mojpes.net

S fantom sva se po dolgem premisleku odločila, da si v naslednjem letu omisliva pasjega družinskega člana. Ne moreva se pa odločiti ali bi bil pes pasemski (nemški ovčar) ali bi vezela kakšnega iz zavetišča.

Zanima me predves kakšne so izkušnje tistih, ki ste se odločili za slednje, torej ste vzeli zavetiščnika (so bile kakšne težave pri prilagajanju, kakšno neželjeno vedenje, posebno šolanje, kakšno je bilo sprejemanje novega okolja in družinskih članov, odnos do drugih živali, kakšen je dil odnos in svetovanje zavetišča...).

LP

Moje izkušnje z zavetiščem so bile zelo dobre.
Vendar sem v zavetišče prišla s spiskom mojih zahtev in pričakovanj od psa, ter s spiskom mojih zmožnosti in dejanskega stanja. Zelo dobro se je z vodjem zavetišča ali pa s tistim, ki psa bolje pozna, zelo dobro pogovoriti, saj to prinese samo pluse k pravi odločitvi.  :)
Torej, kdaj sem doma, kje sem doma (hiša, stanovanje v bloku...), koliko imam časa za psa, kaj storiti, ko grem na dopust, otroci, druge živali v skupnem bivališču z bodočim psom, želim veliko ali manj gibanja s psom, če bom hodila z njim v šolo, ... en kup stvari, ki ti bodo v zavetišču olajšala izbor psa in predvsem potem življenje z njim.  :)

Spisek, kakšnega psa hočem, pa je obsegal: velikost, spol, tip dlake, lajanje, potrebe po fizični aktivnosti (rabi veliko gibanja ali je rad na krajših sprehodih), sprejemanje mačk, ki jih že imamo, sprejemanje drugih psov, kakšne druge posebnosti....  :)

V glavnem za prihod v zavetišče se je dobro pripraviti, saj ni nujno, da tiste lepe oči, ki te pogledajo iz kletke, in so namenjene samo tebi, da prav te očke pašejo v vaš kontekst življenja. Nikar gledati samo na videz, saj se včasih ne končna najbolje za nobenega od vas.

Vsekakor je vzeti žival iz zavetišča en lep dogodek, ki si ga zapomniš do konca. Mladi psi so običajno isti kot mladiči, ki jih dobiš izven zavetišča, če res nimajo neke grozne pretoklosti. Odrasli psi pa ponavadi imajo že kakšen zapis, a v zavetišču vam bodo znali povedati, kaj se lahko pričakuje od njega in, če so kakšne posebnosti. To vsekakor ne pomeni prav nič slabega, le morda drugačno delo z njim.
 
Mi imamo zavetiščarko, ki je k nam prišla z 2 letoma starosti in z nič kaj prijazno preteklostjo. Danes, po pol leta skupnega bivanja, lahko rečem samo, da imamo tisto, kar smo si želeli in je naš največji cuker! Njene posebnosti smo si vtisnili v spomin, da vemo, kdaj biti bolj pozoren na dogajanje. To pa je vse.

Vam želim, da boste izbrali tapravega pasjega sopotnika!  hu:g

Pa seveda, vzeli smo jo s polno zavestjo, da ima nekaj težav, ki jih lahko skupaj prebrodimo, in uživamo lepše življenje na polno!  ;)

zavetiščnikov ne moreš jemat kot homogene celote, ker je vsak pes svoj svet.
če bi se jaz odločala, bi zagotovo vzela odraslega psa, kjer se že vidi karakter, slabosti, potrebe psa, izgled ...

pri tem se mi zdi ključna izbira zavetišča.
jaz bi šla recimo v horjul, kjer vsakega cuckota poznajo v dno duše, sem stoprocentna, da mi tudi slučajno ne bi zamolčali temnih plati in me opozorili na cake pri konkretnem cucku.
s tega vidika je v horjulu skoraj nemogoče, da bi fasal psa s tisoč skritimi napakami, ki ena za drugo lezejo ven in je vsaka zase eno skrajno neprijetno presenečenje.

poleg tega pa so še dosegljivi za panična vprašanja novopečenih atov in mam tipa - zakaj noče jest, bolj na mehko se je pokakal, a je kaj narobe itd.
am .... pa ne me prašat, kako to vem  ;D ;D ;D

Morda je tule na mestu nalepiti tudi kak uporaben link ;)

Miti in resnice o živalih v zavetiščih (http://www.mojpes.net/modules/pomoc/article.php?storyid=300)

Kako se psa ne posvaja (http://www.mojpes.net/modules/pomoc/article.php?storyid=296)

