mojpes.net

Po raznih hudo strokovnih, manj strokovnih in (ne)strokovnih izjavah, po zadnjih "strokovnih igricah" z ljubljanskimi bulmastifi, po teznjah za prevlado simpaticnih druznih kuzkov nad vsemi drugimi "grozno izgledajocimi" mrcinami... se porajajo vprasanja kar sama:

Kam gre promocija slovenske kinologije ali morda po novem kuzkologije? ;D
Kateri psi so kuzki, kateri pa psi?
Lahko pricakujemo v kratkem nove "uradne izraze" - kuzkolog, kuzkologija in kuzkofil ;D (thenks, Alti ;))?

Zdaj pa ne vem, kam se bom uvrstila, ce se to zgodi. Imam tri psice, od katerih samo ena zadosti merilom, ki jih narekuje kuzkologija, pa se tisti pise v knjizici, da je pes. Kaj zdaj? Kaj z ostalima dvema, ki presegata tako visino, sirino, težo..., le po izgledu bi lahko rekli, da sta videti prijazni - hehe, ce srecata ljubitelje svojih pasem, sicer se jima v bodoce slabo pise.

Torej, kaj mislite vi? Je res, da je za Slovence bolje, da si kupujemo samo male druzne kuzke, ki so videti prijazni? In da pocasi preidemo iz kinologije v kuzkologijo ter iz kinofilije v kuzkofilijo?

Do zdaj sem mislila, da je kuzek pasji mladicek, ki je po reglcih se vedno pes od vrha uses do zadnje kocine na repu ;) in da so psi vsi psi ;D od rojstva do smrti, ne glede na tezo, izgled, velikost zob ali barvo las njegovih lastnikov.
Slovenska kinologija je res polna presenecenj :D

Ne vem, če sem jaz prava oseba za debato. Imam vsepasemskega terjerja, ki je včasih kužl, drugič kužek, če me poliže in lepo pogleda. Pogosto je pesjan, ko me belo gleda ali skuša zasaditi zobe v kak moj mehki del. Torej bi lahko zagovarjala kužkologijo in pesjanologijo. Prilegel bi se mi družni pes, imam pa malega terorčka, ki ga k sreči na cesti ne prepoznavajo kot nevarno pasmo in mi dajo mir,  sicer bi bila resocializacija še težja. Veliko prijateljev ima velike "nevarne" pse, ki mi še nikoli niso grozili, pa jim ljudje ne dajo mir na sprehodih.
Natresla sem samo nekaj misli, v strokovno debato se pa ne bom vtikala, ker premalo vem. LP

Hehe, svrk, vedno si prava za debato :).
Vsekakor ni tole nobena strokovna pogruntavscina, temvec le lahkotna poletna tema, v kateri poskusimo razmisliti o trendih, na katere nas za prihodnost napeljujejo kinologi.

Namrec, ze kar nekaj casa nas iz TV-ja in revij napeljujejo na uporabo termina "kuzki" in ne "psi", pa mi ni povsem jasno, kaj ta termin pomeni, saj se uporablja vcasih za majhne, vcasih za velike, vcasih za mlade, vcasih pa za starejse pse, in ga nekako ne morem uvrstiti drugam, kot med izraze, s katerimi sem bila navajena omenjati pasje mladice. Ob poslusanju in branju se vcasih celo bojim, da bi kaksen nejeveren Janezek razumel, da bo njegov kuzek ostal kuzek tudi, ko bo zrasel v pravega psa :-\ in se recimo prenehal obnasati kuzkasto, pokazal kaksne zobe in komu umeril hlace ;D. Do sedaj so me ucili, da zraste Janezek v Janeza, kuzek pa v psa :D.

Drugo vprasanje za debato (vsekakor lahkotno ;D) pa so nasveti, naj si za vraga zacnemo kupovati male druzne pse, ki lepo in prijazno izgledajo in se jih ljudje ne bojijo. Hehe, svrk, ze tvoj mali terorist dokazuje, da je v mali in simpaticni pakungi skrit pravi zaklad vseh vrst "pasjih bombic". Tudi jaz imam en podoben kosmat paketek, ki je 100x glasnejsi in 100x bolj zvercast kot oba velika paketa skupaj.

Torej, psi ja ali ne? Ali samo majhni psi? Kaj z velikimi? Ali je v tem resitev za simbiozo nasega pesjanarskega in nepesjanarskega sveta?

hehe Jana... citiraš Vidica?  ;D če se ne motim je ravno naš priznani kinolog izjavil, da bi morali imeti ljudje v mestih majhne prijazne kužke, ki prijazno že izgledajo, po karakterju so pa itak prijazni... mhm...  ::)

Mu posodim mojega.

Moja je sicer velika mrcina, pa je včasih (pri 5h letih) še vedno kužica, ker je taka kot muca na trenutke, pa včasih se tudi obnaša kot da nima 45 kil (kadar se tlači na majhen foteljček, ki je veliiiiko premajhen za njo, ampak ona se pač počuti kot majhen kužek in se po dobrih 15 minutah le uspe zbasati nanj :) ).

