V Domžalah... kuža Smoki

[Smetka]

Ja, jaz preverjam na Hitu in oddajam oglase.

[Smetka]

Dober večer, Smoki tu  .

[binulja]

Pozdravljen Smoki Mi trije mislimo nate ;)cim prej okrevaj

[sparks]

Vso srečo Smokiju in Smetki. Srčno upam, da bo prišlo do pozitivnega preobrata v teh treh tednih.

[Smetka]

Danes je nehal padat. Mu dam copat gor, ko gre ven, da si ne poškoduje tačke. Še vedno nekaj upanja je. Boli ga pa bojda ne in tudi zares ni videt, da bi ga.

[Varuhinja]

Žiujo. Ni dneva, da nebi pogledala te teme in komaj sem čakala da tu napišem svoje.
Namreč pišem vam zato, ker sem ena izmed tistih dveh ki nista mogli mimo tega kužeka.
Zgodilo se je muhastega dneva, prijateljica je prišla k meni po dolgem času saj se je preselila. Pa še vprašala me je ko sva šle ven, če greva po daljši cesti. Pa sem rekla da se mi ne da hodit vse  okoli, da greve po krajši poti. Ko bi le vedela koliko bom tisti dan prestala.
Greve mimo osnovne šole Domžale (stara Šlandrova) in se veselo pogovarjava. Takrat zagledam... kužka, nekam malega. Že hočem potarnat da je spet eden brez vrvice spuščen ko me vrže v znak. Kužek nevarno šepa. Pa mi je prijateljica rekla pridi greve naprej. Ampak nisem mogla. Enostavno nemorem, nimam srca da bi bila ena tistih ki bi šla nemo mimo in bi me brigalo. Verjamem da nebi dolgo zdržal. Pa sem ga dvignila in nesla na travo da so avti lahko mirno peljali mimo. Takrat pa se je začelo. Klicali sva 112 in vprašali za številko veterinarja. Tam so naju vezali na miljon številk pesek pa je bil čist bogi. Ko se je men pač utrgalo da klicala nebom ker mi po telefonu nuben nebo nič rekel sem ga enostavno prijela in ga nosila od BISTRIŠKE 1 v Domžalah pa do veterinarja pri Srednji šoli Domžale. Prideve s prijateljico tja, in nama dve babnici povesta da dela od petih popoldne. Tam sva bile ob treh. Vprašali sva če lahko počakave na toplem, pa sta rekli da gresta ven iz ordinacije. Pa nista šli. Ostali sta tam in pili čaj. Na dežju sva zunaj čakali s še dvema prijateljicama ki sta nama prišle delat družbo. Pes je bil na kartonu in dežnik od prijateljice ga je varoval pred težkimi kapljami. Mračilo se je in končno je bla ura pet, da je prišel veterinar. Najprej nas fino nasmeje potem pa psa primem in ga odnesem notri. Tam ga je sicer pravilno prijel ampak ga spustil na tisto mizo vsaj en meter nad njo. Pes je kar omahnil. Debelo sem pogledala, rekla pa nič. Dal mu je neko belo snov z inekcijo, proti bolečinam pa ne ker naj bi potem preveč skakal in si še kaj poškodoval. In joj pozabila sem omenit da se je takrat ko sva ga s prijateljico našli še grozno s gobčkom udaril v brado.  No pa da se vrnem k veterinarju. Reče mi: a bo v vaši oskbi?
jest: neee ke pa, nemorm mam že enga ogromnga doma. A ga mate lahko vi?
on: ne men na grbo to nakopat. To je vš problem
In dejansko nas je postavil pred vrata.
V paniki sva klicali naokrog in potem smo se odločli da ga nesemo skrivaj v skeden na toplo k eni kmetiji na Šumberk. Pa je bil lastnik zunaj in je rekel da ga nemore imeti in da ga noben nebo hotel imeti. Da naj ga peljeve tja kjer sva ga dubile. Do Šumberka sem ga jaz ves čas nosila po rokah. Ko sem dubla voziček sem si oddahnila, pes kljub majhnosti nima ravno malo kil.
Prav fino se mu je zdelo kukat ven, medtem ko mu ni treba hodit. Milo me je pogledal in ko sem se ustavila je komaj položil glavo na rob vozička in mi dal lupčka na roko. Takrat sem vedla, da pes čuti, da ga kar tko nebom pustila. In niti enkrat ni zajoku ob vseeem tem času nošenja gor in dol po celih Domžalah.
Vedela sem da ga nebom pustila tam kjer sm ga našla, pod nubenim pogojem. Če ne drugega bi ga uzela domov pa čeprou bi naredila  frko u bajti. Takrat me je prešinilo. Pozvonila sem pr  gospodu ki ima dalmatinko Izo. Velikokrat mi kaj pametnega svetuje. Ta mi je svetoval da naj ga peljem u trgovino Tačka in tam povprašam za pomoč. Hvala mu za te besede. Pobrala sem psa z vozička (smejal so se mi usi), in ga nesla spet od Šlandrove šole do trgovine Tačka. Tam je delala gospa Branka (se opravičujem če sem se zmotila, imena si težko zapomnim), ki je takoj vedela kam pes tačko moli. Poklicala je k veterinarju in ga tako fino sprovicirala, da se bo za vekomaj zapomnil. Rekla nama je, da naj ga takoj odneseve k veterinarju Rexu na Rodici, in ko bove tam kaj vedele naj jo pokličeve. In res. Spet psa v roke in na rodico k Rexu. Tam ga je pregledal, delal s psom kakor se zagre. In potem je gospa Branka dobila prevoz. Prišla je neka njena prijateljica in še naju s prijateljico psa pa v pritljažnik  napotila v avto in naju peljala do mojega doma. Pes pa je samo zrl skozi okno in še zadnjič sem ga videla. Nekako mi je odleglo. In takrat sem spoznala. Da ni blo škoda mojega dneva. In če ne drugega. Nekoč mi bo poplačano. Ali mi je pa že bilo s tem da sem tudi sama psa dobila z zavetišča, kot najdenčka. In da mu je nekdo pomagal. In zaradi njega imam zdaj najčudovitejšega psa na svetu.  Hvala trgovini Tačka, in predvsem Branki da se ni obrnila stran kot vsi ostali razen naju in nama pomagala. Nevem kdo je naredil več, jaz s prijateljico ali Branka, vem samo da smo skupaj nenavadna ekipa. Ampak ta ekipa ima globoko srce. In mar nam če zapravimo ure od treh popoldan pa do osmih zvečer. Nam je mar za živali, za tiste ki trpijo pod nešteto človeškimi krutosmi.

By: Varuhinja oz. Helena Pograjc s pridruževanjem prijateljice Saše C.

[delavec@amis.net]

Joj, kakšno dolgo pot ste prehodile s psom v naročju, se čudim, kako ste sploh zmogle. Poznam Domžale zato vem, da relacije niso bile kratke. Vsaka vam čast, da ste se tako trudile. Ja na veterino pri šoli sem šla jaz samo enkrat in sigurno ne grem nikoli več. V ambulanti Rex pa je g. veterinar zelo prijazen in strokoven, se čuti, da je s srcem pri svojem delu.
Želim Smokiju, da hitro dobi dom, kot se spodobi  .
l.p.