Splošno gledano je odnos Slovencev do živali še vedno slab. Kljub temu, da živimo v 21.stoletju, še vedno naletimo na vasi, kjer so psi priklenjeni na verigo, nimajo pokritega bivališča in dostopa do hrane in vode.

Odnos ljudi do živali je odvisen predvsem od starosti, kraja bivanja in izobrazbe. Opaziti je, da imajo najslabši odnos do živali v Prekmurju in na Koroškem. Dokaz za to so dejavnosti Društva za zaščito živali Pomurja, ki aktivneje deluje od leta 2008. Lotili so se velikega projekta, in sicer so na pomoč priskočili psom v romskih naseljih, kjer za živali nikakor ni dobro poskrbljeno.


Slika 1: Primeri neprimerne oskrbe psov v Pomurju (vir: http://www.mojpes.net/forum)

Seveda pa tudi v drugih predelih Slovenije zlahka naletimo na slabo oskrbo živali in mučenje. Za njihovo dobro se trudijo društva in zavetišča za živali (več o tem v poglavju Zavetišča in društva za živali), ki ozaveščajo ljudi in živali in jih rešujejo iz nemogočih razmer. Žalostno pa je, da je dobrih posvojiteljev premalo in vsekakor manj, kot je zapuščenih živali, ki potrebujejo nove domove.

Za slabo stanje na tem področju smo krivi ljudje sami. če opazimo mučenje živali ali neprimerne pogoje, v katerih bivajo, smo to dolžni prijaviti veterinarski inšpekciji. Žalostna je zgodba psička Groma, ki je petnajst let bival na seniku, kamor mu je lastnik metal hrano, torej ni imel nikakršnega stika z ljudmi. Po petnajstih letih življenja v nemogočih razmerah, so pristojni končno izvedeli zanj. Odvzela ga je Polona Samec in sprejet je bil v Zavetišče Horjul. Ker je bil psihično in fizično preveč bolan, so ga morali usmrtiti. če bi sosedje, ki so vedeli, da je psiček tam, njegovega lastnika prijavili prej, bi imel Grom srečnejše, daljše in bolj zdravo življenje.

Dobri skrbniki živali so torej žal še vedno v manjšini (več o tem v poglavju Vzorna skrb za živali). Žalostno je, da niti država sama skrbi za živali ne daje večjega poudarka. če bi se mučenje in slaba skrb za živali strogo kaznovalo, kot je določeno v zakonu, bi se odnos ljudi do živali najverjetneje izboljšal.

2.1. MUčENJE ŽIVALI V SLOVENIJI IN TUJINI

Splošno znano dejstvo je, da je mučenja živali tako v Sloveniji, kot tudi v tujini izjemno veliko. če pogledamo na spletne strani društev in zavetišč za živali, opazimo vse več primerov mučenja živali, pri tem pa je zanimivo, da so ljudje celo vse bolj domiselni. če so včasih ljudje žival v vrečah vrgli iz vozečega vozila, so danes njihova dejanja še bolj kruta. Društva in zavetišča za živali so velikokrat priča sestradanim, ustreljenim živalim, z vrvjo privezanim na drevo sredi gozda in tako dalje. Vse večkrat pa se zgodi, da ljudje fizično poškodujejo žival, na primer s sekiro, lopato, kosilnico in podobnim. Zdi se, da človeška domišljija ne pozna meja. Dandanes pa je tudi vse več preprodajalcev živali, ki svoje živali mučijo s prekomernim razmnoževanjem.

Kljub temu, da se društva in zavetišča za živali dnevno trudijo z ozaveščanjem ljudi, zaenkrat še ni čutiti, da bi to imelo kak pozitiven učinek. Društva in zavetišča se namreč še vedno vsakodnevno srečujejo z mučenimi in zapuščenimi živalmi. Velikokrat slišimo, da je Slovenija dobro razvita država, odnos Slovencev do živali pa je v večini žal še vedno slab. Mnogokrat se zgodi, da živali trpijo tudi zato, ker ljudje, ki vedo v kakšnem stanju živijo, mučenja ne prijavijo.
Mučenja živali pa je tudi v tujini veliko. Za začetek bi rada predstavila nekaj primerov mučenja v tujini.

• Psička Mamba, ki jo je prevzela poljska organizacija za pomoč psom tipa bull po tem, ko je popolnoma zanemarjena prišla iz enega od poljskih zavetišč.