Po mnenju nekaterih bi tako ali drugače morali prepovedati "nevarne" pasme.... Potem ko bodo pa že skoraj iztrebljene te pasme, jih bodo pa na veliko promovirali, da ne bi izumrle..... Raje naj poskrbijo, da bodo živali prišle k odgovornim lastnikom, pa bo veliko manj incidentov. Pa poskrbijo naj za kakšno akcijo sterilizacij in kastracij, da bo manj nezaželjenih psov (tudi mačk), katere ponavadi lahko dobi skoraj da kdorkoli.

vse je odvisno od vzgoje za kar je potreben odgovoren lastnik.
poznam primere velikih "nevarnih" psov,ki so zelo prijazi...
poznam pa tudi take,ki imajo majhne "prijazne" pse pa so hudi.

Sem šla gledat v SSKJ:
pes   m (ǝ̏ ȁ) 1. domača žival za čuvanje doma, za lov: pes cvili, laja, renči; pes je prijazno mahal z repom; ugriznil ga je pes; dražiti, naščuvati psa; izpustiti psa z verige; voditi psa na vrvici; dolgodlak pes; popadljiv, stekel pes; pes s košatim repom, visečimi uhlji;

kúža -a tudi -e m (ȗ) ljubk. pes: črn, lisast kuža; muca in kuža

kúžek  -žka m (ȗ) manjšalnica od kuža: kosmat kužek; drži se kakor polit kužek boječe, preplašeno

Zgleda, da izraz kuža nima veze z velikostjo ali starostjo. Čeprav vemo, da v praksi ni tako.
Glede prijaznosti pa je že pregovorno 'strup v majhnih flaškah'  ;D

Potem moj ni kužek, je pes  ;D

Po novem bo v potnem listu poleg pasme in spola pisalo tudi ali je žival kuža ali pes ;D.

Jaz se »kuzkologije« ne grem, naj se z njo igrajo tisti, ki vse pse poimenujejo kuzek ali kuza. Prav predstavljam si človeka, ki resno razlaga o kuzku, za hrbtom pa ima veliko renceco  mrcino z dvignjenimi cobami. Ob tej predstavi me vedno popade neustavljiv smeh ;D.
Ceprav je tema za koga morda bolj poletno obarvana (meni se zdi zelo aktualna), ne morem mimo kratke strokovnosti. Mogoce bo komu celo prislo prav.

Besede in raba besed me vcasih zelo zanimajo, zato sem poprosila prof. dr. Marka Snoja (Slovenski etimoloski slovar) za razlago in izvor besed pes in kuza.
Navajam njegovo razlago glede izvora:
»Beseda pes je vsekakor starejsa, ze praslovanska in torej stara vsaj 1500 let. Prvotno, tj. se pred praslovanskimi casi, se je glasila nekako piko in je oznacevala lisasto zival, tako kot je se danes kakemu psu ime Piko. Sama beseda je sorodna z glagolom pisati, ki je prvotno pomenil »slikati, rezljati«.
Nasprotno pa je kuza precej mlajsa beseda, ki izvira iz vabnega klica ku ali morda ze kuz. Taki vabni klici so znani pri nas se danes, npr. kuci-kuci. Iz njih so izpeljana poimenovanja psa tudi v drugih jezikih, npr. hrvascini, srbscini, kucka, kuja- psica.«

Po njegovem mnenju je pes »nevtralno poimenovanje pripadnika bioloske vrste Canis familiaris, medtem ko je kuza z izpeljankami vred bolj ekspresivno poimenovanje, ljubkovalno ali vsaj familiarno. To lahko tudi dokazemo. Iz iste osnove izpeljani feminativ kuzla je namrec pridobil slabsalni pomen, zato ga noben kinolog ne bo uporabil namesto nevtralne psice. Tako kot npr. gradbeniska stroka ne govori o kocah, bajtah, palacah in se cem podobnem, temvec le o hisah ali se bolj nevtralno o zgradbah, tako bi bilo tudi od kinoloske stroke pricakovati nevtralno poimenovanje pes, izraze tipa kuza, kuzek, kuzla in kar je se podobnega, pa tudi scene, pa prepustiti familiarni in zivaloljubski rabi.«

To je samo pika na i mojemu mnenju, da kuzki v strokovnih clankih, knjigah, revijah, TV oddajah, drugih medijih, v smislu poimenovanja psov na splosno, nimajo kaj iskati.  Kdor v neki strokovni temi o psih govori kot o kuzkih, izpade smesen in otrocji. Zame je pes pes, kuzek pa kvecjemu mladic ali v pogovornem jeziku med znanci tocno dolocen, znan in dobro vzgojen pes majhne rasti.  Domacim psom nikoli nisem rekla kuzki, pa so bili vsi dobro vzgojeni, ker bi se mi zdelo smesno, da bi velikega in tezkega psa poimenovala »nas kuzek«.  Ljubkovalne besede in pomanjsevalnice v strokovne teme prav gotovo ne sodijo.
Toda zadnja leta smo prica prav temu. Mnogi imajo polna usta kuzkov. Kuzke vzgajajo, kuzke socializirajo, kuzke solajo, kuzki opravljajo izpite, kuzke razstavljajo, kuzke prevzgajajo, propagirajo nakup prijaznih kuzkov… Ze beseda kuzek zveni povsem drugace kot pes in popolen laik si bo za prvo v zivo predstavljal  lepo, ubogljivo, prijazno kepico, za drugo pa veliko, renceco in popadljivo zival.  Ali ne bi bilo bolje, da bi ti »kuzkarji« v javnosti izgovarjali besedo pes.

