Pes ob kolesu

[čarka]

Če si "pravi" kolesar, potem to dvoje najverjetneje ne bo združljivo. Sama redno (3-4x/teden) kolesarim s psico, vendar se popolnoma prilagodim njenemu kasu, kar seveda ni nek hitrostni dosežek.
S temi vodili na zadnjem kolesu sicer nimam izkušenj, vendar sem prepričana, da labradorec, ki potegne, spodmakne sedež izpod riti kolesarju, še več, verjetno sledi tudi padec.

Po moje je najpomembneje (vsaj tako sem delala sama z obema psicama, vendar je ena že prestara za tek, naučila psa sem kolesarskega teka tudi dva "tuja" psa), da ga najprej vodiš ob kolesu (obvezno na desni - notranji strani) in učiš, da je tek "delo", zato so običajne priljubljene aktivnosti (vohljanje, markiranje, vlečenje in zaganjanje) prepovedane (predvsem zaradi varnosti), kar pomeni, da mora biti na relativno kratkem povodcu, da ga lahko hitro korigiraš, z gobcem nekje do začetka (max. sredine) prvega kolesa. Treniraš in nagrajuješ, seveda najprej v okolju, kjer močnih dražljajev ni.
Psi zelo hitro poštekajo tehniko in ko jo obvladata bo šlo vedno lažje in bolje.

Midve zdaj kolesariva ne da bi bila psica privezana in moram reči, da vzorno teče ob kolesu in nikoli ne prehiteva. Le vsake toliko pogleda proti meni in čaka potrditev, da je vse OK  . Tudi, če ji ob kakšnem travniku dam sprostitveno povelje in "dovoljenje" za lastni žur, me le butasto gleda in si misli "koza, a ne veš, da zdaj tečem ob kolesu" 
V začetnem času učenja sem vedno držala povodec v desni roki in se oprijemala kolesa le z eno, tudi zato, da bi "preživela" kakšen nenadni močan poteg  , potem pa sem prešla na 2 m povodec, ki ima klipsne na obeh koncih in se ga lahko prepne, tako, da ga imam obešenega čez ramo kot poštarsko torbo in je, pri dovolj visokem psu, ravno dovolj dolg, da psica, brez strahu, da jo bom ob vrtenju pedal zadela, lepo teče ob kolesu. Kolesa se tako oprijemam z obema rokama, pa tudi verjetnost, da me pes vrže s kolesa, je po moje tako najmanjša. Če je potrebna korekcija, pa primem tudi za štrik in ji, poleg besednih komand,  nakažem kaj želim (upočasnitev, ustavljanje, zavoj v desno ...)

Mislim, da za psa, ki je zdrav in dovolj mlad, taka nevsakodnevna aktivnost zdravju ni škodljiva, ker je kas za psa normalno gibanje. Drugo pa je vsakodnevni, več kilometrski šprint, kjer pes po parih kilometrih težko ali komaj dohaja svojega vodnika, kaj šele vlečenje psa za kolesom 

Vsekakor pa vedi, da bo pes kmalu nabil tekaško kondicijo in bo za enak učinek, treba prevoziti vedno več, kar pa dolgoročno ni v prid sklepom.  Bolj kot tek, ki bo sicer pomagal, zelo aktivnega psa bolj zmatraš umsko, z miselnimi vajami, vajami poslušnosti in pozornosti, ter trikci. Seveda pa je pravilna kombinacija obojega, za psa idealna.

Pa srečno in uspešno 

[sanco1a]

Jaz bi, če bi se le dalo, izbrala kakšno ravno in uglajeno travnato pot ali vsaj peščeno podlago, asvalt je hudičevo trd tako za človeške obute podplate, kaj šele za pasje blazinice. Je pa res kolesarjenje po pesku sicer bolj spolzko in nevarno, sploh če je ob njem mlad pes.

[čarka]

Seveda so za psa najidealnejše mehke, travnate površine, ampak takih, ki bi bile idealne za psa in zame, pri nas ni  . Sploh pa bi bilo tudi popolnoma nesmiselno, da se sama matram in lovim ravnotežje po nekih neshojenih in težko prevoznih poteh, če je moj namen nekoliko drugačen 

Vsekakor bi ti priporočila, da v začetku izbereš traso, ki bo po tvoji oceni najprimernejša najprej zate, ker boš sprva najbolj "na udaru"  in počutit se moraš res čim bolj suverenega, potem pa z vidika neželenih dražljajev tudi za psa.

