Šolski center Ljubljana, Splošna in strokovna Gimnazija
Maturitetna seminarska naloga
Avtorica: Nina Merela
Mentorica: Petra Kolar, prof.

1. TEORETIČNI UVOD
Prav neverjetno je, če pomislim, da so ob nogah naših prednikov, ki so se v kameni dobi stiskali okrog tabornega ognja, ležali prav taki psi, kot jih je mogoče videti danes na mestnih ulicah. Ljudje in psi so si dolgih stoštirideset stoletij delili vse – hrano, bolhe in življenje. Vsa ta leta so psi zagnano pomagali človeku pri lovu in varovanju živine. V dolgi skupni zgodovini so psi opravljali tudi vlogo vodnika, čuvajev hiš in stanovanj, smetarjev , vojnih tovarišev, včasih pa so bili celo vir hrane. Bili so požrtvovalni prijatelji. Da so nas zabavali, so jih vzgajali celo kot igralce in atlete. Odigrali so tudi pomembno vlogo pomočnikov v psihoterapiji.

Vsi poznamo pse kot so Lassie, Betthowen, Rin Tin Tin in Rexa iz nanizanke Komisar Rex. Vendar se ko gledamo filme, nihče ne vpraša, kako so psa naučili da je skočil čez goreči obroč, kako, da je cukal za rokav kmeta in mu želel povedati, da njegov gospodar potrebuje pomoč. Ljudje se ob takih prizorih, v to koliko truda je bilo vloženega, za samo eno minuto filma, ne poglabljamo, zdi se nam kar nekako samoumevno, da pes kot človekov najboljši prijatelj svojemu lastniku pomaga in ga reši iz nevarnosti.
Že dolgo časa nazaj, smo začeli vzgajati različne pse, za različne vrste dela. Poznamo pse reševalce, lovce, ptičarje, prinašalce ...

Coren (1996) Ker jih uporabljamo za različne namene, smo vzgojili več različnih pasem, ki imajo lastnosti in sposobnosti za učinkovito opravljanje točno določenih nalog in opravil. Za varovanje potrebujemo ostre in napadalne pse, od hišnih psov pa pričakujemo, da bodo prijazni, igrivi in da nam ne bodo povzročali težav. Nikoli ne bomo izvedeli kako so prvi ljudje ugotovili, da lahko z načrtnim parjenjem vplivajo na to, kakšne lastnosti bodo imeli njihovi psi. Verjetno je do prvih sprememb prihajalo povsem naključno. Šele kasneje, ko so ljudje ugotovili kaj se je zgodilo (kakšne lastnosti so imeli potomci dveh živali), so začeli živali medsebojno križati po sistemu poskusov in napak.

1.1. POGLEDI NA PASJE MIŠLJENJE
Coren (1996) Primerjava miselnih procesov, ki poteka v živalskih in človeških možganih, je eno od glavnih jeder spora med znanstveniki že od takrat, ko se je primerjava prvič znašla v javnosti. Že Charles Darwin je v svoji študiji Izvor človeka napisal, da je glavna razlika v inteligenci med človekom in večino njegovih manj razvitih sorodnikov iz rodu sesalcev v stopnji in ne v vrsti.
Svojo hipotezo je utemeljeval z dejstvom, da je mogoče dokazati procese zaznavanja in dojemanja, čustvovanja in situaciji primernega odzivanja, ki si jih sicer absolutno lasti človek, tudi pri nižje razvitih živalih, pri nekaterih so omenjeni umski procesi le zaznavni, pri nekaterih pa celo izredno dobro razviti.

Včasih so mislili, da pasja vzgoja ni enakovredna človeškemu učenju, ampak so jo razglašali kot golo reprogramiranje refleksnih ravnanj, pri katerem zavest živali ni igrala prav nič večje vloge kot na primer pri računalniku. Tak način sprejemanja psov je z vrsto analiz v 17. stoletju uvedel Rene Descartes. Descartes je poudarjal, da živali nimajo lastne zavesti in inteligence ali katerekoli umske sposobnosti, ki bi jo lahko primerjali s sposobnostmi človeškega uma.

Pred Descartesom je bilo splošno uveljavljeno mnenje grškega filozofa Aristotela, ki ga ni zanimala samo inteligenca, ampak življenje kot samostojni pojav. Menil je, da na svetu obstaja več različnih kvalitet življenja in da posamezna živa bitja obvladajo samo različno količino teh kvalitet. Najpreprostejše oblike kot so sposobnost sprejemati hrano, se razmnoževati in potovati po svojem življenjskem prostoru, druge bolj zahtevne oblike pa so zaznavanje okolice z čutili, sposobnost čustvovanja, motivacija, učenje, predvidenje, analiziranje.

1.2. DANAŠNJI POGLEDI NA PASJE MIŠLJENJE
Descartes je menil, da gibi in dejanja pri živalih nimajo nobene veze z mišljenjem, ampak da so to vse refleksni gibi, tako kot npr. ko umaknemo roko z vroče plošče, za to ne pošljemo zavestnega ukaza mišici naj se skrči in roko premakne.

Descartes je pogosto uporabljal še dva argumenta, ki sta po njegovem mnenju ločila misleča bitja od bioloških avtomatov. Prvi argument je, da se lahko s svojim načinom oglašanja učinkovito sporazumevajo samo ljudje. Drugi Descartesov argument je kreativno ravnanje. Živali in stroji lahko po njegovem mnenju opravljajo samo tiste naloge in opravila, za katere so ustvarjeni.

Etične posledice
Coren (1996) Descartes je zagovarjal tudi tezo, da živali nimajo čustev. Pri tem je šel celo tako daleč, da je trdil, da glas, ki ga žival izpusti, če jo udarimo s palico, ni posledica bolečine, ampak samo ropot živalske vsebine. Descartesove hipoteze pa so na žalost pripeljale tudi do krutega ravnanj z živalmi. Znanstveniki, ki so si hoteli v živo ogledati, kako deluje krvožilni sistem, so pribijali živali za tace na mizo in jih nato žive rezali.

1.3. BEHAVIORISTI
Coren (1996) Behavioristi razlagajo živalsko vedenje kot predvidljive vedenjske vzorce in ne kot posledico notranjih stanj. Iz njihovega profesionalnega besednjaka so besede, ki namigujejo na zavestno mišljenje, na primer želja, namen in predvidenje, povem izključene.

Behavioristično usmerjenih psihologov ni motilo niti dejstvo, da so pogosto odkrili reakcijo katere od poskusnih živali, po kateri bi lahko sklepali, da tudi živali lahko mislijo. Pa so vse skupaj raje spregledali in pripisali naključju ali pa napaki pri opravljanju poskusa. Behavioristi namreč še vedno trdijo, da so živali samo avtomati.

1.3.1. NARAVA PASJE INTELIGENCE
Coren (1996) Ko se ukvarjamo s pasjim razumom in inteligenco, se nam splača najprej pogledati, kaj smo ljudje ugotovili glede človeške inteligence. Pomembna je na primer ugotovitev, da ima inteligenca različno širino oziroma doseg. Večina meni, da inteligentni ljudje kažejo svojo bistrost v vsem kar počno.
Tako kot ljudje so tudi nekateri psi izjemno bistri in so se sposobni naučiti skoraj vsega, kar si izmisli njihov lastnik, drugi pa imajo izredno ozko usmerjene sposobnosti in veliko bolj široke pomanjkljivosti. Angleškega setra ali poentra ni treba veliko učiti, da lovcu nakažeta, kje se skriva divjad, prav nemogoče pa ju je naučiti, da bi prignala razkropljene ovce nazaj k čredi.

