mojpes.net

Jaz res nevem kaj naj naredimo.... Čisto sem že obupana, samo se kregamo doma zaradi psice, kajti shajati z njo je nemogoče. Boji se dobesedno VSEGA.

Ne mi govorit naj gremo k Starihi pIPAN, KER SO MI VSI STROKOVNJAKI reKli, da to ne bo pomagalo (se opravičujem tikKOvnica mi šteka).
Vseposod kje je MogOče tam mi naredi sramto.

Ko hočem narediti dober vtis na sošolce, se ji skoraj vedno ZMEŠA  :o >:( Kar nečega se vstraši, nimAM pOjma čega ??? Kar naenkrat se začne dušiti, trgati s povodca, kašljati....

Vsak dan samo trpi, vsega se boji, ne vem kaj naj, ta pes NIČ ne uživa življenja, pa jo tako razvajamo, vsepovsod smo jo vozili od malega AMPSK ONA asamo  trPi.

Bilo kam jo peljemo se boji in hiserično laja >:(

Z težkim srcem rečem, ampak odločamo se usmrtitvi, ker psička samo trpi, nič nima od življenja, pa ji nudimo vse, kar drugi psi nimajo :'(

Tako jo imam rada kot svojega otroka, mpak nevemo kaj naj storimo, saj so dnevi z njo prava nočna mora. Vse sem si prebrala o strahu PrAV vse, pa nič ne pomaga :'( :'(

Takega primera e nisem videla, preprosto ne gre več tako, ker sem jaz neprestanoma v stresu z njo.... Jočem se sredi ceste :'(

Nevemo kaj naj, tudi veterinarji, kinologi, vzreditelji vsi so rekli, da je najboljša rešitev uspavanje, da tega ne moreml rešiti :'( :'( Res  mki je hudo, ker sem se v teh letih res navezala na njo  :'( Zdaj bom mogoče izgubila stvar ki mi pomeni največ v življenjzu :-\ :'( :'(

Nič. Ne bomo je dali uspavati, ker jo imamo vsi špreveč radi, še posebej jaz. Smo se eno uro pogovarjali in bomo pačć sprejeli, da je tako :) Tako, da sem si oddahnila :) Bom pač trpela še teh nasljednjih 10 let ;D Sej ne ;D

Sem jo cela precartala, ker je točno čutils, da je govor o njej :P Boga revica zlata, upam, da bo z njo vse ok.

Samoyed lover, kaj se je to zdaj kar naenkrat začelo pojavljati? Ker če se spomnim slikic iz tvoje teme, kjer ste slikani v toplicah, pa na izletih itd., se mi zdi tvoja Nala čisto sproščena, vedno ima na sliki tisti "nasmešek" in repek gor.
Spomnim se, da si že pisala o strahu pred padali /baloni in pokanjem. A takrat se je bala samo tega ali je že začela kazati znake strahu pred vsem, kar opisuješ?
Jaz na tem področju nimam čisto nič izkušenj, zato ti ne znam svetovati iz "prve roke". Kolikor pa se spomnim iz raznih knjig, je potrebno precej analizirati točno v kakšnih okoliščinah se reakcije na strah pojavljajo in se spomniti, kako mi kot lastniki takrat reagiramo. Morda pa ona tako močno čuti, da si tudi ti vsa prestrašena in negotova in jo je zato še bolj strah? Misliš, da je možno?
Kaj pa če bi poskušali, da jo en dan pelje na sprehod tvoj oči ali mama (brez tebe!), pa naj zelo opazujeta, kako se Nala obnaša? Morda bi se kaj pokazalo ...

Ne vem, če ti temu zaupaš in verjameš ampak, meni je ena znanka povedala, da ji je zelo pomagal reiki za pse. Psica labradorka, ki je bila zaradi dolgotrajne alergije na hrano posledično tudi psihično "uničena" (nemirna, razdražljiva, skratka čisto nič podobna sama sebi ) je po nekaj terapijah reikija postala spet nazaj umirjena in sproščena. Lastnica pa seveda tudi, ker je terapevtka pomagala obema. Če bi te slučajno zanimalo, kdo se s tem ukvarja, ti lahko sporočim na FB, sicer pa se mi zdi, da je tudi tule ena tema o reikiju in bioenergiji, ki je tudi zelo uspešna terapija, tako vsaj povedo vsi, ki so imeli probleme in jim je uspelo.

