Tina

[Jana]

Ponujanje nasvetov je v preteklosti že povzročilo neprijetnosti.
Hm, nekoliko težko kdo iz Horjula z nasveti pomaga nekomu, ki je prepričan, da je treba pse "reševati" tudi iz Horjula.
Še manj lahko pomaga kdorkoli drug od tukaj, saj kot najbolj osovražena "skupina" na novodobnem slovenskem živalovarstvenem planetu menda nimamo kompetenc za kakršnokoli pomoč ali nasvet.
Za sodelovanje morata biti dva. Samo tisti, ki želi pomagat, ni dovolj za uspeh, saj si mora tisti, ki naj bi se mu pomagalo, pomoč želet oz. jo vsaj sprejet.
Je pa pri popolnoma nasprotnih stališčih o najosnovnejših poteh do živalovarstvenih ciljev težko najti možnosti za sodelovanje.
Tule namreč nismo naklonjeni "reševanju" iz katerihkoli zavetišč ali organiziranim uvozom zapuščenih (ali celo prostoživečih) živali iz tujine, prav tako ne oddaji živali (v začasno ali stalno skrbništvo) na pretežno čustveni podlagi, kot tudi ne oglaševanju s čustvnim izsiljevanjem in/ali olepšanim opisom živali.

[DarthLady]

Ponujanje nasvetov je v preteklosti že povzročilo neprijetnosti.
Hm, nekoliko težko kdo iz Horjula z nasveti pomaga nekomu, ki je prepričan, da je treba pse "reševati" tudi iz Horjula.
Še manj lahko pomaga kdorkoli drug od tukaj, saj kot najbolj osovražena "skupina" na novodobnem slovenskem živalovarstvenem planetu menda nimamo kompetenc za kakršnokoli pomoč ali nasvet.
Za sodelovanje morata biti dva. Samo tisti, ki želi pomagat, ni dovolj za uspeh, saj si mora tisti, ki naj bi se mu pomagalo, pomoč želet oz. jo vsaj sprejet.
Je pa pri popolnoma nasprotnih stališčih o najosnovnejših poteh do živalovarstvenih ciljev težko najti možnosti za sodelovanje.
Tule namreč nismo naklonjeni "reševanju" iz katerihkoli zavetišč ali organiziranim uvozom zapuščenih (ali celo prostoživečih) živali iz tujine, prav tako ne oddaji živali (v začasno ali stalno skrbništvo) na pretežno čustveni podlagi, kot tudi ne oglaševanju s čustvnim izsiljevanjem in/ali olepšanim opisom živali.

Se popolnoma strinjam, da nekateri pač nasvetov ne znajo sprejet.
In se tudi strinjam, da greš sam po nasvet (oziroma se moraš dobro pozanimati kaj in kako boš delal), ampak niso vsi taki in mogoče je tak dogodek priložnost, da nekdo izkušen opozori na napake in predlaga rešitve. Če to ne pade na plodna tla je pač to problem osebe, ki ne zna sprejemat dobronamernih nasvetov.

No, zaključujem z smetenjem.

Tini/Špicli želim vse najboljše. Upam na čim manj psihičnih posledic...

LP, Nina.

[binulja]

Pod terminom "dobrobit živali", si različni ljudje (skupine ljudi) predstavljajo popolnoma različne stvari, torej težko delijo ali celo upoštevajo nasvete eni od drugih.

[fižolova župca]

Pa saj, Darthlady... Polona je gospo, ki je nova lastnica psa, povabila na kavo, kjer se bosta lahko zmenili vse in še kaj. To ni dovolj?
Horjul si predstavljaš očitno precej narobe - sploh glede na tiste 'gospodične'. Zavetišče vodi ga. Samec, mati dveh otrok, zrela ženska, ki živi od svojega dela. 'Gospe in gospodične' so torej precej žaljive, ker se sliši kot da delajo gor neke idealistične frkljice pa še kakšna že vezana vmes za okrasek. Ne vem, katera od sodelavk je gospodična (kako se sploh to danes definira?). Kako bomo potem označili kakega moškega rednega sprehajalca psov? Gospodič? Al mu pogledamo v hlače in rečemo, da pa dobro, naj mu bo in je počasi že lahko gospod? Ne bit tako pokroviteljska, če si niti dobro ne predstavljaš osebja ZH (predvidevam da sklepaš po starostni sestavi raznih skupin na FB ala 'Zberimo XY podpisov da nehajo pobijat živali v zavetiščih'... LOL). In prav zato, ker si ne predstavljaš, sanjaš o tem, kako delijo brošurce in prijazne nasvete vsem tega potrebnim. To so ljudje, ki jim po 200X na dan zvoni telefon, hodijo na intervencije, oskrbujejo živali, skrijo za birokratsko plat zavetišča, se menijo z občinami... To kar pričakuješ od njih, bi kvečjemu društvom in njihovim prostovoljcem lahko obesila. Pa še tu je to zahtevat od njih precej precej škatljivo.

