes je precej bolje.

Do mene. Sem pravkar govorila z Ado in izvedela, da jo je hotel požret danes. Torej ja, nesocializiran.

Ada, upam, da si okej, da te ni pogrizel.
Drugače pa zgleda negovan in rejen.

Eno tako, malo mimo teme vprašanje (bolj za šalo)... čuj, ti, Smetka; kdaj ti je uspelo mene tako poskenirat, da sploh ne vem, psico sem pa vseeno dobila? Jaz se ne spomnim nobenih čudnih, neprijetnih vprašanj. V bistvu se spomnim samo enega :P.

Ne, pogrizt se ne pustimo kar tako. Je pa to kar se trudimo tukajle dopovedat vsakodnevno dejstvo. Če koga zanima lahko pogleda  predposvojitveni vprašalnik v kakem tujem zavetišču.

Binulja hvala.enanika in vixen imata pravico na svoje mišljenje ampak vprašala bi vaju in vse ostale,ki mislijo,kot vi dve ali bi v enaki situaciji naredile enako?Bi dale svojo žival v zavetišče ne glede katero?
Ven,da je Horjul super imam dobre izkušnje z njimi ampak jaz nebi mogla dati svojega Rikija za nič na svetu nikomur pa naj se zgodi,kar koli.Skupaj gremo do konca in kjer je mesto zame je tudi zanj pa čeprav v šotoru in za svojim napisanim stojim lep pozdrav.

Pozabila sem napisati,da ne sodim nikomur ali ste prebrale,kako pes trpi zaradi zapuščenosti.
Nekega dne se bo začelo z zapuščanjem otrok zaradi življenske stiske ne samo živali.
Še sreča,da obstaja Horjul z Polono in dobrimi ljudmi.

Veliko srece pri postavljanju sotora, ko bos ostala brez stanovanja/hise/sluzbe/starsev, ki te zivijo.... ::)

In vam tudi uspeva. Na Dog trust-u (http://www.dogstrust.org.uk/rehoming/howrehomingworks/default.aspx) sem se ravnokar "mantrala" z vprašalnikom. ['*

Saj to ni, da ti uspe.To izkušnje prinesejo, hehe. Se ne spomnim, kaj sem te vprašala; če je bilo le eno, bi pa rekla, da sem te vprašala, kaj je bilo s prejšnjim psom.

Jaaa, točno to vprašanje je bilo. ;b

Kaja imam 32 let sem poročena že 10 let in že 10 let živim na svojem in imam vse,če pridem pod šotor tud prav me pa starši ne živijo in me nikoli niso.Pa moje starše pusti pri miru,ker ne veš niti,če so živi ali jih sploh imam .

Me pravzaprav sploh ne zanima kaj pocnes, niti me ne zanimajo tvoji starsi. Napisala sem ti vec moznosti.....torej brez cesa vsega lahko ostane clovek. In si potem postavi sotor.  ::) Ampak zacuda ne poznam nikogar, ki bi to storil, zal pa jih poznam posredno cel kup, ki so ostali brez vsega. In nimajo kam.

Jaz sem žal v taki situaciji bila.  :-\ Če bi ti imela paket na temle forumu, bi ti rekla, da se mi javi na ZS, pa ti vse razložim, javno pa ne bom, mi je prehudo razglabljat o vsem skupaj.  :-X

Vixen,če sem te prizadela se iskreno opravičujem meni tudi niso vedno rožice v življenju cvetele in sem sama dala skozi vseh sort.Nevem,kaj je to paket in ni mi potrebno razlagat,ker ne želim drezati v tuje stvari sploh,če so boleće želim ti vso srečo in naj ti se to ne ponovi.Pač smo različnega mišljenja in vsak ima pravico na svoje mišljenje.

Kaja bi te prosila,da me nihaš napadati.Hvala!

popriki, "paket" pomeni, da si član tega foruma s plačano članarino in ti pod nickom piše "midi" (ali "maksi", če si vzreditelj). Potem imaš med drugim tudi možnost pošiljanja in sprejemanja ZS (zasebnih sporočil).

In ne, nisi me prizadela. Bi bilo pa fajn, da poskušaš pogledat še kaj dlje od konice svojega nosa. ;) Seveda imaš pravico do svojega razmišljanja, ampak če ga objaviš na forumu, imamo tudi drugi pravico do kometarja. :)

Lp, 5ra

Popriki, tole ni tvoja tema, ampak Skyjeva, ne pretiravat.
Ja, so situacije, ko mora žival pač v zavetišče. Recimo ostaneš sam s psom, loti se te huda psihična motnja, ki ni ozdravljiva in trajno onemogoča normalno življenje. To pač ni ok za psa. Ali pa izveš, da imaš pred seboj še dva meseca, potem te bo pobrala zahrbtna bolezen.
Ne verjamem, da so neobvladljive psihične motnje in smrtonosne bolezni v Sloveniji tako v porastu, da se prav zato najdejo pasji starčki čisto povsod. In hkrati verjamem, da je eno ali drugo možno in da včasih ni izhoda. Zato je brezveze obsojat napovprek in še bolj brezveze ob dotičnem primeru razpletat o neki rakavi babici, ki noče nosit psa v drugo nadstropje, ki je imela z njim toliko in toliko dohodka, ki... Ne pomaga prav nič.
Lahko pa, če imaš možnost, nakažeš zanj recimo 20€ ;)