TULE (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,44794.0.html) je pa tema ene krasne nemke v Zavetišču Horjul. :-*

Sem vedela, da so nekje še dobri linki, in upala, da bo nekdo to zraven dal. SD, hvala!  :-*

Jaz sem s svojima zavetiščarkama zelo zadovoljna. Sta točno to kar smo hoteli in kolikor nam trenutno znese (logistika in finance). Horjul svoje varovance pozna zelo dobro, tako da vama bodo znali svetovati kako in kaj. Sem pa jaz prvo vzela staro cca 5 mesecev, drugo pa 1,5 leta, ker pač navijam za odrasle pse (beri - sem preveč komot za ukvarjanje z mladiči ::)), pa še videz in karakter sta že definirana.

Hvala za linke, si jih bom bolj podrobno pogledala, ko pridem domov.

Drugače pa že imamo eno zavetiščarko v družini in je naravnost fantastičen pes, ampak je prišla k hiši kot mladiček, jaz pa (če bi vzela) bi vzela odrasleda psa, iz razlogov, ki ste jih že omenili.

Če imaš s psom neke cilje: razstavljanje, vzreja, šolanje in tekmovanje v nekaterih disciplinah (recimo v "klasiki", lovstvu...) boš šel iskat psa primerne linije k dobremu vzreditelju.
Prednost takega nakupa je, da lahko vzameš tudi mladiča, pa dokaj dobro veš, kaj boš imel, ko bo odrastel (pri mladiču iz zavetišča tega skoraj nikoli ne veš, saj ponavadi ni znana niti mati). Poleg taga ima tak mladič kar najboljšo štartno osnovo za življenje (je bil že od začetka primerno oskrbovan in nima že v štartu posledic zanemarjanja in nepravilne oskrbe).

Če nimaš nekih zgoraj omenjenih zahtev, je starejši pes iz zavetišča (odrasel ali pubertetnik) odlična izbira. Veš že kakšen je, tako karakterno kot po zunanjosti. Vedeti je treba, da prinesejo ti psi  večinoma s seboj tudi kakšno neprijetno "prtljago", posledico napačnega ravnanja prejšnjih lastnikov. Nekaj od tega se pokaže že v zavetišču, marsikaj šele kasneje, ko minejo "medeni tedni" ali ko se pes znajde v situaciji, v katero v zavetišču ni prišel. Veliko večino teh težav je moč povsem odpraviti. Končni rezultat je odličen pes, v katerega pa je treba ponavadi vložiti nekaj več dela in truda kot v psa, ki ga od začetka vzgajaš po svoje. Po nekaterih kinoloških društvih imajo programe prilagojene prav psom iz zavetišč.
Moje (sicer zelo skromne) izkušnje pri posvajanju psov iz zavetišč so zelo dobre.

Naj priporočim še zavržene/odvzete/najdene kužke, ki niso v zavetiščih, ampak pri začasnih skrbnikih (po navadi v okviru kakšnega društva). Te prijazni rejniki lahko določenega kužka že zelo dobro spoznajo, navadijo na vse potrebno itd., kar olajša izbiro in navsezadnje življenje.  ;)
Iz izkušenj povem, da lahko dobiš "popoln paketek". :-*  >3

Sama sem posvojila psa, starega 9 mesecev. Vsekakor bi priporočila zavetišče, kjer ti bodo znali svetovati in dobro ''razložiti'' karakter psa. Kot je že lanabela povedala, če nimaš nekih specifičnih ciljev, je zavetiščar taprava izbira.  O0

Na spodnjem posnetku je lepo razloženo nekaj  psih iz zavetišča.
http://www.youtube.com/watch?v=4iiUhvxfLU0

Malo lahko tudi prebereš teme ''horjulčki se javljajo iz novih domov'' in videla boš, kako krasno je življenje z njimi :)

Tudi jaz sem posvojil psicko iz azila..ampak bilo je leglo najdeno 4 mladičkov zato še ni bilo karakter nič kaj dosti znan..le to da je najmanjša in podrejena vsem bratom in sestram hehe  trenutno je pa že pri nam doma..ampak v azilu sem bil vsak dan, 2 uri..pogovarjal z veterinarjom, se igral z vsem leglom..nato pa smo jih žal ločili..

