Ajšina sprememba je več kot očitna.
Punca ne more skriti svojega nasmeška, rep opravlja delo enega malega helikopterja, pri njej resnično dobiš občutek, da želi nadoknaditi vse zamujeno. Na zgornji sliki sva si med napornim sprehajanjem po gozdu vzeli malo pavze, se lepo po turško namestili na jaso, se malo stisnili in opazovali čredo blondkastih ponijev, ki so se pasli na travniku pod nama. Čista sreča vam rečem.
Med sprehodom veselo vabi k igri, se pride malo pocartat, se nežno stisne k tebi in ti prisloni lupčka, enega, dva, tri,... Resnično je krasen občutek, ko ti pes, ki te je ob prvem srečanju skoraj da leto dni nazaj hotel požreti pokaže, da ti zaupa.
Takole ti pa Ajša pove, da pa bi bil počasi že čas, da nehaš slikati, ker ona ti mora zdaj takoj lupčkaa daaaat
(če jo ne ubogaš imaš kot rezultat svoje nepokorščine en zeloooo slinast telefon
)
Še vedno je potrebno biti obziren, kakšni pretirano hitri gibi niso zaželeni, moški so še vedno en tak bavbav. Vendar pa vsakič, ko se imam čast družiti z njo potrjuje tisto, kar menim že od začetka, da je to ena čudovita punca, ki ima pač za sabo ne tako čudovito zgodbo in temu primerno tudi svoje kriterije.
Sprehodi in hojo na povodcu sva že čisto osvojili, je pridna, ne vleče, ne "bezlja", lepo drži korak, kakšen klanček jo zna malo zdelati
ampak, če bi jo vprašali, bi sigurno rekla, da saj ona bi hitreje, samo noče mene zadaj puščati pa mi potuho z vlečenjem dajati.
Vedno pride takoj ko jo pokličem nazaj k sebi in tudi drugače je zelo pozorna kje sem in ali jo dohajam.
Tudi težo in postavo ima sedaj že prav luštno zahvaljujoč prehranjevalnem načrtu glavne horjulske nutricionalistke.
Jana. Vse pravice pridržane.