Ja, vse se da... Zato pa... Ja, spet bom taka p******, da bom to vrgla naprej, ampak pač bom. Da se imet bajte, pa vrtove, pa dvorišča, pa lepe fotke na forum limat. Ko se za kakšnega mačka/psa/dihurja/črva zaradi mene rabi nastanitev, pa ni placa, ni cajta, ni proste sobe, ni... Česarkoli že. Pa magari za en sam ušiv dan.
Je pa zelo fajn kritizirat tiste, ki se znajdejo v stiski. To pa ja, seveda.

Teh situacij, ko žival mora v zavetišče, je grozno veliko. Očitno.
Danes me je klical nekdo, ki mu je oče umrl. Imel je psa, star je 5 let, posvojen na Gmajnicah, živi na Brezovici, sin pa v Ljubljani. Ne more na drug konec sveta hodit psa futrat, pa hrano kupovat. Ogorčen je, ker so Gmajnice zaprte in ker ga jaz trenutno ne morem sprejeti. Zaključki: psa bo peljal na evtanazijo, psa bo spustil, zavetišča so biznis, psi so obupno grozno zaščiteni. O tem, da skupaj z dediščino sprejema tudi dolžnosti, ni hotel niti slišati. Okej, pol se bo pa z lovcem zmenil.
Za dobro jutro gospa iz ene od mojih občin: ima mladiča, čisto majhnega, 1kg težkega. Ne more ga imeti, ker imajo čuvaja, ki ga ne prenaša in kmetijo za furat, ne pa cucka po rokah za vlačit. Eni so ga posvojili na Gorenjskem, je povedala, potem so ga njim dali, oni so ga dali nekam drugam in ti so ga nazaj vrnili. Saj še sledite? No, ona zanj ne bo plačevala oddaje v zavetišče, ga raje na evtanazijo pelje.

Ob vseh teh besedah me prevzema občutek, da za vse njih ni dovolj posvojiteljev, ki so pri zdravi pameti. Pa tudi, da je tule mnogo takih, ki s svojim razumevanjem vsega živega štango držijo celi bedni situaciji.

Eno je razumevanje vsega živega, drugo pa nerazumevanje za kogarkoli in karkoli. Večina nas je na srečo še vedno nekje vmes.  :)

Itak ne razpravljamo o konkretni situaciji, ker je večinoma verjetno ne poznamo. Je pa žal dejstvo, da lahko pride IZJEMOMA tudi do situacij, ko za psa ne moreš več poskrbet. In še bolj žal je res, da ima večina "kritičnih situacij" skupni imenovalec, ki se glasi - "ne da se mi več, ostale stvari v življenju so mi pomembnejše od enega psa".


Tole je pa (spet žal) dejstvo.  :'(

Le zakaj bi to bilo na srečo...


Jaz nikoli ne razumem neodgovornih odraslih. Ga ni, ki bi me prepričal, da bi jih morala.


Saj. Imam slab spomin, ali kaj... ampak nikakor se ne morem spomnit niti ene IZJEME, ki bi ji pomagala pri reševanju resnične težave, na katero res ni bilo posebnega vpliva...

Smetka, čisto razumem... Se trenutno "ukvarjam" s problemom... 7 let star, krasen pes... Tak, ki ima pred sabo še ene 10 let... Lastnica je umrla, nihče ga noče... Kmalu bo poletje, so mlada družina, psa se s sabo vozit baje ne da... Aja, seveda ga bi morda jaz lažje... Jaz itak nimam familije, pa po sodniji se mi ni treba vlačit, ker se za dediščino ne grebem. Familija ima dovolj ostalih težav, saj veš, dedovanje, pa to... Jaz jih imam tudi, samo kaj, ko meni noben ne nabaše kaj več kot "odvečnega" psa. Danes sem malo padla mimo, ker mi je umrla oseba, ki mi je veliko pomenila... In ker se mi ne da ukvarjat z osebami, ki bi, če bi... Halo?
No, ko se bodo zmenili, kdo se bo menil s posvojitelji in ko bodo dojeli, da se oddaja lastniškega psa v zavetišče pač plača... Bo še en več v statistiki...

Podpis.