Tudi mi smo se odločali med rodovniškim in zavetiščarjem.  Ves čas smo razmišljali o psički, baje so bolj mirne *:-.
Na razstave nismo imeli namena hoditi. Iz izkušenj v sorodstvu sem videla, da leglo spraviti pokonci in mladiče porihtati, tako kot je treba ni hec. Sestrična še sedaj pravi, da hujšega šihta še ni imela :o. Potem pa še gredo. Tudi iz praktičnih razlogov je veliko lažje, če je psička poštimana ::). Ko tako razmisliš, ugotoviš, da je čisto vseeno, če posvojiš zavetiščarja.
Malo smo se že menili za rodovniško labradorko, vendar psička še niti breja ni bila. Mladiči naj bi bili za oddajo nekje julija.
Na hribčku so pa imeli leglo črnuhov, ki mi res niso dali miru :-\. Po konkretnih pogovorih se je v našo hišo februarja  priselil zavetiščar. Sicer sredi šolskega leta, pa sem otrokom samo enkrat zagrozila, da bo šel nazaj, če se ne bodo učili >:D.
Po svoje je prav zanimivo pričakovanje, koliko bo zrastel in kateri pasmi bo podoben ^-^. Res pri mladičkih karakterja ne moreš predvidevati, vsaj to se pa vidi, ali je šef ali ni -^.  Danes lahko rečem samo to, da mi niti za sekuno še ni bilo žal, da smo se takrat tako odločili >3. Edina težava je v tem, da je naš tako priden, da bi najrajši šli po še enega :o. O.k. To je že druga zgodba.

Pretehtajta, berita in sprašujta. Potem pa nam sporočita ;).

Še marsikaj drugega se, sploh če jih je več na kupu in jih primerjaš ;). Ampak defitivno pa več veš, kaj se je izcimilo, ko je pes starejši.

Kot posvojiteljica dveh psov iz zavetišča Horjul, od tega je bila psica stara pol leta, pes pa eno leto, lahko samo povem, da ne bi mogla dobiti/imeti boljših psov >3.

Lej, jasno je, da ce vprasas tule na forum, bo jih bo veliko za zavetiscarja - pisi na blog kakega vzreditelja (pravega, ne šteparja - ne vem, ali šteparji sploh potrebujejo kak medij - dajo rodovniskega psa brez :'[ papirjev za 250 €, pa gredo za med), pa bos videla komentarje.
Lanabela in druge punce so ti vse lepo razlozile, natancno preberi, posebej linke.

Moj obcutek pa je, da ce sta si ze postavila to vprasanje, da bo azilas prava izbira. Ampak jaz sem pristranska, sorry, ker sem iz zavetisca izbrala ze 7 psov (saj ne, da jih na kupe zlagam, ampak sem mahnjena na senijorcke in so z menoj samo kake 3-4 leta). Fakt je, da ves, kaj dobis. Pogoj za to je seveda, da je to zavetisce, ki dobro dela, torej da jim ni primarno, da se enega psa znebijo in ti zmolcijo vse, kar se njim zdi, da bi te kot potencialnega posvojitelja lahko prestrasilo. Samo dva primera: v Mariboru so me zeleli prepricati, da je pes s sestimi leti star, ceprav sem jim povedala, da so mi v zavetiscu v moje trajno varstvo zaupali ze 12letno psico in enega 14letnega oldija. Moji mami, ki je tam vzela 10letnega labradorca, so npr. zamolcali, da je pes slep in da ima epilepticne napade. Rekli so, da „ze malo slabo vidi“, ker pa je bil ze 7 mesecev v zavetiscu, se je tam zelo dobro orientiral in ni opazila, da je totalno slep. Pa sploh ne bi bilo frke, ker je razlocno povedala, da ji je iz izkusenj jasno, kaj pomeni 10 let star pes - samo njej in predvsem psu bi prihranili veliko tega, ce preprosto to ves.  >:(
Mi je pa zal, da moram napisati tudi, da nekatera zavetisca stvari ne zamolcijo namerno, ampak preprosto psov ne (s)poznajo.
Tako da ti lahko priporocim samo, da ce bi se takemu sr**ju rada izognila, v casu uradnih ur poklici v Zavetisce Horjul (ne, nisem na njihovi placilni listi in tudi nikogarsnja ljubica nisem, kot sem ze morala poslusat  brat ob hvaljenju kako delajo v ZH). -^
Eni, ki so mnenja, da so v zavetiscih samo bolani in hudi, skratka zanic psi, gobezdajo, da kaksno neverjetno sreco imam jaz res vedno z izbiro psa v zavetiscu. Haloooo, 7 x sreco?!?  :o Ne, dragi moji, samo premisljeno izbrano ob upostevanju nasvetov tistih, ki so tam zaposleni in imajo definitivno milijonkrat vec pojma kot jaz.
Ah ja, pa se nekaj moram izbruhat, ceprav je mickeno izven konteksta in sploh ne leti nate, ampak na koga, ki bo slucajno nabasal na to temo. Vsi, ki bi radi imeli mladicka, da je na njih navezan in z otroci gor raste in da ga vzgojijo kot zelijo in blablabla, se naj vprasajo, ali vedo, kaksna odgovornost je to. Veliko jih namrec pogrne in potem je pac najboljsi izgovor - karakter psa. Pri azilasu je tako ali tako jasno, kaj pa ves, kaksen mesanec je, pri rodovniskem pa so se npr. ze v leglu kao svojeglave poteze mickeno nakazovale. Ob argumentu, da vzgajajo tudi svoje otroke, pa da tako tezko s psom ze ne more biti, pa res  :e . Nekomu v obraz povedat, da je njihov otrok pri 9ih ful razmazeno deriste zahteva ze lepo porcijo poguma in hitre noge, pa verjetno bo na fejsbuku en prijatelj manj… 
Vem o cem nakladam, delam ;) v prosveti. Obratno pa zadeva ful dobro deluje - kdor je vzgojil psa (ne mislim na milijon trikcev, ki jih v nulo obvlada, temvec odpoklic in se par osnovnih stvari, da lahko s psom kje v miru kofe popijes) in to doslednost brez kompliciranja na otroka prenasa - bomba!  -*; Saj vem, da ze klices socialno, da me prijavis… Lepo sem te ze na zacetku opozorila, da nisem objektivna!  ^-^
Veliko „srece“ pri izbiranju novega clana druzine. Zavedaj se, da z njim deliti zivljenje - to je preprosto privilegij!  >3

