Ljubljana, 20. september 2009 - Enajsti memorial Boža Talana, ekipno tekmovanje vodnikov reševalnih psov, je letos pripadel reševalcem Kinološkega društva (KD) Tolmin. Drugo mesto so zasedli njihovi kolegi iz KD Nova Gorica, tretje pa domačini iz KD Šmarna gora. Tradicionalna prireditev, s katero se slovenski reševalci vsako leto spomnijo na tragično umrlega kolega in kinološkega sodnika Boža Talana ter kolegico Mojco Plaznik, se je končala v soboto zvečer na vadbišču KD Šmarna gora - Tacen. Edino tovrstno tekmovanje reševalskih trojk pri nas namreč organizira tamkajšnja Enota reševalnih psov, letos pa se ga je udeležilo 13 ekip iz Slovenije in ena s Hrvaške.
Zmagovalna ekipa KD Tolmin
Samobor, 6. julij 2008 – Koprčan Roman Starman je od danes najboljši vodnik reševalnega psa na svetu. S svojo labradorko Kano je na 14. svetovnem prvenstvu vodnikov reševalnih psov, ki je potekalo med 30. junijem in 6. julijem v Samoborju na Hrvaškem, osvojil prvo mesto v iskanju pogrešanih v naravi. Njegov uspeh so dopolnili še Urška Novel s 3. mestom v isti disciplini. Ekipno so Roman, Urška in Jerneja Ternovec zasedli drugo mesto. Uspešen je bil tudi član kranjskega Kluba vodnikov reševalnih psov (KVRP) Jure Pribičevič, ki je s svojim zlatim prinašalcem Panom v iskanju zasutih v ruševini zasedel 6. mesto. Prvenstva, ki ga je organiziral Hrvaško združenje za šolanje reševalnih psov (Hrvatska udruga za obuku potražnih pasa) in na katerem so bili 103 vodniki iz vse Evrope, Koreje in Japonske, se je udeležilo 15 slovenskih vodnikov reševalnih psov, članov Enot reševalnih psov Slovenije (ERPS) kinološke zveze Slovenije, Društva vodnikov reševalnih psov Slovenije (DVRPS) in KVRP.
Roman Starman in Kana
V Enoti reševalnih psov (ERP) Kinološkega društva Šmarna gora so zadnji septembrski konec tedna znova dokazali, da so izvrstni organizatorji. Že osmo leto zapored so organizirali Talanov memorial, prireditev na kateri se vsako leto zbere več slovenskih vodnikov reševalnih psov s svojimi kosmatinci. Vsako leto pa se jim pridružijo tudi kolegi iz tujine – letos so bili to madžarski in slovaški reševalci. Skupno je letos nastopilo 14 reševalnih trojk.
Memorial Boža Talana, kot je uradno ime enodnevne prireditve, je posvečen dolgoletnemu kinološkemu sodniku in vodniku reševalnega psa, predvsem pa dobremu prijatelju Božu Talanu, ki se je leta 1998 smrtno ponesrečil v prometni nesreči ob vračanju s poletnega tabora reševalnih psov. Letos pa je bila prireditev posvečena tudi prijateljici in vodnici reševalnega psa Mojci Plaznik, ki je umrla v tragični nesreči, ko se je poleti na Svetovnem prvenstvu reševalnih psov v Švici podrl prireditveni šotor.
Vodniki reševalnih psov smo znani po tem, da se radi udeležujemo takšnih in drugačnih dobrodelnih prireditev in preventivnih akcij. Radi se namreč odzovemo vsakemu povabilu, s katerim na svoj način pripomoremo k ozaveščanju ljudi. Tokrat smo se člani Enote reševalnih psov Obala Koper odzvali vabilu članov Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu (SPVCP) občine Izola, ki so z republiškimi in piranskimi kolegi na plaži v Simonovem zalivu organizirali preventivno akcijo v okviru projekta EUCHIRES. Akcija, v kateri Slovenija sodeluje skupaj s 14 evropskimi državami, je bila namenjena ozaveščanju staršev in otrok o tem, kako pomembno je, da so v avtomobilu vedno pripeti. Otroci pa jo poznajo zaradi priljubljene figurice pasavčka, ki jo dobijo, ko so v avtomobilu pripeti z varnostnim pasom. Poznajo jo tudi po geslu »Red je vedno pas pripet!«.
