mojpes.net

Sprejet star pes, najden v Šentjoštu nad Horjulom, obnemogel, zanemarjen, dehidriran, sihran, bolan, z veliko bulo na prsnem košu, pod gobcem, na celem prednjem delu torej. Pa kaj je res z ljudmi, no...

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_18626633.jpg)

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_18626635.jpg)

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_18626636.jpg)

http://www.youtube.com/watch?v=NjwvLSk3LMI

lepotec... :-* :-*...          :'(

Ne razumem. A je res lažje starega bolnega psa nekje zapustiti, kot ga peljati na evtanazijo? A je problem tistih par €? A res lahko spite, ko vam pes nekje zunaj ves prestrašen počasi crkuje od starosti/bolezni/lakote?  >:(  >:(  >:(

Starčku in Smetki  :-*  :-*

Se mi zdi, da jih že prej ni dosti brigalo, glede na stanje psa. :(

Starčku in Smetki en koš  :-* :-* :-*!

O ti revež lepi...

Pa to je... :'[ Folk zabiti :e
A bomo kaj zbirali? (zablokiran racun :(  ) Dajmo vsaj mi, ki nam ni vseeno za starcke...  :-*

Bo Smetka povedala, koliko je še življenja v njem in če je sploh smiselno matrat ga. Po plači prispevam po svojih zmožnostih če se bo odloočila za zdravljenje. Afganistanski starček, vsaj roke imaš, ki te božajo.

Bi rekla, da sem vcasih srecevala taksnega "cudnega" afganca. :-X Le odkod se je zdaj pojavil v Horjulu? Revez. :'(

Sem že mislila, da ga ni več z nami...

http://www.youtube.com/watch?v=zlFmmhUwWRs

Bomo danes preverili, v kakšnem stanju je sploh. Je in pije sam in to z veseljem.

Uf, ti revež no ... :'(
Predvidevam, da lastnika ni možno izslediti ... :-\
Hrti so ponavadi zelo trdoživi in, ko misliš, da je boj že izgubljen se poberejo in lahko tudi popolnoma okrevajo.
V kolikor bo potrebna operacija, bomo zanj zbirali sredstva ...

Vzamem nazaj. Tisto je bila psica. lp

Linija najmanjšega odpora- odpneš ketno in ga "preseliš" v sosednjo vas (ali pa še to ne). :(
Grozljivka. :(

Sploh dopustit, da pride zdravstveno stanje tako dalec, je grozno!
Upam, da bodo tega bivsega lastnika nekam zabrisali, ko bo star in potreben zdravniske pomoci!  :'] :e

Prepricana sem, da bo tale lepotec prezivel se nekaj cudovitih let :-* :-*
(nasa princesa je stara skoraj 17, 2x odstranjene bulice in se vedno uziva ;))

Ne vem, a je kaj narobe z mano... ampak jaz vidim pred sabo psa, starega 13 let in več, shiranega, z ogromno bulo na prednjem delu, ki ni absces, ker nič ven ne priteče, torej je tvorba čez 1/3 psa. Urin težko odvaja, smrdi; edina reč, ki funkcionira, je apetit. Dobil je antibiotično + protibolečinsko terapijo, danes ga bom postrigla in to je zaenkrat to.

Zlata Smetka, koncno je revez prisel v dobre roke :-*
Ceprav me zalosti, da je bula tako velika in nisem vec tako prepricana.. :-\

A je bula lahko tam "od vedno" in ni nek bolezenski znak, ampak karkoli drugega?

Hm, glede na njegovo starost in opisano stanje tudi jaz nisem več prepričana v čudeže. :-\
Je pa sramotno, da so reveža takole zavrgli.  :-X

Takšno stanje ni od včeraj. Kar je sramotno, je prav to...

Pobrito območje je bula.

(http://s0.mojalbum.com/zh-macke-psi-foto_15630030_17374443_18628313.jpg)

Sicer je pa očitno po kapi, hodi v krogih, ampak stepel bi se pa, pa trmast je tudi, pa hodi spet, pa pogoltnil je že 5 AD-jev od včeraj zvečer, pa samičke so mu tako blazno všeč, da bi bila tudi jaz dobra, če že druge ne dam  ::)

Brez besed za ljudi, ki so ga imeli ...Ko pogledam njegovo ovratnico me zmrazi. Njegovo stanje pa resnično kaže, da zanj niso skrbeli že dolgo, dolgo časa. Žalostno ..., a v njem je še vedno volja po življenju in hrtovske trme še tudi ni pozabil ...
A je mikročipiran ali tetoviran?