Ljudje so, kakršni so. Zgodbe so take in drugačne.  Je že res, da se pasjim lastnikom večinoma dogajajo vse grozne stvari takrat, ko je pes nekje v drugem letu starosti ali pa slučajno ravno takrat, ko zboli ali je zelo star... in imam jaz tudi take hudo v jetrih. Ampak še vedno ne zmorem posploševati. Ker, ja, tudi otroci gredo v rejo ali k sorodnikom. In to verjetno ne zaradi lenobe ali nečimrnosti staršev.

Kar bi pravzaprav rada poudarila, je pa to, da niti temu konkretnemu, niti nobenemu psu nasploh, čisto nič ne pomaga zgražanje nad lastniki ali nad komer koli že. Zaradi tega ne bo nič bolj sit in nič bolj srečen. Pes ne bo našel zadoščenja v tem, da nekdo pljuva in se nekdo drug slabo počuti. Koristilo bi mu samo in edino to, da ga nekdo prevzame in z njim dela. Ampak za to je pa že treba imeti jajca in premaknit tazadnjo.

Kar sem do sedaj prebrala, se mi je utrnila misel, da so zavetišča čisto narobe "reklamirana". Očitno ljudje ne vedo, kakšna je njihova naloga v današnji družbi.

Ja, to pa spet zahteva še dodatne napore in organizacijo za ozaveščanje ljudi, čemu so zavetišča in kaj sploh z njimi početi.

Skyko, lepotec, ti pa hitro najdi prave in čisto svoje ljudi!

Bom rekla samo eno: iz polne riti je lahko srat.

(leti na tiste, ki se v življenju še niso znašli v resni stiski, taki, iz katere ne vidiš izhoda po nekaj tednih ali mesecih. Še posebej pa na smrklje, ki jim je vse prinešeno na pladnju in jim še ni bilo treba rokavčkov zavihati za preživetje. Tisti, ki so kaj dali skoz in prišli iz krize tako, da ni bil nihče od njihovih bližnjih prizadet, no tisti pa lahko obsojajo nesrečnike, ki se jim podira življenje na glavo. Ampak klinc, tisti ponavadi ne obsojajo kar tako na pamet. Taki, ki se izgovarjajo na krizo, ki jo sami niti ne občutijo, zato da se znebijo živali pač ne sodijo v kategorijo "ljudi ki jih življenje tepe")

:)

Pozabila dodati - se strinjam!

Sem mislila to že včeraj napisat, pa sem se po prstih, hehe... ja, res je.

Bo drzalo, ja!  :)

Jaz bi pa rekla, da čisto vsem vam manjka le kak mesec ali dva oglašanja na moj telefon.

smetka lahko si omisliš "prostovoljno tajnico"

...kar bi znalo biti precej bolj stresno, kot odgovarjanje  na klice v kakšnem reklamacijskem oddelku...

O, ne hvala. :)

Zakaj ne? Ne verjamem, da bi potem še kdorkoli mislil, da je s polno ritjo lahko srat. S čimer se sicer popolnoma strinjam, samo z vsemi temi konkretnimi situacijami pa pač nima nobene veze...

Jaz ne bi bila "koristna" tajnica. Ponavadi neznance, ki mi težijo po tel. kar prekinem, pa četudi so sredi stavka, hehe...

Hm..., Sky se ni star leto dni. Delozacije se ne dogajajo cez noc in bi rekla, da nekaterim tukaj manjka Big Picture. Ne samo tukaj, temvec TUDI tukaj.

Zame je namen takih tem (oz. izpostavljanje le-teh) predvsem v prepoznavanju sirse problematike. Vsi vemo, da ni ok znebiti se psa, ne glede v katerem pasjem starostnem obdobju se nam dogajajo "hude lajf situacije". Ljudje to vseeno pocnejo. Se vec - pocnejo to kmalu za tem, ko so sprejeli odlocitev "za psa".

Polna rit pomeni tudi polno rit samega sebe. Polna rit ni samo polna takrat, ko imamo zadosti vsega, kar lahko fizicno zbasemo vanjo, temvec tudi takrat, ko smo pomembni samo mi in dalec okrog samo mi in nase zelje, torej imamo v riti predvsem veliko nas samih. Ko nimamo polne riti, si zelimo. Ko jo imamo, si tudi zelimo. Je pa mal za tehtat, kdaj si lahko privoscimo srat - takrat, ko imamo samo polno rit samih sebe, ali predvsem samo takrat, ko imamo polno rit tudi vsega drugega. Ni nujno, da to spoznavamo samo iz lastnih stisk. Big Picture. Si lahko privoscis ali si ne mores privosciti? Plani B, C, D ..., ce kljub stiski nabases v rit se kaj?

Ljudje se odlocajo za izpolnjevanje svojih zelja tudi takrat, ko ni pogojev za to. Predvsem je to problem. Zelo malokrat prihaja do nenadnih in nenapovedanih stisk, oz. zelo malokrat se ti v pol leta tako spremeni zivljenje iz zlata v shit. Nabava psa ni povezana s kratkorocnimi nacrti, recimo s pisanjem seznama danasnjih nakupov pri najboljsem sosedu. Lahko pa mnogokrat beremo: "nimam za kruh, imel pa bi psa". In potem se res zgodi mnogo "psov", z vso svojo, ze tolikokrat premleto kronologijo.

