mojpes.net
o psih pasme galerija forum zaščita živali posvojite psa
Kdo je tukaj?
admin: 0 | gosti: 7  

ISSN 1581-3258
2000-2020 © Jana

mojpes.net na Facebooku


Stran (1) 2 3 »
Psi terapevti : Pomagajmo - Z malo dobrote do sreče na vrvici
Dodal/a jana 23.11.2011 9:54:56 (7822 prebrano)

OSEBNI ASISTENT S ŠTIRIMI TAčKAMI

Iz SLO-CANIS javljajo, da so psa Dona za pomočnika pripravili do konca in Tjaša bo za božička prejela prelepo darilo - svojega nežnega spremljevalca psa pomočnika Dona. Obenem se zahvaljujejo vsem, ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi njihove humanitarne akcije Z malo dobrote do sreče na vrvici. Z akcijo bodo nadaljevali tudi drugo leto in z zbranim denarjem bodo poskušali uresničiti še eno srečo na vrvici. Sporočajo tudi, da so zelo ponosni na dejstvo, da je SLO-CANIS letos v septembru dobil Status humanitarne organizacije, ki jim ga je podelilo Ministrstvo za zdravje.

Podprite humanitarno akcijo Z malo dobrote do sreče na vrvici, prosimo prispevajte 1 Eur preko sms sporočila: PES na 1919. Z donacijo združenju boste pomagali vzpostaviti Center za šolanje psov vodičev in psov pomočnikov. Hvala v imenu članov združenja SLO-CANIS.

SLO-CANIS, www.slo-canis.net, www.reps.si, info@slo-canis.net, gsm: 041 38 00 39

Tjaša in njen pes pomočnik Don



Sem Tjaša Urbanc, rojena 27.11. 1990. Živim v Goričah, majhni vasi blizu Kranju. Že od rojstva imam cerebralno paralizo, kar pomeni, da potrebujem pomoč pri gibanju. Pri svojem čim bolj samostojnem gibanju sem do sedaj uporabljala le električni voziček. Po besedah dr. Tatjane Veličkovič otroci s cerebralno paralizo nismo bolni, imamo le težave z gibanjem.

Svoja najbolj brezskrbna leta sem preživela v vrtcu Mojca. V njem smo bili le otroci s cerebralno paralizo. Prva štiri leta osnovnega šolanja sem obiskovala osnovno šolo Simona Jenka v svojem domačem kraju. Zaradi arhitektonskih ovir sem se morala za zadnja štiri leta prešolati na osnovno šolo Franceta Prešerna v Kranju. Po Končani osnovni šoli pa so sledila štiri leta odraščanja in učenja samostojnosti. Ker sem si neskončno želela svojo šolsko pot nadaljevati na univerzi, je bila obvezna vmesna postaja gimnazijsko šolanje. Gimnazijo sem obiskovala na Šolskem centru Rudolfa Maistra v Kamniku. To so bila najtežja leta mojega življenja. Zaradi napornega urnika se namreč vsakodnevno nisem morala voziti domov. V času gimnazijskega šolanja sem bivala v Centu za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, ker sem poleg bivanja obiskovala še ostale dejavnosti, ki so se v centru odvijale. Te dejavnosti so bile: fizioterapija, plavanje, jahanje in delovna terapija. Takrat sem spoznala kako je, če človek pet dni v tednu preživi brez staršev. Ne pretiravam, bilo je zelo težko. Sama sem morala začeti pisati domače naloge. V osnovni šoli mi jih je pisala mama, saj preveč pisanja škodi mojemu zdravju. Pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih potreb pa sem potrebovala pomoč. Pri oblačenju in hoji na stranišče mi je pomagala negovalka. Ker jih je bilo več je vedno prišla druga. Razlagati vsakemu posebej kaj potrebuješ in kako naj ti pomaga, ni prijetno. Po uspešno zaključeni gimnaziji sem se vpisala na študij slovenistike in primerjalne književnosti. Za mano je naporno, a zelo uspešno prvo študijsko leto, na Filozofski fakulteti, saj sem opravila vse obveznosti za prvi letnik.



Med tednom bivam v študentskem naselju v Rožni dolini. Tam mi pri vsakodnevnih opravilih pomagajo asistenti. Asistentov pa ni mogoče dobiti takoj in v primeru, da mi kaj pade moram počakati. Pri pobiranju predmetov mi bo pomagal moj novi prijatelj in pomočnik pes Don. Želja imeti psa pomočnika, je v meni zorela dobrih pet let. Lani spomladi sem od Društva študentov invalidov dobila elektronsko sporočilo, v katerem je pisalo, da pes vodič Baron išče lastnika. Meni je bila Baronova slika zelo všeč. Poklicala sem domov in vprašala, če lahko dobim psa pomočnika. Po uspešnem prigovarjanju so domači privolili. Mama je poklicala vaditeljico Darinko, ki ji je razložila, da je Baron že izšolan pes vodič in bi prešolanje trajalo predolgo. V isti sapi pa ji je povedala, da se bo začelo šolanje psička, ki bo primeren za psa pomočnika in bi ga lahko, če želim, izšolala zame. Z mamo sva želeli videti kako pes pomočnik lahko pomaga, zato smo se vsi skupaj odpravili h gospodu Stojanu Rozmanu, ki mi je prijazno pokazal, na kakšen način mu pomaga ljubka psička Kira. Ko sem to videla, me je vse skupaj čisto prevzelo in sem dejala, ja, imela bom psa pomočnika. Med prvomajskimi prazniki se je šolanje za simpatičnega labradorca, takrat še Diega, saj je leglo, v katerem se je skotil dobilo ime po znanih nogometaših, mi pa smo ga preimenovali v Dona, začelo. Prvi mesec je bil namenjen njegovi socializaciji. V naslednjih mesecih pa je vaditeljica Donu postavljala vsak dan nove naloge in ga pripeljala do faze, v kateri pobere stvari, ki padejo na tla, hodi ob vozičku, odpre vrata … Prva dva meseca Dona sploh nisem videla, saj na srečanje še ni bil pripravljen. Potem pa so se snidenja podaljševala in sedaj ostane pri nas čez noč. Skupaj sva opravila prve treninge, na katerih sva se, vsaj tako pravi vaditeljica, odlično odrezala. Še malo pa bova čisto zares živela skupaj pod isto streho. Pa naj še kdo reče, da ljudje s posebnimi potrebami ne znamo živeti polno življenje.

Tjaša Urbanc


Darinka Lečnik-Urbancl, SLO-CANIS

Stran (1) 2 3 »
Tiskanju prijazna stran Pošlji prispevek prijatelju
domov | o psih | pasme | galerija | forum | zaščita živali | posvojite psa | piškotki | admin | splošni pogoji

2000-2020 Jana. Vse pravice pridržane.
Vsako kopiranje vsebin ali njihova uporaba v nasprotju s
splošnimi pogoji uporabe mojpes.neta je prepovedana.