Ni, ne eno ne drugo.

http://www.youtube.com/watch?v=cThftfodmkc

Ojej  :(

Pa take nežne lupčke je dobil čez ograjo, no  :-*

kok mu zadnje noge tu in tam klecnejo... eh

 :'[ :'( :-[

Vidim, da se nima imena. :) Mogoce kaksno idejo dobite tukaj:
http://www.babynology.com/afghan_babynames.html
Pa srecno :-*

 :-*

Super ime.

Dobra izbira. O0

Ja, ampak ne za prav dolgo. Danes se je komaj pobral, hodi v krogih, drisko ima, ker je jest začel. Drugega kot AD-ja noče, to je pa premočno zanj...

Revež ...:(
Kaj pa kakšna dietna kuhana hrana? Hrti imajo občutljivo prebavo in premočna hrana ponavadi izzove driske.
V kolikor je mogoče naj ga pregleda veterinar, ki se spozna na specifiko hrtov, na krvno sliko  pri hrtih in tudi posebnosti njihovega srca. Na kliniki v okviru vet. fakultete zelo dobro poznajo hrte. Če kaj rabiš sporoči prosim.

Ja, vem. Še enkrat: pes je shiran, po kapi, z bulo na prsnem košu, zjutraj z veliko težavo vstane, ima težave s hrbtenico, kašlja tako kot tisti z metastazami v pljučih. Če bi bil vsaj kakšno leto mlajši, potem bi morda imelo kak smisel, tako ga pa ne vidim.

Pravzaprav je tole cela frustracija. Vidim, da so tendence po tem, da se psa začne sestavljat skupaj z resnim pristopom, posegi in stroški. A mi lahko nekdo pove, zakaj? Osebno nimam, menda veste, nobenih težav s sestavljanjem hendikepiranih, bolnih, shiranih, starih... če ob tem lahko vidim vsaj v prihodnosti kvaliteto življenja. Tule je ne, zakaj jo nekateri ja? Res me zanima.

Ne, Smetka, sem hotela že včeraj zvečer napisati, da jaz v tem ne vidim smisla, pa naj se sliši grozno ali ne. Revež je, trpi, mislim da ne ve več zakaj gre... Največ kar lahko narediš zanj je, da ga pospremiš na mavrico. SEm z vama v mislih  :-*

Seveda, to je povsem razumljivo in ne vidim razloga, da če mu ni več pomoči, da se ta žalostna agonija nadaljuje še naprej. Trpi pes, trpiš ti in tvoji sodelavci, trpimo vsi, ki spremljamo to temo.

Oni so drugače narejeni, za smrt se ne bi "odločili" nikoli, ker delujejo nagonsko. Aarash se počuti bistveno bolje kot ob prihodu, jasno da. Ima vodo, hrano, zdravila, postrižen je, ne smrdi... in zna biti, da bi ob faks oskrbi šlo z vsemi spremljajočimi težavami še morda nekaj mesecev... ampak ne vem, zakaj. 

... zato ker je nečemu bolj podoben, kot drugi? Tega tudi jaz ne štekam....

Če me kdo ni razumel citiram še enkrat zgoraj. Jasno je, da nima smisla nadaljevati trpljenja in mu podaljševati muk še za nekaj mesecev samo zato, ker je hrt.

Ja no, kaj pa je s tem narobe? jaz imam posebno piko za polarce, en drug jo ima pa za hrte recimo. Kar ne pomeni, da so druge živali manj pomembne. Pomeni , da meni polarci pridejo bolj do živega kot hrti, pri tistih, ki jim posebej lepo sedejo hrti, je pa obratno.
Kako zgleda Aarash v živo in koliko trpi ne vem. Na posnetku ni videti tako zelo slabo. Ne vem zakaj ga kdo, ki so mu hrti posebej pri srcu ne bi posvojil in poskusil sestaviti? Kar tako, da bo še kakšen mesec dlje visel v zavetišču pa seveda nima smisla.

S "pikami" najbrž ni nič narobe. Očitno gre za drugačno videnje njegovega stanja. Večino časa je tak kot takrat, ko sem ga zjutraj posnela. Ob vplivih iz okolice "oživi" za nekaj minut, pa še takrat ima čedalje večje težave - ko se razburi, so krogi čedalje manjši in nazadnje se vrti koli svoje osi in bi padel, če ga ne bi podpirali. Jaz še vedno ne vidim smisla, niti "pikastega" ne.

Potem res nima nobenega smisla. Posnetki znajo biti varljivi. Če odštejemo zvozlano dlako, so naše tastare po kapi zgledale precej slabše.

