Sky/Gmajnice

[Smetka]

Res me moti to. Kot da se o moronih menimo. A niso odrasli ljudje sposobni zrelih odločitev? Je treba imeti psa, če si že itak v riti? Je treba imeti 5 otrok, da se lahko potem za njih zbira?

Moj proračun dopušča skrbništvo nad enim psom in dvema mačkama. Vsi ostali gredo lahko po tridesetih dneh v skrinjo, kar se mene tiče. V takih časih živimo, kaj čmo.

[moksa]

Najprej pa to: ne, tudi partnerja ne moreš kar "nehati ljubiti", ker potem si čisto isto frfotalo kot tisti, ki si v trenutku navdušenja omislijo psa, jutri se ga pa naveličajo. Dokler ti odločtve krojijo metuljčki v želodcu, se pač ne moreš šteti za odgovorno osebo, pa pika.

Ne gre za frfotanje, gre za to da se ljudje spreminjamo in odgovornost tu ne igra vloge. Jaz bi danes raje imela psa z minimalnim lovskim nagonom in z vsaj sedmimi kg manj, pa je ne bom oddala, ker jo imam ful rada in ker sem zanjo prevzela veliko odgovornost. S partnerjem je drugače: če ni več feelinga, če nimava več skupnih točk, če se predvsem nimava več o čem pogovarjati - a ostaneva vseeno skupaj, zato ker naju veže navada ali formalna vez? In to kljub temu, da sva oba zdrava in ne z materialnimi težavami? Zakaj že?

Zdaj pa to o otrocih. A jih imaš? Če nimaš - ne moreš sklepati na tak način, kot si. Če jih imaš - zakaj jih ne oddaš; za otroke bo vendarle nekdo poskrbel in jih po potrebi peljal k zdravniku; in ne vzameš v oskrbo še kakega psa. Finančno, prostorsko in glede vloženega časa lahko imaš vsaj tri za enega otroka.

Pa nič od tega napisanega ne mislim slabo. Zgolj razprava in razmišljanje.

Nimam jih in nimam namena jih imeti, ker si jih nikoli nisem želela in si jih še vedno ne želim imeti. Grozno, a ne? Spadam v tisto kategorijo ljudi, ki bi imela otroka, če si bi si ga želela in predvsem, če bi mu lahko nudila vse, kar otroku pač pripada in pripada mu ogromno. To, da nečesa ali nekoga nimam, še ne pomeni, da o tem ne morem sklepati ali diskutirati - ali pač?
Ker, po drugi strani, poznam preveč ljudi, za katere mi ni jasno, zakaj so se odločili za otroke, glede na to, koliko in kakšnega časa preživijo z njimi. V grosupeljski hiši zavetja bi ti znali povedati kaj o temu - priporočam obisk, njihova vrata so vedno odprta.

[fižolova župca]

Mah, vrtimo se okrog tega enega primera, ki ga (mi forumaši) ne poznamo. Problem je veliko večji in ni v oddajanju živali zaradi deložacij. Problem je oddajanje in zapuščanje zaradi dejansko prepolne riti. Ker z njo je res lahko srat. Mi je prav žal, ampak trenutno ne vidim nikogar, ki bi hotel v primeru smrti mene in mojega vzet za stalno mojega otroka in bi se mi hkrati zdel dovolj dober, da ga bo vzgojil tako, kot jaz hočem. Enako velja za mojo žlahto, ne vidim nikogar, ki bi bil primeren skrbnik recimo za Pici. Pa zdaj?

Če te pobere hkrati spartnerjem, je to zame dovolj izredna situacija in pika. Takrat se živali daje v zavetišče, otroke pa tudi v rejo po potrebi. Poleg tega - če si moja mama omisli gorilo, to še ne pomeni avtomatično, da sem jaz kot njen dedič kljub pripravljenosti sposobna skrbet zanjo. A jo torej moram imet, čeprav ne vem nič o gorilah oz. tudi če se izobrazim in jo futram po reglcih, ne znam z njo navezat pravega stika in zadovoljevat njenih socialnih potreb?

Če bi bili v zavetišču samo psi, ki so ostali od dediščine, pa taki, ki so tam pristali zaradi skrajno hudih alergijskih reakcij, nenadnih deložacij... bi bilo to čisto ok in ne za zgražat se. Ker grozne stvari dejansko se dogajajo. Včasih tudi take, da pač ne moreš nič in je zavetišče edina ok rešitev. Problem je drugje, ljudje so načeloma barabe, ne iščejo rešitev, ampak lahke egoistične izhode, zato je zapuščenih bistveno več kot bi bilo treba. Pa še nekje je problem - v kontroli, ki je ni. Če bi kreteni, ki so se preselili in pustili psa na balkonu (sosednja zgodba) bili kaznovani ekspeditivno in pravično in to praviloma, ne sem ter tja kdo, se to ne bi dogajalo. Tudi laganja glede alergij ne bi bilo. In počasi bi mogoče postalo družbeno nesprejemljivo zapuščati živali, kot je nesprejemljivo zapustiti otroka. Se še vedno dogaja, ampak samo v najhujših primerih. Skratka, ko bo prava kontrola in ko bodo prave sankcije, bo lažnih primerov manj in zavetišče se bo lahko posvetilo tistim zaresnim.