Tole je zelo čudno. Kateri pa so vsi ti strokovnjaki? Namreč...če bi jaz imela tako hud problem, bi šla vsaj na pogovor. Me bi prav eno figo brigalo, če bi mi tisti, ki sami ne znajo pomagati že vnaprej trobili, da tudi to ne bo pomagalo.Če drugega ne, bi vsaj izvedela kaj več o vzrokih in pa o tem, kako naj se sama vedem - ni namreč vseeno ali se strahovom izogibaš, ali jih ignoriraš ali psa siliš v situacije, ki se jih boji. Ni pa vsaka metoda dobra za vsakega psa, in naloga pasjega psihologa je, da oceni strah in ti pove, kaj je v določeni situaciji najbolje storiti. Nihče ne more iz strahopetnega psa narediti junaka, lahko pa mu olajša življenje in prepreči nadaljnje poslabševanje. Namreč poskušala si že s "preplavljanjem" (to je da namenoma siliš psico v situacije ki se jih boji) čeprav je to metoda, s katero se sicer lahko znebiš majhnih strahov, velike pa samo še okrepiš.

Vsekakor pomaga T touch in povezovanje (del TTmetode). V toliko da psa pomiri, ne more pa ga "ozdraviti". Verjetno na podoben način deluje tudi reiki in njemu podobne metode.

No, jaz pa imam takšne izkušnje da je moj Sacha sedaj manj plašen kot je bil, dovoli se celo pobožati, boji se sicer petard in koles, drugače pa se mi zdi da je bolj samozavesten kot je bil še pred letom. Mislim da mu je najbolj pomagalo to da se stvari ki se jih boji nismo izogibali, hodimo na sprehod tudi ko pokajo petarde in jaz imam občutek da je plahost najbolje kar ignorirati, ker dokler sem okoli tega zganjala cirkus se je pes še bolj bal, zdaj pa gremo ven, pa če začne vleči mu rečem mirno in gremo lepo naprej.

Samoyed lover, lahko razumem, da si še otrok, vendar skačeš iz enega ekstrema v drug, kar bi bilo celo zabavno, če ne bi vmes bilo živo bitje.
Kaj pomeni "dali uspavati", pa "sprejeli, da je pač tako", "bom pač trpela" in podobne traparije???? Kam za vraga so šli vsi tvoji zelo dobri nasveti drugim? Ej, dajte doma malo sapo zajet in se obrniti na strokovnjaka ("uradnega" ali "alternativnega" - izbira je vaša), pa manj se na mnenja tistih, ki pravijo da nič ne pomaga, ozirajte, kristus!

Tako mamaF kot Lanabela sta ti dali zelo dobre napotke - drži se jih, prosim.

Lynn: ignoriranje strahu pomaga pri tistih psih, ki strah bolj igrajo zaradi tega, da bi pridobili pozornost, kot pa da jih je zares strah. Pri psih, ki jih je zares strah, lahko vsako izpostavljanje strahu zelo poslabša situacijo. Samoyed lover je to že poizkusila in se opekla.

MamaF to je že od malega :-\ Na slikah zgleda sproščena, na trenutke se sprosti če pa je kaj "nenavadnega" kakšen čuden človeč, kje glasba, ljudje, kakšen pok, padalo, nadaljinca avto ali letalo, čuden kamen, čudna hiša, ali kaj kar jaz ne vidim je gotovo.

Je že začela kazati od malega strah pred VSEM.

Ne, jaz točno vem, kakšno energijo moraš imeti pri psu in se tega držim, ker lahko z strahom situacijo samo poslabšam. Će gre oče z njo je še huje.

Lanabela: Veterinarji iz najboljše mariborske veteroinarske ambulante, Jože Vidic itd.
Moksa, res sem pisala bedarije, se opravičujem, ampak sem bila čisto iz sebe, ker se mi je strgala iz polzatezne ovratnice in jo je skoraj povozil avto, poleg tega so se mi vsi sošolci smejali ::)
Res se opravičujem za moje izpade, zadnje dni sem čisto iz sebe, ne samo zaradi psa, ampak tudi ostalo, tako, da mi je resnično žal.

lp in hvala za nasvete.