Večina ljudi, ki je kdaj imela kakšno žival, je slej ko prej prišla do trenutka težke odločitve. :-\ Na nas, ki imamo razum je, da pretehtamo koliko žival trpi in kakšno uslugo ji bomo z zadnjim korakom naredili. :( In verjamem, da Smetka bolj kot kdorkoli od nas zna pretehtati. Iz lastnih izkušenj vem, kako zelo je to hudo :'(, ampak ko pomislim, da sem mogoče svojim ljubljencem prihranila nadaljnje trpljenje, mi je lažje. :-[

Hudič je, ker nakateri take odločitve raje naprtijo drugim.

To imaš pa popolnoma prav! >:(

Če je stanje tako in gre samo za par mesecev matranja, ki bodo v zavetišču in na stroške zavetišča (kako je s kvaliteto življenja v točno tem primeru ne vem)...
Potem, Smetka, jaz na tvojem mestu pomoje niti ne bi s posnetki odpirala debate in sto različnih mnenj, ki se nujno začnejo...
Kruto, ampak breme odločitve je na koncu itak tvoje, tako kot je tvoja muka, ko ga gledaš trpet in ko ga boš peljala tja, kamor bi ga morali drugi :(.
Kriv je pa itak nekdo drug, pacek, ki mu najbrž nikdar ne bomo vedeli imena.

Včasih ni slabo preverit, če vidiš kaj "narobe". Simpl pa ni, sploh na stare, ki so bili več ali manj celo življenje v riti, mam pa jst "piko", ker se mi vedno zdi, da je fajn kakšno krivico popravit, če je možno.

smiselno je investirat čas, živce, prostor  in navsezadnje denar tja kjer je največ učinka

A, pri takih tastarih tudi jaz ponavadi kaj narobe vidim, sploh če me spominjajo na kakšno od naših...tale junak me spominja na prinašalko Liso, ki jo je tudi kap, pa je občasno zgledala še slabše, se popravila, potem pa se je ponovilo...parkrat, dokler se nazadnje ni več popravila. Še izraz ima malo podoben...res imate težko delo.

Mi vas vsaj v mislih podpiramo...  :-* :-\  :-*
Vem, da je katerokoli odločitev težko naredit :-X. Se vedno bolj o takih situacijah sprašujem ob moji psici, in vedno pomislim, kako je, če se moraš to pogosteje spraševati  :-X

Mogoče si pa Aarash želi, da zdaj, ko je končno dobil skledo hrane, vodo in ležišče, počaka še kak dan ali dva, da začuti mir v sebi, potem pa v miru leže k zadnjemu počitku, se poslovi od tega sveta in nekje nad mavrico začne znova...

Jaz sem bila trikrat pred tako odlocitvijo, 2x pri psih in 1x pri macki. Pri psih bi se morda dalo, pa bi se pes matral, pa pod velikim vprasanjem je bila kvaliteta zivljenja po tem in zelo verjetno ponovitve tezav v prihodnosti..kaj hocem rect? Da bi tisti trenutek morda lahko uspeli (za Dinota je bilo se to pod vprasajem) in mi doma nismo hoteli nic drugega bolj kot to. Onadva sta tudi hotela. Sta pa bila zelo slabo. V sebi nikoli nisem bila zares preprocana ce je bila odlocitev pravilna, v bistvu sem ko sem ju uspavana peljala domov hotela samo eno nerealno stvar-da evtanazija nekako kar nebi prijela in bi se zbudila. Ampak realno je bila odlocitev pravilna. Pri macki smo ji pa samo pomagali prej oditi, ker je pocasi ze odhajala (ledvice v odpovedi).

Tole je res tezko in najhuje, je ker moramo mi odlocati o tem a oni lahko zivijo ali ne. Samo mi smo ljudje in take stvari nekako znamo presoditi, ceprav se pri tem pocutimo kot zadnji drek. Enako se pocutim zdaj ko samo pisem o tem..kako je sele Smetki ki ima njegovo usodo v rokah.
Saj Aarashu je verjetno na trenutke cisto kul, ceprav je tak kakrsen je..ampak mislim da zivljenje ki ga zivi ni dostojno. Zal mi je, da ste konstantno custveno in fizicno obremenjeni zaradi gnojev, ki se takih zivali resijo.

