Priporočljivo je imeti s psico vsaj eno leglo, so poznavalsko priporočali skrbnikom Astrine mame, črne rodovniške labradorke. čeprav se v njihovi družini niso nameravali ukvarjati z vzrejo, so priporočila vzeli resno, s psico opravili vzrejni pregled in našli primernega samca. Ne dolgo za tem so imeli doma 6 malih črnih rodovniških kepic, ki so se pod nadzorom mame psice lepo razvijale.

Odgovorno so skrbeli zanje, vendar se potek dogodkov kmalu ni več odvijal po načrtih: mladički so pred prvim cepljenjem zboleli za pasjo kugo. Kljub slabi prognozi in pesimizmu veterinarja so se odločili za zdravljenje in mladičkom je uspelo. Zdravi in oskrbljeni so pričeli iskati nove domove, kjer se je ponovno zapletlo. Zainteresiranih za nakup mladega črnega rodovniškega labradorca je bilo mnogo manj, kot so pričakovali.

Odločili so se obdržati enega samčka, ostalim mladičem pa najti nove domove. Zadnjo psičko so kljub rodovniku in vsem stroškom, ki so jih imeli do tistega trenutka z leglom, podarili posvojitelju, ki naj bi lepo skrbel za svoje pse.

Prakticiranje paritvene kombinacije harlekin x harlekin spada v Sloveniji med prepovedana ravnanja od decembra 1999, ko je zakonodajalec v Zakonu o zaščiti živali opredelil, kaj prepovedana ravnanja so. Od takrat dalje tovrstne paritve niso več problem zgolj nacionalnih kinoloških pravil in kinološke etike. Od leta 1999 dalje lahko govorimo o spoštovanju ali nespoštovanju nacionalne zakonodaje. Velja tako za "vzrejne praktike" kot tiste, ki tako prakso legalizirajo. Vede, nevede, hote, nehote, ... ni pomembno. Zakoni veljajo tudi za nepismene in kršitev je kršitev, storjena naklepno pa tudi kaznivo dejanje.

Paritvena kombinacija harlekin x harlekin spada med prepovedana ravnanja z razlogom.
Ta razlog tiči v dveh harlekinom svojstvenih genih - H (H modifikator) genu in M (merle) genu. Oba sta, seveda skupaj in v svoji heterozigotni obliki (Hh in Mm), odgovorna in "zaslužna" za značilno in le dogam lastno harlekinsko obarvanost. V svoji homozigotni obliki (HH in MM) pa sta oba letalna (oziroma subletalna), torej potomstvu izrazito nenaklonjena.

genotip harlekina: HhMm
aleli v gametah: HM, Hm, hM in hm

harlekin (HhMm) x harlekin (HhMm)
	HM	Hm	hM	hm
HM	HHMM	HHMm	HhMM	HhMm
Hm	HHMm	HHmm	HhMm	Hhmm
hM	HhMM	HhMm	hhMM	hhMm
hm	HhMm	Hhmm	hhMm	hhmm

Dedna katarakta pri staffordshirskih bulterierjih
Dedno katarakto so kot dedno bolezen pri staffordshirskih bulterierjih ugotovili že v poznih 70. letih prejšnjega stoletja. Obolelim psom se mrena razvije na obeh očeh že v zgodnji starosti, vendar pa sama bolezen ob rojstvu ni prisotna, zato očesni leči mladiča izgledata normalno. Mrena se pojavi šele po parih tednih ali mesecih in se razvije v popolno katarakto, ko ima pes 2-3 leta. Takrat prekrije oči in pes oslepi.

Mutacija oz. sprememba genskega zapisa se je verjetno spontano razvila pri posameznem psu, ki je svoje gene prenesel naprej in tako se je z ostalimi geni dedovala iz generacije v generacijo. Pri tej okvari gre za avtosomno recesivno dedovanje, kar pomeni, da morata biti za psa, obolelega (affected) za dedno katarakto, prisotni 2 kopiji mutiranih genov (ena od samca in ena od samice). Psom, ki imajo samo eno kopijo mutiranega gena, druga pa je normalna, pravimo prenašalci (carrier). Ti psi ne kažejo obolelosti, vendar lahko svoje mutirane gene prenesejo na potomce. Kadar se dva navidezno zdrava prenašalca parita med seboj, bo v leglu 25% (povprečno) mladičev obolelih (affected), 25% jih bo zdravih (clear), preostalih 50% mladičev pa bo prenašalcev (carrier).

Nemške doge niso v dobri koži, kar velja tako za državo izvora Nemčijo kot za vse druge države, vključno s Slovenijo. Brez dvoma prekratka življenska doba in intenzivna genetska onesnaženost (oziroma posledice le te) sta prepoznavni značilnosti pasme. Pri genetski onesnaženosti so nepravilne obarvanosti še najmanjši problem, saj razen v primeru paritev harlekin x harlekin, harlekin x merle ali merle x merle ni znanstveno podkrepljenih povezav z obolenji ali hibami. Regulativa je pri barvah nedvoumna, težave so predvsem zaradi človeških slabosti.

