Preživeli smo 3. mojpes.netov piknik, ki je kljub predhodnemu dežju v celoti uspel. Tudi vreme je zdržalo "skoraj" čisto do konca. Mokrota in luže na travnatem poligonu nas niso motile, blata pa ni bilo niti za vzorec, še celo zvečer ne, ko je nebo že zlilo na prizorišče ogromne količine vode. Toliko tistim, ki kljub fotografijam in nepoznavanju terena na vadbišču Športno kinološkega kluba Gali v Podutiku pri Ljubljani podlegajo prepričanju, da je vsepovsod dež povezan z blatom.

Pa gremo na samo dogajanje.
Prva obiskovalca sta s Primorske prišibala že zelo zgodaj, ko so bile priprave še v polnem teku. Malo smo čvekali, sicer pa smo s skupnimi močmi dokončali priprave in ob 11h, ko so začeli prihajati ostali, je bilo vse nared za naše druženje.


čvek se je začel že ob prihodu, darilne vrečke Arden Granga so čakale na "stranke"

Tako, vtisi so nekako zbrani, zdaj pa je res že čas, da še podrobno v besedi in sliki poročamo o dogajanju:

Ideja o "vsebini" se je rodila s foto natečajem "pes in narava", posamezne aktivnosti pa so se medile in oblikovale vse do zadnjih dni pred dogodkom. Dela je bilo veliko, premislila sem o vseh mogočih podrobnostih in zapletih in poskusila vse živo predvideti, zato ste ob prihodu podpisovali izjave o odgovornosti, prejemali kupončke za kosilo in pijačo ter oznake, da spadate na piknik mojpes.neta..., poskrbela sem za oznake tekmovalcev, za ocenjevalne liste, pa vse delavnice so bile označene, prav tako vzreditelji, seznami so se polnili, dogovori so potekali...

Vsi veste, da je bilo vreme v zadnjem mesecu katastrofalno za kakršnekoli aktivnosti na odprtih terenih in kakšno od prireditev so morali prireditelji tudi odpovedati. Mi smo do zadnjega čakali in kljub ne preveč dobrim obetom za nedeljo, smo v petek sklenili, da piknik v vsakem primeru bo, pa četudi bomo pod marelami. Tam zgoraj so se nas usmilili in nam v nedeljo poslali toliko sonca, kot ga nismo bili deležni ves pretekli mesec skupaj. Hvala tistemu, ki je zaslužen zanj.

V duhu sprememb, ki so se konec prejšnjega in v začetku tega leta dogajale na mojpes.netu, smo decembra 2005 razpisali natečaj za najboljše zgodbe »Kako je živeti s kosmatincem?«
Ideja je padla že pred časom in realizacija je pokazala, da je padla na plodna tla. Do 31.1.2006 je prispelo 48 zgodb, od tega 12 v kategoriji »posvojeni psi« in 36 v kategoriji »kupljeni psi«. Ni zanemarljivo tudi število spremljajočih fotografij, ki jih je kar 480 in ki so poživile vse napisano.

Natečaj je bil zaključen 28. februarja, ko smo objavili rezultat glasovanja uporabnikov za najboljše zgodbe. Tako smo dobili 6 nagrajenk, ki so si zagotovo zaslužile bogate nagrade naših partnerjev.

Za podelitev smo v soboto, 25. marca 2006 ob 16. uri pripravili družaben dogodek na poligonu ŠKK Gali v Podutiku. Odzvale so se štiri nagrajenke, dve sta bili žal odsotni, bomo pa poskrbeli v najkrajšem času, da tudi ti dve nagradi preideta v prave roke.

Poleg nagrajenk in njihovih kužkov je bilo še kar nekaj njihovih svojcev in prijateljev ter nekaj drugih forumovcev s svojimi psmi, pa seveda predstavniki partnerjev Gali d.o.o. in Avanturist d.o.o., žal pa se niso uspeli udeležiti podelitve trije od sponzorjev: g. Aleš Matjašič iz podjetja Aler d.o.o., dr. Milan Matko iz Centra za zdravljenje živali Toplica in g. Dušan Bučer iz podjetja Avtoboutique Bučer. Te nagrade sem za predajo nagrajenkam prevzela jaz.

Pa poglejmo, kdo so nagrajenke, kakšne nagrade so dobile in za katere zgodbe.

Zgodovina te priljubljene igrače sega v prvo polovico prejšnjega stoletja, ko je pekarsko podjetje iz zvezne države Connecticut, ZDA, pripravljalo znane ameriške pite na okroglih kovinskih podstavkih z vtisnjenim napisom "Frisbie's Pies". Pite so bila priljubljena hrana študentov, ki so hitro ugotovili, da kovinski podstavki lepo jadrajo skozi zrak. Metanje in lovljenje podstavkov je postala redna študentska zabava.

Leta 1948 je na tržišče prišel prvi plastični frisbi, ki ga je izdelal in patentiral Walter Frederick Morrison s prijateljem. Rekreativno se je z metanjem frisbija ukvarjalo veliko predvsem mladih ljudi in otrok, hitro pa je to preraslo v pravi šport in leta 1964 se je na tržišču pojavil tudi prvi profesionalni model.