Verjemi, da ko si v taki situaciji (ki je včasih tudi nenadna) do zadnjega upaš, da bo vse OK in boš vsaj svojo družino (= (tudi) psa) lahko obdržal. In ko se ti vse podira, nočeš razmišljat o tem, da ti ne bo uspelo, drugače se ti zmeša.
In če si "normalen"  ::), je zelo hudo in težko dvignit telefon in nekomu v zavetišču povedat, da psu nisi več spooben zagotoviti osnovne oskrbe. :-[

Sem imela nekaj zoprnega napisanega pa sem zbrisala. Bom samo vprašala: koliko od vas, ki imate silno široko sliko ima doma veljavno oporoko, v kateri dedičem poleg svojega premoženja in dolgov nalaga še odgovornost za domačo žival.

Nikoli ne veš, kje te sreča z macolo čaka, ja rekla ena moja sošolka pol urce preden ji je avtobus zapeljal čez nogo.

Pri nas je to nekaj tako samoumevnega, da ne rabimo zapisovat. Vsem je jasno, da če se komu kaj zgodi, bomo drugi poskrbeli za vse, tudi za ZOO. Brez večjih dram.
In če bo kdo rekel: "kako pa veš, da bo takrat res tako" .... ker preprosto vem!

Komu je pa treba to v oporoko zapisat, če je itak v dednem pravu tako določeno?

Pri nas je povsem samoumevno, da tudi, ko greva midva na dopust, je Alba v oskbi moževih staršev. Tudi dopoldan je tako, ko midva delava.

Čeprav je Alba pisana name, hrano in vse kupujem jaz (ker pač tako želim), ima za sprehode, česanje crkljanje, hranjenje, menjavo vode vedno na voljo vseh 8 rok. Enako velja za papigi.

Vixen, se povsem strinjam, vendar bi pripomnila, da si v situaciji, ko zivljenje kaze na "shit", trenutno ne omislis psa, temvec zeljo prelongiras v cas, ko bo situacija boljsa oz. bo vsaj nakazovala na neko konstantno izboljsevanje. Tale Sky je bil pri lastnikih recimo nekaj mesecev in tezko verjamem, da je bilo ob njegovem prihodu vse tipi top, torej vse v riti na svojem mestu, pa se je zdaj kar naenkrat zgodilo nekaj strasnega. Najbrz ni prislo do delozacije zato, ker je nekomu njegovih avtobus cez nogo peljal.

V zivljenju se zgodi mnogo (predvsem prevec) nenadnih shit dogodkov in nanje pac vecina ne racuna. Razne elementarne in druge nesrece, bolezni ... dandanes tudi izgube sluzbe ... V takih primerih je povsem jasno, da gre za situacije, kjer nekdo potrebuje pomoc takoj, torej tudi nadomestno resitev za psa. To se lahko zgodi komurkoli med nami, seveda tudi meni. Te nesrece se ne dogajajo tako mnozicno in tako nenadno vsak dan vsem nam, da bi lahko rekli, da so delozacije psov pac vsakodnevna kolateralna skoda vseh nasih zivljenjskih sranj. Bolj izstopajoce so "nesrece" potem, ko se za nabavo psa odlocajo ljudje iz napacnih razlogov in brez razmisleka, ali bodo cez mesec, dva, tri se lahko skrbeli zanj. Ne gre za razmislek "cez 5 ali 10 let", temvec "cez en ali dva meseca". Zelo pogosto ze ob nabavi psa tezko poskrbijo za svoj lajf. Upam, da ne bo kdo rekel, da naj imajo tudi taki, ki jim v zivljenju ni postlano z rozicami, nekaj svojega veselja, pa ceprav le do tedaj, ko se kaj zakomplicira. Seveda imajo vsi pravico imeti veselje v zivljenju. V mejah, ki so jih zmozni v vsakdanjem zivljenju prenest.

Lanabela, upam, da ne bos presenecena, ce ti napisem, da imam tudi v takem primeru za vse potrebno poskrbljeno :).
Je pa hec, da gre v vsakem primeru pri dedovanju na VSE ali NIC - vzames vse, ali ne vzames nicesar.

Smetka, verjamem, da s temi situacijami nima veze, da so to pac ljudje, ki vzamejo psa, ko pa "zagusti" ga vrzejo cez prag. Valjda jih tudi jaz obsojam, vendar cisto posplosevat, da je pri vseh (ne zdaj teh "tvojih") tako, pa tudi ne morem.
Jana, imas prav. Osebno bi imela vsaj se enega psa, pa kak macek bi me tudi mikal. Pa mi nekako ne paseta v back up plan.