Raznovrstna inteligenca
Coren (1996) Dejstvo, da se ljudje po svojih sposobnostih tako zelo razlikujemo drug od drugega, je navedlo nekatere strokovnjake na idejo, da je treba inteligenco razumeti kot nabor primarnih umskih sposobnosti, od katerih lahko vsako obravnavamo kot samostojno sposobnost ali pa celo posebno dimenzijo inteligence. Harvardski psiholog Howard Gardner imenuje te sposobnosti raznovrstna inteligenca.

PROSTORSKA INTELIGENCA: omogoča psom, da si zapomnijo, kako je organiziran zunanji svet, kje so določeni predmeti, koliko so oddaljeni drug od drugega in podobno. Pes kaže to inteligenco takrat, ko se spomni, kje je pustil svojo najljubšo igračo ali pa v katerem delu stanovanja je njegovo ležišče.

TELESNO-KINESTETIČNA INTELIGENCA: psom omogoča koordinacijo telesnih gibov – prav tako, kot jo uporabljamo ljudje na primer pri tipkanju, plesu ali športu. Tudi psi se namreč naučijo preskakovanja ovir, skakanja v daljino, loviti ravnotežje in plezati po lestvi.

INTRAPERSONALNA INTELIGENCA: psu omogoča, da zna presoditi, kaj zmore in česa ne. Pes, ki se obotavlja in noče skočiti čez oviro, se zaveda, da ne more skočiti tako visoko ali tako daleč, kot to zahteva ovira.

1.4. PASJA JEZIKOVNA INTELIGENCA
Coren (2001) Govor je bil vedno privilegij, ki smo si ga lastili izključno ljudje. Upoštevali smo sicer, da bi utegnila ob primerni vzgoji spregovoriti tudi katera od živali, in jih celo učili, pa napori niso obrodili želenih sadov, zato znanstveniki niso ugotovili samo, da neljudje niso sposobni govoriti, ampak so trdili celo, da nesposobnost govornega komuniciranja dokazuje neobstoj živalskega razuma in inteligence.

Nekateri strokovnjaki trdijo, da znaki in simboli, ki jih uporabljajo opice in druge živali, še vedno niso enakovredne pravemu jeziku, ker s simboli in znaki ni mogoče doseči kompleksnosti človeškega jezika.

a. Pasje razumevanje jezika
Coren (2001) Psi med zvoki nedvomno razlikujejo dovolj dobro, da si lahko pridobijo receptivno jezikovno izobrazbo. Tako lahko razlikujejo tudi med niansami človekovih izrekov. Pasjih receptivnih jezikovnih spretnosti ne bi smeli podcenjevati. To, da psi ne morejo izgovarjati človeških glasov in se tako pomenkovati z nami, še ne pomeni, da ne razumejo človeške govorice. Pes dokaže, da je razumel, s tem, da se ustrezno odzove na izrečeno. Uboga lahko izrečen ukaz ali pa se na naše govorno sporočilo odzove z inteligentnim in ustreznim vedenjem.

Kako pomemben položaj zavzemajo psi v našem življenju, ponazarja dejstvo, da jim dajmo imena. Ime je tisto, kar posameznemu psu podeljuje individualno identiteto. Seveda je ime vsakemu psu samosvoj slušni signal. Najbolj zanimivo pri tem pa je, da se psi tudi res odzivajo na glasove, ki pomenijo njihovo ime.
Psi so sposobni komunicirati tudi v obratni smeri, oni oddajajo signale, mi pa jih sprejemamo. Pri tem uporabljajo tako kot ljudje glasove in telesne signale ter geste.

1.5. RAZLIČNE VRSTE PASJE INTELIGENCE
Prijateljstvo med ljudmi in psi izhaja iz dejstva, da so nam lahko psi v veliko korist. Lahko nam pomagajo pri opravljanju nekaterih del, za svojega gospodarja pa lahko opravljajo tudi naloge osebne in psihološke narave. Najbolj vsakdanje delovne naloge zajemajo varovanje lastnine in ljudi, pomoč pri lovu in paši, vleko sani, vozičkov ali prenašanje tovora na hrbtu, iskanje predmetov, ljudi ali snovi, reševanje in pomoč invalidnim osebam.

Med psihološkimi nalogami je sigurno najpomembnejša delanje družbe osamljenemu gospodarju. Zaradi te sposobnosti so začeli v zadnjem času strokovnjaki razvijati posebne terapije za preganjanje osamljenosti ostarelih, za rehabilitacijo družbeno izobčenih oseb, pse pa uspešno uporabljajo tudi pri terapiji za duševno motene osebe. Seznam nalog, ki jih opravljajo psi, je vse prej kot popoln, kljub temu pa lahko že na prvi pogled ugotovimo, koliko različnih stvari in sposobnosti ljudje zahtevamo danes od kosmatincev. Samo nekatere naloge, ki jih psi opravljajo danes, so lastne tudi divjim kanidom v naravi in so torej podedovane od prednikov, veliko pa je takih, ki se jih psi naučijo v času dolgotrajnega šolanja.

a. Adaptivna inteligenca
Coren (1996) Kadar se v vsakdanjem življenju pogovarjamo o učnih sposobnostih in sposobnosti za reševanje problemov, se v resnici pogovarjamo o adaptivni inteligenci. Pri ljudeh in živalih sestavljata adaptivno inteligenco učljivost in sposobnost reševanja problemov. Adaptivna inteligenca omogoča posamezniku, da se prilagodi okolju in da si pridobi ustrezne izkušnje, s katerimi lahko okolje prilagaja svojim potrebam. Primer vsakodnevne adaptivne inteligence pri živalih je kako izslediti plen in kako poskrbeti z mladičke.

b. Delovna in poslušnostna inteligenca
Coren (1996) Kadar govorimo o pasji inteligenci, si večina ljudi verjetno predstavlja psa, ki izpolnjuje bolj ali manj zapletene ukaze svojega vodnika. Večina ljudi meni, da so policijski psi, psi-vodniki, ovčarski in reševalni psi, ki s presenetljivo natančnostjo izpolnjujejo ukaze svojih vodnikov skorajda nezmotno opravljajo naloge, za katere so šolani, živi dokaz pasje inteligence. Za uspešno izpolnjevanje človeških ukazov mora pes, imeti samo toliko razvito adaptivno inteligenco, da zmore presoditi, kaj pričakuje vodnik, ko izreče določen ukaz. S pasjega gledišča je namreč vsaka beseda ali signal samo eden od problemov, ki jih je treba rešiti. Izkušeni vaditelji in vodniki psov večkrat pripovedujejo, da je pri pripravah na tekmovanje iz poslušnosti najtežje doseči stopnjo, na kateri pes razume, kaj gospodar od njega pričakuje, in ne izvaja ukazov po nekakšnih spominskih vzorcih.