Koliko približno na mese stane pasji psiholog oz. strokovnjak?

Zavrti telefon in vprašaj.

Malo manj se ukvarjaj s tem kakšen vtis boš na sošolce naredila-take scene psici komot lahko prišparaš.

Ojoj  :o, tega pa nisem pričakovala od tebe, res ne. Oprosti...

Branka, žal mi je,  nisem bila pri pameti, sploih nevem kako sem lahkom sploh pomislila na kaj takega :-\  :'(

Res nevem kako sem lahko pomislila....  :'( Ampak naenkrat od obupa se mi je zdelo vse črno :'(

Meni je pa kar jasno. Sicer ne vem, kakšne so dejanske razmere doma, nekaj si omenila... Si kaj, v osmem razredu? Si precej zrela za svoja leta, a si pač v svojih letih. Večino vrstnikov zanima vse drugo, le prevzem odgovornosti ne. Sploh, če so starši poudarjali tvojo vlogo pri vzgoji psa, je to za ta leta lahko precejšnja psihična obremenitev. Govorim pač iz svojih izkušenj, ko se je vse skupaj stopnjevalo že do te mere, da nikoli nikamor nisem šla, ker je bilo treba "psa peljat ven". Starši pa to radi še dodatno izkoriščajo, ker se pač  bolje počutijo, da greš ti zvečer s psom ven, kot s prijateljicami v diskoteko. In ko doma poči, se zlomiš. Se ti zdi, da delaš prav, sploh ko vidiš ostale, kako so "brez skrbi", pa še vedno delaš narobe. In ne zmoreš. In še kdaj se ti bo to zazdelo. Tudi meni se je, pa mi ni bilo nikoli žal misli, ki si jo ti malo prej napisala. Nisem bila "oropana" najstniških let, ker sem bolj tihe sorte, psička me je odvrnila tudi od marsikatere neumnosti. Je pa vseeno breme za ta leta. Nisem bila edina, ki je konec 5. razreda OŠ dobila psa, sem bila pa edina, ki je bil kuža izključno njena skrb nadaljnjih 14 let. Skoraj ves ta čas sem poslušala očitke "sama si ga hotela, zdaj ga pa imaš". Otroku in najstniku tega ne moreš naložiti, zato pa pride do takih obupov. Upam, da ti bodo starši stali ob strani pri vzgoji in "zdravljenju" psičke. Drži se :*   

Vesoljka najlepša hvala za tvoj komentar, mi je res pomagal in vesela sem, da me vsaj nekdo razume :'( Hvala res!

Vsaj nisem edina, ki imam takšno breme. Če vam po resnici povem je res vse na meni.

1. Zjutraj ob 6.00 psa peljem ven.
Pridem iz šole peljem psa ven in še nato dva krat. Psa sem si zaželela pri 11 letih in od takrat je kuža moja skrb, sama sem iskala pomoč, sama sem jo vzgojila, edina sem se toliko sekirala za psičko, ker je izključno moja skrb in se še sekiram za njo. Sama sem se tudi naučila kar nekaj o psih, nobeden me ni nič prosil, sama od sebe peljem psičko ven, nobeden me ne prosi, sama tudi kupujem hrano za njo velikokrat. Sama ji kopujem priboljške, povodce, ovratnice. Starši plačujejo veterinarja in velikokrat hrano. Vglavnem na meni je VSE, nočem se smisiliti sama sebi. Ampak imam kup problemov tako psihičnih, zdravstvenih in še z psom in zato je prišlo do izbruha, kar je pri meni zelo pogosto.

Upam, da me ne bo več nobeden na forumu obsojal, prosim razumite me, to, da sem napisala takšne neumnosti iz obupa, potem pa še nekateri ostri komentarji, me je še dodatno spravilo v obup in jok, ki sta pri meni vsakdanjik, razen izjem.