Nekje med skoraj tisočglavo množico izolskih in piranskih otrok, starih med šest ter 12 let, smo tako svoje mesto našli tudi mi s svojimi kosmatinci. Ob zvočni kulisi čukov, ki so zabavali občinstvo, smo otrokom poskušali povedati in pokazati vse, kar znamo. Predstavili smo jim svoje delovanje, jim pokazali, kako so naši kužki poslušni, jim povedali, kako naj se obnašajo ob srečanju z napadalnim psom in dokazali, da naši kužki najdejo tudi skrite (oziroma v resničnem življenju pogrešane) ljudi. A če smo se še tako trudili biti resni, so otroke najbolj zabavali trikci in norčije, ki so jih uganjali naši kužki. Pa nič za to! Skupaj z malčki smo se namreč zabavali tudi mi. Prav tako tudi policisti, gasilci, reševalci in vsi, ki so otrokom v nekaj uricah poskušali pokazati, s čim vse se ukvarjajo.
V Kopru je bila zadnji četrtek v juliju vaja Mobilne enote reševalnih psov za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini (MERP). Ponavadi sem zadolžena za opazovanje, vlečenje na ušesa in pisanje vtisov. Vendar mi tokrat ni uspelo, saj sem pristala v 'grobu', kjer sem lahko zrla le v temo, se v vročem poletnem večeru potila, poslušala, kdaj bodo psi prišli do mene in ugibala, kateri me je našel in nalajal.
Torej, kje se je 'zataknilo'? Zakaj o še eni uspešni vaji naših najbolj usposobljenih reševalcev, članov MERP, ne morem kaj dosti povedati? Ker me je takoj, ko sva se z Davidom pripeljala na delovišče, ujela vodja delovišča Vera Mikolič in mi dodelila nalogo markerja. Po koncu vaje sta me vodja ERP Obala-Koper in gostitelj tokratne vaje Roman Starman ter vodja MERP Tone Grad vprašala, kaj bom napisala o vaji. Nič, ker nimam pojma, kaj se je dogajalo! Bila sem namreč dve uri v 'grobu'. "Pa napiši 'pismo iz groba'", je rekel Tone. No, pa naj bo.
Pes nakazuje ponesrečenca
Za začetek malo zgodovine
Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707 in najdemo jih v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard. Vsem je znano, kako so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.
Pot, na koncu katere običajen pasjeljubec postane vodnik reševalnega psa, je vse prej kot kratka in enostavna. Večina ljudi, ki se ne ukvarja s šolanjem reševalnih psov, pa o njej verjetno niti ne razmišlja. Ne ve, da morajo kandidati za vodnike oziroma juniorji najprej opraviti sedem teoretičnih in praktičnih izpitov, da lahko sploh pristopijo k izpitom s psi. Najprej se morajo nekaj mesecev skoraj vsako soboto in nedeljo voziti na predavanja v Ljubljano in na Ig, kjer se spoznajo z ruševinami, potresi, prvo pomočjo psu in ponesrečencu, orientacijo, vrvno tehniko in radijskimi zvezami. Nato jih čaka še sedem izpitov. Letošnji izpiti pa so se za večino podmladka Enot reševanih psov Slovenije končali na velikonočno soboto.
Vsako leto se za šolanje reševalnega psa odloči nekaj deset pasjeljubcev, ki se jim to delo zdi zabavno. Inštruktorji od vsega začetka opozarjajo, da ne gre le za zabavo s psom, ampak gre za način življenja, naporne treninge in izpite. Najbolj goreči pa se tega ne ustrašijo in se zadeve lotijo z vso resnostjo. Že med šolanjem pogosto odpadejo tisti, ki ne mislijo resno in tisti, ki jim preživljanje večine prostega časa s psom ne pomeni veliko.
