Ob branju raznih člankov o uporabi živali v terapevtske namene, še posebej psov, se mi je spomladi leta 2002 porajalo vprašanje (morda ne prvič): Ali bi jaz s svojim psom Tex-om lahko kaj podobnega storil?

Vzrok za takšno razmišljanje je bil in je pogojen z mojim in Tex-ovim značajem. Ta se navzven kaže z medsebojno usklajenostjo, s popolnim medsebojnim zaupanjem enega v drugega, z željo in pripravljenostjo kontaktirati z drugimi...
Da so navedene trditve verodostojne, sklepam po dosedanjih dvajsetletnih izkušnjah, res da na drugih področjih, vendar je to temelj, da lahko presodim, kaj lahko ponudiva, na primer v domu starejših občanov.

Na tej osnovi sem pripravil ponudbo najinih možnih "storitev" in si pridobil soglasje odgovornih. Od takrat naprej se sproti dogovarjamo za urnik in za večino dela, tako da čimbolj ustrežemo ljudem, ki jim je storitev namenjena.

Kinološki del je predstavljen tudi z mojimi kinološkimi kolegi, ki imajo dobro socializirane in praviloma šolane pse, vedno pa dobro vzgojene, zanimive in zdrave.

Skoraj vsi dosedanji obiski so bili obogateni z glasbo in s pesmijo nas vseh, tako da predvidena ura kar prehitro mine.

Znanstveniki so enotnega mnenja o pomenu domačih živali, posebej psov, pri zdravljenju pacientov, ki trpijo za stresom, osamljenih ljudi ter otrok. Razmerje med psom in otrokom ima visoko pedagoško vrednost. Že Konrad Lorenz je zapisal: “Pes prispeva k hitrejši socializaciji. Pes in otrok sta prijatelja na Ti; otrok ima vedno ob sebi zaupnika.” To je zelo pomembno takrat, ko otrok le s težavo najde pot do sovrstnikov.