Glede na to, da imam doma enega bližnjega sorodnika gdč. Ti-Ti, bom poskusila napisat par vzpodbudnih besed o sobivanju s takole žverco... Upam, da bo pomagalo pri iskanju doma za tole babnico
Torej:
Pocotova vzrejna linija za telebane 
Če bi bili ljudje, bi bili ziher v arestu, pa sosedje jih niti približno ne bi imeli radi - barabe brez primere, ki rade uničujejo in se pretepajo.
Ampak, na srečo so to PSI.
In pse imamo lastniki pod kontrolo, tako da sploh ne bi smelo biti panike.
Poc je živ norc - mali šizo, ki non-stop išče težave. Brihten, da kar poka, svojo energijo usmerja v same neumnosti in občasno tudi barabije. Kaj bi on počel, če bi bilo po njegovo? Khm... podil bi mopede, pretepal kamijone, mikastil pse, jedel kakce, uničeval pohištvo, kradel in nagajal. Pa tega ne počne, ker ne sme - seveda občasno proba, samo ve, kakšne bodo posledice. Male brihtne barabe v dom prinesejo toliko energije in življenja, da posvojiteljem nikakor ne more biti dolgčas. Energijo je treba preusmerit v kako fajn aktivnost (moj ima vse od tunela do otroškega klavirja
) in potem se mulc zamoti, ustvarja.
Rabi lastnika, ki ga bo imel neizmerno rad - ki bo razumel, da ga mali penzelj med prvim mazanjem tačk ne šavsne zaradi tega, ker ga nima rad, ampak zato, ker tak pač je. (To nikakor ne pomeni, da mu bomo to pustili, samo zameriti mu ne smemo.) Pa če se bo to zgodilo še ene parkrat (ali pa 1000x), je treba vedno znova na isti način in dosledno razložit, da tako obnašanje pač ni zaželjeno.
Poco je izredno ljubosumen pes. Ko je prišel k nam (je tretji - torej zadnji v našem krdelu), se je blazno trudil, da bi se povzpel po lestvici - in to na zelo grd način. Ubogega "brata", je prav hinavsko ščipal in grizel (tudi tam, kjer res ni fer gristi
). Pa smo mu razložili (oz. razlagali), da tako ne bo šlo. Time-out v kletki - pa če je bilo treba 100x na dan. Je dojel. Če hoče kaj od mene, je prijazen do vseh. Seveda je še vedno baraba, ki vsake toliko kako konkretno ušpiči, vendar pa je že veliko bolje vse skupaj.
Ko sva ga s fantom privlekla domov, je komentar mojega fotra: "Ta je pa taprav! Čist taprav! Joj, joj... Majst'r mali," zadel Pocotovo bistvo. On je "čist taprav" za nekoga, ki bo znal "kvalitete" takega psa cenit.
Najnežnejša, najmehkejša mala veverica, ki se ti zjutraj prikrade v posteljo in te prelupčka; mali zlati bratec, ki velikemu bratu nežno odstranjuje zaspančke iz oči; kuža, ki rad dela domače naloge za šolo, spleza na polico, pleza, izvaja akrobacije v tunelu; kuža, ki laja na šalico s hrano, ko je prazna in izvaja vse trikce, ki se jih je naučil v upanju, da bi se napolnila; kuža, ki ravnokar leži na svojem velikem bratu in mu globinsko čisti ušesa
... vse to je Pocotova vzrejna linija. Celo igrače se je naučil deliti z bratom. Tudi skledo in skoraj že hrano. Vadimo - vsak dan. Če mu kaj ni prav se cel napne, in trepeta - žnabeljčki se zavihajo navzgor... pa se večinoma zadrži, ker ve, da ne sme šavsnit (ne ljudi, ne psov). Takrat sem ful ponosna nanj! Ga pohvalim in nagradim - in je presrečen.
Ti-Ti želim, da bi našla nekoga, ki bi jo znal imet rad takšno kot je, pa z njo delat, se trudit in shajat naslednjih vsaj 15 let. Kak prfoks z jeklenimi živci, vajen nemogoče mularije, ki mu je doma dolgčas...
Nekdo, ki ima rad izzive. Ga imamo takega junaka?
Lp, Maja
(ps: pa to nikakor ne bom jaz!)
Jana. Vse pravice pridržane.
