Aarash

[fižolova župca]

Če je stanje tako in gre samo za par mesecev matranja, ki bodo v zavetišču in na stroške zavetišča (kako je s kvaliteto življenja v točno tem primeru ne vem)...
Potem, Smetka, jaz na tvojem mestu pomoje niti ne bi s posnetki odpirala debate in sto različnih mnenj, ki se nujno začnejo...
Kruto, ampak breme odločitve je na koncu itak tvoje, tako kot je tvoja muka, ko ga gledaš trpet in ko ga boš peljala tja, kamor bi ga morali drugi .
Kriv je pa itak nekdo drug, pacek, ki mu najbrž nikdar ne bomo vedeli imena.

[deteljica]

smiselno je investirat čas, živce, prostor  in navsezadnje denar tja kjer je največ učinka

[luna7]

Mi vas vsaj v mislih podpiramo...   
Vem, da je katerokoli odločitev težko naredit . Se vedno bolj o takih situacijah sprašujem ob moji psici, in vedno pomislim, kako je, če se moraš to pogosteje spraševati 

[Desobediencia]

Jaz sem bila trikrat pred tako odlocitvijo, 2x pri psih in 1x pri macki. Pri psih bi se morda dalo, pa bi se pes matral, pa pod velikim vprasanjem je bila kvaliteta zivljenja po tem in zelo verjetno ponovitve tezav v prihodnosti..kaj hocem rect? Da bi tisti trenutek morda lahko uspeli (za Dinota je bilo se to pod vprasajem) in mi doma nismo hoteli nic drugega bolj kot to. Onadva sta tudi hotela. Sta pa bila zelo slabo. V sebi nikoli nisem bila zares preprocana ce je bila odlocitev pravilna, v bistvu sem ko sem ju uspavana peljala domov hotela samo eno nerealno stvar-da evtanazija nekako kar nebi prijela in bi se zbudila. Ampak realno je bila odlocitev pravilna. Pri macki smo ji pa samo pomagali prej oditi, ker je pocasi ze odhajala (ledvice v odpovedi).

Tole je res tezko in najhuje, je ker moramo mi odlocati o tem a oni lahko zivijo ali ne. Samo mi smo ljudje in take stvari nekako znamo presoditi, ceprav se pri tem pocutimo kot zadnji drek. Enako se pocutim zdaj ko samo pisem o tem..kako je sele Smetki ki ima njegovo usodo v rokah.
Saj Aarashu je verjetno na trenutke cisto kul, ceprav je tak kakrsen je..ampak mislim da zivljenje ki ga zivi ni dostojno. Zal mi je, da ste konstantno custveno in fizicno obremenjeni zaradi gnojev, ki se takih zivali resijo.

[PravaBiBa]

Oni so drugače narejeni, za smrt se ne bi "odločili" nikoli, ker delujejo nagonsko. Aarash se počuti bistveno bolje kot ob prihodu, jasno da. Ima vodo, hrano, zdravila, postrižen je, ne smrdi... in zna biti, da bi ob faks oskrbi šlo z vsemi spremljajočimi težavami še morda nekaj mesecev... ampak ne vem, zakaj. 

Smetka odločitev bo na tebi....sama najbolje poznaš psa ...je ali ni smiselno?....

p.s.: ne zamerit, ampak včasih imam občutek, da si pristranska (ali nam pač tukaj daš premalo informacij ? )...za nekatere pse, bi si strgala kožo iz hrbta (pepsi case...mimogrede..kako je z njo, foruma ne sledim dovolj pogosto), nad drugimi, pač dvigneš roke.........tale sigurno ne bo šel v posvojitev, garant.....lahko pa mu omogočiš še kakšen  mesec dvatri, pol eta, leto. kolikor toliko dostojnega življenja, brez nekih v operacij....

p.p.s.: sedaj me pa raztrgajte....ali razmišljaš tako, ker je neperspektiven pes za katerega veš, da bo do konca pri tebi?

p.p.p.s.: finance?

[sanco1a]

Ma dajte imeti trohico zdrave pameti, no.
Pepsi (če že ravno ona) je stara nekaj let. Tale po svojem štetju nekaj desetletij. Pred Pepsi je bilo življenje, pri Aaarashu je večina že zdavnaj mimo.
Mislim, da Smetka nikjer ni izpostavljala hrane in prostora v zvezi z Aarashom (zakaj bi se prav ona morala truditi z njim, mi ni jasno), temveč pri vprašanju njegovega nadaljnega ne/obstoja predvsem njega samega, njegovo počutje. Količino in kvaliteto življenjskega elana, ki je ob tolikšnem starostnem in bolezenskem stanju še ostala.

[aleksandrak]

Bravo, Jana, pod tvoje pisanje se pa res takoj podpišem.
Smetki pa... ma kaj češ drugega kot  za vse...

[luna7]

FŽ, jaz sem razumela, kaj želiš reči, Jana pa je to razširila in obe sta skupaj povedali prav to, kar se mi zdi, da je tapravo. Skrivati in ne skrivati-v katerih primerih. 

Aarash ali kdorkoli že, "daj" jasen znak, kaj je dobro zate, da bo vsem okoli tebe lažje. Smetka, huh, še enkrat in vedno - kapo dol!