piškotki | prijava | informacije - pomoč | cenik za uporabnike | naročilnice | cenik za oglaševalce | splošni pogoji
Domov
mojpes.net
Domov
o psih pasme vzreditelji oglasi za pse galerija forum zaščita živali posvojite psa

Dobrodošel/la, gost. Prosim prijavi ali registriraj se.
sreda, 22.01.2020 : 04:50:51

Prijava z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seanse.
* Domov Pomoč zemljevid po mojpesForumu Prijava Registracija
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: zz07 - V dvoje je lepše
Strani: [1]   Dol
Natisni
Avtor Tema: zz07 - V dvoje je lepše  (Prebrano 1631 krat)
0 članov in 1 gostov pregleduje to temo.
Jana
Jana Pahovnik
administrator
*****
Offline Offline

Spol: Ženska
Sporočil: 33.410


Sijejo zvezdice na nebu ...


WWW
« : sreda, 30.03.2011 : 21:49:38 »

V dvoje je lepše

Hodim in tavam po svetu ... Ne vem, kam naj se dam. Pa ne zato, ker bi mi bilo dolgčas, tega že preganjam, še kako, saj moram najti kakšen košček hrane za pod zob. Lačna sem ... Oh, kako mi kruli po želodčku. Jesti moram za več psov, saj v sebi nosim mladičke. Tako bi jim rada dala najboljše, zato se potrudim še bolj. Pravijo, da kdor išče, ta najde. Ta rek mi da voljo za naprej.



V daljavi zagledam majhno brunarico. Ooo, tukaj je pes, kar velik v nasprotju z mano, skrila se bom in počakala. Mogoče pa odide in pusti kakšen košček hrane tudi zame. Opa, videla sem človeka, najprej malo večjega in nato malo manjšega. A sta tudi onadva videla mene?! Upam, da ne. Nekaj si ogledujeta, ojoj, upam, da me nista opazila.

Dan se je začel prevešati v večer, pes in z njim človeka so se usedli v avto ter se nekam odpeljali. Da se le ne bi hitro vrnili, vsaj toliko časa naj mi pustijo, da pregledam teren, mogoče pa le najdem kaj za pod zob. Previdno se odpravim k prostoru, kjer je bil prej pes. Aaa, našla sem, našla sem nekaj hrane, mmm, kako je dobro, njam njam ... Pogledujem naokoli in upam, da se ne bodo vrnili vsaj toliko časa, dokler ne pojem. Kar veliko mi je pustil, videti je, da ima on hrane dovolj. Blagor mu. Kaj vse bi jaz dala, da ne bi okušala lakote. Sita se zvijem v klobčič in zaspim. Življenje se mi zdi lepše.