sama izkušenj z zavetiščarji nimam, vzrejam pa eno tako zelo komplicirano pasmo za vzrejo in čudovito za kavč, ali karkoli drugega želi nekdo s psom počet, saj je moja pasma ena izmed najbolj učljivih. pa tole še zdaleč ni bilo "novačenje", da moraš pa zdaj NUJNO in PREC kupit pri meni, daleč od tega. dejstvo je, da moraš vedet "zakaj" bi imela psa. najboljše, ti je razliko med nakupom od vzreditelja oz. posvojitvijo iz zavetišča opisala lanabela. ali ga želiš imeti za kakšrno koli "delo", če pod delo smatramo, agility, razstave, lovstvo, .... meni osebno se tukaj pojavlja prvo in zadnje vprašanje ... in če je odgovor ne ... potem mislim, da ni več dileme  ;)

kar se tiče vzrediteljev in njihovega mnenja ... tudi tu so ogromne razlike. marsikdo bo hvalil samo svoje in te tudi "pod razno" ne bo pošiljal drugam. moram priznat, da sama s tem nimam problemov. če misliš, da je drugje vzreja boljša, da so moji psi slabši, kot nekje drugje (drugje=pri drugem vzreditelju) potem POJDI TJA.

... en DOBRONAMEREN nasvet, naj ti bo cilj samo zavetišče/vzreditelj, ne razmišljaj o nakupu pri šteparjih.

...ja, samo to - kvaliteten vzreditelj ali zavetišče oziroma oddaja zapuščene živali preko društva. Nobenih kao rodovniških psov za 300 EUR od šteparjev, to je bistveno. Ostalo pa glede na to, kaj od psa pričakuješ in kaj želiš z njim početi :)

Če vaju zanima, kako poteka delo v pasji šoli z eno tako zavetiško čredico, si lahko prideta to tudi pogledat v našo "Pasjo šolo za azilaše", za več informacij pa smo lahko na mailu (afrikaner@siol.net).

Katarina

aleksandrak hvala za obsežen post.

natis, kakšno pasmo vzrejaš?

Xena si bom zabeležila  in se oglasim čez kakšno leto. Toliko časa sva si namreč dala, da bova res dobro premislila, prebrala par stvari vmes ion se res pripravila.

Pes (oz. psička - za spol sva pa že odločena) pa bo definitivno deležena šolanja im mogoče še naprej kakšenega raily obidienca, agilitija... pa če bo pasemski ali pa zavetiščnik.

natis ma ene razvajene bejbe polne gumic in papirčkov  ;D ;D

več o meni in mojih bejbah pa TULE (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,41778.0.html)

pudlji so primerni za ogromno "stvari" od agilityja naprej ... pa saj boš našla marsikaj v tej temi ...

Večino so povedali že v prejšnjih vpisih, jaz bi samo dodala (kar je tudi že nekdo prej povedal  :)), da je res dobra izbira tudi posvojitev psa preko društva, v tem primeru pomursko društvo (če še katero v Sloveniji dela na tak način, se opravičujem), kjer so psi pri začasnih skrbnikih in se z njimi dela kot z lastniškimi psi, tako da ob posvojitvi res zveš, kakšno "prtljago" ima ta pes.
Kakorkoli se odločiš, ali za posvojitev ali za nakup, pojdi po psa k nekomu, ki "svoje" pse res pozna.