Dobro razvita inteligenca še ne pomeni, da bo pes dober tudi pri šolanju oziroma izpolnjevanju ukazov. Pes mora namreč imeti tudi željo in voljo za izpolnjevanje priučenih ravnanj. Kazati mora vsaj pripravljenost za to, da bo z izpolnjevanjem ukazov ugodil svojemu gospodarju. To pa je že osebnostni in ne več inteligenčni dejavnik. Poleg tega se mora biti pes sposoben koncentrirati za daljši čas usmeriti svojo pozornost na določen problem, kar je za šolanje izredno pomembno. Marsikatero vajo je treba ponavljati toliko časa, da se psu popolnoma vtisne v spomin. Ni dovolj, da se pes osredotoči na problem, ampak mora biti tudi dovolj vztrajen, pri učenju se ne sme dolgočasiti, prav tako pa mu napake ne smejo vzeti volje za učenje. Pes mora biti umsko prilagodljiv. Pomembno je tudi, da zna pes pozabiti na moteče vplive (privlačne vonje, nenavadne zvoke, zanimive predmete). Vsako izpolnjevanje ukazov pa zajema tudi komunikacijo med človekom in psom, zato mora imeti pes primerne komunikacijske sposobnost.
Ugotoviti mora, da skuša vodnik komunicirati z njim, prepoznati pa mora tudi ukaze in znake, s katerimi človek usmerja njegove reakcije, prav tako pa mora biti sposoben ugotoviti, ali ravna pravilno ali ne.

c. Instinktivna inteligenca
Coren (1996) Obstaja tudi inteligenca, o kateri le redko razmišljamo, saj gre za take sposobnosti in ravnanja, ki so sicer del genetskega programiranja. Pri psih uravnava precejšne število njihovih sposobnosti.

Veliko pasjih sposobnosti je na prvi pogled genetsko pogojenih, kljub temu, pa jih je mogoče spreminjati s selektivnim parjenjem. Tak primer je lajanje. Ali bo pes lajal ali ne, koliko bo lajal in okoliščine zaradi katerih bo lajal, so namreč genetsko pogojene.

Sposobnosti, ki jih pes podeduje, včasih pa nanje vpliva tudi človek, utegnejo torej postati celo ena od glavnih lastnosti pasme. Pod pasjo instinktivno inteligenco uvrščamo vrsto navad in sposobnosti, ki se z genetskim materialom prenašajo iz roda v rod. Od instinktivne inteligence psa je odvisno, ali bo lajal ali ne, ali bo prinašal ali ne. Nekatere sposobnosti so tako velikega pomena, da včasih vplivajo celo na sposobnost reševanja problemov, poslušnost in druge pomembne značilnosti pasme.

d. Prelivanje inteligenc
Coren (1996) Če pes že kaže tri različne vrste inteligence, katera je torej najpomembnejša in katera prevladuje? Se te inteligence med seboj prepletajo, omejujejo ali mogoče opredeljujejo? Vsak pes mora imeti minimalno stopnjo adaptivne inteligence, da lahko izkoristi svojo delovno inteligenco, kar pa še ne pomeni, da ima pes s slabše razvito delovno inteligenco tudi slabše razvito adaptivno inteligenco. Vpliv instinktivne inteligence pa je pri nekaterih pasmah večji pri drugih pa manjši. Pasme, ki imajo slabše razvito instinktivno inteligenco, namreč skoraj redko kažejo izredno visoko razvitost adaptivne inteligence in obratno; psi ki imajo veliko prirojenih lastnosti, bodo kazali slabšo prilagodljivost v neznanih življenjskih situacijah, kar je tipično za živali, ki imajo slabo razvito adaptivno inteligenco.

1.6. VRSTE PSOV

1.6.1. PSI ČUVAJI IN BRANILCI
Coren (1996) Glavna naloga psa čuvaja je zagnati preplah, za kar je pasji lajež izredno primeren, saj ga je skoraj nemogoče preslišati. Lajanje, s katerim psi opozarjajo na vsiljivce, pa je kosmatincem, ne glede na njihovo velikost, prirojeno. Če potrebujemo čuvaja, moramo poiskati psa, ki ne bo miren in zaspan, ampak bo lajal. Ljudje smo verjetno prvič za določeno delo ali nalogo zavestno uporabili neko pasmo izključno zaradi njenih karakternih lastnosti takrat, ko smo potrebovali dobre pse čuvaje. Verjetno je bila nagnjenost k lajanju ena od prvih pasjih lastnosti, ki smo jo ljudje s selektivno vzrejo načrtno krepili. Čeprav začne večina psov lajati vsakokrat, ko se dogaja kaj nenavadnega, obstajajo glede čuječnosti med posameznimi pasmami še vedno razlike. Dobri lajajoči čuvajo so na primer: rotweilec, nemški ovčar, škotski ovčar, višavski terier, pritlikavi šanvcer ...

Pomembna pa je tudi naslednja, višja stopnja varovanja, na kateri pes tudi fizično obračuna z vsiljivcem, ki brez dovoljenja vstopi na varovano območje ali napade osebo. Taki psi se ponavadi vedejo napadalno do vseh tujcev in jih je smrtno nevarno dražiti in izzivati. Psi čuvaji pa na žalost niso nezmotljivi in najtežje jih je naučiti, kako ločiti med naključnimi prišleki in nasilnimi vsiljivci. Velikokrat je že prišlo do neprijetnih dogodkov, ko je pes čuvaj napadel otroka, ker je ocenil, da je malo bitje, ki je verjetno hotelo psa samo pobožati, vsiljivec.

Psi so se recimo udeležili tudi 2. svetovne vojne. Menda jih je bilo vpoklicanih več kot 200 tisoč. Takrat jih niso uporabljali samo za opazovanje in varovanje, ampak tudi kot bolničarske pomočnike, pa tudi namesto radarjev na ladjah, saj so zelo učinkovito napovedovali prihod sovražnega letalstva.

1.6.2. LOVSKI PSI
Coren (1996) Ko smo se začeli družiti s psi, se še nismo ukvarjali s poljedelstvom, ampak smo se preživljali izključno z lovom. Prav pri lovu pa so psi pokazali nekaj izredno uporabnih sposobnosti in prav zaradi tega smo se ljudje začeli ukvarjati s selektivno vzgojo.

Strelski psi
Danes so verjetno najbolj znana in uporabljana skupina lovskih psov tako imenovani strelski psi, ki jo sestavljajo ptičarji, španjeli in prinašalci. Vse naštete pasme so rezultat dolgotrajne in načrtne vzreje, s katero smo ljudje izpostavljali in krepili točno določene lastnosti pasme.

Psi za lov v krdelu
Lov s psi v krdelu se zelo razlikuje od lova s strelskimi psi. Psov goničeve ponavadi ne uporabljajo posamič, prav tako pa posamezni psi niso deležni tolikšne pozornosti, vsaj ne glede šolanja. Goniči ne potrebujejo lovca, lovijo in ubijajo lahko sami.

Terierji

1.6.3. PASTIRSKI PSI
Coren (1996) Ena od najpomembnejših uporab psov za delo je bilo zganjanje in čuvanje živine. Psi so pomagali pastirjem celo v tistih družbah, kjer veljajo kosmatinci zaradi verskih razlogov za nečiste živali. Psi so podedovali občutek za krdelo od svojih prednikov, le da so to sposobnost v naravi uporabljali pri lovu.

