Nepredvidljivost nemškega ovčarja

[Lanabela]

Ne trenutek pred napadom, ampak tedne ali mesece pred prvim napadom.

[Desobediencia]

Pa se sin sicer kaj ukvarja s psom? Se mi zdi da je on tisti ki bi moral delati vaje poslušnosti in se nasploh "dokazovati". Kdo ga hrani? Na forumu sigurno že piše o tistih osnovnih korakih grajenja avtoritete, malo pobrskaj.
Jaz bi varnost sina postavila na prvo mesto in ne dvomim da je pri vas tako..ampak zavedati se moraš da je za psa to da biva notri z vami in torej tudi s tvojim sinom zanj prioriteta, ki si jo mora zaslužiti samo pod pogojem da se lepo obnaša. Čene enostavno nima kaj iskati z vami notri..ozorima z vami morda enostavno preživlja preveč časa, pa je cel kralj.


Jaz nebi rekla, da je tisto da ga je preslišal razlog za napad..pa tudi če bi bil, pes ne sme kar direktno napasti če nekdo vstopi.

[PravaBiBa]

Da ne odpiram nove teme, bom pritaknila vprašanje kar sem. O tem, da se sin (odrasla oseba) in naš pes (posvojen slabo socializiran briard-mix, zdaj star 3 leta) drug drugega bojita in da nista na isti valovni dolžini, sem že pisala. S časom se je zdelo, da se je zadeva uredila. Res da sem za psa uredila prostor izven stanovanja za čas, ko me ni doma. Drugače je pa vedno z nami, znotraj - zunaj.

Nedelja zvečer. Gledam Talente. Pes leži pri mizi in se ukvarja s svojo žvako. Sin pride domov, napol odpre vrata in pozdravi. Pes pa se v enem skoku med renčanjem (tisto zoprno pol-renčanje-pol-lajanje, povezano s hlastanjem) zažene sinu direkt v roko. Sin se je k sreči umaknil in priprl vrata, tako da ni bilo hujšega kot praska. Sem zakričala na psa in se je ustavil. Pobasala sem ga za ovratnico, odvlekla ven in dala na prostor. Je razumel, da je to kazen, ampak ne vem, če je to to. Najraje bi ga bila treščila po buči, ščene butasto!

Kaj... zakaj... nimam pojma. Ja, v redu, mogoče je preslišal korake. Se zgodi včasih, da koga ne prepozna po hoji in zalaja, ko sliši korake na hodniku. Ampak to mi je čisto normalno in sprejemljivo za kao-ovčarja. Da pa takole plane na KOGARKOLI, je pa popolnoma neprebavljivo.

Pred tem se je nekaj podobnega zgodilo nekaj mesecev nazaj. Isto, sin je prišel domov, pes je ležal na svojem priljubljenem prostoru ob vhodnih vratih. Ampak takrat sem bila v sosednji sobi, sem samo slišala lajež in nisem točno vedela, kaj se je zgodilo.

Vmes pa ni opaziti nič nenavadnega. Pes tudi ne zastrašuje več, kar je na začetku počel. Če zaseda kaki prehod, se umakne sam od sebe ali pa na prvo besedo. Ne čuva hrane in tudi zaradi kosti ni več problemov. Ne teži pri kosilu. Moža včasih izsiljuje za igro ali čohanje, ampak ne pustimo. Na sprehodih je v redu, čeprav bi včasih rad določal smer ali hitrost hoje. Pa ne pustim. Poslušnost (osnovno, dalje nisva prišla) delava za razvedrilo, ker ima te vaje zelo rad. Bi lahko rekla, da se je čisto udobno umestil na dodeljeni položaj (= položaj psa). ... če ne bi bilo takšnih incidentov.

In še to je. Na sprehodih sem previdna. V bistvu je isti šmorn kot zgoraj opisano. Lahko se ure sprehajava, potem bo pa po 1000 ljudeh naletel na enega, ki mu ni všeč in bi rad skočil v njega. Ampak že kar dobro vem, pri katerem tipu ljudi in pri katerem tipu psov je bolj verjetno, da mu ne bodo všeč. In ga lahko pravočasno zamotim, primem na kratko, se umaknem... 

Tole doma pa... se mi niti ne sanja, kako preprečiti.

Vprašanje je pa predvsem, ali kdo pozna koga zanesljivega na območju MB, za čudaške pse. Namreč, meni ni problem iti na posvet ravno kamorkoli, ampak brez psa bom verjetno bolj malo kaj uredila. Zanj pa nimam pametnega prevoza.