 Hrvaška ekipa pred začetkom iskanja |
21 reševalnih ekip, v katerih so bili po trije timi (vodniki in njihovi psi), je moralo v dveh dnevih opraviti deset preizkušenj (tri iskanja v ruševini in dve pogrešanih v naravi, orientacijo, vrvno tehniko, nudenje prve pomoči, sled in vožnjo s čolnom). Da so bili uspešni, so morali poiskati najmanj 70 odstotkov skritih markerjev. Uspešnih je bilo devet ekip, med njimi pet slovenskih. Slovenci smo na vaji imeli šest ekip – dve iz Enot reševalnih psov Slovenije, dve so imeli DVRPS, dve pa Klub vodnikov reševalnih psov iz Kranja. Tri ekipe so imeli čehi, pet Nemci in pet Avstrijci ter dve Hrvati.
Iskanje v ruševini
Pri iskanju na treh različnih ruševinah (dve sta bili v nekdanji tovarni koles Rog, ena pa v nekdanji trgovini Astra) reševalci niso vedeli, koliko markerjev imajo skritih. A to se ni zdela največja težava, saj so bila delovišča precej velika in zahtevna. Na zunanjem delovišču v Rogu je bilo poleg velikosti terena in različnih stavb, ki jih je bilo treba preiskati, delo dodatno oteženo zaradi številnih ljudi, ki so se neprestano sprehajali sem in tja. Prav tako so si svoj "štab" tik ob delovišču postavili markerji. Morda je bil odprt ogenj v železni posodo res namenjen zgolj temu, da markerji niso bili lačni (ves čas so si namreč pekli hrenovke), pa se je bolj zdelo, da hočejo otežiti delo psom. Verjetno bi marsikateri raje pojedel dišečo hrenovko, kot pa iskal skrite markerje. Ampak psi na množico ljudi in na hrenovke sploh niso reagirali.
V črni na Koroškem, kjer vsako leto zimski mir skalijo arhitekti gradov pod Peco, so sredi marca mir kalili še vodniki reševalnih psov in njihovi štirinožni prijatelji. Zbrali so se namreč na vaji skupine za iskanje pogrešanih v naravi (SIP). Tokrat so se jim pridružili tudi kandidati za nove reševalce, pred katerimi so še teoretični in praktični izpiti iz orientacije. če so se (bolj ali manj izkušeni) člani SIP potili ob hoji navkreber, pa so se (bolj ali manj izgubljeni) juniorji potili ob iskanju kontrolnih točk. 
Uf, kje je sever?!
Enota reševalnih psov (ERP) Obala Koper je minuli vikend v Kopru "gostila" člane Mobilne enote reševalnih psov za hitro posredovanje ob potresih doma in v tujini MERP. Organizirali smo namreč drugo letošnjo vajo, ki je bila na delovišču koprske severne obvoznice v Luki Koper. Razen manjših spodrsljajev je akcija tekla gladko in brez večjih težav. Glavna ugotovitev februarske vaje pa je bila, da vodniki reševalnih psov niso navajeni dela v trojicah, saj večino časa delajo sami s svojimi psi.
Za februarsko vajo si je operativni vodja MERP Tone Grad zamislil delo v trojkah, pri katerem se morajo vodniki veliko usklajevati med seboj. Izbira se je na koncu vaje pokazala kot odlična, saj so vsi ugotavljali, da tega niso navajeni. Večino treningov in vaj (da o izpitih in preizkušnjah niti ne govorimo), so namreč vodniki odvisni sami od sebe in svojega štirinožnega reševalca. Skoraj nikoli pa ne delajo tako, da bi morali reševanje in iskanje pogrešanih usklajevati še z ostalimi člani tima.
Vodniki so se morali na delovišče s psi spustiti po vrvi.
Jana. Vse pravice pridržane.