mojpes.net

Bodo iskali nov dom, ko pridejo k sebi.

Pikci.... :-*

(https://fbcdn-sphotos-b-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xap1/t1.0-9/10441353_794371297248710_6389689575811875986_n.jpg)

(https://scontent-b-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xfp1/t1.0-9/10338276_794371330582040_3304042924666907896_n.jpg)

(https://scontent-a-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xpf1/t1.0-9/10440282_794371417248698_4817132203460150386_n.jpg)

(https://scontent-a-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xpa1/t1.0-9/10450435_794371393915367_5068534481391572272_n.jpg)

 >:(

(https://fbcdn-sphotos-d-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xap1/t1.0-9/10262182_794371207248719_7775961138626280239_n.jpg)

Laaaaačni in sestradani...

(https://fbcdn-sphotos-e-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xpa1/t1.0-9/10402862_794371283915378_9147359644642429983_n.jpg)

(https://scontent-a-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xfa1/t1.0-9/10349950_794371293915377_3491025045264946742_n.jpg)

(https://scontent-b-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xfp1/t1.0-9/10435989_794371280582045_8700752001213456363_n.jpg)

(https://scontent-b-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xpa1/v/t1.0-9/10440746_794371363915370_1233039086383869983_n.jpg?oh=96dea072b20a621f3c2d6a8dabd3c9ea&oe=540B456A)

(https://scontent-b-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xpf1/t1.0-9/10441432_794371307248709_3800325366324384126_n.jpg)

(https://fbcdn-sphotos-g-a.akamaihd.net/hphotos-ak-xfp1/t1.0-9/10311735_794371410582032_107459408585807300_n.jpg)

P....., to je naredil "človek"  :e :') |> :']

O, tačrna lubica je pa naš tip  :-* :D

Laja ji je ime in kot kaže, jo je še kar dobro odnesla. Najbolje od vseh, čeprav je zelo suha tudi ona.

Kristus...  :-X  - Srčki lepi! :-*

Hvala ne-vem-komu, da kdo še "čez sosedov plot" pogleda in tudi reagira, če vidi kaj podobnega.
Lubici & pikci mali, zdej zagotovo nikol več ne boste ne lačni, ne zanemarjeni...
Smetka   :-* :-*

Hm, ime mi pa ni glih všeč  ;) ::)
Samo da niso punce več lačne  :)

Jr. pravi: kar še to posvojimo  :*[ (ne bomo, da ne bo kakšnega nesporazuma)
Ampak to je neverjetno - če gledaš obe te psički - ena je ko Missy (Kisska), druga pa kot Repa (Lupčka)  :o :o :o
Kolor, velikost, podaljšan model - da nista mogoče iz istega okoliša kot naši  ???

Revica sestradana, ne vem kakšen monstrum lahko psičko takole stradati do kosti pusti.. :'( Upam da se čimprej opomore. :-*

Filmček Lili - Youtube
(https://i.ytimg.com/vi/kFdWPq6X0Oo/1.jpg)  (http://youtu.be/kFdWPq6X0Oo)

Žalostno. Se pa to zelo hitro zgodi, če ima psica mladiče in ni pravilno hranjena.

Joooooj miška lačna :'(

sicer sem mela tole temo danes že odprto, pa enostavno nisem mogla komentirat  :'( :'(

tudi zdaj res prav težko gledam tele fotke in enostavno ne morem verjet, da lahko nekdo pusti lačno mamo z mladiči  :'( :'( :'(


ja res je ... ampak toliko pa ne. in kolikor vidim mama ni prav velika ...

Tole so ene sladke male  :-* >3 hu:g in še pa še za pojest pasje rite, ki se jih sploh ne da fotkat. Če počepneš, dobiš vse v naročje in te tolk polupčkajo, da skor omedliš od tistega, no tistega, a vesta baby pasjega vonja >3, če pa vstaneš, ti pa z vezalk bingljajo in se tudi premakniti ne upaš, saj niso kaj večji od tvojega čevlja....