Danes sem nesla na evtanazijo "sosedovo prostoživečko" al kako bi se lahko reklo tej revcki. Starosti ni bilo mogoče določit, verjetno pa vsaj 10 let, v gobcu katastrofa, zadnje tace je niso drzale, z ravnotezjem nekaj narobe...kaj pa vem kaj vse ji je falilo. Sem se pocutila kot pogrebc, mislila sem pa samo na Smetko, ki se mora takole odlocat. Jaz se nocem vec, res ne. Sploh pa za tuje zivali ne....... Kaj hocem rect...macko bi se s terapijo in nego mogoce dalo postavit na noge za nekaj mesecev. Ampak kdo jo bo pa vzel? Jaz sigurno ne. In kdo bo posvojil Aarasha za nekaj mesecev? :'(

Smetka odločitev bo na tebi....sama najbolje poznaš psa ...je ali ni smiselno?....

p.s.: ne zamerit, ampak včasih imam občutek, da si pristranska (ali nam pač tukaj daš premalo informacij ? )...za nekatere pse, bi si strgala kožo iz hrbta (pepsi case...mimogrede..kako je z njo, foruma ne sledim dovolj pogosto), nad drugimi, pač dvigneš roke.........tale sigurno ne bo šel v posvojitev, garant.....lahko pa mu omogočiš še kakšen  mesec dvatri, pol eta, leto. kolikor toliko dostojnega življenja, brez nekih v operacij....

p.p.s.: sedaj me pa raztrgajte....ali razmišljaš tako, ker je neperspektiven pes za katerega veš, da bo do konca pri tebi?

p.p.p.s.: finance?

Pepsi je kul  :). Teče, nori, je, pije, kar češ.
Aarash se vrti v krogih, leži, treba ga je zbujat, bulo ima, na otip mu je neprijetno, pokašljuje, driska, hrbtenica je čisto trda...
A moram polinkat vse, za katere prav tako mislim, da bodo do konca pri nas?
A moram finance ven potegnit?

Ma dajte imeti trohico zdrave pameti, no.
Pepsi (če že ravno ona) je stara nekaj let. Tale po svojem štetju nekaj desetletij. Pred Pepsi je bilo življenje, pri Aaarashu je večina že zdavnaj mimo.
Mislim, da Smetka nikjer ni izpostavljala hrane in prostora v zvezi z Aarashom (zakaj bi se prav ona morala truditi z njim, mi ni jasno), temveč pri vprašanju njegovega nadaljnega ne/obstoja predvsem njega samega, njegovo počutje. Količino in kvaliteto življenjskega elana, ki je ob tolikšnem starostnem in bolezenskem stanju še ostala.

Sporočilo PraveBiBe kaže predvsem na nepoznavanje celotne problematike zavetišč, zato je najbrž bolje, da ostaja brez mojega komentarja, vsaj dokler ne bodo razčiščeni najosnovnejši pojmi o zadevah, ki jih (posredno) vključuje v svoje pisanje.

Fižolova župca mi je dala izhodišče in si ne morem pomagat, da se ne bi ustavila pri temle:


Osebno si prav zares ne želim, da bi Smetka objavila samo en stavek, eno slikico ali en filmček manj. Toliko, kot se lahko naučimo iz njenih objav o zavetiških živalih in o delovanju zavetišča, se ne moremo naučiti nikjer. Seveda, če se sploh želimo kaj o tem naučiti, če smo sploh pripravljeni videti kaj več od svojih lastnih čustev ob gledanju slik in filmov in če sprejmemo dejstvo, da o tem, kar komentiramo, v celoti skrbi in odloča nekdo drug - celo tisti, na katerega pripombe mečemo. Tako kot kdorkoli od vas, tudi sama včasih zelo težko pogledam kakšno fotko ali film, vendar ne zato, ker bi si želela, da ga sploh ne bi videla ali da ga ne bi videl kdo drug, ter bi s tem ne imel možnosti dajati bolj ali manj sprejemljivih komentarjev, temveč zato, ker ob objavi pomislim na vse tisto, kar mora ob tem za žival (in za nas, da nam pokaže problematiko in delo zavetišča) storiti Smetka, ob čemer mora praktično vsak dan sprejemati odločitve, ki nam vsem ostalim povzročajo zelo hude travme že, ko so pred nami na vsakih 10 ali več let enkrat in ne kar naprej. Sama sem neizmerno hvaležna, da nam Smetka pove in pokaže toliko o vseh vrstah problemov, s katerimi se srečuje, čeprav bi raje videla, da ne bi imela o čem drugem poročati, kot o veselih in zdravih živalih in krasnih posvojiteljih, ki si nepretrgoma podajajo vrata. Pa žal živimo v popolnoma drugačnih pravljicah in mi je zelo žal, da ima za poročanje vsak dan toliko materiala, ki marsikomu tukaj dviguje pritisk. Le ta se nam ne sme dvigovati zaradi poročanja. Saj vendar ne moremo "ubiti sla, ki prinaša neprijetna sporočila". Neprijetnost sporočil ima izvor povsem drugje in ne v Horjulu.
Če Smetka ne bi objavljala, bi bila skrivnost o "življenju" zavetišč še vedno popolnoma zavita v meglo, kot je bila še pred parimi leti. Tako pa lahko skorajda vsak dan praktično "živimo in dihamo" z enim od njih.