No...če hočeš še kaj več kot to, da se ga odda prvemu ki pride mimo ali ga da v zavetišče, če mu slučajno uspe, potem je kar treba.

Ja Pika Poka. Prav tako kot kar vemo, da se s partnerjem ne bomo razšli, pa da naše podjetje ne bo vzel hudič, pa da nas vendarle ne bodo zabrisali na cesto, pa da za enega psa dolgo bomo pa vendarle še pogverali... Včasih se preprosto ne izide po pričakovanjih.

Jana - če ti ne bi imela zrihtano, potem ne bi imel nobeden.

Tega, kaj se je dogajalo v konkretnem primeru ne vem, so pa že leteli ljudje na cesto kar na hitro.

Lahko me zezate, ampak jaz sem nekajkrat, ko sem šla od doma za daljši čas ali na potencialno rizično področje oziroma tvegano pot, pustila doma konkretna navodila z raznimi speciliziranimi ambulantami, imeni zdravil in podobne kao neumnosti. Npr. kaj morajo zahtevati pri vetu, če mi psico ponovno ugrizne kača. Dedno pravo pa me ne zanima, je vse čisto dovolj jasno in porihtano tudi brez njega, smo se velikokrat o tem pogovarjali in si želim, da bi se tudi drugi.
In še čisto hudobno vprašanje: a torej taki nimajo izhoda v sili niti za otroke? No, vem da nekateri res ne.
Potencialno tudi meni malce kuzla v rit skače, ker se mi lahko zadeve obrnejo na glavo od danes do jutri - narava dela pač. Zato se res trudim, da bi delala krajše korake, kot je moja noga ;)

otroci gredo v rejo, sploh ne tako redko.
K sreči ameriška moda, ko v taki situaciji pobijejo vso družino z živalmi vred k nam še ni prišla.

Ja, življenje se včasih lahko čudno obrne in se strinjam z večino zgoraj napisanim. Je pa veliko odvisno od človeka in kako on doživlja vez z živaljo.  Moj partner je bil praktično ves čas, ko sva skupaj, brez službe, decembra sva posvojila še enega psa, imela pa že dve psički, no pa je en mesec in pol potem, ko je prišel nov član, moj dobil službo. Prej leta ne, sedaj pa takoj. Smo bili veseli, se prilagodili, in gre. Pa se vse da uredit. Je res, da veliko pomenijo finance pa prostor, pa pomoč ostale družine (ki je pri nama sedaj še ni, ker smo geografsko gledano zelo oddaljeni drug od drugega, bi pa nastopila, če se nama obema kaj naredi), ampak še vedno je pa tudi pomembno to, kaj čutiš do živali. Kjer je volja, je skoraj vedno (razen seveda v ekstremnih primerih) tudi pot. Trenutno je na primer veliko izgledov, da ostanem sama - pač je moj sedaj, ko ima službo, dobil neke ideje, da bi šla narazen - in bom ostala sama v bloku s tremi psmi, pa nimam čisto nobenega namena, katerega zapustit ali dati kam drugam. Že zdaj jih ta dobra dva meseca praktično vse rihtam sama in mi gre - vskočijo tudi prijatelji, imam občasno tudi nekoga, ki mi jih če moram biti dolgo v službi, ven pelje, in gre in se imamo fajn. Življenje je treba pač doživljat sproti, je pa res, da če ne bi imela takega stanovanja, kot ga imam, če ne bi imela službe in rednih prihodkov, al pa če bi vedela, da se mi pri službi obeta kakšna radikalna sprememba, ne bi šla posvajat. Deložacija se praviloma ne zgodi čez noč, razen za tiste, ki se sodnim pisanjem izmikajo, torej ki že sami vejo, da jih nekaj takšnega čaka.

To mi je jasno. Ampak še vedno jih je manj v reji ali hišah zavetja kot pa zapuščenih psov. Sploh pa - zanimivo bi bilo narediti eno študijo, česa ali koga se folk najprej reši, ko stvari zaškripajo. Ali pa ko se enostavno naveličajo.

To bi rekla, da je nekaj povsem normalnega.
Jaz imam npr. konja s posebnimi potrebami, posebnega karakterja pa še žrebec je. "Dedno pravo" zanj odpade, imam pa zanj "plan B" - dovolj noro osebo, ki ji lahko zaupam takega konja in za katero vem, da bo lahko "hendlala" njegove posebne potrebe. Prav zaradi njega sem zavrnila par ponudb za delo v angliji, ker tam okolje enostavno ni primerno zanj in bi se njegovo stanje poslabšalo. Pa mi tudi pod točko razno to ni v breme, ampak so taka dejstva. Moje živali so pač del mene, call me a freak.

Gor je padel en komentar, da gredo tudi otroci v rejo - ko je zagustilo pri nas doma (long story), je bilo to ponujeno tudi moji materi. Jim je lepo razložila, da tudi če gre živet pod smreko, bo imel njen otrok kam položiti glavo - ob njej.