Propagiranje nakupa prijaznih, majhnih psov (kuzkov) se mi pa sploh zdi malo mimo. Prav od takega kuzka sem pred leti pokasirala krepak ugriz, od psov nikoli. Mislim, da bi imeli ljudje veliko vec koristi, ce bi vsako pasmo javnosti predstavili posteno, z vsemi moznimi telesnimi ali znacajskimi hibami.  Da ne bi laicno po strokovnih priporocilih izbirali samo pse svetlih barv, ker bodo prepricani, da so to sami prijazni psi (kuzki).  Sicer pa, ali niso tudi vsem znani napadalni bulmastifi svetlejse barve? Ha, ha, tukaj pa »kuzkoslovje« odpove.

Ma v bistvu je to samo beseda... Mogoče so jo pa vsi polni zadnje čase, da bi zmanjšali napetost, ko pride do teme pes-nevarna žival.

Sicer pa se meni ne zdi čisto nič narobe z stavkom. Tudi kuža lahko krepko ugrizne.
Ravno zato, da ljudje nebi mislili, da je pa kuža neka "podvrsta" psa...

Skoraj vsi starši svojim otrokom govorijo: glej kužka! Pa nima veze ali je mladič, mali ali veliki pes. Sicer jim pa govorijo tudi: glej žogico pa čeprav je ta žoba en meter v premer. Kot, da če je otrok majhen mora biti vse v pomanjševalnicah in popačenkah.

Priznat pa moram, da grejo te pomanjševalnice na splošno tudi meni malo na živce.
Ne moreš reč jajček nojevemu jajcu...
Ko pa ti otroci zrastejo, še vendno govorijo tako, kot so jih starši učili...

Koliko vas reče, da bi jedli jajček na oko?  ::) :P
Jaz jih dosti poznam, ki bi rekli na takšen način.  ;)
Od tod tudi kuža po moje. In ker je to beseda iz našega otroštva, je v tem času povečanih trenj, dober blažitelj pretiranih reakcij, ki nas zavedno ali nezavedno vrne malček v mlade dni.

Moja psička, ma pa itak enega izmed nadimkov tudi kuži ali kužika he he.  ::)

V strokovnih člankih in govorih in podobnem pa bi tudi po moje moral biti pes večkrat omenjen. Predvsem v člankih, kjer je lažje, ker lahko za sabo prebereš.

po sskj potem moj ni ne pes, ne kuza in ne kuzek.

kaj imam potem jaz?

pes ni, ker nkako ni za čuvanje doma, sej bi se prodal za 5 min cohanja  ;D

kuza ni; ker ce ni pes, potem ne more biti tudi ne ljubkovalno pes-kuza  :-\

kuzek; hmmm, sicer je kosmato bitje, samo to nekako nima veze ker zgoraj navedeno " se drzi kot polit kuzek" ne more veljati za mojega ker hodi krog ponosno kot da je cel svet njegov  ???

sem pa razmisljala, da se tile termini uporabljajo predvsem na izraz oz pasje oci in njihov pogled.

če ima pesjanar-kuza-pes-kuzek tisti mili pogled ki ga vsi poznamo, potem je verjetno kuza( kuzek ce je majhen) :D,

če ima tistega nagajivega in ko samo caka kdaj bo kaj uspicil potem spada pod pesjanarja, ;)

če pa je hud in ves v tistih svojih "agresivnih" trenutkih in deluje kot cuvaj šele potem pa je pes lahko pes. :o

moje skromno mnjenje, bi blo pa potrebno vprasati kinologe oz kuzkologe ali pesjanarloge

Tudi besedi pesjan in pesjanar mi nekako ne lezita. Pesjan in izpeljanka pesjanar sta namrec slabsalni besedi za poimenovanje hudobnega, nasilnega cloveka. "Pesjanarje" so pred leti prav tako "izumili" v "kuzkarskih" krogih in zaceli tako poimenovati lastnike psov. Izraz se je celo dobro "prijel", ceprav se je nekako istocasno na pobudo ustvarjalcev oddaje Besede na TV Slovenija nasla(rodila) lepa beseda psicar za poimenovanje lastnika psa. A le zakaj se ta ni prijela? ;D Osebno sem raje psicar, pesjane/pesjanarje pa pustim tistim, ki se s pomenom te besede lahko poistovetijo ;).

No pa naj se še jaz oglasim! Ker sem po izobrazbi jezikoslovec me različne besede zelo zanimajo :pomen,izvor ,nekatere mi zvenijo lepo in druge ne,so besede, ki so v nekem jeziku enkratne in čudovito ponazarjajo svoj pomen ter pri prevodu ne najdem primerne besede za prevod itd.itd. In tako mi je beseda kužek zelo antipatična  >:(- antipatiča predvsem kadar se nanaša na živo štirinožno žival, ki je moj zvest prijatelj, član moje družine ,del mojega življenja.Imam dva velika psa in dva majhna psa :D- po velikosti seveda ,ker drugače so to moji psi vsi 4 so bitja ki imajo vsak svoj specifični karakter čeprav sta dva majhna enake pasme in dva velika enake pasme. Ja tudi z svojim sinom se nisem nikoli pogovarjala ko je bil otrok v pomanjševalnicah :"bova prebrala pravljico iz knjigice :( in pogledala slikice  :(" - to se mi je vedno slišalo ponižujoče za otroka :knjigica je knjiga :) in moji štirinožni prijatelji so vsi psi ;).Vsi 4 čudoviti psi - čeprav mi včasih parajo živce hi,hi,hi :o :o, ampak so moji psi. :D :D :D
lep in hladen večer vam želim NEVA in 4 psi Casey,Dream Queenie in Vili