Slika 2: Psica Mamba prej in potem (vir: http://www.mojpes.net/forum)

• Psica Zuza, pasme mastiff, ki bi morala imeti 60-70 kilogramov, a jih je ob najdbi imela le 26. Živela je na verigi, brez zavetja, hrane in vode, ležala je na betonu in zato so se ji naredili veliki otiščanci.


Slika 3: Močno shujšana psica Zuza (vir: http://www.mojpes.net/forum)

2.1.1. PRIMERI NAMERNEGA FIZIčNEGA MUčENJA ŽIVALI

Namernega fizičnega mučenja živali je v Sloveniji veliko. Konkretne primere sem poiskala v Zavetišču za živali Horjul. V omenjenem zavetišču večkrat dokažejo, da so mogoči celo čudeži, a seveda nekaterim živalim ob najdbi ni več pomoči.

• Moro, pes brez gobčka
Moro je pes, ki je bil suh in zapuščen najden na božični večer leta 2006. Zaradi hude poškodbe gobčka in ušesa, so ga nameravali evtanazirati, a je imel preveliko voljo do življenja. Na Veterinarski fakulteti so operirali zdrobljene kosti in zamašeno nosno votlino, in tako Moro danes živi popolnoma normalno življenje. Moro je žrtev krute človeške roke, ki ga je namerno poškodovala.


Slika 4: Pes Moro ob najdbi (P.Samec)


Slika 5: Moro po oskrbi (P.Samec)

• Muca povožena s kosilnico
Kljub trudu mladi breji muci ni bilo pomoči, bila je evtanazirana. Neznani človek jo je povozil s kosilnico.


Slika 6: S kosilnico povožena muca (P.Samec)

• Pes Ninko ostal brez lopatice
Ninko je pes, kateremu je neznani človek namerno odsekal del lopatice. Po operaciji uporablja vse štiri tačke.


Slika 7: Pes brez lopatice (P.Samec)

• Pasji mladiči mrtvi najdeni v smetnjaku
Tri dni stari pasji mladiči zapakirani v vrečo za smeti odvrženi v smetnjak.


Slika 8: Mrtvi pasji mladiči (P.Samec)

2.1.2. PROSTOŽIVEčE ŽIVALI


Slika 9: Zapuščen pes (P.Samec)

Prostoživeče so tiste živali, ki nimajo lastnika, so zapuščene in tako prepuščene same sebi. Za zapuščene živali morajo poskrbeti zavetišča za zapuščene živali (več o tem v poglavju Delovanje zavetišč in društev za živali).

• Prostoživeča psica z mladiči
Tipičen primer prostoživeče psice je Leska, ki je bila skupaj z mladiči najdena v leseni baraki, kamor se je zatekla.


Slika 10: Prosto živeča psica z mladiči (P.Samec)

• Dudarji
Dudar je ime, ki ga uporabljamo za pasje in mačje mladiče, ki so premajhni, da bi sami poskrbeli zase, njihova mati pa jih je zavrgla. Dudarje je potrebno hraniti po dudi in zanje skrbeti 24 ur na dan.


Slika 11: Dudar (P.Samec)

V Sloveniji je po podatkih Veterinarske uprave 203 312 psov (na dan 25. 10. 2008), predvideva pa se, da jih je vsaj še enkrat toliko neprijavljenih, torej takih, ki niso letno cepljeni. Uradno so v Sloveniji kot prostoživeče priznane le mačke, psi pa ne.

2.1.3. PREPRODAJALCI ŽIVALI

Množična “produkcija” psov je vse pogostejša. Mnogo ljudi želi zaslužiti s svojimi psicami in jih zato nekontrolirano razmnožujejo. Tako je na svetu vse več živali, ki niso rodovniške in so velikokrat tudi hudo bolne. Marsikdo se sploh ne zaveda, da kupuje bolnega psa, katerega mati je verjetno izmučena, sestradana in bolna. Te živali so zanemarjene, čeprav za javnost izgleda drugače. Živali umirajo mlade - zaradi bolezni ali zaradi strela, ki jim ga namenijo, ker se niso več sposobne razmnoževati. Neodgovornim preprodajalcem pasji mladički predstavljajo le prodajno blago.V njihovem interesu je, da služijo denar, za gluhost, displazijo kolkov, slepoto in podobne bolezni psov pa jim je vseeno.

