Na Hrušici se je v nedeljo, 31. 5. 2015, odvijala 16. državna razstava psov vseh pasem CAC Hrušica 2015. Od 273 prijavljenih psov iz 14 držav jih je bilo kar 143 iz Slovenije, med njimi tudi člani mojpes.neta, ki so se kot običajno odlično odrezali:


Sobresalto Yo Te Vurria Vasa, samica, razred mladih: JCAC, JBOB, JBIS3, BOB, BOG3, lastnica Julija Karlatec, psarna Tenderline


Sobresalto Yo Te Vurria Vasa

neuradni rezultati

Fotografije so avtorsko zaščitene in jih je prepovedano kopirati.
All photographs on mojpes.net are copyright protected. Any distribution or copying is forbidden.

Na Hrušici se je v nedeljo, 31. 5. 2015, odvijala 16. državna razstava psov vseh pasem CAC Hrušica 2015. Od 273 prijavljenih psov iz 14 držav jih je bilo kar 143 iz Slovenije.

Najlepši pes razstave je ameriški koker španjel Zurys Inlay Diamond iz Hrvaške.


BIS
sodnica Jadranka Smojver Selimović (HR)
1. ameriški koker španjel - večbarven: Zurys Inlay Diamond (HR)
2. bernski planšarski pes: Leclair's Inola Orsina's Land (SI)
3. ruski hrt - borzoj: Idealnaja Izbrannica Wolkowo (SI)

Na letališču v Slovenj Gradcu se je v nedeljo, 17. 5. 2015, odvijala 4. državna razstava psov vseh pasem CAC Koroške 2015. Od 239 prijavljenih psov iz 13 držav jih je bilo kar 134 iz Slovenije, med njimi tudi člani mojpes.neta, ki so se kot običajno odlično odrezali:


Panda od Kavkaškog Cara, samica, razred najmlajših, Zelo perspektivna, Best puppy, lastnica Klavdija Benčič


Panda od Kavkaškog Cara

Avtorica zgodbe in fotografij je Sara Berginc.
Zgodba je bila na mojpes.netu prvič objavljena 1. 2. 2006.

Kakšni terierji, kakšni ovčarji, kakšni špici in čivave? Pes mora biti pes!
Takšen, da padeš skupaj, ko ga vidiš! Takšen, da onemiš od spoštovanja, ko mu zahromi v grlu, kot v motorju 8-valjnika! Takšen, da pozeleniš od zavisti v želji, da bi se drugega konca vrvice oprijemala tvoja roka!
Pa naj rečejo, da je to mrcina, zlodej, bik, ... Ne, to niso nikakršne žaljivke! Prej izrazi zavisti, spoštovanja in strahu pod tujim imenom, bi rekla na kratko. Ja! To so prave sanje.

Ampak, ker sem po horoskopu kozorog, sem menda nagnjena k realnemu pogledu na svet. Verjetno se zato nikoli ne bi odločila za mogočnega kavkazca ali še mogočnejšega pirenejskega mastifa, pa čeprav se topim ob njunem izgledu in še bolj ob njunem značaju. Od nekdaj občudujem takšne pse in še bolj ljudi, ki jih LAHKO imajo. Kakšen karakter! Kakšna odločnost! En sam nepravilen korak in že si le še lutka v šapah 80-kg molosa. Moč vredna vsakega spoštovanja. Preden se zaveš, te ovije okrog prsta in te spremeni v ... butlerja! Kakšna škoda, da so ti psi namenjeni le redkim izbrancem, včasih pomislim. Izkušnje in znanje niso dovolj, človek mora biti rojen za takega psa. Čutiti mora, da ga lahko obvlada edinole z umom, nikoli z roko, nikoli fizično. Da se ujame z njim, da zna določiti mejo in reči Ne. Ampak tisti pravi Ne. Ne, ki se prime in ne odplava mimo kot papirnata ladjica.

Ah, obsojena sem na mile pse, si priznam takoj nato ... Na take, ki so bolj ali manj sami nagnjeni k podrejanju, ki neradi ugovarjajo ali se postavljajo zase, ki so nekje za tabo ali pod tabo in venomer pazijo, da se ne bi spotaknil obnje. Ampak ne ... Tudi to ni zame! Rabim vsaj kanček izziva! Hočem trmoglavost, samosvojost, nagajivost, ki me bo spravljala ob živce in mi nudila neizmerno zadovoljstvo ob drobnih zmagah v bitkah "Kdo bo koga". Čeprav ne bo neizmerne odločnosti, ki bi me ob popuščanju krmila dobesedno odplaknila s krova, bo zvita nagajivost, ki mi bo vsake toliko dala vedeti, da nikoli ne bo povsem moja in samo zame. Da me bo nemalokrat ravnodušno ignorirala, spet drugič izzivala iz varne razdalje in se režala mojim neuspešnim in
neprepričljivim povabilom. A na koncu bo še zmeraj ob meni in nikoli nad mano ali pod mano, tudi če se bom neštetokrat vdala ali neštetokrat zmagala.
Takšen je lahko samo novofundlandec. Hvala bogu, da sem obsojena nanj!


