Spoštovani,

Kot članica izvedenske komisije, sem leta 2006 sodelovala pri izvedenskem mnenju glede vedenja psa Atosa, rojenega 30.12.2004, št. čipa 705230000029598, nastanjenega v Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice, začasno odvzetega skrbnici Zori Roter. Naloga komisije je bilo preučiti "napadalno vedenje do ljudi in živali v preteklosti in preučiti, kakšne so možnosti, da pes napad ponovi" ter "ali skupno sobivanje z drugimi psi povečuje agresivnost psa v posamezni situaciji".

Naša naloga je bila tudi "V primerih ko se psa obravnava z drugimi psi, se pri postopku izvedeništva ugotavlja tudi vpliv drugih dveh psov, in sicer psa pasme bullmastiff z imenom ATLAS, roj. 30.12.2004, št. čipa 705230000022767 in JOY, roj. 24. 5. 2000, št. čipa 705060000008528. Psa sta nastanjena v Zavetišču za zapuščene živali Gmajnice, Gmajnice 30, 1000 Ljubljana".

Komisija je imela enajst srečanj, pogovorov z gospo Roter in gospodom Baričevičem ter na koncu podala svoje mnenje, ki je bilo poslano na VURS.

Komisija ni predlagala vrnitve omenjenih psov in podala tudi obrazložitev za svoje mnenje.

Kasneje so bile izoblikovane druge komisije glede reševanja te zadeve, vendar nisem bila več vabljena kot izvedenka.

Menim, da bi morale biti v zvezi s to tragedijo ugotovljene vse nepravilnosti v ocenah in postopku in znana vsa dejstva. To smo dolžni vsem prizadetim.

Metoda Mikuž, univ, dipl, prav., BSc, PGDip(cabc)(Univ. v Southamptonu, VB)
svetovalka za vedenje družnih živali
zaprisežena sodna izvedenka za kinologijo
kinološka inštruktorica in med. kin. sodnica

Dokumenti: Izvedensko mnenje 1. komisije

Sklep VURS o sestavi komisije in njenih nalogah za izvedbo izvedeniškega mnenja

Program preizkusa vedenjskih značilnosti psa Atosa

Pogovor s skrbnikoma 12. september 2006

Izvedeniško mnenje o vedenjskih značilnostih psa pasme bullmastif Atosa

Nekaj razmišljanj - brez sprememb!

Sem pa vedno nekje "zraven"

V teh dneh sem se že nekajkrat spravila pisat tekst o tem, kako gledam na celotno "pasje" dogajanje zadnjih let in na dogodek, ki je sprožil vse to intenzivno razmišljanje in delovanje. Pa mi ne gre. Vsak dan poskusim, pa nekako ne uspem priti dlje od točk, kaj bi bilo treba postoriti, da bi bilo ... kolikor toliko znosno. Znosno na pasjih, človeških, zakonskih in moralnih točkah. Da bi bilo skupno življenje psov, skrbnikov in vseh ostalih strpno, urejeno, odgovorno, lepo in prijetno.

Vem, da se nič v življenju ne odvija samo v pozitivnih smereh in nekateri pravijo, da naša življenja ne bogatita samo sreča in zadovoljstvo, temveč predvsem ovire in težave. Tale težava, s katero se še posebej v zadnjem času srečujem, je nekako prevelika, da bi na koncu le uzrla točko, kjer naj bi se spet prikazala "sreča in zadovoljstvo". Pa vendar ... upanje umre zadnje.

Seminarska naloga pri splošni maturi

Avtor: Martina Lah
Mentor: Blaž Mršič, prof.
ESIC Kranj – Gimnazija
Kranj, 2008/2009
[objava na mojpes.netu: 31.8.2009]

KAZALO VSEBINE
1. Uvod
2. Odnos Slovencev do živali
2.1. Mučenje živali v Sloveniji in tujini
2.1.1. Primeri namernega fizičnega mučenja živali
2.1.2. Prostoživeče živali
2.1.3. Preprodajalci živali
2.2. Vzorna skrb za živali
2.2.1. Pasji športi
2.2.2.1. Agility
2.2.1.2. Rally Obedience
2.2.2. Vzgoja
2.2.3. Lepotne in veterinarske storitve
2.2.3.1. Sterilizacija in kastracija
2.2.3.2. Evtanazija
2.3. Živali kot korist ljudem
2.3.1. Psi reševalci
2.3.2. Psi kot pomoč slepim in drugim bolnikom
3. Zakonodaja na področju zaščite živali
3.1. Delovanje zavetišč in društev za živali
3.2. Delovanje Veterinarske uprave
4. Anketa
5. Zaključek
6. Viri
7. Priloge

Upepelitev človeškega trupla po smrti se nam zdi nekaj samoumevnega. Vendar pa ko umre naš družinski član, ki spada v splošnem izrazoslovju med domače živali oz. hišne ljubljenčke, upepelitev ni tako enostavna.

O težavah pri postopkih je bilo že nekaj napisanega in ko smo se sami soočili s to izkušnjo, smo se strinjali, da bi bilo dobro, da bi na enem mestu imeli napisane vse korake. Takrat, ko te doleti takšna situacija, si zelo nejevoljen brskati po spletu, klicati naokoli, da prideš do pravih podatkov, saj bi takrat rad imel trenutke za prebolevanje žalosti in soočanje z njo.

