Vidve
, jest upam, da vesta, da se ne menita takole pisno zgolj med seboj.
Nas je več, ki imamo notranje monologe in tudi dialoge zadnje čase.
Več, ki študiramo, če bi bila varianta stlačit mularijo na 9m2 kopalnice, ker drugje ni prostora. Več, ki so že tako polni in bi jim tudi začasništvo spravilo obstoječe kosmate rezidente v prevelik stres in posledično bolezen.
Več, ki vemo, da so posvojitelji, za katere so tigri in črnuharji najlepši in najboljši muci. Več, ki znajo pogledati preko barve kožuha in se zavedajo, da je to zgolj in samo okvir.
Je pa dejstvo, da taki ne »rastejo« za vsakim vogalom. Kot je tudi dejstvo, da bi tudi teli mulčki dobili svoje posvojitelje, če bi bilo na voljo dovolj prostora, da bi na njih lahko počakali.
Kot je tudi dejstvo, da se že par dni počutim kot en kup dr###ka (pardon-maj-frenč). Ker obstajajo situacije, ko vsa pomoč v materialu, takih in drugačnih sredstev, vse akcije za pomoč tistim, ki se trudite za dobrobit prav vsake živali, ki jo sprejmete pod svoje okrilje, enostavno ni dovolj. Ker zmanjka prostora. Zmanjka posvojiteljev.
Mi imamo to možnost, da potegnemo črto. Tukaj se neha. Ker karkoli več, čeprav bi to pomenilo dober dom za konkretno žival, pomeni tveganje, da obstoječim ne bi mogli zagotoviti kvalitetne oskrbe, veterinarja po potrebi, dovolj čohanja, sprehodov in vsega kar paše zraven. Vi pač tega luksuza nimate.
Zato pride do situacije, ko je potrebno potegniti določene poteze, če ne želiš ogroziti celote.
Zdej se grem scmerat, čeprav se bi ga najraje na smrt napila.
Za vse, ki so že bili kolateralna škoda in še bodo.
Zgolj zaradi tega, ker jih je zaj###la genetika.
Ker so prišli na svet v nepravem trenutku.
Ker jih je enostavno preveč.