1.6.4. VLEČNI PSI
Coren (1996) Ko omenjamo vlečne pse, večina ljudi takoj pomisli na polarne pse huskye. Večino psov, namenjenih za vleko, je mogoče prepoznati že na prvi pogled. Podobni so špicem, imajo pokončna uhlja, gost kožuh, ki se ne prilega telesu, vse pasme pa imajo tudi značilen, čez hrbet zavihan rep. Najznačilnejše vlečne pasme so samojedi, malamuti, sibirski vlečni psi – huskyi in grenlandski psi.

Malo ljudi pa ve, da so pse za vleko na veliko uporabljali tudi po svetu. Pasme, kot so novofunlandec, pirenejski pes, bernardinec, so bile zelo priljubljene med mesarji, zelenjavarji, mlekarji, peki, tkalci in kramarji, saj so dovolj močne za vleko težkih vozičkov, poleg tega pa so tudi izredno vzdržljive. Pse ponekod uporabljajo za vleko še danes.

1.6.5. DRUGI PSI
Coren (1996) Danes pse uporabljamo še za vrsto drugih opravil in nalog, za katere jih sicer nismo vzrejali, kljub vsemu pa so jih zaradi instinktivne inteligence sposobne opravljati.

Vodenje slepih: pes pomaga svojemu gospodarju pri nakazovanju in izogibanju različnim oviram, ga opozarja na bližajoča se vozila in mu omogoča svobodno gibanje tudi v zapletenem urbanem okolju.

Pomoč slušno prizadetim: pes opozarja svojega oglušelega gospodarja na zvonjenje zvonca, na žvižg piščalke ali na piskanje lončka za čaj.

Iskanje zasutih in pogrešanih: pes išče ljudi, zasute v ruševinah ali v snežnih plazovih.

Reševanje iz vode: psi izvlečejo ljudi in predmete iz vode, plavajo do nasedlih čolnov ali ladij in celo vlečejo manjša plovila.

Iskanje razstreliv in mamil: psi uporabljajo svoj izostren voh za iskanje tihotapskega blaga. Ena od različic te naloge je tudi iskanje tartufov, pri čemer so začeli ljudje uporabljati pse namesto prašičev zavoljo dveh praktičnih razlogov:; psi imajo bolje izostren vonj, predvsem pa jim niti na misel ne pride, da bi dragocene tartufe poskusili sami.

Zabavanje ljudi: pasje dirke, nastopanje v cirkusu in gledališču ali za film.

1.6.6. DRUŽNI PSI
Coren (1996) Psi opravljajo za človeka še eno izredno pomembno nalogo: so človekovi prijatelji. Psi, ki so bili nekakšne žive igrače in niso imeli druge vloge, kot da so bili človekovi prijatelji, so poznali že v starem Egiptu. Psi so danes vsak dan pomembnejši pri vzgoji otrok, ki obravnavajo kosmatince kot svoje igrače, vedno bolj pogosto pa postajajo sestavni del psihološke terapije pri rehabilitaciji otrok s komunikacijskimi težavami, zdravljenje depresivnih oseb in pomoči osamljenim ostarelim osebam.

1.7. NAJNOVEJŠA TEHNIKA UČENJA

1.7.1. UČENJE S KLIKERJEM
Tillman (2000) Ali ste kdaj opazili, kako hitro pes ugotovi, da zvok hišnega zvonca pomeni, da nekdo prihaja v hišo? Ali kaj pomeni odpirač konzerv? Ali, kaj se bo zgodilo, ko si oblečete plašč ali vzamete kovček? Zdi se skoraj magično, ko se psi te stvari naučijo tako hitro. Psi so inteligentne živali.
Da bi ustvarili to magično učenje, uporabljamo majhen plasični kliker, ki oddaja poseben zvok, ko pritisnemo nanj. Kliker je poseben signal. Psu sporoči "Da, to sem želel, da storiš." in mu obljubi nagrado za željeno dejanje. Kliker je kot sprožilec fotoaparata, ki ujame točno določeno željeno sliko.

Učenje s klikerjem je dokazan način sporazumevanja s psom, pri katerem uporabljamo pozitivne okrepitve (nagrade). Učenje s klikerjem je osnovano na znanstvenih raziskavah zakonov učenja in operantnega pogojevanja.

Leta 1985 je dreserka delfinov Karen Pryor napisala knjigo z naslovom "Don't Shoot the Dog!" ("Ne ustreli psa!"), ki govori o uporabnem operativnem pogojevanju. V tej knjigi avtorica razlaga, kako lahko vsakdo z uporabo te teorije učenja uči celo vrsto živali, vključno z ljudmi, brez uporabe sile. Ta knjiga je spremenila poglede ljudi na učenje psov. Od leta 1992 se trenerji psov poslužujejo učenja s klikerjem.

Čeprav je kliker nov pri učenju psov, uporabljajo prav kliker (ali kako drugo oznako) pri učenju morskih sesalcev in ptic že veliko let. Večina živalskih igralcev na TV in v filmih je zdaj učenih s klikerjem. S klikerjem učijo tudi mnogo psov, ki pomagajo invalidom in mnogo delovnih ter službenih (policijskih) psov.

1.8. VRSTE POGOJEVANJA
Tillman (2000) Psi se učijo predvsem s pogojevanjem. Vsi poznamo Pavlova in njegove pse, pa obstajajo še druge vrste pogojevanja, s pomočjo katerih se pes uči.

a. Operativno in klasično pogojevanje
To sta znanstvena termina, ki se ju uporablja za razlago, kako se živali (vključno z ljudmi) učijo. Učenje s klikerjem je osnovano na principih operativnega pogojevanja.

b. Operativno pogojevanje:
B.F. Skinner je skoval ta termin. Pri operativnem pogojevanju živali s svojimi dejanji kontrolirajo okolico. Npr. pes pozvoni na zvonec, da se odprejo vrata. Ta se tako nauči, da je njegovo dejanje povzročilo odprtje vrat.

c. Klasično ali Pavlovo pogojevanje
Pri klasičnem pogojevanju se žival odzove na okolico brez zavednih dejanj. Njeno dejanje ne vpliva na posledice. Pes zasliši hišni zvonec. Zvonjenje mu pove, da se bodo vrata odprla. Pes je pogojen, da pričakuje odprtje vrat, ko zasliši zvonec.

2. PROBLEM IN CILJ NALOGE

2.1. CILJ NALOGE
Zanimajo me predvsem novejše metode šolanja. Koliko ljudi jih v Sloveniji uporablja.

2.2. PROBLEM NALOGE
Nekateri pravijo, da je veliko lažje šolati samice kot samce, so mnenja, da je pri šolanju treba uporabiti silo, in da psi ne potrebujejo motivacije. Mene zanima predvsem naslednje:
- Je lažje šolati samce ali samice, ali je bolj primerna ena ali druga pasma?
- Ali silo pri šolanju svojih psov pogosteje uporabljajo moški ali ženske?
- Ali novejše metode šolanja psov uporabljajo mlajši (pod 35 let) ali starejši (nad 35 let).
- Ali se mladi psi učijo s posnemanjem?
- S kakšnim namenom ljudje šolajo svoje pse, ali jih šolajo v kinoloških društvih, in kje dobijo potrebne podatke za šolanje psov?
- Se psi lažje in hitreje učijo besed, če živijo z svojim lastnikom? Koliko besed po vašem mnenju so se sploh sposobni naučiti?

