Pustila si praznino

Tecka

rad prihajam sem

Sporočil: 1.256

« : torek, 10.04.2007 : 21:23:01 »

Zbudim se. Prostor pri nogah je prazen in hladen. Vstanem in se krmežljava odpravim v kuhinjo. Pristavim vodo za svojo prvo jutranjo kavo in avtomatično odprem omarico v kateri je še zdaj odprta vreča briket in nekaj konzerv. Z vzdihom zaprem omaro. Odpravim se v kopalnico. Sama. Theba moje jutranje obrede prespi, ti pa si mi vedno delala družbo in me s svojimi vragolijami spravila v dobro voljo tudi po najbolj neprespani noči. Zbudim otroka, jima pomagam... Danes ju bo peljal on. Nisem pri volji še za obvezne otroške prepire med jutranjo vožnjo. Zbudim Thebo in skupaj jih pospremiva. Ob vrnitvi iz navade stopim v kopalnico, da bom očistila mačji wc. Ustavim se pri vratih in gledam v prazno stranišče, ki še kar stoji tam... Nimam ga kam umakniti, pospraviti, pa je ostal pod lijakom. Theba je že pri posodi. Ve, da je čas za njen zajtrk po katerem sledi moje delo in njeno smrčanje. Iščeva te s pogledom. Vem, tudi ona te pogreša. Delam... S praznim naročjem, brez prekinitev za čohanje. Danes imam opravke. Obujem se, iz omare vzamem torbico. Več kot očitno je, da si mi ob neki še zdaj neznani priložnosti ušla v omaro in spala na njej. Naj kar ostane "kosmata" si rečem in vzamem drugo.
Vračam se domov skupaj z otrokoma. Odklenem vrata in pogledam na poličko, na katero si se vedno postavila, da bi me na varnem pred Thebinim veseljem tudi ti pozdravila. Spet ta boleča praznina. Tomaž ima tono nalog. Tudi njemu je težko. Nalogo delava veliko dlje kot ponavadi, čez čas se ustavi in mi reče: "Veš mami, kar pogrešam Mandijino ležanje na zvezkih in metanje svinčnikov na tla." Sledi kisel nasmeh. "Tudi jaz jo pogrešam," mu povem.
Pomislim na nedeljsko jutro... Kako sem tvoje trupelce zavila v tvojo roza brisačo, s katero sem te obrisala po mokrih nesrečah. Kako sem te kar z ležiščem, ki je bilo uporabljano samo v zadnjih dneh, objela in odnesla dol kolegu, da bi vsaj Samu prihranila... Kako me je Theba hotela potegniti za avtom, ko te je odpeljal naprej, da sem otroka dala v varstvo. Kako sva se s kolegico peljali za teboj, ti naredili grobek in pot nazaj... Vse je nekako v megli, kot nočna mora.
Naloga je končana. Pomivam posodo, kuham,... Kako je dolgčas. Pogrešam to, da bi ti vmes vsaj nekajkrat rekla: "Dol iz pulta/mize!". Že nekaj dni nisem pomila tal. Ni namreč nikogar, ki bi vztrajno iz zasede napadal in lovil krpo. Dobro, da se dan bliža koncu.
Še zadnji sprehod. Vrneva se in slišim: "Tole je bil pa dolg sprehod". Vem da imava zdaj malo daljše sprehode. Ne da se mi razlagati, da vsaj zunaj ni mest, ki bi mi priklicala kakšen spomin. Saj so lepi spomini, samo za zdaj še preveč bolijo. Vklopiti moram vnaprej pripravljen pralni stroj. Kot vedno pogledam, če slučajno ne spiš v njem, preden zaprem vratca… Končno konec dneva. Še maile pregledam, poklikam po forumu potem pa v posteljo, spim tako skoraj nič odkar te ni več.
Tomaž sprašuje, če bomo imeli še kakšno muco in me opominja na moje lastne besede: "Veš koliko je ubogih muc brez doma…" "Bomo, seveda. " "Bo takšna kot Mandi? " "Ne takšne ne bo več" povem. "Tako kot ni še ene Mufke, ki me je vsako jutro budila na Garfieldov način, kot ni še enega gosposkega Šapija, ki je točno ob uri začel s cukanjem, Janija s tacami na x in njegovega otresanja kadar mu kaj ni bilo prav, tako ni še ene dekonoseče Manki. Saj so še hiperaktivne muce, a vsako živo bitje je nekaj posebnega, " razložim in skrivam kepo v grlu.
Čas celi rane pravijo. Pri ostalih sem imela čas za pripravo, konec je bil pričakovan. Ti pa si nas zapustila tako na hitro. Veliko prezgodaj. Nekoč, ko pride moj čas, se vidiva. Takrat ti še enkrat povem kako rada te imam.


	Logiran

bina

živim tukaj

Spol:

Sporočil: 3.790