Life happens, ampak kar vsem pa spet ne.

Najboljš, da jaz pri svojem obupnem minusu fentam vse takoj, ko mine 30 dni. Zakaj bi človek sploh razmišljal o aternativah.

Jaz dam 100 EUR za minus. Ali da še kdo? Sicer ne vem, če se to lahko naredi ampak za Nera je najbrž zbrano že precej čez 1400 pa bi morda ostanek odstopili za pokritje minusa.

No, to se mi pa zdi že ena izjava tako malo na meji....
Bi še nekaj komentirala, pa raje ne bom, ampak bom odgovorila na tvoje vprašanje. Ko zaškripa, se ljudje najpogosteje in najprej znebijo svojega partnerja. Ki so ga nekoč ljubili z vsem srcem, drugače niti ne bi prišli skupaj.

Ti kar daj komentirati, saj smo na forumu ;)
Meni se izjava ne zdi na meji, celo daleč od meje se mi zdi. Sem samo zapisala konkretno in dejansko stanje, nisem si ga izmislila. Glede partnerjev pa takole: to, da nekoga ne ljubiš več, se dogaja (me zanima, komu se nikoli še ni zgodilo) in v takem primeru je najbrž najbolje iti narazen. Boli, ampak (v večini primerov vsaj) zapuščeni se na en ali drug način znajde, če je le zdrav in zna zase poskrbeti. Pri živalih pa je zadeva malo drugačna, ker - na primer - k zdravniku sami ne morejo. In če imajo srečo in pristanejo v zavetišču, jim zakon ponuja evtanazijo po 30-ih dneh.  Evtanazijo, ne "žal mi je, ne ljubim te več".

Jaz se še vedno strinjam z Lanabelo :)
5 članska družina, oba ostala brez službe, po plačilu položnic jim ostane 3,5 EUR na dan za hrano in niti EUR za nobene druge izdatke.
Koga se najprej znebiš, če imaš v taki situaciji psa, pa si sam lačen?

Zakaj se moraš koga znebit? Dodatno delo, delo levo, delo desno, delaš pač nekaj drugega kljub temu, da si izgubil službo mogoče?
Oh... dajmo raje zbirat za iskrice... ne za eno, za pet njih ali pa celo sedem...

Res me moti to. Kot da se o moronih menimo. A niso odrasli ljudje sposobni zrelih odločitev? Je treba imeti psa, če si že itak v riti? Je treba imeti 5 otrok, da se lahko potem za njih zbira?

Moj proračun dopušča skrbništvo nad enim psom in dvema mačkama. Vsi ostali gredo lahko po tridesetih dneh v skrinjo, kar se mene tiče. V takih časih živimo, kaj čmo.

Moksa, no, prav, pa bom, če me že vlečeš za jezik.  :P
Najprej pa to: ne, tudi partnerja ne moreš kar "nehati ljubiti", ker potem si čisto isto frfotalo kot tisti, ki si v trenutku navdušenja omislijo psa, jutri se ga pa naveličajo. Dokler ti odločtve krojijo metuljčki v želodcu, se pač ne moreš šteti za odgovorno osebo, pa pika.

Zdaj pa to o otrocih. A jih imaš? Če nimaš - ne moreš sklepati na tak način, kot si. Če jih imaš - zakaj jih ne oddaš; za otroke bo vendarle nekdo poskrbel in jih po potrebi peljal k zdravniku; in ne vzameš v oskrbo še kakega psa. Finančno, prostorsko in glede vloženega časa lahko imaš vsaj tri za enega otroka.

Pa nič od tega napisanega ne mislim slabo. Zgolj razprava in razmišljanje.

Ne gre za frfotanje, gre za to da se ljudje spreminjamo in odgovornost tu ne igra vloge. Jaz bi danes raje imela psa z minimalnim lovskim nagonom in z vsaj sedmimi kg manj, pa je ne bom oddala, ker jo imam ful rada in ker sem zanjo prevzela veliko odgovornost. S partnerjem je drugače: če ni več feelinga, če nimava več skupnih točk, če se predvsem nimava več o čem pogovarjati - a ostaneva vseeno skupaj, zato ker naju veže navada ali formalna vez? In to kljub temu, da sva oba zdrava in ne z materialnimi težavami? Zakaj že?
Nimam jih in nimam namena jih imeti, ker si jih nikoli nisem želela in si jih še vedno ne želim imeti. Grozno, a ne? Spadam v tisto kategorijo ljudi, ki bi imela otroka, če si bi si ga želela in predvsem, če bi mu lahko nudila vse, kar otroku pač pripada in pripada mu ogromno. To, da nečesa ali nekoga nimam, še ne pomeni, da o tem ne morem sklepati ali diskutirati - ali pač?
Ker, po drugi strani, poznam preveč ljudi, za katere mi ni jasno, zakaj so se odločili za otroke, glede na to, koliko in kakšnega časa preživijo z njimi. V grosupeljski hiši zavetja bi ti znali povedati kaj o temu - priporočam obisk, njihova vrata so vedno odprta.

