mojpes.net

Zadnje čase razmišljam o izredno redki skupinici ljudi, ki jim uspe pse vzgojiti v popolnoma poslušne brez kakšnega truda. Govorim o ljudeh, ki si psa omislijo, da ga bodo pač imeli, ponavadi gre za nižje oz. najnižje sloje prebivalstva, psi niso prav posebej negovani, hranijo jih ponavadi z ostanki, na sprehodih pa so ponavadi prosti in tesno sledijo svojim gospodarjem. Skratka, psi so tem ljudem popolnoma predani in bi zanje v vsakem trenutku storili vse!
Predvsem pred davnimi časi je bilo tako, toda vem, da nekaj takih "parov" še obstaja, videla sem jih na lastne oči in ne vem, kaj naj si mislim.
Ne vem, a se tak rodiš ali kaj? Vedno več ljudi namenja več pozornosti svojim štirinožnim spremljevalcem, toda veliko je tudi število problemov, ki nastanejo v zvezi z vzgoji in ostalim, in s katerimi se srečujemo pri šolanju in/ali vzgoji.

Poznam take pse in take ljudi. In velika vecina psov je taka, ker se lastnika preprosto bojijo. Do njih gojijo strahospostovanje. Imajo jih zelo radi (kot tudi lastniki njih), vendar se jih vseeno bojijo. Mi se lahko izobrazujemo iz knjig, interneta.. Drugi pa psa ko se ne usede, pac udarijo.

V moji blizini je en moj sovrstnik, ki predvsem poslusa svojega oceta. In njegov pes je pri 10mesecih bolj poslusen kot marsikater pes. "Poleg" se nauci z grobim cukanjem (sicer sem se vedno pristas cukanja, ampak ne taksnega), ce pes "spizdi" jih seveda dobi ko pride domov.. Pa take stvari

sem se ze tudi jaz v to poglabljala ;)

Zoia: figico. To je tako kot z vzgojo otrok, enim uspe brez vsakega naprezanja vzgojiti otroke v vsega spoštovanja vredne ljudi, drugim to ne uspe, pa če požrejo vse knjige o vzgoji in presrfajo cel internet. Intuicija pač. Psi pač nočejo biti luksus, čeprav nekateri to hudo poudarjajo, Psi najlepše uspevajo, kadar mi čimmanj kompliciramo okrog njih, preprosto jim dovolimo, da živijo z nami, da kaj naredijo za nas in da jih omejujemo samo toliko kot je najbolj nujno.  Mimogrede, najbolj revni kupci mojih mladičev so njihovi najboljši lastniki.

Moja babica je ena izmed tistih, ki brez truda dosezejo vse pri zivalih. Prav taka je bila njena mama. Pa nobena ni vzgajala s silo, nasprotno obe sta imeli zelo radi zivali in sta kvecjemu povisali glas, ko so storile kaj narobe. K prababici so prihajali konji, ki drugih niso upostevali, najbrz tudi zato, ker je v zepu vedno imela nekaj zanje. :) Runo pa je prvih 6 mesecev prezivel tudi v druzbi moje babice in jo vedno uposteval, ceprav jo je potem videl samo enkrat na leto za 3 tedne, dedka ne bi nikoli tako ubogal kot njo. Preprosto ima nekaj v sebi.

Ravno se na pol mrtva šetam z Gajo. Seveda ravno danes, ob najbolj neprimernem času, vleče, vohlja, skače, me vleče za rokav, za hlače, teka naprej, nazaj ... Grozljivka. Srečamo teto z dvema psičkama, ki lepo hodita (seveda brez povodca) tesno ob njej, z očmi spremljata vsak njen gib, bla, bla, bla. Gaja seveda navali in medtem, ko ona maltretira kužkinji, se lastnici malo pomenkujeva. Jaz vsa obupana ob misli na name še prežeči zadnji del sprehoda, založena z vsemi lučkami, sirčki, hrenovkami, igračami in ostalimi pozitivnomotivacijskimi pripomočki, in teta seveda brez sleherne prtljage. Opazi Gajino bojno opremo ala vibracijsko ovratnico in pogovor nanese na "kako jo pa učite". Začnem .. in hitro me zavrne, da ona svojih nikdar ni učila s kakšnim klikerjem ali s priboljški in podobnim, saj če psu ni dovolj ona sama, ga raje sploh nima. Ko že hočem ugovarjat, si ogledam situacijo - njeni dve vsaka ob eni strani, z očmi zvesto uprtimi v njeno obličje, in moja zgaga - vohlja, cuka, malo cvili in niti približno je ne zanimam. Niti nobena od igračk, niti sirček in niti salamca. Seveda sem se ugriznila v jezik. "Bomo še vadili pozornost." ;D

En del "skrivnosti " j ekot že rečeno v "feelingu". Teg aimaš ali nimaš. Nobena šola ti ne more pomagat, lahko p amalo izboljšaš s teorijo tehniko . Ampak kot pri slikarjih in umetnikih- kdor to ni ,mu nobena akademij aza umetnost n ebo pripomogl ado tega ,da bi narisal "mona lizo".
Kdor pa je umetnik,seveda rabi še malo študitrat,a ne vsmislu tečaja.
tečaji in teorija  so na nivoju usposabljanja za "obrtnike", ne za umetnike.

