Pozdravljeni tudi iz Vilijevih koncev!

Naš diamant je od zadnjega oglašanja uspešno prebolel demodikozo in po nasvetu veterinarja držimo pesti, da se ta nebodigatreba ne ponovi. Vili se je v tem času razvil v zelo postavnega in močnega mladeniča (njegovih 30 kg se krepko občuti, ko med igro prileti pod noge), da o učljivosti in bistroumnosti, ki je očitno prirojena vsem E.T.-jevcem (Pupa, čestitke), ne izgubljam besed. 

Zadnjič sem se prav od srca nasmejala, ko sem ga zalotila, kako si je postregel z vrtnimi jagodami. Česa takega pa še ne! Jagode so bile posajene letos in pričakovanje pridelka je bilo vsak dan večje. Najbrž je opazil, da se še posebej rada ustavljam ob jagodni gredici, ker me je naslednjič prehitel, si utrgal največjo reprezentativno jagodo, si jo parkrat vrgel v zrak, jo pojedel, nato pa me navihano pogledal. Je bila vsaj dobra, Vili? 

Vili spoznava tudi vse razsežnosti pojma pasja vročina, kar pomeni, da si privošči skok v vsako korito z vodo, mlakužo ali reko; v kratkem pa bo spoznal tudi morje, kakor se za Primorca skorajda spodobi. Je pa galop po visoki travi prav tako zabaven.

Kdorkoli spozna našega pesjana, je ponavadi presenečen, kakšno dobrodušno in energije polno bitje je to. To je tudi prav. Če bi bil vsaj malo drugačen, ne bi bil več naš Viljam, Vilko, Žaba, Bučman …

Pozdrav do naslednjič,
Petra