In prosim poskušajte razumeti :-\ :'( V 9. razredu sem. In zdaj imam še probleme s šolo in nevem kam naj grem, ker imam probleme z učenjem in nič :'(

Žal mi je, mogla sem se nekomu izpovedati, nočem pa se spustiti do natankosti kaj se z mano dogaja, ker so kar resne zadeve.

lp

Samoyed lover - nasvete glede psičke si že dobila, bi ti pa dodala še tole. Razumem, da si v letih, ko so vrstniki izjemno pomembni, ampak če veš, da se tvoja Nala vsega boji je raje ne vozi med vrstnike, ker lahko verjetno že sama predvidiš reakcijo najbrž. Verjamem, da bi se morda rada pohvalila z njo, ker jo imaš rada, vendar pa s tem ne narediš nič dobrega ne zanjo ne zase in sta potem obe natravmirani, ker pa seveda ne vodi nikamor ...

Zajemi nekaj sape in za začetek premisli kako bi mogoče lahko kakšno stvar prilagodila, ne da bi se morala ti ali Nala ob tem spreminjati. Ali obstaja kaka druga pot za sprehod, kjer bo manj motečih elementov. Če imaš dvorišče in se na njem Nala počuti dobro, mogoče raje enega od sprehodov zamenjaj z zelo intenzivno igro v domačem okolju. Samojedi res potrebujejo veliko gibanja, ampak če ji stvari na sprehodu povzročajo stres bo mogoče v končni fazi zate in zanjo bolje tako (še vedno ji ostanejo vsaj še 3 sprehodi). Če imaš kako posebaj dobro sošolko in bi rada da spozna Nalo, jo Nali predstavi doma prej pa jo opozori in pripravi na to, kako naj se obnaša, da bo vse steklo lepo. Tako boš Nalo predstavila v najboljši luči postopoma lahko tudi sošolcem, ki so ti pomembni ... itd. Mogoče se poskušaj domeniti s starši, da ti pomagajo s kakim sprehodom, da boš imela dodaten čas za učenje in zase, da se vsak dan nekoliko umiriš, vsaj do konca šolskega leta recimo. Po vsem tem času bi že morali vedeti, da si glede psa resna in se ne poskušaš le izogniti odgovornosti. Če pristanejo pazi, da ne boš tega izkoristila in izgubila njihovega zaupanja ...

Imej pa v glavi tudi to, da sošolcev po koncu šole ne boš več toliko videvala in bodo postali pomembni popolnoma novi ljudje ... vzemi to kot neke vrste nov začetek. Tudi glede izbire šole ne bodi preveč na trnih. Seveda je pomembno, aboslutno, ampak četudi ti  v prvo ne uspe čisto po planu, se svet ne bo podrl. Imam prijateljico, ki je sedajle pri 30 naredila srednjo šolo, ki si jo je vedno želela, pa ima že končan faks in je  vseeno čisto na novo spremenila kariero ;) Nič v življenju ni vlito v armiran beton ;)

Samojedka, tole ti moram še povedat: svojo Nalo imaš ful rada, zato do neke mere razumem, da ti je nekako "počil film", ampak naj ti bo ljubezen do psa predvsem v oporo in veselje, ker če se boš tako zasekirala, bo obema veliko težje. Ne misli, da psica tvoje napetosti in strahu ne čuti in ker ga čuti, je tudi sama toliko bolj zaskrbljena in plašna in temu primerno se potem obnaša. Jaz bi ti še vedno svetovala, da se obrnete (no, predvsem tvoja starša, ki upam da tudi vsaj občasno bereta ta forum) na kakšnega strokovnjaka z vedenjskega področja - če so težave dejansko tako močne. Mogoče pa tudi vi malo pretiravate (pravim - mogoče) in se vam bo že jutri ali čez dva dneva zdela situacija veliko manj dramatična od tistega, kar dejansko je. Predvsem pa ne pozabi nečesa: ti in tvoja psica naj bi uživali ena v družbi druge in če tega ni, potem je potrebno najti način, da se najde pot do prijetnega sobivanja, na vsak možen način. In to se da, verjemi.
Evtanazijo pa pošlji lepo v rit (saj se lahko to napiše, ne  :P ), zanjo je vedno čas v veliko hujših primerih, ko psu ni več pomoči zaradi drugih težav, a je prav  :) ? Ostri komentarji so bili (tudi z moje strani, pa bi ti jih zdaj zopet ponovila, nič mi ni žal) čisto upravičeni, ker si nas fejst na tazadnjo vrgla.
Aja - pa še to: nehaj se no opravičevat, saj je čisto normalno, da se vsake toliko v življenju zrušiš, pomembno je le to, da se slej ko prej pobereš nazaj na noge ;)
Zdaj pa mrrrš k Nali, ziher se sekira, ko te vidi tako  *:-  :-*