Dani,

tudi jaz sem rajši psičar kot pesjanar. Ta pesjanar mi nikoli ni prav "legel" v uho.

luka, dobrodosel v klanu psicarjev ;D. Nekaj nas je ze, pocasi se dalec pride in mogoce se bo beseda prijela, ce bomo vztrajni ;).
Ob tem naj povem, da je celo Joze Toporisic v Slovenski pravopis uvrstil besedo psickar za lastnika psa, vendar gre tu po mojem mnenju za pomanjsevalnico in mi je bolj logicna in prijetna psicar. Ta izhaja iz besede pes, psickar pa iz besede psicek, kar me zelo spominja na kuzek.

Je pa zanimivo, da besede psičar ni v SSKJ. Je pa ob besedi pesjanar kot opcija beseda psar. Ta mi pa sploh ne leže.

Jaz moje  pse tako ali tako  obkladm  z  vsemi mogočimi  imeni ;D, tako  da moram na  čase prav pomislit  da  ga  pod pravim imenom pokličem.

 meni je dovoljeno  da moje pse nazivam z cucki, ščeneti, pesoti , kužki, pesjani , psići, buffoni(  to sedaj po novem ko imamo novo žogo 8) ;D)) smrduhi,  edino  vreče  bolh nista 8).

Sem pa razmišljala , da  glede  na  zadnjo modo , ko se  vsak  tretji  samookrona  za kinologa, se  bom pa jaz  za  "ščenologa". :)

Beseda psicar je novejsa (verjetno zato se ni uvrscena v SSKJ), ceprav je bila ze preden je Toporisic izdal zadnji Slovenski pravopis, vendar je on vanj raje uvrstil psickarja.
Psar pa tudi meni ne lezi, saj je prvotni pomen besede "oskrbnik psov, pasji hlapec" in izvorno z lastnikom psa nima nobene zveze.
Opis nastanka in pomena besede psicar je bil predstavljen v kinoloskih revijah in tudi v oddaji o zivalih na TV Pika, vendar so psicarja "pesjanarji" ignorirali in se je v zadnjem casu tudi po njihovi zaslugi bolj uveljavil "skrbnik". Ta beseda pa meni ne pomeni lastnika psa, ampak nekoga, ki za psa samo skrbi, bodisi stalno, bodisi zacasno.
Besede so zanimiva tema in vcasih se clovek od srca nasmeji kaksnemu namernemu ali nenamernemu kiksu ;D.

Za domaco rabo pa je gotovo vseeno, kako recemo psu ali psicarju, pomembno je, da se razumemo in da za psa dobro skrbimo.

No, jaz sem psu raje vodnik  :P

Jaz pa  skrbnik, on pa naš družinski član. :)

In ne lastnina s katero lahko pometaš po mili volji...

In tudi tudi v v drugih evropskih jezikih že dalj časa uporabljajo besedo, ki jo v naš materin jezik prevajamo kot "skrbnik" -in tudi moje mnenje je da je pes družinski član za katerega skrbimo in ga vodimo in ne lastnina kot na primer avto ,hiša ali pa en kos lesa v dnevni sobi....

Normalno, da je pes druzinski clan, da ga vodimo, ga imamo radi, skrbimo zanj v vseh pogledih. Mogoce mi je prav zato blizje "psicar" kot lastnik, ker ne doloca lastnine psa tako ozko. Tudi iz besede psicar se da (kdor hoce in zeli) sklepati na ljubezen do psa, dober odnos do njega in skrb zanj.
Pa saj nikomu ne vsiljujem svojega mnenja, zelim samo malo bolj razloziti svoje poglede. Zato se pogovarjamo in mnenj je lahko toliko, kot je ljudi na tem forumu.
Najbolje bo, da se vrnemo k osnovni temi, ki jo je odprla Jana, da ne bomo zasli predalec ;).

Moja pa ni ne pes, ker je potemtakem psica. In ne kužek, ker ne ustreza velikosti, čeprav zna potalat kakšen priliznjen pocukran pogled ;). Za mene je včasih opica, baba, smotka, lopov, mrcina, bumbar, trola in še in še. Kater izraz vam bolj ustreza za novo poimenovanje psa? :)

