Daaan!
Naj malo poročam, kako nam gre.
Jacko je od sobote do danes napredoval, tako da zdrži v wcju (sam
) 45 min ne da bi se oglašal ali kakorkoli nakazoval stisko. Res je, da smo ostali v dnevni in nas ločijo samo hodnik in dvojna vrata, res je tudi, da nas sliši in ve, da smo doma ... ampak on je SAM v wcju in ful pogumno to prenaša
. Danes smo začeli enako vadit tudi z Otom, ki se je izkazal za enakega kruleža ... on je zaenkrat na minuti samote
.
Mama jackinmi ima še rahle težave z doslednostjo, ko "ne sme" božat psov vsepovprek, dovolit, da si jemljeta pozornost kakor in kolikor hočeta itd. Ukrepi so, ignoriranje oziroma ustavljanje z vzpostavitvijo razdalje - npr. sedim za pcjem in Oto želi v naročje, leze gor in me praska po nogah.
Prej: sem ga vzela opa in mi je zaspal v naročju v pozi zadovoljnega netopirja.
...
zdej: ga odrinem, čaka da neha izsiljevat in se odmakne, se umiri in uleže in ko skoraj zadrema, ga pokličem in potem ga vzamem opa in Oto zaspi v naročju v pozi zadovoljnega netopirja, ki ve, da ni šef
.
Jackota ne zapostavljam več in je prav tolikokrat v naročju kot Oto
, velja pa tudi zanj, da ni več tiščanja k šefici vedno in povsod od jedilnice do wcja.
V trenutku, ko izsiljuje, ga odslovim na kratko in odločno, potem, ko se preda in ko se JAZ odločim, da je na vrtsi pozornost, dobi pozornost - v obliki igre, čohanja itd.
Delamo vaje samokontrole s spuščanjem briketka na tla pri čemer morata oba psa brez predhodnega povelja ostati na razdalji in se ne približevati medtem ko se priboljšek spušča. Prve parkrat se je ob njihovem poskakovanju, približevanju, izsiljevanju s kazanjem trikov ... kar nekajkrat briket spet dvignil v višave
.... zadnje dni pa ga pohrustata v najslabšem primeru v drugem poskusu.
Delamo vaje za samozavest s preizkušanjem novih podlag (hoja čez vrečko, karton, hulahop - ležeči, potem hulahop stoječi - da gre kuža skozi .... variant je veliko ....
Vse vaje v bistvu delata oba, izmenično en in drugi. Pri tem mi pomagata otroka, ki enega pridržita tačas, ko drugi dela, da se ne motita.
Preizkusili smo tudi že samoto. Samo za pol ure in brez zapiranja v kletko. Jacko me je pričakal v boksu (sej ne moreš verjeti - ko sem ga pa zapirala, pa je bežal ven
) in se mi ni približeval, dokler nisem poklicala
. Ker je bil sicer pri miru kot še nikoli a še vedno nesproščen in v pričakovanju "štale", sem najprej naredila vajo samoobvladovanja in oba pridna pesjana (ki nista nič umazala in nič uničili ali vsaj začela z uničevanjem) nagradila s priboljškom v drugem poskusu spuščanja.
Pot je še dolga, a sem zaenkrat zadovoljna s prvimi centimetri napredka
.
Jana. Vse pravice pridržane.