[ZTanja]

Pozdravljeni. Sem prvič na tem forumu kot komentatorka, čeprav ga že dolgo časa spremljam. In tudi nisem ena tistih, ki bi se na vsak "halo" odzvala. Vendar sem se odločila, da napišem svoje osebno mnenje. In sicer menim, da je resnica vedno nekje vmes. S Polono osebno nimam najboljših izkušenj, ne prek telefona ne prek maila, Olge osebno ne poznam, pa vendar obema (zavetišču Horjul) in po novem AA mesečno darujem po svojih najboljših močeh. Zakaj? Ker sem mnenja oziroma bolje povedano: še vedno verjamem (upam, da ne zaman), da oboji delajo po svojih najboljših močeh, da rešijo čim več živali, pa najsi bo to v Kranju, Karlovcu ali na Marsu. Upam seveda, da jim to v največji meri uspeva in še naprej bom obojim pomagala kakor bom lahko, ker me ne zanimajo ljudje osebno, temveč imam v mislih predvsem živali. Če pa so se dogajale nepravilnosti, pa nismo tukaj mi poklicani za to, da presojamo. Presojajo lahko samo vpleteni, pristojne institucije in tukaj se zadeva tako ali drugače konča. Kot sem pa zgoraj napisala menim, da je resnica vedno nekje vmes. In brezpredmetno se mi zdi, tako z ene ali druge strani, presojanje, obsojanje in arogantnost. Raje vsi usmerimo moči za živali, ki so pomoči potrebne in pomagajmo drug drugemu. Saj smo vendar odrasli ljudje. Pa lep pozdrav vsem.

Tanja

[Lanabela]

Kaj pa naj bi svetovali AA in AR in kaj jaz vem kakšnim še skupinam? Da naj psom pomagajo tam, kjer so in da naj jih ne vozijo sem? Da če se slučajno že kakšen pripelje, naj se samo k že vnaprej znanemu in vnaprej preverjenemu lastniku. Da se temu lastniku potem tudi pomaga, ker psi iz šinterajev ali iz ulice ponavadi niso v najboljšem psihofizičnem stanju. Da se pripeljanih psov ne daje raznonoraznim FB prijateljem, ki jih potem na svojo roko oddajajo naprej, ker se sicer znajo zgoditi "kontejnerji" ali celo še kaj hujšega (kam vse potujejo transporti nesrečnih psov iz balkana)?
Pa veste, kakšen bi bil odgovor?  A?  A greste stavit, kam bi poslali takega svetovalca?

[moksa]

Jaz pa se načeloma strinjam s posvajanjem psov iz Hrvaške, Bosne, Francije ali Butana - vendar naj zanje uvozniki vzorno poskrbijo od A do Žnj, ne pa da se do njih na koncu obnašajo kot da so ničvredni predmeti ali pa da jih obesijo za vrat nekomu drugemu (ne mislim konkretno na Špiclo/Tino, da smo si prec na jasnem). "Reševanje" psa se začne šele po posvojitvi, ker "rešiti" zna vsak, tisto glavno, kar sledi, pa je nekaj drugega in predvsem veliko bolj zapleteno, naporno in čisto nič romantično. In včasih niti prijetno.

[Smetka]

luvi, tebe bo klicala Olga  .

Pet nas je sedelo danes skupaj, pogovorili smo se o vsem, kar je koga "težilo" in se odločili za sodelovanje v konkretni situaciji in komunikacijo sicer. Pri nas po odločbi veterinarske inšpekcije do oddaje v nov dom ostajata dva, Tina in Bobi. Bomo na vezi in en drugemu pomagali pri iskanju pravega doma za enega in drugega. Čez noč se gotovo ne bo zgodilo, nekaj zaradi zdravstvenega stanja, nekaj zaradi psihičnega in nekaj zaradi ene parih "tehničnih" zapletov.

To je to  .