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764622/horjul-4/21764622.jpg)

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764620/horjul-4/21764620.jpg)

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764619/horjul-4/21764619.jpg)

Vse pa se v hipu spremeni, ko pride ONA, ki je sicer še vedno precej koščena ampak toliko pri močeh in pri mleku, da jih lahko dostojno nahrani, nad čemer se tamali niti malo ne pritožujejo - namestijo se in nekaj minut ne slišiš drugega kot cmokanje, vzdihovanje in zadovoljno jamranje.

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764623/horjul-4/21764623.jpg)

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764627/horjul-4/21764627.jpg)

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764625/horjul-4/21764625.jpg)

In pa tetica Lili.

(http://s9.mojalbum.com/76039_17465259_21764689/horjul-4/21764689.jpg)

Teli odrasli punci imata tako lepa obrazka :-* Knedli so pa itak, cukr od cukra >3

Živjo! S fantom razmišljava (dokončni dogovori v teku), da bi poleti posvojila kužka. V oči so mi padli tile, ker se še ne oddajajo, pa tudi zato, ker bodo, kakor razumem, majhni. Imava namreč majhno stanovanje ter dve muci, zato bi težko imela večjega kužka. Zanima me, ali je v Horjulu sploh mogoče posvojit, če si v podnajemu (lastnik živali odobrava, v najemu sva že tretje leto, selitev ni v načrtu, pri prvi selitvi (iz prejšnjega stanovanja) se je ena od muc že selila z nama) ter na kaj moram biti že v naprej pozorna. Hvala za vse odgovore! 

Od najemodajalca pričakujemo pisno potrdilo, da je žival dovoljena, potem je pa vse mogoče  ;)

Okej. Kaj pa to pomeni ob selitvi? Ponovno potrdilo?

Kdaj približno pa bodo za oddajo? Glede na to, da so še dojeni ... koliko sta pa stari mamica in druga pisčka?

Mama 4 leta, Laja 10-12 mesecev. Tamali 5 tednov, čez 3 lahko gredo, če bo vse ok.
Selitve ni v načrtu, če sem prav razumela? V bistvu je spremembe treba sporočit, ja. Saj želimo samo to, da ni presenečenj in vračanj živali, ker nenadoma nima kam drugam kot nazaj, ko najemodajalec ugotovi, da je v njegovem stanovanju nekdo, ki ga tam ne želi imeti.

Psička/psičko bi želela peljat v šolo, rada bi z njim/njo trenirala katerega od pasjih športov ter kot pravim, nujno mora kuža dobro prenašat muce. Bi v tem primeru bila najbolj primerna potencialna odločitev mladič? Ali Laja? Po slikah in opisu sodeč bodo tole kužki, ki najbrž ne bodo zelo presegali teže 10-12kg?

Selitev ni v načrtu za zdaj, def. pa za časa življenja psa. Stanovanje je majhno, ampak za zdaj ustreza, čez čas bo selitev gotovo potrebna. Ampak kot pravim; sva se že selila z živaljo (z muco) in veva, kako približno je to videt. Malo dlje traja, ampak se vse da. :)

Ne vem... mogoče pa je primeren ali primerna kateri/a od ostalih naših bolj kot vseh teh 5 skupaj. Ne vem, koliko časa na dan sta odsotna, Laje še ne poznam dovolj, še mnogo drugih reči vpliva na pravo izbiro; zato bo najbolje, da se slišimo, ko se bosta zares odločila.

Morda je tako res najbolje. Hvala za prijaznost. :)

Živjo!

Se spet oglašam kar tule po telefonskem pogovoru, kakor sva se dogovorili, Smetka. Je kuža, o katerem sva govorili črni s tele fotografije spodaj? (upam, da bo fotografijo prikazalo)?

Pa še nekaj vprašanj: Bo okej, če kužka od malega hraniva s Taste of the wilde? Piše, da je za vsa obdobja ... ali je pri kužkih podobno kot pri mačkah, kjer je v otroških briketih kaj res pomembnega? Mačji začasnik je zdaj na baby od RC, da dobiva še malce mačjega mleka dodano ... ne vem, vprašam. Bi naj imela ob posvojitvi še kaj drugega kot oprtnico in povodec in pas za v avto? Ali je bolje/nujno imet transporter? Bi morala še kaj posebnega vedet o značaju tega kužka? Sobno čist najbrž še ni ali pač? Se ob posvojitvi opravi intervju? Kaj vse moraš imet ob posvojitvi pri sebi? Kakšen je prispevek za zavetišče ob posvojitvi?