Ko se zbudim, opazim, da sem še vedno sama. No, ne ravno sama, nekdo je še vedno z mano - oziroma več njih. Pozorno pogledujem okoli sebe, da me ne bi kdo presenetil. Nikogar ni. Uležem se nazaj in spet zaspim. Zbudi me brnenje avtomobilskega motorja. Ojoj, le kdo je to, nemudoma se moram skriti! Nikakor me ne smejo opaziti. Skrijem se med trte. Avtomobil se ustavi in ven stopita dva človeka, tokrat brez psa. Hodita proti meni, ojoj, opazila me bosta! Še bolj se skrijem in potuhnem, čisto tiho sem. Začneta stopati dol po stopnicah, aaa, opazila sta me! Začneta me klicati, jaz pa vsa prestrašena tečem stran. Kako pa naj vem, ali sta dobra ali slaba. Bolje bo, da se skrijem. Ne predata se. En človek počepne in mi nekaj vrže. Mmm, nekaj dišečega je, vonj me mami, ampak ne, nisem prepričana, da mislita dobro. Obotavljam se. Človeka pa vztrajata. Prav lepo me kličeta, njun glas mi je všeč, tisto, kar sta mi vrgla, pa še bolj. Še enkrat vržeta, tokrat bližje meni. Mmm ... Kako me mika, kako zelo me mika. Tvegala bom, preveč me mami ta vonj. Približam se koščku in ga pojem. Človeka pa mečeta vse bližje in bližje k sebi. Jem košček za koščkom in nenadoma opazim, da sem že čisto blizu njiju. Saj mi nič nočeta in še prijeten glas imata, tako lepo me kličeta pa koščki, mmm, kako zelo so dobri. Počasi pridem čisto blizu, ojoj, roka, hoče me pobožati, razmišljam, ali bi dovolila. Popustim, roki me počasi začneta božati, kako prijeten občutek, počasi jima začnem zaupati. Eden od njiju vstane in za nekaj časa odide. Vrne se s polno posodico hrane - samo zame. Samo zame! Z največjim veseljem sem jo pojedla, kako dobro mi je delo, tega se ne da povedati. Ne vem pa, zakaj si me tako ogledujeta. A jima klopi na meni niso všeč? No, saj meni tudi niso. In zakaj prijemata moj trebušček ter se medtem nekaj dogovarjata? A jima niti moj trebušček ni všeč?
Naslednji dan me poskusita dati v tisto njuno ropotuljo, zdi se mi, da si ji reče avtomobil. Kar sama skočim noter, saj toliko jima pa že zaupam, da vem, da mi nočeta nič slabega. No, ja, skoraj. Ampak kam me peljeta? Stran? Me bosta kje spustila ven in se bom morala zopet znajti po svoje? Vsa prestrašena se ponovno zvijem v klobčič in se pretvarjam, da me ni. Ustavimo se in pripneta me na povodec. Peljeta me v neko stavbo s čudnimi in zanimivimi vonjavami in s še bolj čudnimi ter zanimivimi ljudmi. Vsi oblečeni v oblačila bele barve. Le kdo so to? Najbolje, da jim čim prej dovolim, da me pregledajo, da bom šla prej nazaj domov. Khm, a sem rekla domov? Po pregledu so se še nekaj dogovarjali, nato pa smo se skupaj odpeljali. Kam že? Ja, DOMOV seveda!



Naslednji dan so me spet odpeljali tja med belo oblečene ljudi in me tam tudi za nekaj časa pustili. A se bo že nehalo to prevažanje sem ter tja? Ko sta prišla pome, sem ju bila zelo vesela. Doma sem še en dan ležala, naslednji dan pa že veselo skakala naokoli. Človeka sta bila zelo zadovoljna, da sem tako živahna. No, saj to mi gre dobro od tačk, živahnost, norenje, skakanje, tekanje ... Nič posebnega. Hitro sem okrevala, počutila sem se odlično. Imela sem svoje ljudi, svoja dva človeka! In seveda nekaj meni najpomembnejšega, a v tej zgodbi tako malokrat omenjenega – pravega pasjega prijatelja. Prijatelja z veliko začetnico. Takoj sva se ujela, vam povem, najprej tako, da sem jaz lovila njega, potem pa sva se dogovorila, da lahko tudi on lovi mene. In igra, igra z njim je bila in je še vedno nekaj najlepšega. Začelo se je zabavno življenje, lahko bi rekla, da sem našla srečo. He he ... Pa tudi on je videti srečen, tudi jaz sem njemu všeč. Bučko pravi: "Odkar imam Piko, mi ni nikoli dolgčas, tudi če sva kdaj sama. Sploh ne veste, kako je ona nora, povsod me dohiteva, tudi v vlečenju cufe, čeprav vem, da ni tako močna kot jaz. Super se imam, odkar je z nami. Vedno imam partnerja za igro, na sprehodih skupaj opazujeva in iščeva stvari, noriva, tekava, se zabavava. V dvoje je lepše!''



Po napornem dnevu, polnem igre in zabave, skupaj zaspita. Vesela, da imata drug drugega.



Avtorica zgodbe in fotografij je Branka Vidmar.
Zgodba sodeluje v natečaju "Življenje je zabavno".
Logiran

Strani: [1]   Gor
Natisni
mojpes.net  |  aktualno  |  puzzle ...  |  Literarni natečaji  |  Tema: zz07 - V dvoje je lepše
Skoči na:  

domov | o psih | pasme | vzreditelji | oglasi za pse | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | splošni pogoji

2000-2019 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.
Powered by SMF 1.1.20 | SMF © 2013, Simple Machines
Stran je bila kreirana v 0.023 sekundah z 21 poizvedbami.