Tudi pri nas smo se izogibali pomanjševalnic pri komuniciranju z otroki, tudi iz tega razloga, ker se mi zdi, da s tem otroka podcenjuješ ( pa tudi prizor iz filma Glej, kdo se oglaša, se mi je vtisnil v spomin, ko si otrok misli : kaj, za vraga je pa s to žensko narobe?, ko ga ogovarja babica z buci, buci.....).
Drugače pa sem pri vseh teh nazivih za pse, pasmah in nazivih po karakterju in obnašanju psa največkrat zmedena in si verjetno stvar razlagam po svoje. Velikokrat tudi zmotno, verjetno.
Pes je pes, ne glede na to, kako velik je in kako zgleda. Kužka lahko še preživim pri nazivu za mladička, se pravi, da njegov karakter še ni čisto izoblikovan.....Drugače pa se tudi meni kužek zdi poniževalno za neko bitje, ki ima svojo osebnost. Prav tako tudi ščene, cucek....., pa še kakšna beseda bi se našla. Zelo težko sem se navadila na domačine v Halozah, ki pravijo psički kusa, pa ne pomeni čisto nič drugega, kot, da je pes ženskega spola.
Kar se pa tiče nazivov kinolog, kužkolog, pesolog, meni še najbolje zveni kinolog, ker sem pač te besede navajena ( čeprav sem blond in mi dolgo ni bilo logično, da se tak človek ne ukvarja s filmi v kinu ).
Pravzaprav mi je vseeno, kako se mu reče, želela bi si edino to, da tisti, ki dobi naziv, naj bi to res pomenilo, da je strokovnjak za pse, se z njimi ukvarja, z njimi živi in je z dušo in telesom to, kar naj bi naziv pomenil. Pa če ga kličemo tudi pesjanar ali pasjelog........Da si le človek res zasluži naziv.
Ampak, to pa je že druga tema......

Bom tole zapraseno temo iz naftalina potegnila, pa ceprav ne bom nadaljevala v stilu, ki ga obljublja naslov - lahkotnem namrec :).

Obdelali smo ze razne slavisticne vidike, nekaj rekli tudi o tem, kaj razumemo pod "kuzka", zdaj pa se je pojavil se vidik "lepo gledajocega" psa, po pravilu prijaznega, lepega, cukrastega, hvaleznega in kar je se takih "pozitivnih kuzkastih izrazov".

Kar precej novincev se je nabralo in menim, da je prav, da se spet malo pogovorimo o tem, kaj pes sploh v resnici je.
Je to mala/velika prijazna kuzkasta kepica, ki ima cukrast pogled, ki je hvalezna za vsako naso pozornost, za nove priloznosti, ki ji jih nudimo (recimo s posvojitvami ali drugim "resevanjem"), ki se nam mora smiliti zaradi preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti, ki nam ljubezen v neizmernih kolicinah vraca ...?
Ali je morda pes v resnici zival, ki smo ji namenili skupno bivanje z nami, ki ima svoje potrebe tako pri oskrbi (hrana, spanje, gibanje) kot pri vzgoji (razumevanje dejstva, da imamo zival, da ima morda preteklost, da ima svoj karakter, da je lahko samosvoja, da lahko reagira drugace kot "kuzkasto" ...)?

So majhni psi (nekateri jim pravijo kuzki) po pravilu prijazni in najbolj primerni spremljevalci vsakega cloveka?
So psi (torej srednji, veliki, ogromni) po pravilu samo za poznavalce?
Kaj mislite, je treba psa jemati kot psa, kot pasjo osebnost s karakterjem tudi tedaj, ko izgleda "kuzkasto" ali samo tedaj, ko kaze zobe?
Nam slike psov, kjer le-ti izgledajo prijazno in s tako opevanim "hvaleznim pogledom" govorijo, da je pred nami prijazen "kuzek" ali nam morda povedo tudi to, da imamo pred seboj psa?

Se vedno padamo na floskule - hvaleznost ne pozna meja in ce nudis dom pasjemu zapuscencu, ti bo hvalezen vse zivljenje? Oh, ko pa s fotk tako krasno gleda. Pravi kuzek, za meckat. Za filat svoj ego? In po xy casu ugotoviti, da imamo pred seboj psa? Morda se ne boste strinjali, ampak - taka ugotovitev zna biti silno boleca za psa in za nas.

Kaj razmisljate ob gledanju slik krasnih prijaznih kosmatincev? Bi imeli kaksnega kuzka s slikce?
Kaj razmisljate ob podpisu k sliki "ni kuzek, temvec je hud pes"? Se vam zdi, da pisci pretiravajo? Menite, da prijazni kuzki s slik ne grozijo drugim zivalim in ljudem, ne uhajajo od doma, ne unicujejo stvari v stanovanju, ne zbolijo in je zivljenje z njimi na sploh krasno?

Dajmo malo pogledati kuzkasto pasjim resnicam v oci!
Vabljeni, da nam zaupate svoja kuzkasto pasja mnenja. :)

Sama sem doživela hladen tuš, ko sem namesto disneyevske podobe kužka v hišo dobila psa. Zahtevnega psa, ki je porušil vse predstave o kužkih, ki sem jih imela prej. Pa čeprav ima dobrih 10 kg... Naučila sem se dosti, se še vedno učim, ampak lahko pa ni bilo. Sem pogosto pomislila na začetku: Kako to, da nisem prej nikoli nič slišala o tem, da je lahko že mladič tako zelo bolan? - kar kmalu pa tudi: Kako to, da je lahko že mladič tako zoprn?  ::) ;D

Očitno sem prej brala samo o kužkih :) 

Evo, jaz imam doma definitivno dve psici. Ne kužiki. Pa čeprav sta majhni, dolgodlaki, veselega značaja, cukrastega izraza in vsakemu talata poljubčka. Nikakor pa nista hvaležni.