Vem, da je še kar nekaj časa do 7. julija, ko sva rekli, da se vračaš, ampak bi rada na čim več stvari čim prej pomislila. 

(https://scontent-a-fra.xx.fbcdn.net/hphotos-xpf1/t1.0-9/10440282_794371417248698_4817132203460150386_n.jpg)

Živjo, ta je ja. Samo mal dlake je šlo, je kar bolj kratkodlak, bela kravatka je pa ostala. Ni mi uspelo danes, ampak obljubim, da jutri bo nova fotka.
Taste of wild je ok, oprsnice ni vajen in je tudi ne bo, ampak bo ok in bo zadoščalo. Sobno čist še ni, imamo pa jih zunaj čim več, da bo to čim prej. Ob posvojitvi se še malo pomenimo, ja. Napiši si vprašanja  ;). Slišiva se lahko že 5.7. proti večeru, lahko pa tudi Ado pokličeš na 051 30 44 35, če bo imela kaj časa, pa ga prideš že prej malo pogledat.

Jooooj, pa ravno ta!! Prav ta mi je najbolj padel v oči, ko sem brskala po tej temi! Kako je cartkan!  :D Komaj čakam fotko, sem pa vesela, da zdaj vem, da je to prav ta, ki sem si ga malce nagledala. Hecno, res.

No, kar zadeva hrano bom še malo pobrskala ... mogoče bo kaj drugega, okoli tega kar precej kompliciram - žal smo zaradi enega mačka z avtoimunsko boleznijo prebrali še več, kot bi sicer, tako da se mi zdi, da bom naredila podobno raziskavo še za psa, seveda. Ampak nekaj takega ali bolje.

Vprašanja pripravim, pokličem, pa tudi obiskat bi ga prišla, po mojem bi bilo fino tudi zato, ker je to mojemu fantu prvi pes v življenju (razen počitnic s psi mojih staršev), pa da se malo tudi on podruži z njim preden ga posvojiva. :)

Živjo,

najbrž niste še nikoli imeli bolj tečnega/kompliciranega potencialnega posvojitelja/posvojiteljice, pa vendar ... ker sem nekako zmedena in neprepričana, kako naj ravnam in kaj mi je narediti, bi rada delila z vami še nekaj pomislekov, prav tako se opravičujem, da naslavljam temo - ne znam (ne morem?) pošiljat zasebnih sporočil, sicer bi storila prav to. Vesela bom odgovora in pogleda na zadevo od kogarkoli, ki ima izkušnje s posvojitvami in življenjem z živalmi.

In sicer ... moj fant, s katerim bi psa posvojila skupaj, psa še ni imel in ima pred posvojitvijo več pomislekov/skrbi, kakor jaz, psov se tudi nekoliko boji - predvsem večjih psov, ki jih ne pozna, psičko (terier mix) in psa (zlati prinašalec) mojih staršev je bp tudi sam sprehajal in nikoli ni kazal strahu, ko je bil z njima, čeprav pravi, da se je tu in tam prestrašil, ko sta recimo zalajala, pa ni znal točno določiti čemu lajež.

Za psa sem seveda dala pobudo jaz in sicer po tem, ko je lani poleti zlati prinašalec, ki ga omenjam zgoraj, preminul zaradi raka (star komaj 10 let) in nisem in nisem mogla preboleti njegove smrti. Še vedno mi je včasih zelo težko, bil je resnično dober prijatelj in še vedno ga neskončno pogrešam. S fantom sva se o psu pogovarjala vsaj pol leta, vsekakor to ni nekaj, česar bi se spomnila pred kratkim in ne bi premislila, vendar moram priznati, da je fant na psa bolj pristal, kot se nenadoma navdušil nad idejo, njegova skrb je toliko večja, ker psa še ni imel.