Drugi del skrivnosti je v stavku "drugače ga raje nimam". - se vam je posvetilo?

Psi iz kategorije"ga raje nimam" so nekoč dobili šus u glavo",danes pa k včasih podobno , včasih v zavetišču ali na cesti, včasih pa doživljensko na verigi ali v pesjaku. Zagotovo pa jih ne vidite na sprehodih, kjer bi vam vzbujali zavist.

Žalostno dejstvo pa je, da današnja "super exkluzivna" vzreja proizvaja mnogo psov, ki sodijo po svojih značajskih lastnostih v kategorijo "ga raje nimam". 

Malo sem razmislila o tem, pa moram ugovarjat. Doma imamo tri pse. Gaja je cel čas z ljudmi, Špela po želji (ima vstop v hišo in proste izhode ;)), Alfova taca lahko stopi samo v klet ali pa sam blodi okoli hiše. Gaja najbolj ignorira ljudi (seveda velikokrat tudi mene), pa se z njo največ ukvarjam. Špelina pozornost je čisto odvisna od situacije, je pa relativno vesela, če se z njo kdo ukvarja in je takrat načeloma nič ne zmoti. Alf pa, kakor hitro se kdo od nas (kdorkoli) pojavi zunaj, sledi vsakemu gibu, sedi mirno ob človeku in se ne gane od njega. Prav cel čas se trudi, da bi naredil nekaj, kar bi mu prineslo kakšno nagradico (košček salamce, čohanje ali pa res samo besedo, torej človekovo pozornost).
Tako da mogoče ni vse odvisno od filinga. Psi, ki so redko deležni pozornosti, se preprosto bolj trudijo zanjo. Oziroma so cel čas na preži, da ne bi tistih redkih trenutkov zamudili. :P Gaji je samoumevno, da je vsak dan deležna paketa učnih seans in vse moje pozornosti, zato ji verjetno to ne pomeni isto kot na primer Alfu, ki je pozornosti deležen v občutno manjših količinah in mu je to mogoče en veeelik đekpot. :P Če bi še njega odvlekla s sabo študirat in ga maltretirala tako kot Gajo, bi me imel mogoče prav tako pol kufer. ;D
No, to jaz opažam, mogoče drugi nimate takšnih izkušenj ...

Veliko je sicer odvisno od karakterja posameznega psa, a se vedno najvec od nas ljudi.
Dajte se malo analizirat in opazujte sami sebe.
Kaj delamo na sprehodih? Oci imamo na pecljih (torej, mi nadzorujemo teren), trzamo na vsak pasji gib, stalno ga nekaj klicemo, mu govorimo: "Zdaj greva pa levo" (psa ze vnaprej opomnimo, kaj mislimo narediti), mu ne dovolimo, da bi se po pasje znorel (vsaj obcasno) ipd..
Delamo tocno to, kar bi moral delati pes. Mi smo pozorni na njega in ne on na nas. In kaj torej preostane psu? Le to, da brezskrbno nori naokoli in maksimalno izkoristi vse, kar mu je dovoljeno.

Kaj pocnemo doma? Pes sicer ne sme v kuhinjo, ampak ker si je danes prav posebej zazelel teziti v kuhinji, revcku pustimo in v glavnem se vsaka taksna prepovedana pasja zelja, izpolni na tak nacin.
Razmisljamo v smeri, da se bo psu zmesalo, ce ne bomo z njim 24 ur na dan. Figole freskole, ni res.
Psi ne poznajo kazni, ker je vecina nadebudnih lastnikov prepricanih, da je to mucenje ubogih zivalic, pa naj gre le za cuk ovratnice, frc po nosu ali grd pogled.

In zaradi taksnih vzgojnih prijemov, naredimo iz psa eno navadno razvajeno deriste in nenazadnje vodjo vasega tropa (ceprav ste nekateri prepricani, da se psi sploh ne rangirajo).
Do tu je sicer vse lepo in prav, a ponavadi se zatakne, ko lastnik koncno ugotovi, da pes vseeno mogoce malo pretirava. Popravljati napake je vedno tezje, kot uciti na novo.

Pa da ne boste mislili, da sama nimam podobnih "tezav". Ooooo ja imam jih, a le toliko in do te mere, da mi niso motece.

Se strinjam.

Se strinjam s temi posti.

Ne bi ponavljala vsega kar ste že omenili: karakter, odnosi,...
Mogoče bi samo dodala, da je pri AklAm in primeru treh različnih psov, prisotna tudi starost le teh. Po določenih letih se pes tudi malo umiri, ˝začne razmišljati˝ in ti nameni več pozornosti....