Samoyed lover, saj nisem tako hudo mislila, ampak kot je moksa napisala, je tudi mene vrglo na rit, ker vem, da tega ne želiš narediti. Potolaži se, mlada si še, še vse bo lahko drugače. Tebi in Nali  :-*

Tudi jaz poznam punco, ki ji niso pustili na srednjo šolo, ki si jo je želela, ampak je morala vpisati nekaj breveznega. Potem pa je le prišla na faks in je sedaj akademska slikarka in v tem je dobra kot kudič. Marsikaj v življenju se da urediti tudi nekoliko kasneje.
Glede psa pa nimam kaj pametnega za napisat, sama kot otrok boš pa to težko rešila brez pomoči in podpore odraslih, saj imam občutek, da je pes za sobivanje zelo zelo težak. Kar se tiče sošolcev in ljudi  nasploh pa je takole - ko se enkrat spravijo nate, se jih je težko znebiti in težko boš to urejala sama. Tudi tukaj ti lahko pomagajo odrasle osebe, ki jim zaupaš. Ti pa povem iz lastnih izkušenj, da se da urediti marsikaj, samo pravega poslušalca moraš najti. Če niso to straši in učiteljica, pa bi lahko bila tudi ravnatelj/ica. Samo moraš vedno povedati obe plati zgodbe in biti odkrita, ter povedati tudi, če si v procesu nastajanja težave tudi sama kaj narobe naredila in zaostrevala odnose. Če vališ krivdo samo na druge, izpadeš precej slabo. Mi smo to uredili, pa se je vleklo več let. Samo ko mi je film počil (dogajalo se je mojemu otroku in sem posredovala kot mama, prišlo pa je že daleč, predaleč), sem v enem zamahu rešila cel klobčič, seveda s pomočjo ustreznih oseb v šoli, za katere lahko rečem, da so strokovno, hitro in ustrezno odreagirale, tukaj smo imeli res srečo. Še enkrat pa ti svetujem, da zadeve rešujejo odrasli na odrasel način, ti pa moraš povedati VSE - svoje in tuje napake.
Upam, da uspeš rešiti zadeve, predvsem pa upam, da imaš koga na katerega se lahko obrneš in na katerega se lahko zaneseš. Če tega nimaš, pa ne vem, kako naprej, to bi bilo res hudo :-\

Samoyed lover, a vsi ti STROKOVNJAKI so psičko dejansko VIDELI, oz. na podlagi česa so podali svoje diagnoze.

J. V. je med drugim pred kratkim v Gmajnicah podal strokovno diagnozo za nekega psa, češ da je tempirana bomba, nevaren, posvojiteljica je morala podpisati, da ga posvaja na lastno odgovornost itd.... Potem je pesjan prišel do mene, ker je bil malce nestrpen do otrok, pa še to smo kar hitro razdelali in ugotovili vzrok, o kakšni splošni nevarnosti in ostalih težavah ne duha ne sluha. Seveda ne moreš videti v eni uri in pol na vadišču vsega, in da so zadeve, ki jih psi počnejo samo v določenih okoliščinah ampak dejansko je bil pesjan eden od bolj skuliranih. Čisto nepričakovano se mu je recimo približal spuščen pes, skrbnica je reagirala po mojih navodilih pa sta se samo povohala brez groženj....

K

Sl, včasih stvari zgledajo temnejše in brezizhodnejše, kot so v resnici. Globoko zadihaj, naredi korak nazaj in poglej na situacijo z distance (če ti uspe). In predvsem se zavedaj, da v tvojih letih ni še nič odločenega, nič dokončnega, pred seboj imaš še vse življenje, da stvari spremeniš. Toliko zate. Za Nalo pa... Vem, da jo imaš rada iz vsega srca zato ne dvomim, da bosta nekako rešili težave. Obrni se na strokovnjaka, verjemi vanjo in vase, nam pa le še pojamraj, ko ti bo hudo  ;). Se vedno najde vzpodbudna beseda za take pridne punce kot si ti! :-*