Amen!

Mah, vrtimo se okrog tega enega primera, ki ga (mi forumaši) ne poznamo. Problem je veliko večji in ni v oddajanju živali zaradi deložacij. Problem je oddajanje in zapuščanje zaradi dejansko prepolne riti. Ker z njo je res lahko srat. Mi je prav žal, ampak trenutno ne vidim nikogar, ki bi hotel v primeru smrti mene in mojega vzet za stalno mojega otroka in bi se mi hkrati zdel dovolj dober, da ga bo vzgojil tako, kot jaz hočem. Enako velja za mojo žlahto, ne vidim nikogar, ki bi bil primeren skrbnik recimo za Pici. Pa zdaj?

Če te pobere hkrati spartnerjem, je to zame dovolj izredna situacija in pika. Takrat se živali daje v zavetišče, otroke pa tudi v rejo po potrebi. Poleg tega - če si moja mama omisli gorilo, to še ne pomeni avtomatično, da sem jaz kot njen dedič kljub pripravljenosti sposobna skrbet zanjo. A jo torej moram imet, čeprav ne vem nič o gorilah oz. tudi če se izobrazim in jo futram po reglcih, ne znam z njo navezat pravega stika in zadovoljevat njenih socialnih potreb?

Če bi bili v zavetišču samo psi, ki so ostali od dediščine, pa taki, ki so tam pristali zaradi skrajno hudih alergijskih reakcij, nenadnih deložacij... bi bilo to čisto ok in ne za zgražat se. Ker grozne stvari dejansko se dogajajo. Včasih tudi take, da pač ne moreš nič in je zavetišče edina ok rešitev. Problem je drugje, ljudje so načeloma barabe, ne iščejo rešitev, ampak lahke egoistične izhode, zato je zapuščenih bistveno več kot bi bilo treba. Pa še nekje je problem - v kontroli, ki je ni. Če bi kreteni, ki so se preselili in pustili psa na balkonu (sosednja zgodba) bili kaznovani ekspeditivno in pravično in to praviloma, ne sem ter tja kdo, se to ne bi dogajalo. Tudi laganja glede alergij ne bi bilo. In počasi bi mogoče postalo družbeno nesprejemljivo zapuščati živali, kot je nesprejemljivo zapustiti otroka. Se še vedno dogaja, ampak samo v najhujših primerih. Skratka, ko bo prava kontrola in ko bodo prave sankcije, bo lažnih primerov manj in zavetišče se bo lahko posvetilo tistim zaresnim.

Bi rada enkrat doživela čas, ko bo tako - takrat bo zavetišče imelo možnost vabit ljudi, naj oddajo živali, ki jih ne morejo oskrbovat (ker je to boljša alternativa zanje), namesto da jih mora odganjat, ker ve, da je 90% primerov izmišljenih oz. prepotenciranih.

Aja, a si predstavljate bit dedič od Vis in Nox (nič proti tebi Vis, samo veliko živali imaš in si dober primer)? In recimo, da si hkrati poročen s težkim alergikom na mačke. Ali pa da imaš zelo okleščen proračun, ki ga ne boš zapolnil preprosto z 'malo tu pa malo tam za zraven delat'. Težka naloga, kaj? Recimo, da se je rešiš tako, da se dediščini odpoveš. Dobi jo država, živali pa konec koncev spet pristanejo v zavetišču. Na istih 30 dneh, samo obtoževat se pol ne da nikogar. Tudi če se iz dediščine črpa oskrbovalnina, jo konec koncev enkrat zmanjka. Pa smo spet tam. Bom nehala, ker mislim, da iščemo probleme in krivce na napačnih koncih. So širši od nekaj deložirancev. Mentaliteta je pač taka, da se v žival ne splača nič vložit in je prva, ki leti na cesto, čeprav i se načeloma stvar dalo rešit. To je čisto nekaj drugega in razprava o skrajnih primerih stisk v tem kontekstu v bistvu sploh nima kaj iskat.

Ne. Si pa dolžna zagotovit vsaj hrano, vodo in čisto bivalno okolje, dokler se ne najde prava rešitev, ki jo seveda financiraš ti.

ne vem no...tukaj gor smo pa itak samo takšne, katere pod nobenim pogojem ne bi zapustile svojih živali.Tako da razpredat kaj si določeni mislijo, delajo, naredijo...brez veze.
Dajmo rajši Smetki pomagat, da se reši minusa!!Jaz nakažem nekaj v ponedeljek!! ;)

Ne, za vse ostalo nisem 100%, za to, da moj pes ne bo pristal v zavetišču, na cesti ali "v skrinji", če se bognedaj meni kaj zgodi, pa sem. Pa lahko pišeš kar hočeš, jaz zase vem.