Star človek, star pes in po nekaj letih, bo pa pes že dojel kako se obnašati. V bistvu se mu tudi noreti ne bo dalo.  :P

Lp  :)

Tudi za mojega hudička veliko ljudi reče kako je priden itd., ko ga vidijo prvič in je še zadržan do njih in njihovih psov, ko se pa spoznajo, pa pokaže, da ni tako priden, kot se dela ;).

Drejči, trdiš da bi moral biti pes tisti, ki se ozira za svojim lastnikom in da smo v bistvu mi tisti, ki iščemo pozornost pri psu (nekako takole). Se strinjam, toda kako psa prepričat v to? Se z njim čim manj ubadati in čakati, da on pokaže zanimanje za nas ali kako?

Na drugi strani pa Trkmanova (konkretno v oktobrski številki revije Moj pes) in podobni trdijo, da se je potrebno s psi čim več ukvarjati, pa ne bomo imeli z njimi problemov ...

???

Neee...
jaz to razumem nekako tako: se ukvarjat s psom, ampak ne 24 ur na dan... in na sprehodu ga ni treba ves cas klicat, ampak pustit, da dela svoje stvari in se mu skrivat, da te sam isce.
Ce se dosti ukvarjas z njim, potem bo na sprehodu sam pozoren nate.

Nekaj takega.

;) !!!
No danes na sprehodu, sem to res poskusila. In moram rečti, da se tega sploh nisem zavedala, bilo mi je že samoumevno, da psa pustim, da prevoha svoje in teka po svoje.
Se mi zdi, da bolj ko drezaš vanj, rata bolj živčen in svojeglav. Verjamem, da kakšnemu psu enostavno ne moraš zaupati, vendar se vseeno lahko zadržiš kakšne besede.

Sem imela eno situacijo, ko se psički enostavno po eni določeni poti ni dalo hoditi. Na mestu se je ustavila in čakala. Nekaj časa sem jo preganjala in klicala in je šla le z muko in trmo. Nato pa sem jo začela ignorirati in je čez nekaj časa sama pritekla za mano. Vendar se je tega veliko prej naveličala, kot takrat, ko sem ji neprestano dopovedovala naj šiba.
Včasih, če kaj protestira ne hodim direktno po gozdni poti, vendar ob njej po hribčku. To zelo obožuje, še posebaj, če mora hoditi med vejami in po listju, ki ji šumi pod nogami.  ;)

Na sprehod greš, da se sprostiš, ne za to, da boš neprestano napet in ukazoval svojemu psu. Verjetno vsak rabi malo svoje zasebnosti in miru.  ;D

Lp

Flatka, se strinjam glede starosti.
Sammy, Trkmanova ima več psov, a ne? No, na to sem se zdaj spomnila - mislim, da se psi veliko bolj "grebejo" za našo pozornost (in za piškotke ipd.), ko jih je več in imajo konkurenco. Če imaš tri pse, tudi vsakemu od njih nameniš le tretjino časa, ki bi ga sicer porabil za enega. Kaj pa vem, razmišljam, no.

Mislim, da ni trik v ignoriranju. Se strinjam z Lilit - skrivanje dela cudeze na pozornosti! Jaz se na sprehodu skrijem, vsakic ko dobim priloznost. Pes me ima ze tako pod nadzorom, da mi redkokdaj res odlicno uspe. ;D

Druga stvar, ki se ni bila omenjena, je pa "pogovarjanje s psom". Pri dolocenih tetkah in babicah za tako skoncentrirano pasjo pozornost namrec ni druge razlage. ??? ;D

ja to je res, vendar pa piše na splošno in v tistem članku cel čas "govori" samo o enem psu - mladičku, ki ga je "treba" dati v boks, ko se z njim ne ukvarjamo. na grobo obnovljeno.

Silvija (naj mi bo oproščeno da po nemarnem omenjam njeno ime) ima prav poseben način šolanja psov, ki njej in njenim psicam neverjetno lepo leži in daje fantastične rezultate. Tisti, ki jim tak način dela odgovarja, najdejo v njem veliko veselja, njihovi psi tudi, in uspeh ne more izostati.
Jaz na ta način ne morem delati. Malo zaradi moje lenobe, več pa zato, ker je pes, kakršnega si želim dobiti na koncu povsem drugačen. Poti do cilja je veliko, vsak mora najti tisto, ki ustreza njemu in njegovemu psu.

Lanabela, torej kakšen je konkretno njen način šolanja? A ga posreduje tudi svojim tečajnikom v kinoloških društvih (kolikor vem, ima tečaje v dveh)?

Vecje stevilo psov ni formula za uspeh glede pozornosti na lastnika. Lahko pride le do ljubosumja med samimi psi in ustvarjanja tropa, ce clovek ne zna pravilno postopati. Cisto vseeno je ali imas enega ali vec psov.
No tisto z boksom, pa... boks (vecina dneva) - osamljenost; poligon (1-2 uri) - druzba in pozornost njegovega lastnika in ce sestejemo 1+1, ob upostevanju, da je pes druzabno bitje, mislim, da ni potrebna nadaljna razlaga. Nadalje, nekateri tekmovalci gredo celo tako dalec, da svojega psa dobesedno zasuznjijo s hrano. Kaj to pomeni? To pomeni, da pes dobi hrano le takrat, ko vajo na poligonu pravilno izvede, drugace hrane ne dobi. Se malo bolj natancno, pes dobi svoj dnevni obrok hrane na poligunu, med izvajanjem vaj, CE jih seveda naredi pravilno, drugace je lacen do naslednjega dne,  seveda pod pogojem, da vaje naredi tako, kot vodnik zeli.