Popolnoma mi je jasno, da sta tako kot vsi psi pragmatični. Njuna očarljivost je sredstvo, s katerima si ohranjata določen življenjski standard. Torej, ko pridem domov, pa sta me takoooo veseli in takoooo skačeta in talata poljubčke, to ne pomeni, da sta veseli mene osebno, ker sem tolk fajn in ker sta mi neizmerno hvaležni za vse, kar jima nudim, ampak sta me veseli, ker vesta, da zdaj, ko sem prišla, bo ziher tisti dan polna skleda briketov in da ne bosta lačni. Vsaj tisti dan še ne. Pa ti psici nista bili nikoli v življenju lačni. Nasprotno, polno rit imata vsega: najboljših briketov, priboljškov, cartanja, vzgoje, igrač, comfort postelj, izletov, počitnic, hotelov, kozmetike... Ampak za to mi nista nič hvaležni in mi nikoli ne bosta. Ko se prerivata okrog mene, katera bo v mojem naročju, to ne pomeni, da me tako neizmerno ljubita, da med sabo tekmujeta, katera se bo naslednjih pet minut stiskala pri meni. Kje pa. To je pripravljanje terena, da bo tisti dan skleda spet polna.

Zelo se zavedam, kaj jima predstavljam: vir preživetja. Če bi izginila iz njunega življenja in bi se na mojem mestu pojavil kdo drug, bi zelo hitro pozabili name in vse svoje čare usmerili na svoj novi vir preživetja. Pred nekaj meseci sva se s partnerjem razšla in s psicama sem se preselila drugam. Tako kot prej, kadar je bil službeno odsoten, ni bilo ne duha ne sluha o tem, da bi ga pogrešali, tudi zdaj ne dajeta teh znakov. Ko bi ga pa videli, bi se ga pa takoooo razveselili. Zakaj? Zato, ker bi v njem prepoznali stari vir preživetja in bi takoj šli v akcijo šarmiranja in pridobovanja še ene polne sklede.

Psi so pragmatiki, zelo preprosti in zelo natančni. Živijo v sedanjem trenutku. Ljubijo rutino in njihovi ljudje so pomemben del te rutine, saj so njihov vir preživetja. Ker se vedno ravnajo po razmerah v danem trenutku, ni tu nobene hvaležnosti za karkoli v preteklosti ali prihodnosti. Zanje je pomembno to, kar se dogaja tu in zdaj. Če se njihovi ljudje tega zavedamo, lahko zelo enostavno ustvarimo prijetno sožitje z njimi, jih lepo vzgojimo in marsikaj dosežemo npr. na različnih kinoloških področjih. Če pa jim pripisujemo lastnosti, ki niso pasje, pa to ne vodi nikamor, oziroma njim in sebi otežujemo bivanje z njimi.

Verjetno se to, kar sem napisala, kakšni romantični duši zdi grozljivo in nesprejemljivo. Naj povem, da svojih psic nimam nič manj rada, ker se zavedam pasjega karakterja. Nasprotno. Kolikokrat se do solz nasmejim, ko opazujem, kako me na primer mlajša navihanka na vse pretege osvaja, in da, pri tem se mi zdi nadvse prisrčna. Pravzaprav sem ponosna nanjo, ker je zelo iznajdljiva in bistra. Ponosna sem tudi nase, ker je ta psička iz moje vzreje, se pravi, da je že od svojega rojstva pri meni, in sem jo uspela vzgojiti v bitje, ki je olikano, nenadležno, poslušno, obenem pa nadvse samozavestno, saj zelo vešče izrablja vire preživetja, ki so ji na razpolago. To mi pove, da se ji v življenju še nikoli ni zgodilo nič tako slabega, da bi se bala za svoje preživetje. Seveda pa je pes, saj ves čas dela na tem, da bo ta svoj status tudi obdržala.

Ko svoji psici gledam pri njunih norčijah, z zanimanjem razbiram, čemu so te norčije namenjene, se dostikrat smejem in ju nemalokrat nazadnje ornk pocrkljam. Rada ju imam, ker sta moji družabnici. In ker sta psici in ne kužiki ali hvaležni pasji duši.