3. HIPOTEZE

- Lažje je šolati samice kot samce. Ločimo pa tudi tako imenovane delovne pasme in družne pse, šolati pa je lažje delovne pasme.
- Silo pri šolanju psa uporabljajo ženske prav tako pogosto kot moški.
- Šolanje s klikerjem uporabljajo predvsem mlajše osebe (pod 36 let).
- Mladi psi se učijo s posnemanjem.
- Ljudje svoje pse šolajo večinoma zaradi splošne poslušnosti v kinoloških društvih, kjer dobijo tudi največ informacij o šolanju in vzgoji psa.
- Psi se lažje in hitreje naučijo besed, če bivajo z lastnikom v stanovanju. Naučiti pa so se sposobni več kot 120 besed.

4. METODA

4.1. Sodelujoči
V mojem vzorcu so bili lastniki psov vseh starosti. Tako moški kot ženske.

4.2. Merski instrument
Kot merski instrument sem uporabila anketo, ki je vsebovala 14 vprašanj. Od tega je bilo eno vprašanje odprtega tipa, devet vprašanj zaprtega tipa in 4 vprašanja pol odprtega tipa.

4.3. Postopek
Anketo sem objavila na internetni strani svegelj.com/smart/anketa.htm in prosila obiskovalce forumov na spletnih straneh mojpes.com in mojpes.net, da mi odgovorijo na anketo. Na mojo prošnjo se je odzvalo 60 lastnikov psov.
Njihove odgovore sem dobila po elektronski pošti in jih nato obdelala v excelu.

5. REZULTATI IN INTERPRETACIJA

1. vprašanje: Ali ste vašega psa šolali?

TABELA 1: odgovori lastnikov psov na prvo vprašanje.

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
Da	51	85
Ne	9	15

Slika 1: Odgovori na prvo vprašanje

Na prvo vprašanje je 85% lastnikov psov odgovorilo, da je svojega psa šolalo.

Takšen rezultat je mogoče pripisati temu, da se je raven osveščanja lastnikov psov in slovenske kinologije dvignila na dobro raven. Zato se večina ljudi dandanes odloči, da svojega psa šola. Pomembno je tudi šolanje psa, za normalno sobivanje. Saj se tako pes kot lastnik naučita v šoli nekaterih osnov, ki jih potem uporabljata skozi vse življenje. Pes je tudi lažje obvladljiv, lastnika pa naučijo kako v določenih situacijah najbolje reagirati.
Mogoče je tak rezultat tudi posledica tega, da sem anketo objavila na spletni strani in pozvala sodelujoče v forumih, kjer pogovor poteka o psih, da anketo tudi rešijo.
Moja hipoteza glede šolanja psov je bila pravilna, saj res večina ljudi svoje pse šola.

2. vprašanje: Ste z vašim psom obiskovali kakšno kinološko društvo?

TABELA 2: odgovori lastnikov psov na drugo vprašanje

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
Da	40	67
Ne, šolal sem ga doma	11	18
Nisem ga šolal	9	15

Slika 2: Odgovori na drugo vprašanje

Na drugo vprašanje je kar 67%vprašanih odgovorila z da. Le majhen odstotek ljudi (18%) šola svoje pse doma, in kot smo ugotovili že pri prejšnji sliki (slika 1), je malo takih, ki jih sploh ne šola.

Takšen rezultat bi lahko prepisali temu, da se ljudje vse več odločajo vsaj za osnovno socializacijo svojega psa. Le to ponavadi najlažje dobi pes v kinološkem društvu, kjer je več psov, ki se lahko med sabo igrajo in skozi igro primerno socializirajo, česar doma, sploh če imamo samo enega psa, ne moremo storiti. Kot sem omenila že pri prvem vprašanju, pa dobimo v kinološkem društvu tudi zelo dobre napotke, kako naj ravnamo s psom v kakšnih posebnih in nevsakdanjih situacijah, zato se veliko lastnikov odloča za šolanje, sploh če je to njihov prvi pes.
V kinoloških društvih se ljudje tudi srečujejo in si tako izmenjajo informacije in možne rešitve, za probleme, ki jih povzroča njihov pes.
Anketa je potrdila mojo hipotezo saj res večina ljudi svoje pse šola v kinoloških društvih.

3. vprašanje: Ali ste vašega psa šolali s kakšnim namenom?

TABELA 3: odgovori lastnikov na tretje vprašanje

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
agillity	10	17
reševalca	2	5
za čuvaja	0	0
zaradi splošne poslušnosti	31	51
drugo	15	27

Slika 3: Odgovori na tretje vprašanje glede namena šolanja

Malo več kot polovica ljudi se odloča za šolanje svojega psa zaradi splošne poslušnosti, 17% jih z svojimi psi trenira agillity, 5 % pa jih šola za reševalne pse. 27% ljudi je odgovorilo drugo, kjer so našteli railly obedience, lovske preizkušnje, šolanje za vzrejno dovoljenje in razstave. Moramo pa upoštevati še 15% takih, ki psa niso šolali in spadajo prav tako pod drugo. Nihče pa ni označil odgovora, da psa šola ali je šolal za čuvaja.

Rezultat 51% je bil nekako pričakovan, mislila sem samo, da se več ljudi ukvarja s šolanjem agillitya in reševalnih psov, vsaj na straneh, kjer se zbirajo poznavalci in so mi odgovorili na anketo. V agillityu imamo tudi svetovno prvakinjo Silvijo Trkman z njeno psičko La, ki je tudi ogromno naredila za ta šport in ga v zadnjem času pri nas močno popularizirala. Imamo tudi eno najboljših reševalnih enot, kjer sodeluje ker veliko število psov in vodnikov, a jih zgleda žal nisem uspela zajeti v anketo, ker na forum, kjer sem anketo objavila, ne zahajajo.
Kljub temu da spada k raznim izpitom, ki jih s psom opravljamo v kinološkem društvu po končanem šolanju, tudi obramba, me je kar malo presenetilo, da nihče ni odgovoril, da psa šola za čuvaja. Sploh v Sloveniji so se v zadnjem času razpasle tako imenovane agresivne pasme, ki jih ljudje uporabljamo predvsem za zaščito sebe in svojega premoženja. Zgleda, da so vsi lastniki takih psov mnenja, da jim je to že prirojeno in za tako stvar šolanja ne potrebujejo. Odgovori na to vprašanje so tudi potrdili mojo hipotezo, da večino psov ljudje dandanes šolamo zaradi splošne poslušnosti, ker ga želimo vzgojiti v prijaznega sostanovalca.

4. vprašanje: Kje ste dobili potrebne podatke za šolanje psov?