Jaz se strinjam z Lanabelo - ce zelis psa, za kaksno konkretnejse delo, te zanimajo razstave ali imas izdelano neko konkretno predstavo o tem kako naj bi pes izgledal (vizualno in karakterno), potem psa kupis pri preverjenem vzreditelju pasemskih psov. To vcasih pomeni, da bo treba na nakup psa cakati, lahko pa tudi, da bo treba po mladica v tujino.

Ce zelis psa predvsem za druzbo, ce ti izgled in karakter (v skupnem paketu) nista tako zelo pomembna, potem posvoji psa iz zavetisca. Takega, kjer ti bodo o konkretnem psu znali povedati cimvec, oz. ti bodo glede na tvoje zelje glede karakterja psa, znali svetovati in izbrati primerenga psa. Seveda tudi z zavetiscarjem lahko "delas" pasje sporte, a zal ne na najvisjem nivoju. Kar ne pomeni, da ni zabavno, a to moras vedeti vnaprej. Psi v zavetiscih so razlicni, tako vizualno, kot karakterno in staostno. Nove domove iscejo tako mladici, kot odrasli ali starejsi psi. Vsak od teh ima pluse in minuse. Enako je s predhodnimi slabimi izkusnjami - nekateri zavetiski psi (v bistvu velja za vse zivali) jih imajo, mnogi ne, oz. niso tako hude, da bi bilo to za zivljenje s psom res motece/tezko. Ampak, o tem ti bodo v dobrem zavetiscu spet znali povedati. Mnogo stvari se da resiti za z obiski pasje sole, v katero seveda gres lahko tudi z odraslim psom. Pri tem je spet pomembna izbira sole.

Ce si zelis prav pasemskega psa, pa je se tretja opcija, da posvojis psa od katere od "breed rescue" organizacij, ki pa delujejo predvsem v tujini. Izkusenj nimam z nobeno.

Sama sem posvojila odraslo psico, prek enega od drustev. Ne bom rekla, da je bilo to to kar sem iskala, vsaj v zacetni fazi ne. Posvojila sem jo predvsem zaradi izgleda, sem se bila ostalim stvarem pripravljena prilagoditi in sem se. Ne da so bile z njo kaksne hude tezave, enostavno nikoli ni nihce z njo delal nicesar. Sli smo v solo, doma precej delali, vmes se malo letali do veterinarjev in zdaj imam najboljsega psa na svetu, ki ga vsak dan prepricujem, da bi zivel za vedno ... :P Ampak, jaz nisem nek tipicen posvojitelj zivali, ker ce se le da, vzamem rajsi kaj bolj zakompliciranega  ::) ::) ::)

Vse bistveno je že povedano, jaz bi pa dodala samo dva primera izjemno uspešnih bivših azilašev, ki sedaj s svojima lastnicana blestita v pasjih športih (agility in frizbi). Tule je Horjulka "več v luftu kot na tleh" Čenča (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,37501.msg860016.html#msg860016), tule pa Horjulc "leteči" Buci (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,19830.msg792146.html#msg792146) :D

Neli (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,31069.0.html) pa trenira RO :D :-*

Seznam vseh tistih, ki so uspešno opravili izpite poslušnosti (B-Bh), bi bil pa res dolg ;).
Pa vsaj še kakega reševalca bi morali omenit ... Bam bam (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,44197.0.html) že zelo pridno trenira.

Aja, joj, Cene (http://www.mojpes.net/forum/index.php/topic,40917.0.html) je že čisto pravi frajer reševalec! :-*

Pa tudi agilitašev je nekaj ...

Pozdravljeni.

Po zares doooolgem času se oglašam kot ponosna lastnica nemške ovčarke Jone, ki bo v četrtek dopolnila 3 mesece. Po pestrih 6 mesecih od prvega kontakta z vzrediteljem, 9 obiskih in še bolj pestrem zadnjem mesecu navajanja na novega člana, sedaj končno uživamo in odkrivamo pasje radost :D

Tole spada semle ;) :)

"Svojega načina življenja ne vsiljujem nikomur in posledično ne želim pritiskov name s strani drugače mislečih. Pa ni važno, kakšno poslanstvo so si zadali."
Tea Bašin (Teski)

Cel prispevek - Ja, izbiram tudi po izgledu in barvi - klik (http://www.mojpes.net/modules/news/article.php?storyid=2345)