Mislite na to, ko boste naslednjič menili o čem, da je preveč, da je premalo ali o čem, da je neprimerno za objavo. Pa tudi takrat, ko boste imeli kup predlogov, kaj naj bi naredili drugi.

Bravo, Jana, <:] pod tvoje pisanje se pa res takoj podpišem.
Smetki pa... ma kaj češ drugega kot  :-* :-* :-* za vse...

Joj, Jana, sploh ni bilo mišljeno tako. Jasno je to izobraževalna stran, vidimo dejansko sliko, ven prihajajo zgodbe, ki so drugače skrite za štalo, bajto ali zidovi. Vidimo stanje duha in to, kako se da sestavit, kar bi marsikdo zaključil, ker se ne ukvarja s pogojniki in tonami upanja. Mene se vse to ne dotika v smislu, da bi hotela gledat stran in ne vedet.

Hotela sem povedat, da je problematično razgaljat nerešljive situacije, se s tem dajat na prangar, si na grbo spraviti nekaj dobromislečih, ki imamo piko na koga ali ki morda celo kdaj izvajamo pritisk s preprostim jamranjem, pošiljanjem 'energije na hribček' ali čisto dobro mišljenimi izjavami v smislu 'dobro da je dobil priložnost', potem pa se v naslednjih postih pokaže, da priložnosti ne more bit, ker je edina rešitev odrešit ga... in poleg teh dobit na grbo še en kup pametovalcev in doktorjev kritike, ki vedno vedo bolje, drugače... Včasih je veliko breme delat, če te nadzoruje en kup pametnih, ker potem je treba imet potrpljenje, cajt, voljo in še kaj, razlagat do onemoglosti, se opravičevat, pojasnjevat, imet debelo kožo... in ob vsem tem še vedno nujno kdaj izpadeš nerazumljen, bohnedej celo glup ;)...

Včasih se mi zdi, da Polona zaradi vsega kar beremo, sedi v stekleni pisarni, javnost pa ji 24/7 gleda pod prste. Gospa, zakaj ste se popraskali tamle? In zdaj se spet praskate tule? Pa to nič ne vpliva na živali? En tak big brother, ob katerem je treba zraven še fejst garat, kar je preklemano težko. Ampak če se s tem izobražuje, kul. V nerešljivih primerih pa se jaz tega ne bi šla, ker je to dodatna obremenitev. Koliko je haska je vprašanje... ne vem, jaz takrat, ko čutim, da obstaja le ena možnost, naredim in potem obveščam. Se sicer spet najde kdo, ki je začuden in rabi pojasnila, ampak se mi zdi, da si še vedno s tem marsikaj prihranim. Tako je bilo mišljeno.

FŽ, jaz sem razumela, kaj želiš reči, Jana pa je to razširila in obe sta skupaj povedali prav to, kar se mi zdi, da je tapravo. Skrivati in ne skrivati-v katerih primerih.  :)

Aarash ali kdorkoli že, "daj" jasen znak, kaj je dobro zate, da bo vsem okoli tebe lažje. Smetka, huh, še enkrat in vedno - kapo dol!  :) :-*

Tukajle sva si pa isti. Ampak preko sebe in preko nemogočega se ne da. Saj že s tem, da jim omogočimo vsaj dostojen konec, popravimo eno malček vseh krivic :(

Najbolj trapasto pri vsem pa je očitanje, kdo si za koga trga kožo s hrbta in zakaj si je za nekoga drugega ne. Pri temle tu si jo lahko gremo trgat prav vsi ali pa nobeden od nas. Ne vem pa, zakaj bi si jo točno nekdo mogel, če si je pa ne, pa skasira neke podmukle očitke od nekoga, ki še s prstom ne bo mignil. Ne vem, no.

Super debata! Žal o tragični podobi naše družbe.  :-\

Tudi jaz sem se ogromno naučila o vsem kar poteka za vrati zavetišča, čeprav se bolj redko oglašam in sem zato zelo hvaležna vsem. Se pa v časih tudi jaz vprašam o tem, kar je pisala FŽ. Zdi se mi, da si v časih Smetka preveč na grbo vzame in mogoče bi ji bilo lažje, če kakih očitkov od tule nebi dobivala ob že tako zelo težkem delu.

To, da lahko o tem beremo je res zlata vredno, ampak upam, da ne bo na koncu cena za to prevelika. Ja pa tudi res, da o tem mi ne smemo in ne moremo odločat.