Vnaprej hvala za kakršnokoli mnenje. Še sploh, če kdo ve, kaj delam(o) narobe in kako popraviti.

sicer nisem stručko na tem področju....lahko pa opišem kaj se je in se dogaja pri sestri, ki je posvojila psa.....

Sestrica je posvojila psa iz krke.....pes je bil od začetka zelo zelo plašen, zaupal ni nikomur......počasi pa se je
udomačil.
Vendar pa, mame ni nikoli sprejel (mama dela v zdravstvu, kar pomeni nenehne kontakte s kemikalijami).....ker je bil kuža laboratorijski, očitno nikoli ni pozabil vonja "zdravnikov"........sicer ni agresiven, pade pa v paničen strah, ko se mu mama približa (s časom je postala zadeva obvladljiva v tem smislu, da se ji pes pač umakne).....ni šanse, da ga pripne na vrvico, čeprav, ko je enkrat pripet, ga ona lahko pelje na sprehod in sploh ne trza.......

edina razlaga je vonj po kemiji ali pač podoben izgled z nekom, ki mu je povzročal travme.....
nasveta kako preprečiti pa na žalost nimam.....

[PravaBiBa]

Jaz bi samo še dodala...pa ne me experti takoj sfrezat.......sin naj se približa psu s priboljški.....naj ga podkupuje......mogoče mu bo to malce odgnalo strah vsaj pred njim...pri moji mami in sestrinem psu je to prineslo  rezultat-bojni mir (še enkrat pa povem, da pes ni agresiven v nobenem pomenu do ljudi)......pes prenaša mamo, je pa lih nima nekak rad......

počasi se daleč pride pravijo......

[AngSeter]

Nič podkupovanja. To nikoli nič ne reši. Ne pri živalih in niti pri ljudeh...

[Desobediencia]

Samo eno je če je treba zgradit zaupanje (pa še to se ne daje ko pes negativno reagira, ker gre kot so že povedali za potrjevanje),drugo pa je če pes nekoga ne priznava v smislu nad sabo.

[Lanabela]

Priboljški imajo pozitiven učinek samo, če so dani kot nagrada (za že opravljeno delo ali primerno vedenje) in ne kot podkupnina.

Če sin noče (ne more..) delati s psom ali se vsaj v prisotnosti psa vesti kot stabilna odrasla oseba, potem ne vidim druge, kot da je pes zaprt, kadar je sin doma in obratno - da sin ne hodi iz svoje sobe recimo, kadar je pes spuščen.

mogoče bi pomagalo, če bi imel pes v prisotnosti sina gor nagobčnik (bi pomagalo, če bi se ga sin potem ne bal) vendar bi ga morali na nagobčnik navaditi postopoma in z nagradami, da ga ne bi jemal kot kazen.

[AngSeter]

Ker se ne ukvarja z nim. Saj je že bilo napisano.

Moja prejšna avstralska ovčarka je renčala na partnerjevega brata 2 leti!!! Vsakič ko je prišu domov je bil nalajan in narenčan na začetku. Ko je bil nekrat noter pa ni bilo več problema oz. dokler ga nismo mi pozdravili. Vidla ga je najmanj vsak viken ali vsak dan.

Vse dokoler se ni začel občasno igrat z njo. Je nogometaš in psica je bila nora na nogometno žogo. Je ugotovila, da je cel žur z njim. Pa tudi nekaj trikcev sta naredila vsake toliko.

Ponavljam, naj začne delat z njim, če hoče mir. Sicer pa lahko nadaljujete tako kot ste do zdaj in upate, da se bo prej ali slej navadil brez, da bi naredil večjo škodo. To zadnje se mi zdi zelo rizično in sama se nikoli nebi hecala. Moja zver namreč nikoli ni kazala znakov, da bi ga tudi ugriznila pa je bilo vseeno tečno. Partnerjev brat ni pasji človek, čeprav so mu simpatični, ampak bolj na daleč
No, pa smo ga le prepričali in še njemu je bilo zabavno. 
In problem je bil v grobem rešen. V časih je namreč še renčala nanj, ampak ko jo je poklical z veselim glasom se je v hipu spremenila.

Tvojemu sinu je pa sigurno ob velikem in temnem-enobarvnem psu dosti bolj neprijetno kot je bilo to v našem primeru pri pisani in 20 kilski psici. Če napišem da ga je verjetno strah, dvomim da sem dosti zarila. In da se v lastnem domu počutiš kot ujetnik mu sigurno ni v šeč in vam tudi ne.

Kaj je par mesecev dela z nadaljnim 10 letnim mirom oz. z manjšim vzdrževanjem?