Muci, ki ju imava, sta prišli prav tako na mojo pobudo, čeprav je tu bil bolj sproščen, pravi, da se mu zdi, da mačka dosti manj ''obrne življenje na glavo'' kot pes. Obe muci ima zelo rad, niti sekundo ni okleval, ko sva vzela še mačjega najdenčka v začasno skrbništvo (oddala ga bova (če se bom lahko ločila od njega) sestri in njenemu fantu, enako v notranje bivanje kot imava midva svoje). Fant je prav tako zelo skrben in nežen, me pa skrbi, ker se s posvojitvijo bolj strinja, kot si je želi. Skrb za psa bi bil pripravljen prevzet, s tem da bi ga šolala jaz.

Pes je moja res velika želja (od zlatega prinašalca doma sem se ob selitvi V Ljubljano res težko ločila) in če ne bi pred leti posvojila v Zonzaniju psičke, o kateri v zavetišču sploh niso vedeli(!!!!), da ima hude travme (nezmožna biti v stanovanju, v poštev pride samo hiša, kjer je več prostora, nezmožna biti sama, strah pred tujci in drugimi neznanimi psi), bi verjetno že vseh pet let študija živela z menoj - zaradi omenjenih težav, je ostala pri starših, kjer je nenehno vsaj ena oseba z njo. Tako bi me fant že dobil ''v paketu'' s psom ... čeprav imam muce zelo rada, psa še vedno pogrešam, predvsem sprehode z njim, igro, delo s psom in nek poseben odnos, ki sem ga imela res samo s psom.

Ne vem, kaj take okoliščine pomenijo za posvojitev. Poznate kakšne podobne primere? Me preveč skrbi? Vem, da lahko dobim tudi odgovor ''ne damo vam psa v posvojitev'', ampak se mi zdi bolj prav zaupat vse pomisleke in skrbi zdaj, kot pa kasneje ... Kaj je smiselno v tej situaciji? Morda se je mogoče dogovorit za kakšen obisk več? Da prideva kužka večkrat pocartat?

Ne gre za to, da se ne bi pogovorila s fantom - sva se, večkrat in je že pred mesecem rekel, da je okej, da lahko vzameva psa, ampak mene še vedno skrbi, ne vem v kakšni meri so taki pomisleki pred posvojitvijo prvega psa normalni in koliko ne.

Hvaležna bom za odgovor,
Anja

Psa posvajat brez kakršnih koli pomislekov je neodgovorno, pomisleki pripeljejo do razmisleka in šele ta do pametne odločitve. Če fant ni proti, se strinja, ampak pač ne skače do stropa in cepetajoč od navdušenja ne čaka na psa, te samo preveč skrbi. Vse ostalo pa izveš v Horjulu in smiselno je, da se osebno s fantom skupaj vse pomeniš z njimi.

Kocka, hvala. Verjetno imaš prav, imam pa - kot pravim - to slabo izkušnjo posvojitve iz zavetišča že od prej in sem zdaj malce panična ... res sreča, da sem imela takrat možnost, da psička ostane doma, drugače bi ji bilo najbrž dosti težje ... najbolje je verjetno res, da se v Horjulu še fant pogovori in pove, kaj ga skrbi ... meni se posvojitev ne zdi tako velika stvar, ker sem živela s psi od malega in vem, kaj naj pričakujem, pa tudi nazadnje je zame vedno prevladal odnos, ki se vzpostavi med psom in človekom, ki je res nekaj posebnega. Fant ne pozna ne enega, ne drugega. ... Nočem pa, seveda, da bi bil kdorkoli v tej zgodbi nesrečen - ne pes, ne fant, ne jaz (in ne mačke, čeprav trdno verjamem, da to ne bi bil problem). Zato vsa ta vprašanja in strahovi.

Moja izkušnja na kratko:
Moj partner je, preden je spoznal mene, živel v takem okolju, kjer so psi zunaj, največkrat na verigi, ne smejo v hišo, so smrdljivi, itd. On je zase trdil, da je mačji tip. Spoznala sva se glih v tistih nekaj mesecih, ko sem bila brez psa. Psov ni razumel in ni vedel kako se zanje pravilno skrbi, sicer pa normalen, odprt človek... Kmalu je postal čisto pasji, na lastno pobudo  že po nekaj mesecih, ko sem sama v moje življenje pripeljala psa, posvojil tudi enega zavetiščnika in z nekaj začetniškimi težavicami krasno skrbel zanj. Zdaj (po osmih letih) je skoraj bolj zmešan od mene in krasen vodnik najinemu psu.