O da, kako da ne, skrivnost o življenju zavetišč (tole je pravzaprav strašno ironično in zabavno in mogoče komu uspe bestseller na to temo napisat  ;D) je bistvo problema. Kdaj pa kdaj je treba dvignit rit in se do kakšnega zavetišča premaknit, pa skrivno življenje dobi povsem drug pomen, predvsem pa je to precej subjektivna ocena relativnega pojma. Pa daleč od tega, da bi trdila, da zavetišča nič ne skrivajo (ena najbrž več, druga manj), samo to, mislim da niti ni bistvo problema niti ne bi o tem.

Zavetišča smo si sicer zamislili, da bi družbeno odgovorno poskrbeli za zapuščene živali, nikakor pa ni namen zavetišč »pospravljanje« odsluženih lastniških živali. To zadnje je samo posledica problema, ki ga je očitno precej lahko spregledat.
Bo verjetno že držalo, da smo družbeno odgovorni tudi za živali, nenazadnje določajo predpisi, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Bi se dalo torej sklepati, da je zagotovitev zavetišča (kot pravi ZZZiv: je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba) pravzaprav izpolnjevanje te družbene odgovornosti. Za skrbništvo zapuščenih živali je torej poskrbljeno, naloge skrbnika pa so znane. Ne verjamem pa, da je zakonodajalec med nalogami zavetišč predvidel »odstranjevanje« odsluženih živali (vsaj v predpisih tega ni najti). V predpisih je namreč predviden tudi plačnik. Glede na to, da bojda pri nas brezdomnih psov ni, si upam predvidevati, da so vsi lastniški, predpisi pa predvidevajo sankcije tudi za tiste, ki svoje živali namerno zapustijo.

Iz napisanega si upam sklepati, da ima tudi tale pes (in vsi, ki v podobnem stanju pridejo v zavetišča), nekje lastnika. Tako stanje se verjetno ne zgodi čez noč in pes, ki hodi v krogih, verjetno ni mogel priti od daleč. Vsaj sam ne. Težko verjamem, da je v tej deželici kakšen tako neobljuden košček zemlje, da bi lahko kakšen pes neopazno živel toliko let in to ob človeku, ki na vsem svetu nima prav nikogar, ki bi vedel zanj in njegovega psa. In če se ne motim, je to, da se v zavetiščih pojavijo bolni, 10 in več let stari psi, ki padejo z vedrog neba, bistvo problema, ki povzroča posledice. Namen zavetišč je pač poskrbet za zapuščene živali kot to predvidevajo predpisi. Vse ostalo so osebne odločitve, ki ne spremenijo dejstva, da teh problemov sploh bilo ne bi, če bi se vsi zavedali svojih in družbenih odgovornosti.

Pa družbena odgovornost do zapuščenih živali in torej tegale psa z mojim osebnim mnenjem nima prav nobene zveze, da ne bo pomote. Kar jaz vidim gre za starega, bolnega, zanemarjenega in zapuščenega psa. In to je hudo premalo, da bi se lahko odločala on njegovem življenju ali smrti.


Če se že odpirajo debate potem ne vem zakaj je »narobe« izrazit svoje mnenje. Kje pa piše, da ga je potrebno upoštevat? Bistvo debat, če se ne motim, je ravno v izražanju svojega mnenja, dopuščanju še drugih pogledov in osvetlitev iz drugih zornih kotov, ki mogoče vodijo do drugačnih rešitev. Kdo pa je tisti, ki si upa trditi, da pozna edino pravo opcijo? Take debate, mislim da tudi nimajo prav veliko zveze z družbeno odgovornostjo (ta je izpolnjena z namestitvijo psa v zavetišče) ampak naj bi vodile nekam drugam – k malo bolj odgovornemu odnosu, pa k temu, da se kdaj psa pri sosedu opazi kdaj prej, ne šele, ko nam začne presedat njegovo lajanje.

O izpostavljanju pa tole:
izpostavlja se vsak toliko kot hoče ali se mu zdi potrebno.  Tudi to je relativno in po moje tudi nima veze niti z bistvom problema niti s temo debat. Je prej posvečanje pozornosti »napačnim« stvarem in ne bistvu problema, ki ni v skrivnem ali napornem ali kaj vem kakšnem življenju zavetišč, ampak v tem, kako do tega sploh pride.

Starček lepi  :-*   

Ko sem sama peljala Rokija na evtanazijo se je počutil še najbolje od vseh dni doslej. In potem stojiš v ambulanti in gledaš psa, ki je skoraj oživel
in se sprašuješ, kaj za hudiča je s tabo narobe, ker je pes bolje. Pa se prepričuješ o tisoč in eni stvari. Včasih se navzven navidezno poberejo zaradi tisoč in ene stvari, če jih pa pogledaš od znotraj, jih pa marsikaj boli, kar ti narekuje, da jim pomagaš na zadnji poti.
Jaz mislim, da kakorkoli se Smetka odloči, se bo odločila prav. Včasih je dovolj, da poznaš osebo, ki se odloča za takšne odločitve in enostavno veš, da je ta njena odločitev prava, pa čeprav se svet s tem ne strinja.  