Verjamem, da tti Nala vedno nudi oporo, ti da kak vzpodbudni "poljubček   :-*" in verjami, da te prav ona najbolj razume.
KO si žalostna ti, ona to čuti, je žalostna tudi ona.
Ko trpiš ti, trpi ona s teboj. 
Bodi vesela, nasmejana, težave sicer ne ignoriraj, jo poskušaj vsaj delno odpraviti, a po drugi strani se zaradi nje ne sekiraj po cele dneve, ker to, oprosti ne bo prineslo napredka  ;)

Samoyedl., vsi devetošolci imajo probleme z učenjem razen nekaterih piflkark, ki se jim pa zato začne trgat kasneje ali pa jim je danes žal, da se jim ni. Glej malo odrasle ljudi, se imajo čisto ok, čeprav niso vsi hodili na želeno šolo, morda so celo zabili kak letnik. Danes nekaj že počnejo, imajo družine, krog prijateljev, pse, otroke, ki jim težijo zaradi stvari, ki jih tudi sami niso upoštevali in živijo čisto ok življenje. Ne ženi se in ne tuhtaj, kaj bo, če (ne) bo, vsi so to dali enkrat skoz in nekako preživeli ter pozabili.

Mislim, da nisi bolna in nimaš psihičnih težav, si v puberteti, za kar ni drugega zdravila razen časa. Normalno je da jokaš, da imaš kakšno stvar, V katero se nekako zaštrikaš... - eni se zaštrikajo v občudovanje Justina Biberja, drugi v pse. Pomoje se z Nalo ukvarjaš še preveč, naj se sliši še tako čudno. Pusti jo kdaj doma, pojdi na sladoled s sošolko, v kino s kolegicami in podobno. Nala te bo počakala, ne bo umrla brez tebe in en sprehod komot izpusti. Če se boš vrnila vesela bo tudi zanjo bolje tako.Tudi starša ne bosta umrla, če jo bosta morala peljat ven. Bodi malo brezskrbna najstnica, počni traparije in se veseli. Jokaj če je treba (skoraj vsi smo to počeli v puberteti - ker smo imeli kosmate noge, grd nos, ker nas nekdo, v kogar smo se zatreskali ni šmirglal, ker so nas žalostile krivice na svetu ali ker so nas zezali sošolci).

Staršem pa povej, da prihaja zate težek čas zaključka OŠ, da te skrb za Nalo preveč psihično izčrpava, ker je trenutno zate prehuda obremenitev. Naj ti pomagajo tako, da prevzamejo del tvojih skrbi, Nala lahko hodi magari cel mesec na bolj kratke sprehodke,če je nujno tako... bo preživela, življenja ima pred sabo še precej. Vsekakor veliko več, kot če ga ti sračkaš in svojo žalost in nemoč prenašaš nanjo, ki je itak negotova in plašna - to ji ne prinaša dobrih obetov.

Žal moram reči še to - tale forum govori o odgovorni skrbi za psa. Tebe je ta skrb prevzela preveč. Daj se odklopi za nekaj časa od teh informacij, ne razmišljaj, če si dovolj dobra lastnica psa, ker si. Pusti to, pejdi ven, zafrkavajte s sošolkami koga po telefonu, zasledujte fante, smejte se ljudem na avtobusu, zamudi kdaj zvečer domov in uživaj, trenutno rabiš sproščenost, da boš imela do konca leta dovolj živcev, ne pa sekirancije.

Skratka, drži se... in naroči staršem naj oni poiščejo pomoč za Nalo. Imajo te radi in menda bodo zmogli poskrbet za tvojo najboljšo prijateljico. Starši imajo pravico ukazovat otrokom ravno zato, ker imajo kot psihično močnejši tudi dolžnost ščitit jih, ko jim zaškrta in se mi zdi, da je zdaj tak čas, da jim mirno lahko začasno obesiš eno tvojo skrb.

fž, tole je pa tako lepo napisano, da bi lahko dali v branje vsem najstnikom, ki jih življenje mečlje iz enega svojega brega na drugega, iz žalosti v evforijo... Bravo!

Fž, jaz se s teboj strinjam 100%, napisala si tako lepo, realno, da zagotovo more pomagat. Resnično eden boljših postov tega foruma.