TABELA 4: Odgovori lastnikov psov

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
v kinološkem društvu	13	22
v knjigah	14	23
na internetu	12	20
drugo	21	35

Slika 4 : Odgovori na četrto vprašanje

35% ljudi je napisalo, da podatke dobi drugje, pri prijateljih, znancih, vzrediteljih, ali v vseh treh možnostih, ki sem jih jaz naštela, torej v knjigah, kinološkem društvu in na internetu. 23% se jih še vedno zanaša na branje in podatke iz knjig. 20 odstotkov dobi potrebne informacije na internetu, 22% pa v kinološkem društvu pri svojem inštruktorju.

Večina ljudi dobi podatke o šolanju psov pri prijateljih in znancih, to je nekako tudi najlažja oblika, ustno sporazumevanje. Ljudje smo ponavadi veseli kakšnega nasveta, tako da ni čudno, da je to najbolj priljubljena oblika informacije. Dejstvo, da sledijo knjige, je moč pripisati temu, da ponavadi ljudje, preden se odločijo za določeno pasmo, vzamejo v roke Enciklopedijo psov ali katero drugo knjigo o psih in preberejo značilnosti pasme ter pasjo zgodovino. V takih knjigah pa so ponavadi tudi osnovni napotki za šolanje psov. Presenetilo me je dejstvo, da je internet na zadnjem mestu, saj je informacij o taki in podobni tematiki ogromno. Tudi anketo sem objavila na internetu in obvestila o tem bralce dveh forumov, kjer aktivno razpravljajo predvsem o vzgoji naših hišnih ljubljenčkov. Glede na to, da na takih forumih sodeluje kar veliko število ljudi, je to dejstvo še toliko bolj presenetljivo.
Glede na to da veliko ljudi svoje pse šola v kinoloških društvih je logično, da tam dobijo tudi največ informacij. Inštruktorji imajo tudi največ izkušenj, sami so najbrž že izšolali kakšnega psa, se z njim udeležili raznih tekmovanj tako, da se mi zdi to kar primerno.
Moja hipoteze je bila v tem primeru napačna, sama sem predvidevala, da se največ ljudi odloči takšne in podobne informacije iskati v kinološkem društvu, ki pa je zgleda druga najbolj popularna možnost, saj damo prednost prijateljem in vzrediteljem. Najbrž tudi lažje zaupamo nekomu, ki ga bolje poznamo, če nam da nek konkreten napotek, kako psa odvaditi določene razvade, kot pa nekomu, ki ga vidimo samo med vajami poslušnosti.

5. vprašanje: Ali mislite, da mladič, ki živi v družbi starejšega psa, lažje osvoji določene ukaze kot mladiček, ki nima zgleda pri starejšem psu?

TABELA 5: primerjava odgovorov na 5. vprašanje glede na število psov, ki živijo v gospodinjstvu.

Število psov	1		2		3		4		5		6
Odgovori	f	%	f	%	f	%	f	%	f	%	f	%
seveda	28	64	8	80	4	100	1	100	0	0	1	100
ne	7	16	1	10	0	0	0	0	0	0	0	0
ne vem	9	20	1	10	0	0	0	0	0	0	0	0

Slika 5: odgovori na 5. vprašanje in primerjava glede na število psov v gospodinjstvu

64% ljudi, ki imajo enega psa meni, da se psi učijo s posnemanjem, 16% takih, ki imajo enega psa pravijo, da to ni pomembno, 20 % pa jih na to vprašanje ne ve konkretnega odgovora. 80% tistih, ki imajo dva psa meni, da se psi učijo s posnemanjem, 10% pravi da to ni povezano, 10% pa na to vprašanje ne ve odgovora. Oba vprašana, ki imata 4 in 6 psov pa sta mnenja, da se mladi psi učijo s pogojevanjem.

Takšen rezultat bi morda lahko pripisali temu, da je v strokovni literaturi dostikrat opisano, kako se mladički v prvih dneh učijo od mame, zato je tisti čas, ko so mladički v leglu, zelo pomemben in mladička ne smemo prekmalu odvzeti iz legla. Zelo pomembna je socializacija, čim več srečevanja z drugimi psi, ki mladičke naučijo, koliko lahko ugriznejo in kdaj je igre dovolj. In glede na to da kar 23% (vprašanje 4) dobi podatke o šolanju psov v knjigah, je to nekako pričakovan rezultat. Presenetilo me je edino to, da kar 36% vprašanih ne ve, da se psi tako učijo, 26% pa se zdi tako učenje celo nemogoče. Učenje mladega psa lahko primerjamo z učenjem majhnega otroka, ki pri vseh stvareh želi posnemati svojo mami, starejšo sestro ali brata. Posnema gibe, stil govora, kasneje oblačenje, posluša isto glasbo ... Tako se mali psički naučijo lajati, braniti pred napadalci in zvestobe ter predanosti gospodarju. Če psa prehitro vzamemo iz legla pa to njegovo socializacijo in učenje s pomočjo posnemanja podremo, saj ima mladi pes najboljše pogoje za to ravno nekako od 4-8 tedna starosti.
Pri učenju s posnemanjem se učenec nauči novega vedenja le z opazovanjem modela, brez poskusov in napak ter brez neposredne nagrade.
Moja hipoteza glede učenja s posnemanjem je bila pravilna, saj večina ljudi meni, da se tako psi lahko učijo, sama pa verjamem, da se tako učijo celo najhitreje.

6. vprašanje: Kakšen odnos imate do šolanja s prisilo?

Tabela: Odnos do šolanja s prisilo glede na spol

Spol	Moški		Ženska
Odgovori	f	%	f	%
negativen	4	40	33	66
kdaj pa kdaj	6	60	17	34
tako sem šolal	0	0	0	0

Slika 6: učenje s silo glede na spol

66% žensk pri šolanju ne uporablja sile, med tem ko je samo 40% takih moških. Večina moških, kar 60 odstotkov pri šolanju kdaj pa kdaj uporablja silo. Ženske pa se sile kdaj pa kdaj poslužujejo v 34%. Tako med moškimi kot med ženskami pa ni nikogar, ki bi šolal izključno s silo.

Presenetljiv se mi zdi odstotek moških, ki občasno šolajo s prisilo, saj sem anketo izvedla med poznavalci šolanja psov in poznavalci slovenske kinologije, tako da me je tak odstotek res presenetil. Mogoče so moški bolj nestrpni in nepotrpežljivi, ker je šolanje psa dolgotrajen proces, ki zahteva veliko mero vztrajnosti. Tak rezultat je mogoče pripisati tudi stereotipom, da smo ženske nežne in potrpežljive, moški pa grobi in neučakani, kar na nek način moj rezultat tudi potrjuje.
Tako moja hipoteza zopet ni bila pravilna, saj je bila moja predpostavka, da oboji enako pogosto uporabljajo silo, vendar se je izkazalo, da jo moški uporabljajo skoraj enkrat več.

7. vprašanje: Ali poznate sistem šolanja s klikerjem?