lp

Men se pa zdi, da kužkom ni toliko do tistih nekaj briketov kot do njihovega "šefa", to je pač človek. Videla sem pse, ki so imeli najraje v družini tistega člana, ki jih ne hrani, ampak celo za ves teden odide stran od njih. Ko se vrne pa so ga tako veseli, da jim za tistega, ki jih hrani ni mar. Tako, da ne bi rekla, da je hrana poglavitni razlog zakaj hočejo k svojemu gospodarju. Pa tudi imam znanko, ki je veterinarka o pasjem značaju mi je veliko povedala. Vem, da nekateri gledate oddaje o živalih, ki se začnejo z: pes in človek sta izmenično dala drug drugemu nekaj in potem bla, bla, bla.... Pri tem pa se pozabi omeniti, da pes izbere vodjo "kardela", ki ni nujno tudi njegov hranitelj. Moja soseda recimo ima vnukinjo, ki jo pes obožuje in jo uboga, ter presliši vsakega, ki je ob njej, vključno z hraniteljem. Ko je ona v bližini ji roke, ki jo hrani preprosto ni mar, pa tudi hrane, ki se ji ponuja ne (gre za izbirčnega psa). Tudi naša psička je mamo že od prej poznala, preden je prišla v naš dom, večrkat je silila k njej, ne glede na to, da jo je pred tem hranil nekdo drug in da sem jaz bila tista, ki jo je hotela. Takih primerov pa je še obilo. Ni res, da se pes zlahka prilagodi novemu okolju, ga pa lažje prenaša, če koga v njem pozna in je povezan z njenim glavnim gospodarjem. Mi smo lahko našemu psu ponujali hrano, a ko jo je mama poklicala k sebi, je šla tja pa četudi nevoljna, ker mora zapustiti tistega, ki se ravno prehranjuje ali tistega, ki jo ravnokar čohlja po njenem trebuščku. Psu je bolj pomembno bitje, ki ga je proglasil za "vodjo kardela" bolj kot hrana. To sem videla na lastne oči, tako da Kalsang, tvoja teorija je glede na moje izkušnje z različnimi psi in ljudmi, ki jih imajo, napačna. Psi so dobri matematiki, res to izkoriščajo, vendar pa izkušnje ne kažejo na to, da bi na ljudje gledali zgolj kot na tiste, ki jim dajejo hrano, če bi bilo tako, bi bila politika z izborom člana družine, ki jim je najljubši v praksi popolnoma drugačna. Tako pa zgolj ostaja nerazumljiva. Psi defenitivno ne dojemajo človeških bitij kot jih mi ali kot nas dojemajo človeški otroci. Vendar kakšno je v resnici njihovo dojemanje, na podlagi česa izbira vodjo kardela, tega pa ne vemo. Vem samo, da bi pri mnogih psih izbira bila popolnoma drugačna, če bi tvoja hipoteza obveljla, a temu ni tako. Mislim, da je vse skupaj povezano z vonjem, ampak še sedaj ne vem zakaj tako mislim.
Meni filmski prikaz psov ni všeč, ker imajo ljudje potem iluzije in zaradi tega najbolj nastradajo psi. Meni psi, ki so pretirano podrejeni gospodarju itak niso všeč. Ker so prav smešni, ko te gledajo ali si se obrnil proč, preden naredijo kakšno neumnost, ki gospodarju ne diši (s tem mislim nedolžne grehe ne ugrize). Zato tudi ne maram značajev kot jih imajo pudlčki (čeprav so mi tudi tile psi nadvse ljubki). Najbolj pa me zaboli pogled na žalostnega kužka, ki nima gospodarja. Pojem hvaležnosti je zakompliciran saj moramo vedeti kaj hvaležnost sploh je. Kužki po mojem živijo v trenutku v katerem so, vendar poznajo neke dolgoročne posledice svojih dejanj. Ko pokažejo dobro voljo gospodarju, to gospodar vidi kot hvaležnost. Hvaležnost pri človeku, je garant, zavarovalnina, da bo nekdo nam napravil enako dobro kot mi njemu. Torej bi pes lahko čutil tudi hvaležnost in neko mentalno podrejanje, ki je posledica dobrega, ki mu ga napravi gospodar. Po mojem mi ljudje pretirano mislimo o sebi kot o nečem posebnem, potem pa zakompliciramo z izrazi ter mislimo, da smo izumili toplo vodo, ki je pred nami nobeno bitje ni poznal, beseda hvaležnost je samo ena od teh izumov.
Na slikaj je mnogo prijaznih kosmatincev. Toda najprej se je treba poučiti o tem kakšni so tile prijazneži na slikcah. Otrok ne ve, kaj je pes v resnici. Da ima pes svojo voljo, da bo njegove starše imel raje kot njega, da bo kot mladič lulal po hiši, ker še ne obvlada mehurja, da preprosto ni igrača (v risankah so psi namreč prikazani, kot živali, ki živijo samo za nekega otroka, pri čemer so morda bolj podobni otrokovi lastnini kot živemu bitju). Otroci ne vedo s čim imajo opravka, zato, če starši ne želijo imeti psa, naj ga ne kupijo svojemu otroku, ne glede na število obljub in priseg (saj bom sam skrbel zanj itd...).

Kot prvo, pravilno se napiše "krdelo", ne "kardelo".

Kot drugo, kaj pravzaprav hočeš povedat?

Naša Missy je psica, od prvega brka, do zadnje dlake na repu 8). In niti slučajno ni pasji otrok, tako kot jaz nisem pasja mati. Ta terminologija gre pa meni na živce. Mam človeške otroke in mati sem samo njim. Psičarji, pesjanarji, kužkologi in kar je še ostale podobne terminologije mi ne sede. Lahko je tudi cuca ali cucica ::) (od cucek), lahko je, če že mora biti nekaj pomanjšanega, psička, nikakor pa ne kužika ipd. Jaz sem pa njena lastnica, sprejemljivo je še vodnica ali skrbnica, kaj drugega pa ne. In sem ljubiteljica psov, kinologinja nisem, ker se ne spoznam dovolj na pse, ne pa psičarka. Ta izraz me spominja na ptičarja - da se ne bom na koncu še sama v psa spremenila ^-^

In vse te nove pomanjševalnice in izrazi so ena afnarija, kar se mene praša. Kot olivno in oljčno olje. Moje olje je iz oliv, ne iz  oljke. Kot da bi pila jablanov sok. Valjda da je jabolčni, ne jablanov, saj je iz jabolk, ne iz jablan. Sori za OT, ampak to mi je isto sr****.