Pri mojih se je trop ustvaril in hvalabogu ohranil in je sedaj star nekako 20 let. Psi so se zamenjali, trop je ostal. Nekaj malega ljubosumja je, ne prav veliko, kolikor ga pa je, se ga da krasno uporabiti pri delu s psi. zanimivo je, da moje psice nemoteno živijo svoje  "privatno" življenje v krdelu, v katero se jaz vmešam le na svete čase kdaj, kadar je treba preprečiti kakšen pretep. Če dobijo hrano vodo in dovolj prostora za divjanje se imajo prav lepo tudi, če se nihče kaj več ne ukvarja z njimi. in zanimivo, proti vsem pričakovanjem vse do zadnje zelo rade delajo in so zelo zanesljive.

tisto o zasužnjenju s hrano... nekateri psi dejansko dobijo vso hrano v obliki nagrade. Vendar se način, ki ga navajaš le redko obnese, če sploh kdaj. Zelo lačen pes ne more delati, ker se preprosto ne more skoncentrirati. Če pa s psom preko dneva velikokrat po malem delamo, ga nagrajujemo s hrano in si tako lepo počasi prisluži celotem obrok, je pa to zelo učinkovito in se lepo obnese. samo jaz tega ne maram, ker postane pes preveč odvisen od človeka. Vsaj za moj okus, jaz imam rada samostojne pse.

Silvijine metode ne bom razlagala, jo je sama dovolj lepo v nekaj letošnjih številkah revije Moj pes.

Lanabela, se popolnoma strinjam s teboj, ko gre za ljudi, ki imajo obcutek in znanje za pse. In s eposebej se strinjam s tem, ko pravis, da zelis imeti samostojne pse.
Vendar pa glede na vsebino problema, ki je bil izpostavljen v tej temi - ignoranca do lastnika na sprehodu - nikakor ne more biti resitev  le-tega, da nabavimo se enega psa, kot je bilo predlagano v enem od postov.
Ja, to bi bilo pa res malo prevec enostavno. Pes me ne sljivi in kupim se enega, pa je problem resen, ker naj bi potem  tekmovala za mojo pozornost. hehe, v resnicnem svetu je ponavadi tako, da imas potem dva psa, ki te ne sljivita.

Se strinjam s tistimi, ki menijo, da je največ v občutku... tudi v šolstvu je zelo podobno... eni učitelji imajo avtoriteto (doseženo tako ali drugače), mnogi pa ne in jim nič ne pomaga branje take literature, oziroma jim včasih še škodi,  ker si ne razvijajo svojega stila in ne zaupajo sami sebi. Kako bodo(bomo)  potem zanimivi drugim? Jaz delam sicer v knjižnici, ampak tudi opažam, kako se mi včasih iste napake pojavljajo tako v šoli kot pri vzgoji psičke... pa vse izhaja iz tega, kakšna pač sem  :-[
 Moj problem je, da čisto preveč relativiziram in teoretiziram, pa se zaradi vseh nasvetov včasih petkrat že v naprej zasekiram, preden izvedem kak "ukrep", ki bi lahko na dolgi rok kaj škodil (pa da mi moja kraševka kaj na dolgi rok zameri :o). Pa ne rečem, da je rešitev v tem, da ne bi smela nič prebrati in hoditi v pasjo šolo... samo zdi se mi, da je bolj pomembno, da najbolj poslušam in opazujem svojo psičko, ker mi ta zelo hitro pokaže, kdaj delam kaj narobe in opažam, da s Čajko najbolje sodeljujeva, kadar sem sproščena in prepričana vase. Ampak to mi uspeva le v domačem okolju, kjer sem jaz res nekaj najbolj zanimivega v konkurenci z 58. krtino.
Medtem ko me je pasje šole že na daleč strah, ker me tam Čajka zaradi vseh ostalih kužkov čisto nič ne šljivi (vsaj prvih 25 minut, pa ne glede na to, če prideva prej) tako da mi samozavest pade čisto na tla in se mi zdi, da ves čas delam same napake in že v štartu čisto obupam za pozornost pri taki konkurenci (saj Čajka ni neumna... na eni strani nesamozavestna Branka, ki v ozadju nekaj cmoka in opleta s hrenovko, na drugi strani pa toliko potencialnih partnerjev za divje podenje po travnikih in nore pasje igre). 