Najpomembnejši je pogovor, izobraževanje in delo s psi. Za začetek je najmanj kar se splača kaj prebrat in pogovarjat o pasji govorici. Ljudje se bojijo/mo predvsem tistega, kar ne poznamo.

Naša zgodba je tudi precej podobna kot od AngSeter, s tem, da pri mojem dragem doma niso imeli nobene živali (razen pred leti kanarčka, ki je zaradi sestrine otroške napake prekmalu odšel na drug svet), tako da je bilo zanj tudi prvič živeti s psom, ko sva posvojila najino prvo Horjulko. Ker je čist "padel noter" v živalsko sceno, si zdaj deliva življenje z dvema psoma in štirimi mačkami iz Horjula in se imamo super :). Je bilo na začetku sigurno tudi nekaj pomislekov in dilem z njegove strani, ampak se je vse rešilo :). Se tudi strinjam s kocko, da je prav, da človeka vsaj malo skrbi (jaz priznam, da sem imela orenk cmok v grlu, ko sva šla posvojit tadrugega psa, kar je bilo čisto nekaj novega tudi zame, ker prej nikoli nisem imela dveh psov naenkrat), saj to pomeni da se ni nepremišljeno spustil v odločitev za posvojitev živega bitja, s katerim bo življenje delil naslednjih 15 let...

Danes sva bila v Horjulu in sva spoznala kužka - super srčkan in nežen je. :)

Hvala za obe podeljeni izkušnji, zdaj, ko se mi zdi, da gre zares - fant je nekako predlagal, da posvojiva v drugem tednu - priznam, da je strah še mene, če bova res zmogla, če bo vse kot mora bit, nenazadnje sem pri domačih psih z vzgojo samo pomagala, plus mladič je bil samo zlati prinašalec, psičko iz zavetišča smo posvojili že odraslo, staro eno leto in samo za to sem jaz prevzela vzgojo in socializacijo ...

Določena mera treme mora biti. To je kvečejmu plus, ker pomeni, da posvojitve ne jemlješ zlahka.  O0 :-*
Vsak novi kosmatinec je nova zgodba. Najbolj pomembno pa je, da si se pripravljena spoprijeti z vsem, kar sodi k odgovornemu skrbništvu.
Brez problemov ne gre nikjer. Tudi pri najizkušenejših. Treba je imeti samo voljo, da se jih rešuje. Če sam nimaš znanja, ga imajo drugi.
Samo volja mora biti, da ga poiščeš. Srečno! In veliko, veliko veselja z malo kepico.
Vse bo dobro.  :-*  hu:g

Jaz lahko rečem, da je naša izkušnja (2 psa) podobna kot pri AngSeter in Royalty, strinjam pa se z vsem, kar so predhodnice napisale zgoraj.
Trema oz. strah je vedno prisoten, sploh pri takšnih odločitvah, ki so življenjske in dolgoročne, ker je to nekakšna naša rekacija na nove, nepoznane stvari.
Kakor je lepo povedala SinM, pomembna je volja, želja po učenju in da poiščeš znanje in pomoč tam, kjer ga lahko dobiš.
Boš videla, da bosta s psom rasla in napredovala oba (s partnerjem), predvsem pa je najbolj pomembno, da se pogovarjata in dogovarjata glede vsega, kar vaju muči ali skrbi in ne obupata. Srečno s kepico - Horjulci & Horjulke so tanartabol (no, poleg Pomurcev - ciganov)!  :-* >3

Je prav, da razložimo tule, če smo že tule začeli. Če prav razumem, mi je Ada sporočila, da posvojitve ne bo? Tako je v bistvu prav, ker če že v štartu nisi 100%, potem se kasneje toliko prej kje kaj zalomi.