Starost	manj kot 15 let		15-25 let		26-35 let		36-50 let		več kot 50 let
Odgovori	f	%	f	%	f	%	f	%	f	%
Uporabljam	3	43	6	22	5	26	3	60	0	0
Poznam	4	57	20	74	12	63	2	40	1	100
Ne poznam	0	0	1	4	2	11	0	0	0	0

Slika 7: uporaba klikerja glede na starost

Kliker uporablja 43 odstotkov mlajših od 15 let, 57 odstotkov pa ga v tej starosti pozna a ga ne uporablja. Med 15 in 25 letom kliker uporablja 22 odstotkov lastnikov psov, pozna ga 74 odstotkov le 4 odstotke pa je takih, ki ga ne poznajo. Med 26 in 35 letom kliker uporablja 26 odstotkov lastnikov psov, pozna ga kar 63 odstotkov, 11 odstotkov v tej starosti pa ga ne pozna. Med 36 in 50 letom kliker uporablja 60 odstotkov takih, ki ga pozna, šolanja z njim pa se ne poslužuje 40 odstotkov. V starostni skupini nad 50 let smo dobili samo en odgovor in sicer lastnika psa, ki kliker pozna.

Starost	manj kot 15 let		15-25 let		26-35 let		36-50 let		več kot 50 let
Odgovori	f	%	f	%	f	%	f	%	f	%
Uporabljam	3	17	6	33	5	28	3	17	0	0
Poznam	4	10	20	51	12	31	2	5	1	3
Ne poznam	0	0	1	33	2	67	0	0	0	0

Tabela 7.1: Uporaba klikerja v posamezni starostnih skupinah

Moja hipoteza glede tega, da kliker poznajo predvsem mlajši, ne drži popolnoma. Saj sta rezultata uporabe v starostnih skupinah od 15-25 leta in 26-35 leta (Tabela 7.1) kar tesno skupaj. Vidi pa se, da je kar nekaj takih, ki so se učenja s klikerjem že začeli posluževati. Rezultat nepoznavanja klikerja je moč pripisati dejstvu, da je stvar pri nas še dokaj mlada in se komaj razvija. Na tak način ne šolajo v nobenem kinološkem društvu, o tem ni niti knjige, ki bi bila napisana ali prevedena v slovenščino. Kliker tudi težko dobimo v vsaki specializirani trgovini in ga ne poznajo niti nekateri prodajalci opreme za male živali. Dejstvo je, da je stvar prišla iz Amerike, kjer na ta način šolajo delfine, ptiče, pse in druge živali, ki jih uporabijo v filmih. Tako učenje je humano, saj živali v določen položaj ne silimo, ampak samo potrdimo njegovo pravilno izvedeno dejanje in ga nagradimo s klikom in hrano. Ko kužek klik poveže s hrano, pa smo že uspeli s temeljem takega šolanja in sicer pogojevanjem. Kliker bi lahko zamenjali tudi z zvončkom (Pavlov) ali katerim drugim zvokom.

8. vprašanje: Ali mislite, da se pes nauči več besed in hitreje, če stalno živi s človekom v stanovanju, kot pa zunaj v pesjaku?

Tabela 8: ali se pes hitreje nauči besed če biva s človekom v stanovanju?

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
Da	50	83
Ne	4	7
Ne vem	6	10

Slika 8: Odgovori na vprašanje glede učenja besed

83% lastnikov psov meni, da se psi hitreje in bolje učijo besed, če živijo s človekom v stanovanju, 7 odstotkov jih je mnenja, da se enako hitro besed naučijo tudi psi, ki bivajo v pesjaku, 10% pa jih o tem nima mnenja, oziroma ne ve za razliko.

Tudi meni se zdi, da se psi lažje in hitreje učijo besed in na splošno vseh stvari, če bivajo z človekom v stanovanju. Ker so le stalno s svojim lastnikom in mu sledijo na vsakem koraku. Včasih nas želijo celo posnemati in se tako poleg dodatnih ukazov naučijo tudi odpiranja vrat, pospravljanja svojih igrač itd. Pes, ki biva v stanovanju s svojim lastnikom, točno ve, kako se človek obnaša, ko je žalosten, vesel, živčen, skratka prepoznava čustva, medtem ko pes, ki biva v pesjaku, vseh teh čustev marsikdaj v celem svojem življenju niti ne vidi in jih tako niti ne more prepoznati. Iz rezultatov tudi sklepam, da večina psov vprašanih biva s svojimi lastniki. Rezultat je tudi potrdil mojo hipotezo o učenju besed glede na to, ali pes živi zunaj ali z lastnikom v stanovanju.

9. vprašanje: Koliko besed se je po vašem mnenju sposoben naučiti pes?

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
10 - 30 besed	9	15
30 – 80 besed	18	30
80 – 120 besed	10	17
Več kot 120 besed	23	38

Slika 9: Koliko besed je sposoben razumeti pes

38 odstotkov lastnikov psov meni, da je pes sposoben razumeti več kot 120 besed, 30 odstotkov meni, da se je pes sposoben naučiti med 30 in 80 besed. 17 odstotkov je takih, ki menijo, da pes lahko razume od 80 do 120 besed, 15 odstotkov pa jih meni, da lahko razume od 10 do 30 besed.

Pes se lahko nauči veliko besed, nekaj jih razume in točno ve, kaj pomenijo, druge pa samo posluša in glede na naše kretnje izvede zahtevano.
Coren je celo rekel, da se je pes sposoben naučiti tudi več 100 besed in da je jezikovno znanje nekaterih psov podobno jezikovnemu znanju osemletnega otroka. Kmalu pa je to teorijo ovrgel, saj je spoznal, da pes dejansko stori to, kar mi želimo, tudi če ne razume ukaza, tako, da spremlja naše gibe in opazuje naše oči. Tako vidi npr. katerega predmeta želimo, da se dotakne, katero igračo želimo, da prinese, ali če želimo, da odpre vrata, enostavno naš pogled usmerimo proti vratom. Moja hipoteza je bila pravila, pes se je sposoben naučiti več kot 100 oz. več kot 120 besed.

10. vprašanje: Je lažje šolati samce ali samice?

TABELA 10: Je lažje šolati samce ali samice?

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
Samce	3	5
Samice	24	40
Ni razlik	33	55

55% Vprašanih meni, da med šolanjem samcev in samic ni razlik. 40% jih meni, da je lažje šolati samice, 5 % pa da je lažje šolati samce.

V kinologiji je nekako splošno znano, da je lažje šolati samice. Samice so tudi bolj predane gospodarju, podrejene, kot pa samci, ki nemalokrat želijo svojega gospodarja podrediti in biti tako imenovani alfa samec (glavni v krdelu). Razlika je tudi v hormonih, saj se samičke ženijo 2x na leto po 14 dni do treh tednov, samci pa skozi celo leto, zaradi česa so tudi težje obvladljivi, zaradi česar se pri policijskih in vojaških psih nemalokrat odločijo za kastracijo. Velika večina meni, da razlik pri šolanju med obema spoloma ni, kar je moč pripisati dejstvu, da imajo izkušnje samo z enimi, torej s samci ali samicami, ne pa obojimi, ker ostalih 40% meni, da je lažje šolati samice. Morda pa ob pravilnem pristopu razlik res ni.
Moja hipoteza ne drži, saj sem menila, da je lažje šolati samičke, lastniki psov pa menijo da razlik med samci in samicami ni.

11. vprašanje: Ali mislite, da je določena pasma bolj primerna za šolanje kot druge pasme, in katera?

TABELA 11: Ali je katera pasma bolj primerna za šolanje?

Odgovori	f (lastniki psov)	% (lastniki psov)
Da	33	55
Vse pasme enako	27	45

55% vprašanih meni, da je razlika v šolanju posameznih pasem, da so nekatere bolj primerne kot druge. Preostalih 45% pa jih meni, da razlike med pasmami ni.