Preden je Roki zbolel, sem se večkrat spraševala, nikoli obsojala, zakaj se takšni psi, ki so bolani in se vidi, da se jim po vsej verjetnosti ne bo moglo več pomagati, enostavno ne uspavajo. Po tem, ko sem dala skozi zadnje mesece z Rokijem, se tega več ne sprašujem, ker vem marsikaj, česar prej nisem videla, ker že toliko poznam Horjul, da vem, da storijo vse kar je v njihovi moči in tudi da so odločitve podprte s strokovno stranjo, o tem se odloča preudarno in po pameti. In to je dovolj. Nikoli ne bo prav za vse in mnogo bo takšnih, ki bodo pametni, da bi naredili drugače, vsaj dokler se ne bi znašli pred takšnimi odločitvami.

In primerjava Arasha s Pepsi ni na mestu. Pepsi se je pomagalo tako kot se je, Arashu se tudi pomaga, tako kot se mu za njegovo trenutno stanje lahko in ko bo čas, danes, jutri, čez en mesec, za Arasha, bo to s strani Smetke prava odločitev. Včasih je res dovolj, da se ve, kdo se bo za ta korak odločil in se ne postavlja pod vprašaj že tako težko odločitev, ki bi jo po vsej logiki, moral sprejeti njegov lastnik.  

Smetki in Arashu  :-*

Mogoče je pri Aarashu problem v tem, da je nekje na meji, tam kjer se ni lahko odločiti. Na eni strani zdravstveni problemi, ki jih je toliko, da bi že sami po sebi povsem zadoščali za evtanazijo, dodaj zraven še starost, povsem jasno vidiš, da nima neke prihodnosti, ne glede na to, kaj vanj vložiš....Na drugi strani pa očitno ima voljo do življenja in očitno je pes, ki se ti nekam vsede (še meni se je, pa tako načeloma hrti nikakor niso moj tip). Če temu ne bi bilo tako, mu niti ne bi iskali imena....
Res grdo, ker bedniki, ki so svojo dolžnost prevalili na druge pa lahko mirno spijo.

Tudi jaz bom preložila odločitev na druge. Tudi zato imamo pogodbene veterinarje in tudi zato smo v stikih z inšpekcijo. Torej bodo drugi odločili, kako bo v tem primeru s porabo proračunskih sredstev in delovanjem zavetišča, pa bo. Vse v skladu z zakonom.

Vsi smo na nek način v določenih trenutkih bolj ali manj ali pa sploh ne objektivni.
Jaz sem bila vsaj 3x v kratkem času. Eno, drugo ali tretje. Morda prav zaradi "meje", ki jo je omenila Lanabela. In se strinjam z njo popolnoma. Odločila sem se tako, kot sem takrat se. Po vesti, morali, kolikor se je dalo objektivno. Prav ali narobe, ne vem. Vem le, da je vsaj tisti trenutek bilo tako prav.
In vem, da se bo Smetka odločila pravilno. Če se kdo čuti za to bolj poklican, bolj objektiven, bolj pravičen, naj sprejme vse, kar kakršnakoli odločitev s sabo prinese.
O lastnikih pa ne bom zgubljala besed. Pes je nekje vsa ta leta bil. Glede na določene specifike v videzu tudi dvomim, da se ga prav nihče ne bi mogel spomnit.

Ja, tako nekako naj bi najbrž zgledal javni interes in izvajanje javne službe, le da ne bi smelo it za porabo proračunskih sredstev, glede na to, da je pes najverjetneje lastniški.
Pravzaprav bi se moral vsak, ki pomisli na zapustitev "odsluženega" psa zavedat vsaj to (ker na moralno obvezo računat očitno ne gre), da bo odgovornost za življenje njegovega psa sicer lahko po službeni dolžnosti prevzel nekdo drug (zavetišče, veterinar, inšpekcija), ampak na njegove stroške, vključno s stroški ki v procesu odločanja nastanejo. No, vsaj tak mislim da naj bi bil javni interes (ne glede na prakso), lahko pa se motim. Če pa tole leti na moje pisanje malo višje, si pa nekaj nekje sfalila.

Hm. Pri nas nelastniških psov sploh ni. So izgubljeni, zapuščeni, odvzeti, predani zavetišču. Star  izgubljen/zapuščen neoznačen pes je prav toliko lastniški kot izgubljen/zapuščen mladič. Če najdeš lastnika (in mu lastništvo uspeš dokazati) mu lahko obesiš stroške (če jih ima s čim plačati, kjer ni še vojska ne more vzeti) v obeh primerih.