Resničen problem za doge je v genetsko prenosljivih boleznih ali genetsko pogojenih predispozicijah zanje (npr. DCM, kolčna in komolčna displazija, dilatacija želodca, Wobblerjev sindrom, novotvorbe, ...) in hibah (entropij, ektropij, zobne in ugrizne anomalije ...), kjer je "kolateralna škoda" neprimernih ravnanj lahko zelo huda, boj proti njim pa mnogo težji. Tu regulativa pasmo ščiti precej slabše.

Za genetsko onesnaženost nemških dog vsaj nekoliko tičijo vzroki še v času, ko je bilo "mešanje" barv dovoljeno (v Nemčiji npr. do 1933 leta, drugje po Evropi še precej dlje) in posledični onesnaženosti genetskega poola pri vseh barvah, v novejšem času pa predvsem v neodgovornih zablodah in bolestnih ambicijah posameznikov, eksperimentiranju z barvami in tipi, ponarejanju rodovnikov, prikrivanju informacij ter izigravanju pravil in "pokrivanju" le-tega marsikje v dogaškem svetu. Pri tem morebitna ohlapnost regulative in "voljnost" strokovnih organov, kjerkoli že, vzrediteljev ne odvezujeta odgovornosti. Pri vsakem dejanju navsezadnje ostane vzreditelj sam s svojo vestjo. In njegova odgovornost se tu prične in njegovo odgovornost je potrebno presojati le po njegovih ravnanjih.

... oz. ali so vzrediteljem naloženi povsem nepotrebni stroški?

Pred dnevi sem dobila od ene od vzrediteljic dopis, ki ga je poslala na Kinološko zvezo Slovenije (KZS) že 19. julija 2011, vendar pravi, da do danes ni prejela ne odgovora in ne pojasnil.

Vzrediteljica je med drugim napisala tudi tole:
"Po pravici povedano, ne vidim smisla tetovirnega referenta, razen da mu moram plačati pot do sem in bogvedi kaj še - torej dodaten strošek. Leglo si je že ogledal in prav lahko bi ugotovil že takrat, če psi niso pasemski. Prav tako menim, da bi kartončki KZS morali biti pri meni ob čipiranju - tako bi si prihranila plačilo dvojnih potnih stroškov - še enkrat veterinar, pa še ponovno tetovirni referent (da jih prinese sem?)"

Njena vprašanja in pripombe sovpadajo z ostalo konfuzno situacijo ob neusklajenih pravilih KZS z veljavno zakonodajo in veterinarskimi pravili, med katerimi so tudi členi Pravilnika o strokovnem delu KZS (v nadaljevanju PSD, sprejet 2. aprila 2004), ki se nanašajo na KZS referente in njihove naloge. V Sloveniji se je od 3. julija naprej pričela uporabljati Uredba (ES) št. 998/2003 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003, po kateri je kot veljavna metoda označevanja živali navedeno označevanje z elektronskimi mikročipi (transponderji), ki omogoča enostavno povezavo z ustreznimi potnimi listi živali, in iz česar sledi tudi Sklep 3/12-2010 z 12. seje Komisije za strokovna vprašanja (KSV) KZS, dne 1. in 22.12.2010, potrjen na 12. Seji UO KZS, 24.2.2011, ki pravi: "V Kinološki zvezi Slovenije bomo na mikročipiranje pasemskih psov prešli s 16. junijem 2011, kar je tudi zahteva, zapisana v direktivi Evropske unije. Od tega datuma naprej bodo morali biti mikročipirani vsi mladiči še pred oddajo novim lastnikom."

Psica je bila vedno bolj okrogla, doma so že padale stave o številu, barvi, spolu ... razpon med 7 in 11 mladičkov.

Pride četrtek, porod se začne. Po dveh letih brezuspešnih poskusov paritev, potovanj po Evropi, pošiljanja semena, osemenjevanj, namesto okroglih bodočih mamic sloke bodoče ne-mame - končno mladički! In to 9, porod brez zapletov, v šestih urah in pol, vse posteljice skupaj z mladički, po barvi skoraj razdeljeni na pol, po spolu tudi - skratka, vse za v učbenik pod poglavje "brezhibna kotitev psice".

Ker imaš izkušnjo izpred sedemnajstih let, vsakemu novorojencu potisneš prst v usta in potipaš, ali ima trdo nebo zraščeno - in ker ne začutiš nič nenavadnega, ga olajšano predaš materi v nadaljne čiščenje. Potem se zgodi - pri petem ali šestem otipaš anomalijo, luknjo v nebu in se zaveš, da bo mala umrla. Ampak psica je še sredi poroda, zato se posvetiš njej in novemu prihajajočemu mladičku.

Obveščamo vas, da je začel delovati informacijski sistem za kraške ovčarje.