Samo tisto zgoraj bi komentirala. Kako naj bi v Zonzaniju vedeli, da psica ne more biti v stanovanju? Ne vem, kaj si hotela povedat, ko si Zonzani omenila, meni se je bralo tako, da naj nihče tam ne posvaja živali, ker nič ne vedo o njih(?).

Sicer pa mnogo, mnogo psov trpi zaradi ločitvene stiske. Eni zaradi hujše, drugi blažje, pri nekaterih se razvije kasneje, čez leta šele. S psom je treba delat, se potrudit, če pride do kakršnega koli problema in to bi bilo to.

Ena od psičk ima zagotovljen dom, še ena + dva samčka ga torej iščeta. Pa mama in teta tudi, seveda.

Živjo, sem tudi sama hotela napisat v temo, pa sem bila očitno prepozna.

O posvojitvi sem ogromno razmišljala, prebrala cel kup tem tule, člankov itd. in ob tem sem imela enostavno preveč strahov in nelagodnih občutkov - zaenkrat. Bojim se, da ne bi bila posvojitvi zdajle res kos in trdno verjamem, da je treba bit res 110% prepričan, da boš zmogel, da je posvojitev res v dobro vseh. Ada je bila zelo prijazna, rekla je, da posvojitev pri vas (morda čez nekaj mesecev, leto, dve ...) vsekakor pride v poštev, me je res skrbelo, ko sem klicala, nisem hotela izpast neodgovorna - mislim, da bi bilo ravno obratno; neodgovorno posvojit z nezaupanjem vase.

Kar se Zonzanija tiče, je bila moja izkušnja slaba - to sem hotela izpostavit, resnično upam, da se je tam kaj spremenilo ali da je bil moj primer osamljen, omenila pa sem zadevo zato, ker sem od tiste posvojitve precej bolj previdna in na trnih, kar je (morda) tudi dobra stvar. Se pravi; bila sem razočarana nad odnosom v Zonzaniju in nad nekaterimi stvarmi zgrožena ...

Torej, kaj vse je bilo narobe:
1. Psička je bila nameščena v boks z bolnim psom, ki je na dan, ko smo jo posvojili tudi poginil. Bolezen ni izbruhnila čez noč. Mi smo bili v zavetišču čez vikend, kuža je že bolehal (imel je krvavo drisko, kar sem videla na lastne oči), pa so ju vseeno pustili skupaj čez vikend, psu niso nudili veterinarske oskrbe in psičke pred oddajo niso dali na pregled k veterinarju.
2. Psička je bila pri njih vsaj en mesec, pa niso vedeli povedat ničesar o njenem značaju. Vsaj ena od njenih frustracij (strah pred drugimi psi) bi se morala pokazat tudi v zavetišču, ampak na to nismo bili opozorjeni.
3. Psička ni bila sterilizirana.
4. Psička je bila podhranjena in umazana (ko smo jo doma kopali, je bila voda dobesedno in brez pretiravanja temno rjava).
5. Z nami niso opravili nobenega razgovora, ni jih zanimalo, kje bo psička živela, kdo bo skrbel zanjo itd. Prav lahko bi jo tudi odpeljali in dali na prekratko verigo.

Vem, da je s psom treba delat (ne samo če se pojavijo težave) in to smo s psičko tudi počeli. Se mi zdi pa nesprejemljivo, da posvojitelju ne znaš nič povedat o psu, ki ga oddajaš, da ti je vseeno, kam ga oddajaš.

Ja, logično da pride v poštev posvojitev pri nas, velja za vse, ki se tega lotijo odgovorno  ;). Zato pa... bolje odstopit kot kasneje popravljat.

Vsemu ostalemu bi moralo biti mesto drugje. Privoščim tudi drugim živalim po zavetiščih odgovorne posvojitelje namreč, pa iam močan občutek, da taka pisanja odvračajo od tega. Kot rečeno - te reči se ureja drugje.

Laja v novem domu.

Za vikend smo oddali še tri tamale; dom išče še Lili. Je v začasnem domu, informacije za posvojitev pa še vedno na 051 304 435. Mačk zelo ne mara, s psi je združljiva, do ljudi, otrok.. prijazna.

Lili ima nov dom.