Bi rada enkrat doživela čas, ko bo tako - takrat bo zavetišče imelo možnost vabit ljudi, naj oddajo živali, ki jih ne morejo oskrbovat (ker je to boljša alternativa zanje), namesto da jih mora odganjat, ker ve, da je 90% primerov izmišljenih oz. prepotenciranih.

Aja, a si predstavljate bit dedič od Vis in Nox (nič proti tebi Vis, samo veliko živali imaš in si dober primer)? In recimo, da si hkrati poročen s težkim alergikom na mačke. Ali pa da imaš zelo okleščen proračun, ki ga ne boš zapolnil preprosto z 'malo tu pa malo tam za zraven delat'. Težka naloga, kaj? Recimo, da se je rešiš tako, da se dediščini odpoveš. Dobi jo država, živali pa konec koncev spet pristanejo v zavetišču. Na istih 30 dneh, samo obtoževat se pol ne da nikogar. Tudi če se iz dediščine črpa oskrbovalnina, jo konec koncev enkrat zmanjka. Pa smo spet tam. Bom nehala, ker mislim, da iščemo probleme in krivce na napačnih koncih. So širši od nekaj deložirancev. Mentaliteta je pač taka, da se v žival ne splača nič vložit in je prva, ki leti na cesto, čeprav i se načeloma stvar dalo rešit. To je čisto nekaj drugega in razprava o skrajnih primerih stisk v tem kontekstu v bistvu sploh nima kaj iskat.

[fishy]

ne vem no...tukaj gor smo pa itak samo takšne, katere pod nobenim pogojem ne bi zapustile svojih živali.Tako da razpredat kaj si določeni mislijo, delajo, naredijo...brez veze.
Dajmo rajši Smetki pomagat, da se reši minusa!!Jaz nakažem nekaj v ponedeljek!!

[Yo]

Jaz pa moram priznat, da če se mi kaj zgodi, ostanejo prav vse živali brez doma... Žal, ampak tako je. Če sem zato, ker nisem razmišljala, da me lahko jutri avto povozi neodgovorna, potem pač sem...

[binulja]

Če te pobere hkrati spartnerjem, je to zame dovolj izredna situacija in pika.

V zadnjih dveh letih ni bilo na mojem telefonu niti enega takega primera, vsakodnevno pa vsaj en tak, ki jih omenja Smetka.

Recimo, da se je rešiš tako, da se dediščini odpoveš. Dobi jo država, živali pa konec koncev spet pristanejo v zavetišču. Na istih 30 dneh, samo obtoževat se pol ne da nikogar.

Rada bi videla tistega, ki bi se odpovedal dediščini, ki mu pripada. Mhm...Zadnjič mi je neka gospa razložila, da bodo posestva prodali, s tremi psi pa nimajo kam. Ko smo prišli do stroškov oskrbe v zavetišču, je pač vztrajala, da psi niso njeni in pika.

Počasi bi bilo potrebno ločit med nesrečo/tragedijo in neumnostjo/neodgovornostjo. Izkušnje kažejo da je slednjih pač bistveno več. Pa tudi pri sanaciji prvih obstajata v večini primerov vsaj dve možnosti. Prva je v jok in na drevo (lahko tudi s štrikom), druga je trezna glava in organizacija. Tudi do polne riti vodita vsaj dve poti. Ena vodi  mimo očkove denarnice, druga pa mimo trdega dela.

[spelca888]

Ti, ki tu pišemo jemljemo svoje ljubljence za enakovredne člane družine. Večina ljudi pa še vedno (in tudi mi sami, če smo čisto pošteni) loči po prioritetah in ne verjamem, da je veliko ljudi, ki bi dali psu oz.hišnemu ljubljenčku višjo prioriteto kot otroku, partnerju, celo pohištvu, denarju in v še hujše skrajnosti se gre.
In če se že z otroci tako grdo dela, kje so šele štirinožni prijatelji...
(ne opisujem svojega razmišljanja, da ne bo koga zmotilo, ampak svoja opažanja)
Prav žalostna sem večinoma časa. Malo čez 20 let stara in čisto razočarana nad ljudmi.

[spelca888]

Niti ne z ljudmi, bolj s posledicami njihovih dejanj.

Ampak nekateri me pa tudi vsak dan znova navdušite, tko da bom mogoče začela bolj v to stran gledat;)