2.2. VZORNA SKRB ZA ŽIVALI

Mučenja živali je veliko, hkrati pa se je potrebno zavedati, da je tudi ljudi, ki za svoje živali vzorno skrbijo, veliko. Vzreditelji psov in mačk, ter prostovoljci, ki se ukvarjajo z živalmi in se trudijo za njihovo dobro, kot vzorno skrb za živali navajajo:

• hranjenje s kakovostno hrano,
• primerna vzgoja,
• veterinarska oskrba po potrebi,
• skrb za bivanje v varnem okolju,
• zadostno ukvarjanje z živaljo
• in podobno.


Slika 12: Sožitje maček, pes (P.Berce)

Vse več je živali, ki lahko živijo v stanovanju, oziroma jim nudimo bivanje v izoliranih pesjakih in poznavalci živali trdijo, da to vsekakor ni mučenje, pač pa jim tako omogočimo, da lahko živijo varno, na toplem, v prostorih kakršne potrebujejo. Velikost pesjaka oziroma drugačnega bivalnega prostora je tudi zakonsko določena (več v poglavju Zakonodaja). Dandanes živali spijo na kavču in postelji, imajo veliko igrač, ob kakršnikoli zdravstveni težavi ji lahko pomaga veterinar, vozimo jih k frizerjem, da uredi njihove pričeske. Veliko lastnikov psov pa svoje ljubljence zaposli s pasjimi športi in jih vzgaja s pomočjo vodij pasjih šol.

2.2.1. PASJI ŠPORTI

Pasji športi so med lastniki psov vse bolj priljubljeni, saj na ta način skrbijo za rekreacijo ter zdravje sebe in psa. če psa vključimo v športni tečaj, je to odličen način, da ga razmigamo in da odvečno energijo pametno izkoristi. Najbolj poznan pasji šport je vsekakor agility, poznamo pa tudi rally obedience, flyball (preskakovanje ovir z žogicami), ples s psom, skijoering (tek na smučeh s psom), dog trekking (premagovanje dolgih razdalj: 40-120 kilometrov) in mnogo drugih.

"Udejstvovanje v pasjih športih je dobro tako za psa kot lastnika. Med učenjem in delom pes razvija in krepi svoje telo, zvišujejo se mu umske sposobnosti; nauči se sodelovanja z vodnikom, podrejanja vodnikovim željam, postaja vedno bolj vodljiv in neproblematičen v odnosu do drugih in okolja. Ob pravilnem učenju, delu in vodenju pes uživa, brez težav prepušča vodilno vlogo človeku, saj lahko skupno z njim zadovolji vse svoje potrebe ter izkoristi svoje naravne danosti." (Dani Simončič, Pasja šola in posvetovalnica Gali).

2.2.2.1. AGILITY


Slika 13: Agility (vir: medmrežje)

Agility je tako rekreacija, kot tudi zabava, tekmovanje in druženje. Z agilityjem se pri nas in po svetu ukvarja vse več ljubiteljev psov, saj je to odličen način ukvarjanja s psom. Lastnik psa skupaj s psom teče mimo zaporedno postavljenih ovir in z različnimi slušnimi ter vidnimi ukazi usmerja oziroma vodi psa tako, da kar najbolj natančno in hitro premaguje ovire. Agility je sicer ena redkih kinoloških športnih disciplin, v kateri lahko sodelujejo tako rodovniški psi kot tudi mešančki. Na tekmovanjih v agilityju lahko sodelujejo psi, ki so starejših od petnajst oziroma osemnajst mesecev. Na vseh uradnih tekmovanjih, razen kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v agilityju, lahko povsem enakopravno sodelujejo tudi psi brez rodovnika.

2.2.1.2. RALLY OBEDIENCE

Rally obedience je mlada kinološka disciplina, ki je namenjena vsem psom in vodnikom, ki jih veseli šolanje poslušnosti. Ta disciplina vsebuje preko sedemdeset vaj poslušnosti. Na tekmovanju sodnik izbere od 15 do 19 vaj, ki jih razporedi v progo, označeno s tablicami in stožci. Poleg natančnosti pri izvedbi vaj se upošteva tudi čas nastopa, saj je delo omejeno na tri minute. Pri šolanju je poudarek na čim bolj natančni in dinamični izvedbi vaj in tekočem povezovanju le-teh.

2.2.2. VZGOJA

"V svetu so se že okoli leta 1960 začele pojavljati nove oblike vzgajanja živali, ki so izključevale grobost, v Sloveniji pa pred letom 1990 ne moremo govoriti o humani vzgoji in šolanju psov." (Dani in Martin Simončič, Pasja šola in posvetovalnica Gali).