A rabim sploh kaj napisat ...

neuradni rezultati

Fotografije so avtorsko zaščitene in jih je prepovedano kopirati.
All photographs on mojpes.net are copyright protected. Any distribution or copying is forbidden.

Na letališču v Slovenj Gradcu se je v nedeljo, 17. 5. 2015, odvijala 4. državna razstava psov vseh pasem CAC Koroške 2015. Od 239 prijavljenih psov iz 13 držav jih je bilo kar 134 iz Slovenije.

Najlepši pes razstave je angleška špringer španjelka The Talking Eyes Mrs Hutchinson iz Slovenije.


BIS
sodnik Zlatko Kraljić (HR)
1. angleški špringer španjel: The Talking Eyes Mrs Hutchinson (SI)
2. ameriški akita: Redwitch Born This Way (RU)

Pred dnevi sem dobil v roke strokovno revijo, v kateri je bil članek o skrb vzbujajočem porastu samomorov veterinarjev po Evropi in Ameriki. Govora je o vzrokih tega fenomena, avtor povzema po predavanjih iz evropske skupščine veterinarjev, kjer krivijo za slednje predvsem stres. To me je precej zbodlo, namreč mnenja sem, da veterinarski posel ni nič kaj bolj stresen od np. zdravniškega ali dela medicinskih sester. Pa vendarle je dejstvo, da po zadnjih raziskavah veterinarji v Evropi naredijo samomor 4x pogosteje kot povprečni moški in 1x pogosteje kot zdravniki, farmacevti in tudi zobozdravniki, ki so bili dolgo na prvem mestu. Kje je torej razlog temu, lahko kar rečemo fenomenu med kolegi? V strokovnih psihiatričnih krogih, kjer se s tem problemov pač ukvarjajo, navajajo pri medicinskem osebju (kamor seveda spadajo tudi veterinarji) predvsem visoko stopnjo stresa, burnout in pa lahko dostopnost do sredstev za samomor. Bržkone to vsekakor drži, sam pa menim, da je poleg tega resnični razlog problema samomorov veterinarjev veliko bolj dubiozen in se dotika fundamentalnih vprašanj o smislu naše stroke.

Veterina se je v zadnjih desetletjih radikalno spremenila. Iz agronomsko-medicinske znanosti, ki je bila pač v pomoč človeku pri oskrbi živali se je prelevila v vedno bolj medicinsko vedo, ki ji diktira tempo sintagma "rad imam živali". Ob tem se spomnim, žolčne debate s sedaj že pokojnim profesorjem na vet. fakulteti prof. Špilerjem, ki je vztrajno zanikal možnost, da bi bile živali subjekt in da naj pustim vsako etiko pred vrati klavnic. Čeprav se sam nisem strinjal z njim, je imel možakar do neke mere prav; očitno je vedel, kako lahko oropa človeka vpenjanje etičnega pustulata nad-smisla v veterino. In točno to se sedaj dogaja.


foto arhiv mojpes.net

O tem, da zbiram podatke o številu psov, ki so bili sprejeti v slovenska zavetišča in vrnjeni lastnikom v letih 2011-2014, sem že pisala v prispevku Pridobivanje IJZ o zavetiščih je pravi žur, vmes pa poskušam zbrati še kakšne druge podatke in med to 'zbiranje cifer' spada tudi izpis iz Centralnega registra psov (CRPsi), ki sem ga pridobila že 9. 12. 2014. Da ne bo čakal še nekaj mesecev na pridobitev ostalih materialov, objavljam te številke posebej. Torej, če vas zanima, koliko registriranih psov je bilo navedenega dne v vaši občini, si lahko to pogledate v spodnjem seznamu. Na dan 9. 12. 2014 je bilo v Centralnem registru psov skupno 215.937 registriranih aktivnih psov.

