Roca

[miskica]

Ojoj ljubica 

[Gargamel]

Enega dela mene tudi ne, nadvse mi je hudo.

ja, verjetno velikega dela. Odkar sem izvedela novico, studiram zakljucek. Zakaj je bilo tega treba? Ravno Roca...lubica mala. Spomnim se prvega dne, ko je prisla v zavetisce. Pripeljala jo je Snapka in moja prva misel, ko sem jo zagledala, je bila ja madona kaksno frizuro pa ima....na gobcku in repu je ji manjkal enkup dlake, bila je prijazna in ni blo lepsega jo gledat kako naokoli bezlja z svojimi mini tacami. Drla se je zjutraj, ko ni bilo briketov in ko jo je Smet postrigla sem komaj cakala, da ji njena mikrofon cupa zraste nazaj tako kot je treba. Super psicka, cloveka je imela nadvse rada, vedno je lepo pozdravila, bila je ena tistih, ki si jih imel z vsem srcem rad ravno taksnega kot je. In zdaj je ni vec. Izpuhtel je ves trud in ljubezen, vlozena v njo od dalnjega 1. februarja 2007, nje ni vec. Kako zelo nefer in kako zelo za zjokat se.

[Kalsang]

Ojoj, Smetka, nikakor nisi ti odgovorna za to, kar se ji je zgodilo. Nikakor. Bila si njena najboljša prijateljica. O tem ni nobenega dvoma!

Roca zlata, naj ti bo lepo kot ti je bilo pri Smetki.

[ticka]

Zna biti, da bi bila še živa, če ne bi srečala mene. Zagotovo bom najbolj srečen človek na celem svetu, ko bom enkrat zaključila s tem delom.

Saj ne vem, na kaj si ciljala s tem stavkom. Ampak, zna biti, da tudi ne bi bila več živa. Nikoli ne veš.
Ne obremenjuj se s tem, kaj bi lahko bilo, če bi bilo. Roca je bila pri tebi srečna, polna energije, prijazna, živahna, torej si stvari počela pravilno. Nudila si ji samo najboljše, tega se zavedaj. Enkrat pač v prihodnosti ravno zaradi tebe in tebi podobnih tvoje delo ne bo več potrebno.

 

[Smetka]

Ne morem več...  pred nekaj dnevi je nekdo prijazno prinesel nekaj hrane v zavetišče, in ob tem povedal, da je njegova mama lani poleti posvojila muco pri nas. Ponosno je povedal, da so jo najprej imeli noter, potem pa so ji naštimali hiško na balkonu, zraven je drevo in muca gre lahko kadarkoli ven.

A ni fajn? No, a ni? Imam jih rada, zato delam, kar delam. Zraven pa še pazim na njih. Danes bom dežurala zato, ker želim, da Pšatek preživi, pa Piksi tudi. Zakaj že? Imeti jih rad ni dovolj, treba je pazit na njih, predvidet vse mogoče situacije, omogočit jim, da doživijo naravno starost. A je to res tako težko? Saj ne krivim nikogar... jaz sem jo oddala. Pečkija tudi, pa še koga. Ne vem, če je smisel v tem, da postaneš do konca zatežen, res.

[Gargamel]

Ojoj, Smetka, nikakor nisi ti odgovorna za to, kar se ji je zgodilo. Nikakor. Bila si njena najboljša prijateljica. O tem ni nobenega dvoma!

sej noben ne pravi, da ji na Horjulu ni bilo lepo. Ampak ČEji so. In ko se to zgodi, se čutiš odgovornega s celim telesom. Nekje moraš najti tisti faktor, zakaj je od danes naprej ni več. In ful boli. Ker si odgovoren za tiste, ki jih oddas. Zdej ne pomagajo nobena olepsevanja, nobene hvale Horjulu, nobeni vzpodbudni stavki, pa ceprav so misljeni dobro. In nobeno dobro ne odtehta slabega (navkljub sirokemu prepricanju v obratno). Dobro te le sili, da delas naprej, slabo te potegne nekaj korakov nazaj. In nikoli ne  neha bolet, cist nikoli. Verjetno veste to sami. Na koncu je le dejstvo, da je ni vec in ne mores nic.

[Gargamel]

Včasih pa se le zgodi, da je usoda kruta in tako je bilo na žalost tudi zdaj.

Kljub temu zame eden od VELIKIH ljudi, ki sem jih imela možnost, pa čeprav za kratek čas spoznati.

usode ni tukaj. So dejanja in posledice, nasa dejanja, ki pustijo posledice. Necem napadati prepricanj drugih, ampak Roco je pokopal polzji strup ali vrocinski udar. Ne usoda. In ni bilo lepo. Ne vem kje je, vem da je ni vec.

Smetka ni velik človek, ampak le človek, ki se razteguje na vse možne konce. Ji ne bi bilo treba tako delat, pa da vseeno max od sebe. Ne zahteva veliko - le odgovornost.

[Alba]

Ne bom se kregala, jaz pač verjamem v usodo, ki kroji naša dejanja.

No in točno zato, ker se razteguje na tisoč in en konec, ko bi lahko lenarila na kavču je zame velik človek.