No  vama  povem  mojo izkušnjo. 
Damč je l moj prvi pes("  tazaresen- šolanje-skrb...).  Kot  samec  ima  veliko " lepih ;) " lastnosti.  Ignoranca, trma, svojeglavost, hiperaktivnost ....  nagon-  na psice in na divjad..... in še kaj bi se našlo.
Ko sva začela hoditi v malo šolo je bil  zlat kuža.  Znal je  sedi, prostor, poleg hoditi....  skratka   zelo sem bila ponosna  nanj.  Potem   je pa prišel  v svoje obdobje pubertete(  za katero  predvidevam , da ga še sedaj  močno trka).  In je bilo konec  z njim.    Stalno  sva  se šla  kdo bo koga.  On je trmal po svoje  jaz  sem vstrajala. Na  tečaju za vodnika  je bil  najšlabši.  Ko smo  imeli  odložljivost je  v veliki večini    vstal  iz  prostora  in  posvoje" klamaturil  " okrog...  gnjavil  še ostale pse, tako , da je bil na koncu  vsesplošni kaos.
Normalno  sem   imela pomisleke  , da  ga enostavno ne morem obvladati-  kar ga tudi nisem mogla.   Ni me šljivil  niti 10%.....  mojega  je  ubogal  na besedo.  Naj povem , da sem  se jaz  ukvarjala  z njim vsak  dan  in ne samo po eno  uro  ali  dve...  temveč  tudi  več... pes je bil  24  ur  z menoj.
In sem bila deležna  razno raznih ugotovitev.  da nimam  pravega  pristopa  k psu,    nisem skoncentrirana, nimam pravega  tona glasu, nisem dosledna.  itd.
In sem  vse to  popravljala.  Iz  10%  "šmirglanja " je prišel na  15%-  kadar je imel  dober dan. ;)...  drugače pa nič  od nič.
Na tečaju  sva  z nekim vodnikom celo  zamenjala  pse.  Jaz  sem vodila  njegovo  psico  on pa mojega psa.  Na  prvih  dveh  urah je  ta  sistem še celo  potrjeval  vse  teorije...  po parih  urah,  je  pa  tudi  njega  začel  ignorirati.  In  na koncu  smo prišli  do tega  ...  da  je pač pes tak po karakterju.  Svojeglav  anglež, ki se  mu  fučka  za  vse  okrog njega  važno mu je bilo le to  , da je  on užival.  O  kakšnih aportih  in  delu  sem lahko le sanjala.  Nazadnje  je  šlo  celo tako daleč  , da tudi  odpoklica ni več  šljivil. >:(  Skratka  groza od groze.
Nato sem  se odločila  še za zadnji  pristop(  za katerega  sem bila na začetku  z  vsemi  kriplji  proti)  trda - roka.     In potem je pes začel  delati.  Scrkljan kolikor je(  samo moja  napaka  in moja krivda)  mu je prebilo ,  da če me ne uboga  ni  božanja  in  crklanja....  enostavno sem ga samo  odrinila od sebe.  In   pes  se je začel  popravljati.     Dosegla sem celo 60%  " šmirglanja"  in  tečaj sva celo  opravila  z  87 točkami. ( poslušnost).....  kar se pa tiče  dela..  je pa ostalo  enako.  Nič od nič(  v večini primerov)  čeprav je pes  znal.  On  enostavno ni hotel.
Potem  sem pa dobila  še  eno novo  zgago  k  hiši.Malo  žimasto  zgago-  ona  pa  totalno  kontra.  Njej  je  delo   v  največjo  zabavo.   
In  ko  smo  skupaj  imeli  ure učenja je bil  Damč privezan  z  tamalo  pa  sva  delali  skozi  igro.
Na  začetku  ni bilo  nobenih  napredkov  pri  Damču.  Potem , ko je pa videl,  da  ga  enostavno  postavljam na stranski tir  in se  ukvarjam  z  tamalo  ker naredi  kot  hočem, je pa začel  delat.  Kar  na  enkrat  je    začel  aportirat,  držal  stojo,  ubogal  me je     pa kot  vojak.  Ni bilo  treba niti  glasu več  dvignit  nadenj.  Res  da  , njegovo aportiranje  in delo  ni  povsem zadovoljivo....  ampak  smo  pa  prišli  vsaj  toliko daleč  da me ne ignorira   in vsaj  približno naredi  kar  hočem od njega.

Meni je sicer jasno  da se pes od psa  uči,  da je  pomembna  tudi  tekmovalnost med  psi.
Samo  preko  karakterja  pa  ne gre.    Sedaj je sicer    razvil  novo  teorijo.  Dvakrat  naredi  vajo kot  je treba , toliko da pokaže  da zna.... potem  se mu pa ne ,da več. 

In ga niti ne silim.  Pač  upam.. če prišel  do  dvakrat  bo  mogoče tudi  do  štiri krat.  Takrat  bo pa moj cilj dosežen.   :)

Še to sem pozabila povedat.
Razlika  v šolanju  Damča  in Dine  je  pa  taka.