Ej, ta je DOBRA, za ponucat O0
Tudi v obratnem smislu - kot argument, zakaj otroku lahko ukazuješ >:D ^-^ ['*

Ja, a seveda le do neke meje normale

Ker še nihče ni nagovoril tega, bom jaz. To binarno razmišljanje o evtanaziji Nale je tudi moralo na nekem zeljniku zrasti. Dvomim, da je to prva zamisel otroka, ki je tako navezan na svojo psičko. Lahko da se motim, ampak mislim, da je problem okoli bipolarnega odnosa do problemov širši in presega  S.L. najstniško stisko, četudi komentarji nagovarjajo le njo. Navsezadnje mi imajo tudi stavki, ki jih S.L. navaja kot argumente, zelo okus po odraslih ustih.
Samoyed lover, upam da te nisem prizadela, ker tole ne leti nate. Ampak dobila sem vtis, da se pri psiholoških problemih živali hitro pojavi beseda evtanazija.
Nala bo čutila mir, če ga boste nosili v sebi.
Morda je res vse skupaj preraslo vaše trenutno znanje ali sposobnosti reševanja tega problema. Ne pomeni pa, da kdo drug ne bi znal, ali pa ne bi bil pripravljen svetovati, pomagati. Toliko trpinčenih živali ob primerni potrpežljivosti zmore pot preobrazbe- ne verjamem, da socializirana in razvajana Nala tega ne bi bila sposobna. Zaupajte vanjo. Sami pa dodobra preučite izvore težav, in navsezadnje tudi sebe, saj je vedenje živai pogosto le odsev naših impulzov. Prej nas 'preberejo' kot mi sami sebe. Pametna Nala bo to verjetno storila še toliko izraziteje...zato si poskušajta pomagati ena drugi, pa bo najbolj prav za obe  :) Razvijta novo samopodobo. Saj veš, ni problemov, so le priložnosti. Morda boš prav ti nekoč odlična psihologinja za pse. Nala pa bo tvoj prvi pacient  ;)
Morda ne poznaš te zgodbe: gre za gospo Dr. Temple Grandin, ki bi z diagnozo avtizma kaj hitro lahko izgubila svoj boj z odnosom držbe do nje. A ga ni. Svojo posebnost je prepoznala v živalih. Sedaj je vrhunska strokovnjakinja za humano ravnanje s kravami. Fascinantna oseba. Lep dokumentarec v angleščini si lahko ogledaš na YouT*be, če vtipkaš geslo The Woman Who Thinks Like a Cow.

Priporoča njeno knjigo Animal in translation, ki pa žal ni prevedena in bi znala biti za devetošolko malo pretrd zalogaj.

sicer pa...odraščanje je težka zadeva, posebej za bolj občutljive...ampak nekateri se naučijo tega, da niso popolni in da tudi sami delajo napake. potem mogoče celo začnejo razumevati nepopolnost drugih.

Kar pa se Nale tiče: veterinarji, ki se ne specializirajo iz etologije niso strokovnjaki za področje vedenjskih težav, prav tako ni strokovnjak za to J.V. Njegovi nasveti so pogosto povsem OK, neredko so pa taki, da se samo za glavo držiš.
Dejstvo je, da iz prirojeno plašnega psa ne moreš narediti junaka, lahko pa mu pomagaš in se tudi malo prilagodiš, tako da je življenje obema znosno.

Še to; ne pričakuj, da se nekega dne tvoj pes ne bo bal ničesar več. Najverjetnjebo vse življenje med tistimi bolj plašnimi, to moraš najprej razčistiti pr sebi. Je pa velika razlika med nekoliko plašnim, plašnim in plašno ekstremnim psom (npr. Nala). Vedenje boš lahko z trudom in vztrajnostjo ter pravilno metodo šolanja precej omilila, vse se bo fejst umirilo, kot, da nikoli težav ne bi bilo. A vseeno vedi, da kljub takemu napredku se bo vedno, vso Nalino življenje našla, kar hipoma, nepričakovano kakšna stvar, ki jo bo čisto vrgla s tira.
Če si boš zadala prevelike cilje, ne bodo presenečena, če jih ne uresničiš.
Korak za korakom ... Prava Nala :P