Prepričana sem, da kakšnih velikih številčnih razlik v teh mesecih ni bilo. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je 'čistila in urejala' podatke v CRPsi že od februarja 2014 naprej, ko so vsem, ki so v registru vpisani kot lastniki psov, pošiljali izpise in jih pozivali, da preverijo podatke ter jih v primeru, da v izpisu kaj ni pravilno navedeno, ustrezno uredijo v svoji veterinarski organizaciji (več v prispevku Poziv lastnikom psov - preverite svoje podatke v CRPSi). Tako v registru verjetno ni več 'mrtvih duš' in izgubljencev, ki jih lastniki že leta niso našli, ...

Osebno mi te številke, posebej izolirane od drugih podatkov, ne povedo veliko, bi pa bilo izjemno zanimivo po občinah primerjati porabo občinskih sredstev glede na število registriranih psov, za kar bi bilo treba iz zavetiških računov ločiti porabo sredstev za mačke in pse. Zdaj so vsi stroški spakirani v Supervizorjevih zbirnih podatkih (več v prispevku Poraba občinskih sredstev v slovenskih zavetiščih v letu 2014), pridobivanje posameznih podatkov po občinah pa je praktično nemogoče.


foto © arhiv mojpes.net, 2004

V Snagi Maribor, kjer skrbijo za zapuščene in izgubljene pse in mačke, pozimi pa krmijo tudi prostoživeče ptice, opozarjajo, da moramo kot skupnost poskrbeti tudi za njihovo varnost.

Sporočajo: "Ob nabrežju Drave so si labodi že uredili svoja gnezda in pričakujejo naraščaj.

V tem času morajo biti še posebej pozorni lastniki psov, ki za sprehajalne poti uporabljajo območje ob Lentu. V urbanih okoljih morajo biti psi na sprehodih pripeti, vendar ugotavljamo, da se mnogi lastniki tega predpisa ne držijo. V času kotitve mladičev lahko s povodca spuščen pes napade prostoživečo žival in nehote pokonča mladiče. Da bi se izognili tovrstnim incidentom, naprošamo lastnike, da so v naslednjih tednih še bolj pozorni na gibanje svojih kosmatincev in jih vodijo na sprehode pripete na povodce.

V Mariboru imamo na najbolj obremenjenih sprehajalnih poteh nameščenih 107 koškov za pasje iztrebke. V kolikor tega posebnega koša ni, lahko lastniki psov iztrebke odlagajo tudi v običajne koše za odpadke, ki so rdeče barve. Še zmeraj je nedosledno pobiranje iztrebkov za lastniškimi psi na območju Maribora velika težava, na katero opozarjajo iz vseh mestnih četrti. Naši zaposleni, ki čistijo javne zelene in utrjene površine, dnevno zberejo približno tono odpadkov. Čisto in urejeno bivalno okolje je naša skupna odgovornost in zavedati se moramo, da lahko h končnemu cilju vsak prispeva svoj bistveni delček."

Zgornji napotki in prošnje ne veljajo samo za področje Maribora, temveč za vsepovsod.

vir STA


foto arhiv Zavetišča Horjul, 2012

Dogodek, druženje in naša specialna razstava, ki smo ga organizirali v soboto, 25. aprila 2015, v Mariboru (na poligonu DLVKOS), so uspeli nad vsemi pričakovanji. Specialno razstavo, ki jo je sodila Olga Šinko Kupriyanova, smo izvedli v lepem vremenu. Vzdušje je bilo sproščeno in zelo pozitivno. Razstave se je udeležilo 48 od 51 prijavljenih kraševcev in vsaj še 10 kraševcev, ki so prišli samo na druženje.

Zbralo se nas je okoli 150 obiskovalcev, ki smo se lahko lepo razporedili po poligonu DLVKOS, ki so ga odlično pripravili naši štajerski prostovoljci. Kljub temu, da smo DLVKOS-ovci doma po celi Sloveniji, se zelo radi vsako leto zberemo na štajerskem koncu, in se na ta način tudi poklonimo spominu na Ivana Božiča in njegovo ženo Ivanko, ki sta preko druženja in povezovanja članov DLVKOS in nenehnega dela z novimi vzreditelji v preteklosti uspela zagotoviti množičnost vzreje kraševca in s tem tudi njegovo ohranitev. V DLVKOS se tudi danes držimo iste smeri in prihodnost kraševca vidimo v njegovi množičnosti.

Z Minijem že štiri leta obiskujeva upokojence DSO Tabor - Poljane. Najprej sva eno leto razveseljevala stanovalce na Taboru, a ker je tam delal tudi Zvone s svojo Zojo, sem se odločila, da bova presedlala na Poljane, ker tam ni bilo nobenega delavnega para s kužki. Tako sva že tri leta stalna gosta na Poljanah.