Pri  Damsterju  moram  vložiti  350%  svoje  energije v njegovo šolanje, da dosežem nek učinek.
Pri  Dini pa  30%  in ona naredi  vse  tako kot je treba. 
S to razliko, da je  Damč  star  20  mesecev-  Dina  pa 6. ;) :)

Enostavna  teorija  tega  je  pa   anglež  Vs nemec. ;D(  kot  bi  gledal  ljudi)

damayanti, svaka ti čast, da si imela j*a*j*c*a ;), da si pri enem neubogljivem psu (no, ne ravno neubogljivem, ampak take, ki te ni šmiril), kupila še enega. Tega si jaz ne bi upala narest! Ker bi se bala, da bi potem imela doma 2 neuboljiva psa :-X

Dina  drugače ni bila v planu ;)....  je prišla  k nam po sili razmer.
Dina je bila njprej  samo na počitnicah.  Iz  enega  razloga-  Damčeve prehranjevalne  navade.  On je jedel  dva dni  potem  tri dni štrajkal  in take  zadeve.  Ko je prišla  Dina  k  meni je začel  vsaj  vsak dan jesti  iz  foušije.  In po  treh tednih  smo prišli  do tega  ,  da bi bilo  za vse najboljše  da  Dino kar  obdržimo.
In  v mojem  primeru se je  napredek  obrestoval.  Mogoče  ravno zaradi tega  ker sta  si  tako različna po karakterju.
Da  bi imela   pa  dva  psa  z podobnim karakterjem.......  bi si  pa  verjetno  že  "apartma"  v  Begnah " zaarala" ;D ;)

S prvim "zaresnim" psom, v katerega vložiš svoj čas in trud, da ga vzgojiš (morda celo izšolaš), mislim, da res ne moreš pričakovati popolne poslušnosti, ker enostavno nimaš izkušenj - še posebej ne prvih nekaj mesecev, ko bi jih človek v bistvu najbolj potreboval. In potem na začetku ene stvari zafrkneš in jih je kasneje toliko težje popravljati.
Medtem ko imaš pri drugem psu toliko več izkušenj, da vsaj približno veš kako reagirati v določenih situacijah. Starih napak ne popravljaš in rezultat je toliko bolj poslušen pes. Poleg tega je stanje toliko boljše, vsaj po mojem mnenju, če imaš psico (po psu).
Jaz dam roko v ogenj, da takšnih problemov, ki jih imam zdaj zaradi napak moje neizkušenosti v mladosti svojega psa,  z drugim psom ne bom imela (pa še psička bo :)).

Jaz sem imela prvega psa, za katerega sem razen finančno čisto sama skrbela pri dvanajstih. O psih nisem mela pojma, še to kdaj se goni sem vedla ko ji je curljalo iz riti, drugače še tega nebi. No pa je bila ta psička tiste sorte, ki mi je sledila in me imela vedno na očeh. Vrvico sem kupila a je sploh nisem nikoli uporabljala. Pripela sem jo najbrž 3x v življenju.

Zdaj vem o psih dosti več in kaj naj rečem, Ben je kar poslušen, sicer je star 4 mesce in še ni izoblikovan, ampak se pa trudim, da na sprehodih on sledi meni in tega učim tud svojo mati, ki ga skos kliče in čaka in podobno. Kljub temu ga blizu ceste niti slučajno ne spustim z vrvice, ker bi mirno švignil čez celovško če bi bil na drzgi strani drug pes. Pri prejšni psički s tem nisem imela nikakršnih težav.

V glavnem mislim, da sem mela s prejšno psičko predvsem srečo, Bena pa poskušam vzgajat in mi zaenkrat še kar uspeva,čeprav je daleč od tega, da bi hodil ob meni in se ne menil za svet okoli sebe, sicer pa hvala bogu, ker če bi bilo glede na njegova leta drugače, bi že posumila da z njim kaj ni v redu.

S tem se pa  strinjam v celoti ;) :)

Res je  že  razlika    pes- psica.  Mene  ja  Damč    z  svojimi  polomi  naučil    takih stvari, ki jih ne najdeš v nobeni  knjigi( je ni p****rije, ki je ne bi naredil)  ravno iz tega  razloga  je  tudi  z  Dino  šolanje pravljica.
Jaz  bi  vsakemu  začetniku,  kateri se odloči,  da bo  svojega  psa  izšolal  priporočala  enega  "  damsterja".  Fajn  trmastega  in neposlušnega.  Ker  samo  tak  pes  lahko izuči  človeka.
Nekdo, ki ima  prvega  psa  poslušnega  in lahko vodljivega  sploh ne more  razumet , koliko  truda  morajo nekateri  vložiti  v  svojega  psa,  da  kaj dosežejo pri njem.  In koliko  teorij o šolanju(  piškotki,pohvale,nagrade, igra.....)  zataji  pri  takem psu.  Jaz sem  šele  pri  enem  letu  približno dojela  kako  ga moram  šolati in še sedaj  me  uči-  vsak dan.
Ne morem si pa predstavljati(  kolikor ga poznam), da bi mu pustila  njegovo  svobodno  voljo.....  to  bi  bil  pa  polom :-X,  če bi  sploh še bil  živ...   Če samo  pomislim , kaj bi on počel po svoji svobodni volji...  potepal bi se vsak  dan,  jagal  kure in mačke  po vasi, kradel  vse po spisku...... :P :P :P  dvomim , da  bi  bil    še  živ  ali vsaj  cel, če ne drugače  bi  končal  že pod kakšnimi kolesi  avtomobila.

