mojpes.net

Torej pred slabim mesecem smo morali uspavati našo maltežanko. Sedaj pa sem malce zasledil da za novega psa ne priporočajo da kupiš isto pasmo ve kdo kaj o tem? Prav tako pa imamo še drug problem, naša mati trenutno vztraja da noče več psa (ker smo se na tega vsi tako navezali da je bilo zelo hudo), imaste kakšne "metode" kako jo probat malce prepričat/prestavit z njenega stališča :) ?

To, da "za novega psa ne priporočajo iste pasme" so navadne bučke.   ;)   Če ti je neka določena pasma pri srcu, jo imaš lahko vse življenje. Konkretno jaz sem imela yorkshirske terierje 30 let. Trenutno sem na "zmešancih", ampak kakšna yorkica bo sigurno še kdaj v igri.

Nov pes je najboljše zdravilo za žalost ob izgubi starega. Za večino ljudi, ki imajo samo po enega psa, je bolečina neizmerna in res zelo huda - priznam, tudi sama bi najbrž mislila enako, če ne bi ob izgubi prve psičke imela takrat zraven še dveh, ki sta mi pomagali preboleti. Ta isti recept sem potem preizkusila še nekajkrat. In vedno deluje. Tako kot izguba vedno boli.  :'(

Moj nasvet je - pod pogojem, da imate vse urejeno glede varstva in za psa skrbite vsi, ne samo mama - da poiščite psa, ki vam ustreza, in enostavno pridite domov z novo majhno kepico. Ne poznam nobenega ljubitelja živali, ki se ob tem ne bi stopil. 

Nov pes ne pomeni, da smo "izdali" starega. Tudi psi iste pasme imajo povsem različne karakterje. Prejšnja psička bo za vedno zapisana v vaših srcih in nikoli je ne boste pozabili. Zakaj pa ne bi take globoke ljubezni privoščili še kakšni žverci?

Pa srečno!

 :)

ko je naš prvi družinski pes poginil, je oče rekel da noče nikoli več imeti psa (in res ima sedaj do drugega drugačen odnos kot je imel do prvega). Mama je potrebovala cca. 4 mesece, da je začela razmišljati o novem (izbrala si je isto pasmo).
Jaz tudi vztrajam pri isti pasmi.
V bistvu tu ni pravega recepta. Ko sem v preteklosti izgubila kunce, mi je najbolj pomagalo, da sem šla takoj kupiti novega....

Če se ne zgodi, da drugi nepričakovano umre kmalu za prvim. :(

Mo smo tudi za istega (Maltežan), samo trenutno mame ne moremo prestavit niti za 5%, smo ji že omenil da bomo kar pripeljal itak so takšne majhne bele kepice da se res ne moreš upret :D Pa smo dobii odgovor da lahka kr z psom vred gremo ven, bo treba zgleda še mal počakat in postopoma jo prigovarjat :D

En mesec je še res zgodaj. Ko je umrl naš prvi (družinski) kuža, sta oba starša rekla, da nikoli več ne bosta imela psa (ker je izguba preveč bolela). Jaz sem se takrat ravno izselila od doma na svoje in sem si po nekaj mesecih omislila svojega kužka. Starša sta se v njega zaljubila in mami je potem čez ene pol leta pripeljala domov novega kužka. Je pa bilo za očija to vseeno še prezgodaj in je trajalo skoraj pol leta, da je novega kužka sprejel, seveda sta potem postala neločljiva  ;D

Jaz bi na tvojem mestu mami vendarle dala malo več časa, morda pol leta. Fajn bi bilo, če bi v vmesnem času kak kuža prišel kdaj k vam na obisk (od kakega prijatelja, sorodnika, soseda...), da bi spomnil mamo, koliko lepega kuža s sabo prinese, potem se bo prej omehčala za svojega.  ;)

Jaz staršev nisem omehčala 3 leta.  ::) Bolj kot za žalost ob izgubi je šlo za dejstvo, da za prvega res nisem ustrezno skrbela (dobili smo ga, ko sem bila otrok). Seveda mi potem niso verjeli, da bo tokrat drugače. :P
Skratka vsak rabi določen čas, eni prej, drugi kasneje, samo ne obupat.  ;)

Zato je pa fajn imet vsaj dva psa. Sicer ne double trouble, to ne bi bilo dobro. Nekaj let razmaka vmes, da nimaš potem dveh starčkov naenkrat.

Jaz sem tiste sorte, ki mu je kinologija smisel življenja. In si ne predstavljam, da nimam psa, da nič ne treniram in se ne družim na kinoloških.

Se strinjam, zato imam zdaj 3. :P