A ti se z mano meniš? Sem mislila, da z drugimi debatiraš.
Letelo je seveda na to, kaj bom naredila - prepustila bom odločitev stroki. Meni se to in vse ostalo sploh ne zdi za debatirat, ker je itak jasno, da bi moral stroške pokriti lastnik. In ker pes ni bil skoten v hosti z oguljeno usnjeno ovratnico s karabinom okoli vratu, je tudi jasno, da ne more biti drugačen kot lastniški, le da jaz ne vem, kdo lastnik je. Meni osebno se že od sprejema zdi, da je pes za uspavat; sem spraševala le, če kaj narobe vidim, glede na to, da je bilo nekaj drugačnih mnenj.
 
Ni problem odločit se, kadar poči hemangiosarkom (Marxa som imeli zadnjega takega, npr.), ko je vprašanje le še, ali bo uspavan ali ga pustiš izkrvavet. Večji problem meni osebno je pes, ki nima kvalitete življenja, je pa vsak dan malenkost bolje vsaj za nekaj ur, ker ima kup zdravil v riti.
In jasno... če bo stroka odločila, da je sposoben živet kvalitetno življenje še nekaj tednov ali celo mesecev, potem bo jasno da na voljo za posvojitev. Prvih 30 dni na stroške vseh nas.

A jaz? Ne, jaz se nisem niti po nesreči, mi je samo zgledalo, da se ti z mano.


Ja, sem napisala to tudi sama, le da je po izkušnjah v zadnjem letu lastnik lahko tudi nekje... za mejo pač.
Pri mladičih odločitve običajno niso ne težke, ne sporne.
Jasno da je dokazovanje lastništva problem, kar je tudi skregano s kakšno logiko javnega interesa, ampak če je javni interes očitno tak, da je boljše nič videt in vedet, potem je pač tak in plačamo vsi. Si pa predstavljam, da bi se dalo mesec ali dva še skrivat mladiče, mi je pa nepojmljivo, da za pse stare 10 in več let noben še slišal ni. Ne samo za tega, pa niti ne samo za stare. Sicer pa se ve kdo prevzame stroške, kadar lastnika ni.

Jana res je, da nimam vpogleda v ta svet o katerem pišeš (ok, čeprav tudi jaz kakšno mačko rešim in zalutalega psa peljem k vetu, da preberejo čip itd....vse to ni niti kaplja v morju težav in težkih odločitev s katerim se Smetka spopada). Zato se posipam s pepelom.....četudi sem bila mogoče malček narobe razumljena.

Iz Smetkinega pisanja pač seva en sam obup.....ampak kolikor berem tale forum bo Smetka sama pravi čas rekla: dovolj je, čas je, da Aarash najde svoj mir.

Trenutno trije gostje berejo to temo...mogoče tudi lastnik tega starega psa. Če bere, ali pa če ne, naj ga bo sram, naj se zave, če ne sedaj, pa čez leta, kaj mu je naredil. Jaz takšnih ljudi enostavno ne morem razumeti, in se mi lepo rečeno gravžajo.

Smetka  :-*, pred tabo pa kako dol, in Aarash  :-* ne skrbi več, pravilno se bodo odločili za tebe.

Taki ljudje ne berejo zavetiških forumov. Le zakaj bi jih? :'[ Za take ničvredneže  so živali pač "samo živali" in nič drugega. -*: Tega reveža se je znebil, pa si bo drugega (prav tako reveža) nabavil, ki ga bo po možnosti spet kakšno zavetišče na grbo dobilo. :-\ In bo nekaznovan do konca življenja lahko počel svinjarije. :']

No, približno točno tole sem jaz razmišljala v trenutku, preden sem kliknila stran 5.

Tudi meni so bolj pri srcu psi z določenim karakterjem, videzom, mogoče določene pasme... druge pa težje razumem in so mi manj. Ampak! Jaz sem se obremenila, kolikor zmorem. Vsaka čast tistim, ki zmorete/zmorejo več. Če pa se pojavi kateri od teh, ki so mi nekako "bližje", se mi postavi samo eno vprašanje: ali sem res do konca zasedena ali bi zmogla še dodatno? Če bi zmogla, bi prevzela in ne bi parlamentirala na dolgo in široko. Če ne zmorem, sem pa sploh tiho in še na misel mi ne pride, da bi od nekoga drugega zahtevala, da nosi dodatno breme zato, da bom jaz mogoče imela dodatno veselje.

Kako je z Aarash-om?

Nič novega.

Uspavan iz veterinarskih razlogov.