Mehke metode vzgajanja so pričeli uvajati prav v njuni pasji šoli, delno že v letu 1992, celotni procesi vzgoje in šolanja brez fizične prisile pa so se začeli leta 1994, ko so popolnoma izključili tradicionalen način prisiljevanja psov v zaželene položaje. Dani in Martin Simončič razlagata, da učenje s fizično prisilo psa kaznuje glede na neželeno vedenje, vodnik ga navadno preseneti z bolečino. Pri mehki oziroma prepričevalni metodi pa vodnik psa nagrajuje glede na želeno vedenje. Prepričana sta, da na ta način naučeno ostane v psu za vedno, uboga povsod in ne le na vadbiščih.

"Vzgoja psov je vsekakor pomembna in vzgoja psa se mora pričeti prvi dan, ko ga pripeljemo domov. Vzgoja je temelj dobrega sobivanja človeka in psa ter dobra podlaga za morebitno kasnejše resnejše šolanje." (Dani in Martin Simončič, Pasja šola in posvetovalnica Gali).
Vzgajati je potrebno tudi mačke, a seveda na drugačen način kot pse, kljub temu pa nekateri svoje mačje ljubljenčke vzgajajo s klikerji. Mačke je potrebno navaditi na opravljanje potrebe v mačjem stranišču, odvaditi jih je potrebno praskanja po pohištvu in podobno, da lahko z nami živijo v stanovanju.

2.2.3. LEPOTNE IN VETERINARSKE STORITVE

V zadnjih letih so se na tržišču pojavile raznorazne lepotne storitve za živali. Frizerji za pse (in tudi mačke) tako danes niso več nič nenavadnega. Predvsem dolgodlaki psi in mačke so večkrat potrebni striženja in marsikateri lastnik živali se odloči, da ga bo na poseg odpeljal k strokovnjaku, ki mu uredi "pričesko". V pasjih in mačjih salonih ljubljenčke skopajo, ostrižejo, razčešejo, postrižejo kremplje in očistijo ušesa in zobe. V zadnjem času pa na trg prihajajo tudi knjige o masaži psov in mačk, obstajajo pa celo tečaji, da se te veščine lahko naučimo. Pes je navajen na masažo in na telesne stike vse od rojstva, saj mu psica do tretjega tedna starosti masira trebušček in tako skrbi za redno uriniranje. In zato naš štirinožni prijatelj, če je le pravilno socializiran, pogosto nedvoumno pokaže, da so mu naši dotiki všeč. Seveda le, če smo si zaupanje svojega psa zaslužili oziroma pridobili. Naš pes se z glavo in z drugimi deli telesa rad podrgne ob naše noge, nam položi glavo na kolena in čaka, da mu dotik vrnemo, se pravi, da ga pobožamo, potrepljamo, stisnemo k sebi ..." (Breda Kralj, Masaža psov). Lastniki živali, ki jim je pomembno zdravje in udobje svoje živali, se tako poslužujejo tudi te metode, da poskrbijo za njihovo zadovoljstvo in dobro počutje.

Veterinarske storitve, kakršne poznamo danes, so nam na voljo šele nekaj let. Pred leti so usmrtili mnogo več živali kot danes (več v poglavju Evtanazija). Včasih živali niso zdravili, pač pa so jih poslali v smrt. V sodobni družbi pa je opaziti, da je zdravljenja živali vse več. Veliko je živali, ki so jim zaradi neozdravljive poškodbe odstranili oko, tačko, uho, rep ali drug del telesa. Take živali lahko živijo popolnoma normalno življenje, prav tako tudi živali, ki imajo kakšno neozdravljivo bolezen, kot je levkoza. če mačke, ki živijo z levkotično mačko, niso cepljene, obstaja nevarnost, da bi prav tako dobile to bolezen, v nasprotnem primeru pa ni nobenega strahu in tako tudi levkotični mački lahko živijo v mačji družbi. Dejstvo je, da je vse več bolezni ozdravljivih in da svojim živalim lahko omogočimo vse daljše življenje. Je pa res, da so veterinarske storitve precej drage.