Verjamem pa, da se lahko kdo znajde v taki situaciji, ko ne vidi izhoda in takih ne obsojam.

Jaz pa moram priznat, da če se mi kaj zgodi, ostanejo prav vse živali brez doma... Žal, ampak tako je. Če sem zato, ker nisem razmišljala, da me lahko jutri avto povozi neodgovorna, potem pač sem...

Situacija se žal lahko (sprobano) spremeni tudi v par mesecih. OK, ker gre v konkretnem primeru za deložacijo, je bilo verjetno res že nekaj časa jasno (ali pa tudi ne, če je recimo lastnik stanovanja umrl, dediči pa so začeli metat ljudi ven).


Jaz sem bila več mesecev v tej situaciji. Enega psa sem se "znebila" (beri: ko sem bila več kot en mesec v bolnici, je psički moj oče našel nove, fajn lastnike), pa še to samo zato, ker sta bila med sabo nezdružljiva, psička pa tudi k moji mami ni mogla (tja je šel Timi, ko sem bila v bolnici), ker je bila smrtni sovražnik mačk v vseh oblikah. Drugi je (potem, ko sem prišla iz bolnice, pa bila brez službe) jedel isto, kot jaz - riž. Sva šla na sprehod, našla nekaj odvrženih steklenic, jih nesla v Spara v avtomat; tam sva pobrala še vozičke po parkirišču, iz njih pobrala tolarje... In šla z izplenom kupit kilo riža. Za Timija sem občasno kje uspela sfehtat tudi kakšne ostanke mesa za zraven, pa kakšno ta poceni konzervo sem mu kdaj lahko kupila.  :-\

Pa sva preživela.

A je to fajn? Ne, seveda ne. Ampak smo preživeli, in pri skoraj13-ih je že par let spet na kvalitetnih briketih.

V bistvu hočem povedat, da res ni fajn sodit, če ne poznaš situacije (ne leti nate, kocka). In da žal nismo vsi sposobni vedno poskrbet zase in za bližnje.

Tole je pa bistvo. Enim se zgodi. Nismo vsi enako sposobni. Ampak 99% primerov "alergij", "pomanjkanja časa in/ali prostora in/ali denarja" je pa dejansko samo izgovor oz. sopomenka za "ne da se mi več".

V zadnjih dveh letih ni bilo na mojem telefonu niti enega takega primera, vsakodnevno pa vsaj en tak, ki jih omenja Smetka.

Rada bi videla tistega, ki bi se odpovedal dediščini, ki mu pripada. Mhm...Zadnjič mi je neka gospa razložila, da bodo posestva prodali, s tremi psi pa nimajo kam. Ko smo prišli do stroškov oskrbe v zavetišču, je pač vztrajala, da psi niso njeni in pika.

Počasi bi bilo potrebno ločit med nesrečo/tragedijo in neumnostjo/neodgovornostjo. Izkušnje kažejo da je slednjih pač bistveno več. Pa tudi pri sanaciji prvih obstajata v večini primerov vsaj dve možnosti. Prva je v jok in na drevo (lahko tudi s štrikom), druga je trezna glava in organizacija. Tudi do polne riti vodita vsaj dve poti. Ena vodi  mimo očkove denarnice, druga pa mimo trdega dela.

O, madona, kam ste vse šli... od otrok do ljubezenskih vezi ;D. Mislim, da Smetkini primeri nimajo nič skupnega s temi komentarji, ki se pišejo, razen enega na prvi strani (zaradi katerega je, verjetno, nastala ta debata).

Zmota. :P

Ti, ki tu pišemo jemljemo svoje ljubljence za enakovredne člane družine. Večina ljudi pa še vedno (in tudi mi sami, če smo čisto pošteni) loči po prioritetah in ne verjamem, da je veliko ljudi, ki bi dali psu oz.hišnemu ljubljenčku višjo prioriteto kot otroku, partnerju, celo pohištvu, denarju in v še hujše skrajnosti se gre.
In če se že z otroci tako grdo dela, kje so šele štirinožni prijatelji...
(ne opisujem svojega razmišljanja, da ne bo koga zmotilo, ampak svoja opažanja)
Prav žalostna sem večinoma časa. Malo čez 20 let stara in čisto razočarana nad ljudmi.

Potem zna biti, da se z ljudmi čisto preveč ubadaš  :).

Niti ne z ljudmi, bolj s posledicami njihovih dejanj.

Ampak nekateri me pa tudi vsak dan znova navdušite, tko da bom mogoče začela bolj v to stran gledat;)

Sky kastriran. Ni primeren ravno za prvega psa, sicer se pa da z njim vzpostaviti stik, je učljiv, prijeten pes, ko te enkrat vsaj malo upošteva. Sem prepričana, da bo nekomu v veliko veselje.

Jutri se seli na Gmajnice. Info za posvojitev: 012560279.