Kot sem že v uvodu omenila, ločimo tako imenovane delovne pasme in družne pse. Po mojem mnenju so bolj primerne za šolanje delovne pasme, se pravi zlati prinašalci, rottweilerju, nemški ovčarji, škotski mejni ovčarji, belgijski ovčarji, bokserji in drugi. Manjše pasme, ki spadajo med družne pse, pa so manj primerne za šolanje, ne zaradi inteligence ali sposobnosti učenja, temveč zaradi svoje velikosti. Sem spadajo maltežani, shit-zuji, višavski terierji, čivave ...
Coren je pse razdelil v tabelo glede na njihove sposobnosti učenja, na prvem mestu je nemški ovčar, na zadnjem pa afganistanski hrt. Vseh 33 vprašanih, ki jih je odgovorilo na vprašanje s pozitivnim odgovorom, je pod pasme naštelo ovčarje, prinašalce, rottweilerje in druge velike pasme. Moja hipoteza je bila pravilna, kljub temu, da je razlika med pozitivnim in negativnim odgovorom zelo majhna.

6. SKLEP

Ugotovila sem, da je raven znanja v slovenski kinologiji kar visoka. Zanimalo me je predvsem, koliko ljudi se že poslužuje novejše, bolj humane metode šolanja psov (klikanja), dobila pa sem kar zadovoljiv rezultat. Mogoče pa sem pričakovala, da je uporaba klikerja pri mlajših, se pravi pod 15 let in v starostni skupini 15-25 let še večja, saj je to nekako generacija, ki tudi največ uporablja internet, kjer bi lahko izvedeli za novejše metode šolanja. Zmotilo me je dejstvo, da se večina moških še vedno poslužuje šolanja s prisilo. Res pa je, da je na anketo odgovorilo zelo majhno število moških in sicer samo 10 od 60. Tako da rezultati nekako niso točni. Prav tako sem ugotovila, da je lažje šolati tako imenovane delovne pasme, ter da razlik med šolanjem samcev in samic ni. Sama sem sicer drugačnega mnenja, saj je samce težje šolati zaradi hormonov in večje dominantnosti. Krdela vedno praviloma vodijo samci (alfa samec), zato želijo tudi nad ljudmi zavladati in se niso pripravljeni podrejati in tako sprejemati naših ukazov kot samice. Ugotovili smo tudi, da se mladi psi učijo s posnemanjem, prav tako kot majhni otroci in da se pes nauči več besed, če biva z nami v stanovanju, kot pa sameva zunaj v pesjaku.

Pse se dandanes še vedno večinoma šola v kinoloških društvih, z namenom splošne poslušnosti, ki je tudi nekako osnova za športno kinologijo (agility, railly obedience ...). Večino podatkov v zvezi s šolanjem svojega psa dobijo v knjigah, zelo pogosto pa tudi pri prijateljih in znancih.

Nalogo bi definitivno lahko še izboljšala, predvsem z drugačnim vzorcem. V svojo nalogo sem zajela 60 lastnikov psov in hkrati tudi dovolj dobrih poznavalcev novosti glede šolanja psov in slovenske kinologije. Večina, ki je odgovorila na vprašanje, je tudi višje šolana, kar kaže dejstvo, da uporabljajo internet, skoraj vsak dan ali večkrat na dan. Rezultati bi bili po mojem mnenju popolnoma drugačni, če bi zajela v svojo nalogo tudi take, ki imajo pse na verigah, pripete k hiši, take ki psov sploh nimajo ali imajo do njih celo negativen odnos. Ker pa je bil moj cilj izvedeti, koliko novosti poznajo lastniki psov, se mi zdi prav, da sem se opredelila samo na te.

7. LITERATURA

- Dr. Coren, S. (1996). Inteligenca psov. Ljubljana: Dedal
- Dr. Coren, S. (2001). Govorite po pasje.Ljubljana: Debora
- Tillman, P. (2001). Clicking with your dog step-by-step in puctures, Waltham: Sunshine books

8. PRILOGA

Anketa je bila objavljena na internetni strani. Spodaj je bil tudi okenček, kjer je bil prostor za vpis naslova elektronske pošte, za vse, ki bi želeli izvedeti rezultate ankete. Takih je bilo kar precej in sicer 35, nekaj pa mi je željo po rezultatih poslalo tudi po tem, ko je bilo zbiranje rezultatov ankete že zaključeno.

ANKETA
Izdelujem maturitetno seminarsko nalogo z naslovom Učenje in trening psov, in ker vem da se tukaj zbirate ljubitelji in lastniki psov, bi vas prosila, da mi odgovorite na sledečo anketo.
Označite odgovor ("opozorilo: internetna anketa"), če pa vašega odgovora ni, ga dopišite kjer je to mogoče.
LP Nina

1. Vaš spol
a. Moški
b. Ženska

2. Vaša starost
a. manj kot 15 let
b. od 15 do 25 let
c. od 26 do 35 let
d. od 36 do 50 let
e. nad 50 let

3. Ali ste vašega psa šolali?
a. Da
b. Ne

4. Ste z vašim psom obiskovali kakšno kinološko društvo?
a. Da
b. Ne šolal sem ga doma
c. Nisem ga šolal

5. Ali ste psa šolali s kakšnim posebnim namenom?
a. agility
b. reševalca
c. za čuvaja
d. zaradi splošne poslušnosti
e. drugo ____________________

6. Kje ste dobili potrebne podatke v zvezi z vzgojo vašega psa?
a. v kinološkem društvu
b. v knjigah
c. na internetu
d. drugo ____________

7. Ali mislite, da mladič, ki živi v družbi starejšega psa lažje osvoji določene ukaze kot mladiček, ki nima zgleda pri starejšem psu?
a. Seveda, saj mladiček vidi kako starejši pes naredi določeno stvar
b. To ni povezano
c. Ne vem

8. Koliko psov živi v vašem gospodinjstvu?

9. Kakšen odnos imate do šolanja s prisilo?
a. negativen
b. Tudi silo je treba kdaj pa kdaj uporabiti za dosego poslušnosti
c. Na tak način sem šolal svojega psa

10. Ali poznate sistem šolanja s klikerjem?
a. Da in ga tudi uporabljam
b. Ga poznam vendar ga ne uporabljam
c. Še nisem slišal

11. Ali mislite, da se pes nauči več besed in hitreje, če stalno živi s človekom npr. v stanovanju, kot pa zunaj v pesjaku?
a. Pes definitivno razume več besed če živi z lastnikom v stanovanju
b. Pes v pesjaku razume ravno toliko besed kot pa pes, ki živi v stanovanju
c. Nimam posebnega mnenja o tem

12. Koliko besed je po vašem mnenju sposoben razumeti pes?
a. 10-30 besed
b. 30-80 besed
c. 80-120 besed
d. več kot 120 besed

13. Ali je po vašem mnenju lažje šolati samce ali samice?
a. Samice
b. Samce
c. Ni razlik

14. Ali mislite da je določna pasma bolj primerna za šolanje kot druge pasme, in katera?
a. Da ________
b. Vse pasme so primerne za vse vrste šolanja