2.2.3.1. STERILIZACIJA IN KASTRACIJA

Sterilizira se samice, kastrira pa samce. Sterilizacija je operacija, pri kateri se odstrani jajčnike in maternico do materničnega vratu. Pri kastraciji se prereže mošnjo in odstrani moda, ter zašije podkožje in kožo. Glavna prednost operacije (tako kastracije kot sterilizacije) je, da se žival ne goni več in ne more več imeti mladičev, hkrati pa se tudi bolj držijo doma. Zaradi umiritve hormonov pri samicah ne prihaja več do navidezne brejosti z zatekanjem mlečnih žlez, prav tako pa je močno zmanjšana verjetnost, da se pojavi tumor mlečnih žlez. V določenih primerih je sterilizacija nujna, in sicer pri tumorjih na maternici, mlečnih žlezah in rodilih, kroničnem vnetju ali gnojenju maternice, nasilni paritvi z večjim samcem.

Nekoč so ljudje mislili, da se psico ali mačko lahko sterilizira šele po prvi gonitvi, kar pa danes ne velja več. Predvsem ljudje z vasi oziroma tisti, ki živijo na kmetiji, se tega še vedno držijo, sicer pa se mačko in psico lahko sterilizira že pri približno šestih mesecih. Tudi samce se lahko kastrira pri isti starosti.

Sterilizacija in kastracija sta na klinikah za male živali rutinski operaciji, potekata pa pod narkozo. Kožni rez navadno ni večji od desetih centimetrov. Šive odstranijo približno deset dni po operaciji, žival pa je po prebuditvi iz narkoze kmalu na tačkah in se počuti popolnoma zdravo. V zelo redkih primerih ima sterilizacija lahko negativne posledice. Pri približno petih odstotkih steriliziranih psic v prvih dveh letih po operaciji pride do nehotenega izpuščanja urina, k temu pa so nagnjene predvsem psice večje rasti. Pri dolgodlakih psicah pa lahko pride do simetričnega izpadanja dlake. Oba omenjena problema se lahko reši z estrogenskimi preparati. Po sterilizaciji se lahko poveča telesna teža, kar pa se preprosto reši z večjo količino gibanja in nizkokalorično hrano.

Sterilizacijo in kastracijo se spodbuja predvsem pri prostoživečih živalih. Društva za zaščito živali si prizadevajo, da bi poseg opravili na čimveč prostoživečih živalih in tako preprečili nezaželena legla. Zavetišča za živali pa morajo poseg opraviti na vseh živalih, ki jih oddajo (več o tem v poglavju Delovanje društev in zavetišč za živali). Rodovniških živali se navadno ne sterilizira in kastrira, predvsem kadar jih parimo in razstavljamo. Psice z rodovnikom se sterilizira, ko zaradi starosti ni več primerna za vzrejo, saj se s starostjo veča nevarnost nastanka tumorja na mlečnih žlezah in vnetja rodil. Sterilizacija in kastracija nerodovniških živali se spodbuja, saj s tem preprečimo nerodovniška legla in hkrati poskrbimo tudi za boljše zdravje živali.

2.2.3.2. EVTANAZIJA

Evtanazija je humana neboleča usmrtitev živali, ki jo izvede veterinar. Živali, ki so neozdravljivo bolne ali trpijo zaradi starosti, jih je povozil avto in poškodbe ni mogoče pozdraviti, se lahko evtanazira. Prav tako je dovoljena evtanazija živali, ki so nevarne za okolico. Zakon pa ne dovoljuje evtanazije zdrave živali, a se to, po besedah prostovoljcev društev za zaščito živali, vseeno dogaja. Veterinar mora zavrniti vsakogar, ki na evtanazijo pripelje zdravo žival, in najti drugo rešitev. Tisti, ki spoštujejo zakon, zdravo žival torej dajo v posvojitev. Ker ustrelitev živali ali podoben način znebitve ni dovoljen, je na voljo evtanazija, ki ni kazniva, če se seveda evtanazira bolno žival. človek, ki bi se rad znebil svoje živali, naj bi jo oddal v nov dom in ji ne škodoval oziroma po nepotrebnem vzel življenja.

2.3. ŽIVALI KOT KORIST LJUDEM

Živali so za ljudi lahko koristne. Predvsem v preteklosti so ljudje pse uporabljali za lov, bili pa so tudi spremljevalci ovc na paši. Tega je v sodobnem življenju manj, še vedno pa se pogosto dogaja, da pes ljudem predstavlja čuvaja. Mačke so že od nekdaj znane kot lovilke miši in prav iz tega razloga na nekaterih kmetijah še danes najdemo večje število mačk.