Se opravičujem za pravopisno napako, oziroma pravopisne napake, ker vem, da jih je v mojih odgovorih kar precej in jih še bo, ker sem v glavnem na desni možganski polobli, včasih tudi mešam besede itd.... Kaj sem hotela povedati? No, če napravim povzetek: človek in pes sta drug drugemu ponudila pomoč pri preživetju, krdelo, v katerih je pes včasih živel, je nadomestila človeška družina, kjer pes najde svojega naljubšega člana tega pa ima za vodjo krdela, ki pa ni nujno tudi tisti član, ki mu mu zagotavlja preživetje, kar pomeni da V ODNOSU psa do člana ni na prvem mestu preživetje. Ampak to so moje izkušnje z psi, vključno z tistim, ki je živel z nami.
Ostalo so bili odgovori Jani, ki je spraševala, kaj razmišljamo, ko gledamo slike in filme ljubkih psov in ali menimo, da je pes lahko hvaležen gospodarju. Oboje sem odgovorila kot jaz zadevo vidim. Hvaležnost je sociološki dogovor, ki pomeni: jaz nekaj tebi, ti nekaj meni. Stvar torej napravimo, ker s tem zavarujemo sebe z mislijo, da nam bi v enakih okoliščinah nekdo drug ponudil pomoč, kot smo jo prej mi. To načelo poznajo vse živali, vključno tudi psi, je pa res, da ni tako zelo oblikovano kot pri nas. Kupovanje psov, zavoljo slik in filmov pa neodogovrno početje, pri katerem nastrada pes.

Z MANO SE NI TREBA STRINJATI. Saj imamo ljudje o najbolj preprostih stvareh in oblikah drugačno mnenje, zakaj ga ne bi imeli o teh zadevah.

Kar se pa tiče vprašanja kuža, pes itd... Moram povedati, da sem jaz vedno govorila ljudem, da imam doma psičko in ne psa. Tudi potem, ko je bila že odrasla. To sem počela predvsem zato, ker je bila moja kužka male rasti in se mi je zdelo preveč, če bi rekla, da je pes. Ljubkovalnih imen, pa sem imela na tisoče. Najbolj popularna so bila: kuža muža, mufi pufi, šmrklja prklja, šmrdulja mulja. Na vsakega se je odzvala z divjim mahanjem z repom in polizom po roki.

Tale tema, ki jo je Jana začela leta 2006, je po mojem mnenju še bolj kot takrat aktualna sedaj, ko bomo - kot izgleda - morali kupovati kužke in si ne bomo več mogli omisliti psa, v pravem pomenu te besede. Žal bodo do tega pripeljali razni "poznavalci", ki imajo s psi malo ali celo nič stika. Ne nazadnje bo k temu pripomoglo tudi to, da javnost ne bo nikoli izvedela resnice o tem, kako so bili mučemi in trpinčeni ljubljanski bulmastifi in kaj jih je pripeljalo do tega, da so reagirali tako kot so. Moj pes bo ostal pes in jaz bom ostal pesjanar ne glede na vse, kar bo čas prinesel.

Od Lukovega pisanja je preteklo že kar veliko vode in ugotavljam, da je tudi v času in dogodkih, na katere se njegovo pisanje navezuje, podlaga za današnje dogajanje oz. predvsem za današnji odnos do psov.
Na fb je ob nekem strašljivem video posnetku (klik) (https://www.facebook.com/mojpes.net/posts/10150556552579982) Alenka iz Bajke pisala o neodgovornih mamah, ki se še potem, ko pes že ugrizne otroka, odzivajo povsem narazumljivo. Ker povsem paše v to temo, dodajam svoj komentar tudi sem:

Prepričana sem, da je poneumljanje s pisanjem vsega v pomanjševalnicah in temu spremljajoč odnos v zadnjih nekaj letih pripomoglo k vsesplošnemu poneumljanju in k popolnoma zglajzanemu odnosu do psov, pa tudi do drugih živali. Kako naj imajo otroci pravi odnos do psa, ko pa vsi okrog njega vpijejo o kužkih, srčkih, tačkah, briketkih, dekicah, hiškah ... (dopolni naj vsak sam) in se pri tem vedejo, kot da so stari le nekaj let? Samo okrog poglejmo in bomo videli, da o kužkih in tačkah in srčkih piše v glasilu, ki naj bi bilo edino strokovno v Sloveniji. Na tak način govorijo kinološki strokovnjaki na televiziji. Na tak način govorijo in pišejo, pa tudi izsiljujejo z bolj ali manj izmišljenimi zgodbami, z redkimi izjemami mnogi živalovarstveniki, med njimi celo društva, ki so v javnem interesu. Na tak način se izražajo znane osebnosti in politiki. Kužki (tudi 70 kilski in več), tačke, hiške, hrtki, dekice, copatki, plaščki, srčki, ušeski, gobčki, zobki, repki ... Kako pričakovat, da bo otrok, mladostnik ali odrasel razvil pravilen odnos do psa kot živega bitja? Kako pričakovati pravilen odnos, če ga pa nimajo in nam to na vsakem koraku še povdarjajo tisti, ki se oklicujejo za stroko - kinološko in živalovarstveno?

Kaj mislite, je odrasel španski mastif (http://www.mojpes.net/modules/pasme/index.php?id=80) 'kužek' ali 'pes'?

(http://www.mojpes.net/forum/fotke/spanskiMastifEDS2010.jpg)
foto arhiv mojpes.net, EDS Celje, 30. 10. 2010

Španski mastif na desni (kat. št. 1643) je Quanto Tornado Erben (http://www.tornadoerben.com/spanelsky-mastin/mastin-espanol-males-quanto.htm) in menda ima 90 cm plečne višine ter 113 kg ;)
Kužek?