Panda:  Tudi  moj je bil  do  8 meseca  zlat  kužek.    Ne me narobe razumet-  ti ne želim takega psa  kot je postal  moj  v  svojem obdobju.    Počakaj  do  pubertete.  takrat  te bo  začel  pa  učit.  Boš  spoznala  kaj  pomeni imeti  samca  doma :D  ;D ;)

Bina,
saj ni problem v tem, da si nekdo ne bi smel omisliti dva psa, ceprav je prvi neposlusen. Iluzorno pa je razmisljati, da bo nakup se enega psa sam po sebi pripomogel k temu, da bo prvi postal tak kot zelimo. Damayanti, je lepo opisala, da je zelo spremenila nacin in pristop ucenja ob prihodu drugega psa, oziroma izkoristila nastalo situacijo v svoj prid.
Ne glede na to ali imamo enega ali vec psov, moramo ob nastalem problemu najprej spremeniti svoj pristop in nacin dela s psom, da bomo lahko prisli do zeljenega rezultata.

Ne, ne, seveda si lahko VSAK zamisli 2 psa, čeprav ga nobeden ne uboga. Napisala sem, da si JAZ ne bi upala omisliti. Predstavljaj si, da imaš psa, ki ga zaradi različnih vzrokov ne smeš spuščati iz vrvice (ala je napadalen do drugih psov, uhaja, karkoli). No, če bi jaz imela takega psa, si ne bi upala kupiti še enega. Ker vem, da se psi učijo en od drugega. In če en uhaja, zna zelo hitro to "naučiti" tudi drugega. In kaj imaš potem?? 2 neposlušna psa, ki ju ne smeš spuščati iz vrvice. In raje imam 1 neposlušnega psa kot pa 2 :D
Pri nas na sreco je Bero zelo individualist. In zato ni sprejel Bine. In zato je tudi ni naucil vseh neumnosti. In njemu je cisto vseeno, kaj jaz delam z Bino. Vcasih je bil prav vesel, da sem samo njo peljala na sprehod, ker je potem on imel mir pred njo ;D

Popravek: starih napak ne ponavljaš.

Sem sicer čisto ven padla, zato replika na precej oddaljen post.
Res ni čudežna formula, ampak čisto irelevantno pa zagotovo ni. Vsak tak dejavnik vsaj minimalno vpliva na razvoj odnosa s psom.
Gaja je veliko bolj pozorna name, če sta na vidiku še druga dva psa. Je pa odvisno od lastnika, karakterja psov, njihove starosti itd., če se takšna situacija za nas razvije v "dobro" ali "slabo". Seveda to ni rešitev, na katero bi se bilo vredno zanašati, saj je vnaprej nemogoče predvidevati, kako se bo relacija med večimi psi in lastnikom razvila.