Živali lahko ljudem koristijo tudi na zdravstvenem področju. Predvsem psi naj bi pripomogli k zdravljenju otrok, osamljenih ljudi ter ljudi, ki trpijo zaradi stresa. Dr. Alan Beck iz univerze v Pennsylvanii trdi, da je igra s psom najnaravnejše zdravilo proti stresu. Daljše študije, ki so jih opravili na Nacionalnem inštitutu za zdravje v ZDA, so pokazale, da s psi govorimo nežneje kot z ljudmi, tudi izraz na obrazu je bolj sproščen in tudi dotikamo se ga nežneje. Raziskave, ki so jih opravili v Avstraliji, so pokazale, da so pri lastnikih psov dejavniki tveganja za srčne in krvožilne bolezni mnogo manjši kot pri tistih, ki niso lastniki psov. človek, ki ima psa, naj bi bil manj izpostavljen srčnemu infarktu, predvsem zato, ker se je s psom večkrat na dan potrebno sprehoditi. Newyorška profesorica biologije Erika Friedmann je celo ugotovila, da je pes dober terapevt tudi po srčnem infarktu. Leto dni po preživelem infarktu je obiskala več pacientov in ugotovila, da je pri lastnikih psov možnost preživetja kar štirikrat večja. Veliko zdravnikov pse in mačke priporoča kot "medicinske sestre". Dr. Sandbach pravi, da je živalska družba za bolnike zelo zdravilna in da se tako zelo hitro krepita samozavest in življenjska volja, prisotnosti depresije pa ni. Tudi raziskave v domu za ostarele, ki sta jih izvedla ameriški psihiater Michael McCulloch in avstralski znanstvenik Jim Eve, so pokazale, da se oskrbovanci v domovih, kjer je dovoljeno imeti domače živali, ne počutijo več zapostavljene. Zanimivo je tudi odkritje ameriškega raziskovalca, ki trdi, da lastniki živali zdravnika obiščejo za 21 odstotkov manj in da ameriške družine poročajo o zabavi in sreči, po tem ko so kupili domače živali.

2.3.1. PSI REŠEVALCI

Reševalne pse šolajo na ruševinah, novogradnjah in drugih težkih terenih in brezpotjih. Reševalni psi so lahko vsi srednje veliki psi, ne glede na pasmo, tudi mešanci. Pomembno je, da pes ni agresiven do psov in ljudi, da ne preganja divjadi, da ga ne motijo druge živali in da je psihično stabilen. Zaradi težjega gibanja po ruševini in ovirah so manj primerni zelo veliki in težki psi. Vodniki reševalnih psov se od leta 1992 udeležujejo tekmovanj reševalnih psov. Leta 2005 je bilo v Sloveniji na seznamu 164 aktivnih vodnikov reševalnih psov. V letih od 1991 do 2005 je bilo v Sloveniji opravljenih 351 izpitov vseh stopenj iskanja v snežni plazovini. Uspešno je bilo opravljeno 465 izpitov iskanja v ruševini in 222 izpitov iskanja pogrešanih oseb. Vodniki so skupaj opravili 2149 izpitov vodnikov.

2.3.2. PSI KOT POMOč SLEPIM IN DRUGIM BOLNIKOM

Psi so lahko dobri vodniki slepih in odlični prijatelji bolnikov z epilepsijo, obolelih za rakom, Parkinsonovo boleznijo itd. Do psa vodnika slepih je upravičen človek, ki mu je ostalo manj kot en procent vida. Oseba, ki zaprosi za psa vodnika slepih, mora najprej opraviti psiho-fizične teste, veterinarska inšpekcija pa si ogleda okolje, kjer bo pes živel, kako bo zanj poskrbljeno in podobno. Psa se načeloma izbere že v leglu in se ga namensko vzgaja že kot mladička. Ko je star leto dni, spozna svojega bodočega lastnika in takrat se začne resno šolanje, ki je precej drago. Psa je potrebno naučiti, da se mora vsemu, kar moti hojo - luknjam, stopnicam, oviram na tleh ali v zraku, vsemu, kar je povezano s prometom, - izogniti tako, da ne ogroža sebe in svojega vodnika.

Psi lahko zaznajo bolezni in so odlični terapevti. Psi lahko zaznajo rakava obolenja, prenizek nivo sladkorja v krvi in še marsikaj. Veliko psov je izšolanih tako, da zaznajo nekatere kemične procese, ki se v človeškem telesu dogajajo pred epileptičnim napadom in zato lahko opozorijo nanj. S pravilnim šolanjem, nam pasji ljubljenčki lahko močno olajšajo življenje.