Avtorji sistema
Informacijski sistem (v nadaljevanju IS) za kraške ovčarje smo oblikovali prostovoljci Društva (vsebinski del) v sodelovanju z Biotehniško fakulteto, Oddelkom za zootehniko, (prodekan doc. dr. Drago Kompan), kjer so poskrbeli za programski del in strokovno svetovanje. Našim partnerjem in celotni skupini se na tem mestu še enkrat iz srca zahvaljujemo, saj so s tem vrhunsko izdelanim sistemom omogočili pasmi velik korak naprej.


foto: mojpes.net

Društvo ljubiteljev in vzrediteljev kraških ovčarjev Slovenije - DLVKOS je društvo s 168 člani. Deluje neprofitno, predvsem s ciljem ohranjanja in razvoja naše edine mednarodno priznane slovenske pasme psov - kraševca. Na žalost je kraševec danes ogrožena pasma, saj imamo premalo legel in premajhno število mladičev. Ker je kraški ovčar pravzaprav prisoten samo v Sloveniji (peščica psov tudi izven), je zaradi zagotavljanja ustrezne genske raznovrstnosti in izogibanja parjenju v sorodstvu nujno, da se populacija kraševca poveča.

Kljub temu, da je društvu preko medijev v zadnjih dveh letih uspelo vzbuditi zanimanje za kraševca in se je povečalo povpraševanje, pa je ključno, da na povečano zanimanje odgovorimo z zadostnim številom legel, kvalitetnimi vzreditelji in rodovniško vzrejo.

Tudi zato je DLVKOS v soboto, 26.1.2008 organiziralo strokovno srečanje za obstoječe in nove vzreditelje v Pivnici Anton v Grosuplju.

Avtorica Andreja Strajnar

Po prvem navdušenju nad zdravim leglom se začno za vzreditelja tudi skrbi. Ni dovolj, da poskrbimo samo za prehrano mladičkov in jih, ko pride čas, oddamo novim skrbnikom. Vzreja pomeni mnogo več.

Priznani kinolog E. Trumler razdeli razvoj mladičkov na naslednja obdobja:
- vegetativno obdobje: 1. in 2. teden,
- prehodno obdobje: 3. teden,
- obdobje vtisnjenja: od 4. do 7. tedna,
- obdobje socializacije: od 8. do 12. tedna,
- obdobje rangiranja: od 13. do 16 tedna,
- obdobje hierarhije v tropu: 5. in 6. mesec,
- puberteta: od 7. meseca.

Prvo obdobje po porodu imenujemo vegetativno, saj se psički skotijo zelo nebogljeni. Imajo zaprte oči in ušesa, njihova telesca pa še niso sposobna sama uravnavati telesne temperature. Zato so življenjsko odvisni od zunanjega vira toplote. Grejejo se tako, da se stiskajo k telesu psice. Kadar pa imamo leglo v hladnejšem času, je dobro poskrbeti tudi za dodatno ogrevanje. Še posebej, kadar je leglo številno, psica težko dovolj ogreva prav vse mladičke. Pri ogrevanju z grelci moramo še posebej paziti na vlago v zraku, kajti presuh zrak lahko kvarno vpliva na razvoj mladičkov.


Če le imamo možnost, pripravimo psici kotišče v zaprtem, mirnem in dovolj toplem prostoru, s primerno stopnjo vlažnosti zraka. Kotišče naj bo lahko dostopno in dovolj veliko, da psica udobno leži na boku. V vegetativnem obdobju psički le jedo, spijo, se grejejo ob materi in sorojencih ter rastejo.
Foto: Andreja Strajnar

Tekst in foto Aleš Medvešek, 2005

Pričujoči sestavek je plod osebnih beležk, ki sem jih ustvaril med prebiranjem in študijem kinološke literature, na osnovi pogovorov s kolegi vzreditelji, ki so mi vzor in koristni sopotniki v vzreji; na osnovi relevantnih internetnih virov; ter nenazadnje na osnovi lastnih mnenj, ki sem si jih ustvaril po določenem času, odkar se kinološko udejstvujem - sam sem zelo "mnenjski" človek in imam mnenje skoraj o vsem, sploh o temah, ki zadevajo pse. Obenem so na mnogih premisah, zapisanih v tekstu, osnovani tudi vzrejni pravilniki v nekaterih državah.

Namenjam ga lastnikom in ljubiteljem psov, ki jih zanima tematika vzreje, ali zgolj ljudem, ki se šele odločajo glede lastništva psa, saj jim lahko nudi oporo pri odločitvi za pravega vzreditelja, od katerega bodo dobili svojega psa. V prvi vrsti pa ga namenjam novincem, ki so se odločili, ali pa se še odločajo, da bodo stopili na težavno pot vzreje pasemskih psov, saj jih želim vsaj delno usmeriti v smer, v katero so hodili in hodijo odlični vzreditelji preteklosti in sedanjosti, ki so nam vsem vzor. Hkrati bom opozoril tudi na nekatere deklinacije, "sovražnike", ki prežijo na vzreditelja na vsakem koraku njegove poti od začetka, pa dokler ne zapre svojih vzrejnih knjig in preneha z vzrejo.