Pasje blazinice pa pri takih nemirnežih tudi niso ne vem kako občutljive, seveda pa se velja izogibati soljenim cestam in vročemu asfaltu, kar pa, upam, ne boš počel. Pri nas cca 5 km po kolesarski, asfaltirani cesti, nikoli ni predstavljalo najmanjšega problema.
Sama začnem vedno na asfaltirani površini v našem rajonu, ki jo dobro poznam in kjer lahko predvidim marsikaj, dražljajev v obliki spuščenih ali lajajočih psov za ograjami, pa je zelo malo ali skoraj nič. Tako se najprej učimo in naučimo samo teči brez vmesnih postankov, ovohavanj ....
Namreč, tudi moja mlajša (3,5 letna) psica ne spada v kategorijo najstabilnejših in na dražljaje imunih psov  . Pa zdaj "zvoziva" že skoraj vse. Edina težava so še vedno nasproti prihajajoči pešci z velikimi psi (ki se jih psica boji in bi zato tudi vsakega nazijala  ), ki se "pametno" umaknejo ravno na najino desno stran  . Takrat se, če se le da, umakneva na drugo stran ceste, drugače pa tudi sestopim s kolesa.

Kar se vaj tiče, pa so meni osebno taki "kalibraši tipa tvojega psa" najnapornejši, predvsem zato, ker ni nikoli "konca" ali pa ta traja le 1/2 ure.
Vsekakor bi priporočila predvsem vaje samokontrole psa. Torej, da mora čaaaaaakati, dokler ne daš povelja, ali pa samo pri miru sedetiiiiiii, kar je bolj naporno od ležanja, pa poiskati žogo tudi šele na povelje z zamiiikom, ki ga daljšaš ....  V glavnem vse, kar ga bo umirjalo in bo ob tem zahtevalo od njega napor.
Kaj pomeni shapping pa, priznam, ne vem 

[airedale10]

Kaj pomeni shapping pa, priznam, ne vem 

En način dela po kliker metodi, pri katerem mora pes največ razmišljati, poenostavljeno rečeno.    Klikamo za vsak najmanjši korak do končnega vedenja, psu pa pustimo čisto prosto pot in kreativnost.
En primer: ''pivotiranje'' (da ima pes sprednje tace na posodici oz. neki tarči in se z zadnjimi vrti okoli): posodico postavimo na tla in čakamo. Pes pogleda proti posodici - klik. Naredi korak proti njej - klik. Se jo dotakne - klik. Malenkost dvigne taco proti njej - klik. Dvigne višje taco - klik. Pes se s taco dotakne posode - kllik. Da eno taco na posodo - klik. Stoji z eno taco na posodi, še drugo malenkost premakne - klik. Dvigne drugo - klik. Še drugo taco da na posodo - klik. Stoji z obema gor, malenkost premakne zadnjo taco - klik. Naredi malenkostni korak z zadnjo taco - klik. Naredi več korakov - klik. Se obrne proč od vodnika ko se vrti - klik. Naredi več krogov - klik.
In tako dalje. En čisto preprost primer, ki ga psi ki so vajeni tako razmišljati pogruntajo v par minutah.  S pomočjo tega trika lahko naučiš tudi izredno lepe hoje poleg.    Večina psov (oz. vsi če jim je primerno predstavlljen) obožuje ta način dela, ko se ga enkrat navadijo, psi postanejo kreativni, poskušajo vse mogoče stvari... Mojemu je vsekakor ''šejpanje''  nekaj najljubšega in ga uporabljava dnevno, ga dosti bolj utrudi kot klasičen sprehod. 

[jst]

Če si "pravi" kolesar, potem to dvoje najverjetneje ne bo združljivo. Sama redno (3-4x/teden) kolesarim s psico, vendar se popolnoma prilagodim njenemu kasu, kar seveda ni nek hitrostni dosežek.

Ja, temu se reče "vožnja s kolesom", ne ravno koledarjenje.
Na ta način je to seveda možno, ampak moraš vnaprej vedeti, da se moraš ti prilagajati zmožnostim psa, ne obratno. Kar pomeni tudi ustavljanje, če je treba.
Jaz prejšnjega psa nisem posebej učila teka ob kolesu, pa vseeno ni bilo nobenega problema, ko sva šla na kolo - ker je bil že sam po sebi tak pes, da ni vlekel vstran, ni cukal, ni se zapletal v pedala, in ker je znal hoditi poleg. Tek ob kolesu je bil tako le različica tega.

Pazi pa na promet!

[Campagnolo]

Pri kateri starosti je primerno za psa "sprehod" ob kolesu?

[Lanabela]

Takrat, ko pes konča z rastjo.

[luna7]

Vsekakor. Boljše je imeti zdravega psa in z njim uživati še ogromno let, kot pa hiteti in vam vsem skupaj pokvariti skupno gibanje za celo življenje.