Jaz  te pa čisto razumem ;)
Moj največji strah je bil  ravno  to,  da  bi damč  tamalo  nučil nepotrebnih p****rij.
Ampak na srečo, je  tamala  bolj dominantna  kot  Damč , niti približno se mu ne pusti podrejat  in vedno hoče imet zadnjo.  Njej je  bistvo vsega , to  , da je deležna pohvale .(  tipična  babnica- na mojo srečo ;D ;))
Jo je naučil  marsikaj.  Naj povem  , da  ko je prišla  k meni  prvi teden je bila  prava  packa. Prej je bila  navajena  na pesjak,  in se mi je  vsaj  dvakrat na dan  polulala  v garaži.  In  za  vsakič ko se je polulala  sem jo kregala......  vsakič ko je  damč  nakazal   da ga tišči na potrebo  sem obadva  spuščala  ven in vsakič ko je zunaj lulal    sem ga  pohvalila  in nagradila(  čeprav mu ni bilo nič jasno  zakaj ga  hvalim).  In tukaj sem  izkoristila  njeno  ljubosumnost.  Sedmi dan mi je prav lepo  znala pokazat , da bi šla  ven lulat. Prav tako se je  od njega naučila  skoraj vseh  apel  vaj.Ker  z njim je  potrebno  dati  vsaj enkrat na teden  vse vaje  skozi  in to  po šolsko-  drugače se  malo spozabi(  zanalašč  >:()
Je pa res  .. če  Dina  ne bi bila  tako  drugačnega  karakterja kot je, ne bi  ostala  pri meni.  Po končanih  počitnicah  bi šla lepo nazaj k vzreditelju( lepo ali  grdo-  tako pač je-  jaz  tudi nisem  živcev na tomboli zadela)
Sedaj je pa  bistvo  vse  vzgoje in učenja  to , da izkoriščam njuno tekmovalnost za naklonjenost.  En tak tipičen primer je  učenje  aporta.(  damču- španska  vas...  po njegovi logiki-" zakaj bi če ni treba").  Dini je to zabava...  ona bi  prinašala  cel dan.. in ni važno kaj. 
In  moje  izkoriščanje: Damč je na prostoru(  pripet)  z  Dino sva pred  njim  cca  dva metra.  In ji mečem  - ona pa prinaša  kot  blesava  in vsakič je deležna pohvale.  Damč  pa ljubosumen kot je  -  mu kar " mede"  ker  ni on  tisti ki se ga boža.  In potem  po  treh vajah, zamenjam položaj.  Pripnem Dino  in z njim naredim dve  vaji.....  on  iz  inata  naredi  tako kot je treba.  In  to  sem dosegla  šele  sedaj.  Predno  sem imela  Dino, njemu niti na kraj pameti ni padlo  , da bi mi prinesel  kar sem mu  vrgla.  je pa res  da  vedno končam  z vajami  takrat  ko  sta  na višku zagnanosti  , da bi nosila..  in potem  jih odpnem in sta  prosta.   Ne  enemu   in ne  drugemu niti na misel ne pade  , da bi se  odaljila  od mene.  Mogoče   nesramno  od mene-  ampak moj cilj je dosežen 8)
In še  ena  zanimivost.  Prej  ko sva bila  zunaj  na vrtu  in sva se igrala(  ograje nimamo)  je  damč  znal  izkoristiti sekundo moje  nepazljivosti  in jo je pobrisal  tri  hiše  naprej in pred pesjak  sosedove psice.
Sedaj  ko se  igram  z njima,  mu niti na pamet ne pade  da  bi jo pobrisal.... da ja  tamala  ne bi  bila  deležna  več  pozornosti kot  on ;). 
Pač  izkoriščam  njune    šibke točke ;).  Meni je važno  samo to, da  sta  psa  skoncentrirana  name.  So pa določene  vaje, ko pa jih moram ločiti.Enega pustim v avtu-  tako , da ne moti  drugega. Ker   se zavedam,  da  bi mi  Damč  s  svojo  trmarijo  in svojeglavostjo  znal kaj  hitro  pokvariti  tudi  tamalo.Pa  tudi  ona  ima    svoje  muhe...

Danes sem videla moškega okoli trideset, ki je imel v svojem kombiju 4 psice. Ko je odprl vrata, se nobena ni premaknila. Jaz že vsa osupla, kaj znajo, ker sta bili dve še mladi. Vsako posebej je po imenu poklical iz avta, dal na prostor, in tako je čakala, da so se ostale zraven nje ulegle. Tako so postrojene čakale na nadaljni ukaz. Premaknil se je meter nazaj in vajo ponovil.  :o Tokrat ga ena izmed psic ni ubogala, pa jo je kar brcnil >:( Ni čudno, da so ga tako ubogale- so se ga kar močno bale.

Najbolj debilno se mi je pa zdelo to, da tam sredi gozda, kjer so ga ljudje opazovali, reče: Če gledate v mojo smer, je to 1 euro, če pa gledate drugam, je zastonj.  :o :o Mislim, da sredi gozda lahko vsak gleda kamor hoče.

Najprej me je impresioniral zaradi vzgojenih psic, potem sem pa videla, da je vse skupaj bedno- odnos do psic in on sam >:(

No sej v bistvu sem hotla povedat, da je bla psička full pridna, kljub temu, da sem bla čist neizkušena, ta je pa že zdaj manj,pa mam mal več znanja, pa sem ugotovila, da je še kar v redu, ampak vem, da se stvari kasneje znajo poslabšat in samo upam, da ga bom vzgojila v poslušnega psa.

mi mamo enega takega soseda.. psička je vedno spuščena, ampak NIKOLI ne zapusti domačega praga brez njega. Je bil dolgo let brez službe, pa sta bila vedno skupaj. Sedaj je doma gospa.

Pač za razliko od nas so cel dan s psom in njegovi psi (tudi pred to psičko je imel že dve tekom več kot 20 let) so VEDNO enako lepo vzgojeni. Tudi na našo ne lajajo, ko gremo mimo, pridejo lepo pozdravit na rob parcele (!). Noro. Tip je pa pripravljen za psa narest pomojem več kot zase. Enkrat pred mnogimi leti, ko se še ni tako na veliko steriliziralo, je imela ena njegova psička pasje mladiče. Takrat sva se se bratom ponudila, da poslikamo psičke in damo oglase. Bil je prav ganjen, kako srečen konec bo za mladičke, javilo se je veliko ljudi in je izbral samo ljudi z veliko časa. Pač tip je res predan svojim psičkam in vse dočakajo visoko starost.

Sposoben lastnik in primeren pes (nekateri psi pač ne bodo ostali na neograjenem dvorišču če niso pod nadzorom, ne glede na to, kako ubogljivi so sicer. Imajo preveč pustolovske žilce.)

hehe ja tko kt na primer zmagovalci na Bad dog Animal planet :))) par jih je k skos pobegne, zmagovalka si je šla pa kupit kost v supermarket LOL