Zato smo se odločili, da naše izkušnje in podrobnosti v postopku posredujemo naprej in mogoče s tem pomagamo ljudem, da se od svojih dragih ljubljenčkov poslovijo na takšen način, ko se poslavljamo od človeških prijateljev:

Pri nas smo se morali odločiti za uspavanje. Z veterinarjem, Veterinarsko kliniko za male živali v Lescah na Gorenjskem smo se dogovorili, da uspavanje opravimo zjutraj, da lahko v enem dnevu izpeljemo vse postopke. S svojim avtom smo nato truplo prepeljali v plastični vrečki, ki jo dajo v Veterinarski kliniki, in škatli (škatla mora biti s pokrovom - po pravilih Veterinarske uprave RS, kupite pa jo lahko v Bauhausu, Merkurju ... Mi smo kupili eno kar precej veliko na koleščkih, ki se je kasneje izkazala za dokaj priročno zaradi prenašanja v avto, iz avta) na enoto Veterinarske uprave v Naklo, nato pa v krematorij v Avstrijo skupaj s papirji, ki smo jih dobili pri veterinarju in na upravi.

Na OŠ Franceta Prešerna v Črenšovcih smo se odločili, da bomo Svetovni dan varstva živali (4. oktober) obeležili na prav poseben način. Odločili smo se, da je čas, da na šolo povabimo živali, da se nam same predstavijo.

V sodelovanju s prijaznimi lastniki živali smo za razredno stopnjo pripravili doživljajsko predstavitev živali. Takšna izkušenjska metoda učenja je še posebej primerna za učence nižje stopnje, ker so otroci v tem obdobju veliko bolj vedoželjni in okolico doživljajo mnogo bolj celostno, z vsemi čuti.

Na šolo smo povabili Elvisa Denića, ki je s sabo pripeljal psički, dobermanko Abo in mešanko Daisy.
Pripotovali so s Ptuja. Ko so učenci zagledali v učilnici ti dve psički, niso ostali ravnodušni. Nekatere je bilo strah, drugi so bili navdušeni. Tisti prvi so se hitro pustili prepričati, da sta psički več kot prijazni do otrok in da jih imata celo zelo radi. To sta namreč dokazali. Pokazali sta trike, ki jih znata. Kljub temu, da sta vsako šolsko uro spoznali nove učence, nista mogli skriti utrujenosti, ki ju je zagrabila proti koncu. Lastnika sta na vsak način hoteli prepričati, da ju odpelje raje nekam v naravo ...

Kdo ve, koliko časa se je Alti loteval košnje zaraslih nabrežin v bližini svojega doma v Verneku. Ko se je končno odločil, je kosil takole na obroke, pa sem se pošalil, da bomo po končani košnji na tistem travniku pripravili tekmovanje za Vernek Open. Alti je ravno dovolj nor, da je zagrabil, jaz pa tudi. Beseda je dala besedo.

"Zakaj pa ne bi pripravili pravega tekmovanja? Zakaj ne bi dali možnosti nastopa vsem boksijem? Rodovniškim, nerodovniškim, belim? Kaj če bi šlo zares za pravi mali 'jareziger?' Za specialko v pravem pomenu besede."

Star pregovor pravi - ujetnik si besede, ki jo spregovoriš. Če je ta beseda zapisana, toliko huje. In nama ni bilo dovolj, da sva čvekala, ne, vse te čveke sva tudi zapisala in objavila. Enega heca je bilo torej konec, začel se je drugi, še bolj hecen.

Uvod
Zgodba je resnični dogodek, ki se je dogajal od 1. 2.-5. 2. 2004.
V nedeljo, 1. 2. 2004, je skupina 5-ih planincev prišla v Podpeco, z namenom ogleda ledenih skulptur, ki so jih izdelali prejšnji dan in izvedbo vzpona na vrh Pece. Z njimi je bil tudi škotski terier, last enega od pohodnikov. Običajna tura pa se je spremenila v čisto nekaj drugega. Lastnik psa, ki vam to bere, je povzel dogodke in jih zapisal v pasji ednini, kot da vam govori terier Therry.

Da se vam predstavim:
Sem skoraj tri leta star škotski terrier po imenu Therry. Rojen sem na 1. aprila, kar v vaši človeški terminologiji pomeni, da je ta dan rezerviran za norčije, ko je treba nekoga 'potegniti za nos', kot vi temu pravite.

Rojen sem v Avstriji, vendar imam SLO državljanstvo, pravočasno urejeno, torej nisem izbrisan in nisem v tisti kvoti izbrisanih, katerih odškodnine vas bodo precej stale, ampak sem kvečjemu prebrisan. Vam pa povem, da sem bil v EU že pred vami in sem šel v Slovenijo. Ni mi žal. Toliko o tem v razmislek. Za uvod bodi dovolj.

Tega teksta se lotevam zato, ker mi to priliko daje Kinološko društvo Velenje in gospa Jana Pahovnik s svojo spletno stranjo, za kar se jim posebej zahvaljujem. Zahvalo sem dolžan tudi Klubu šnavcerjev in pinčev Slovenije, ki so moja kinološka prizedevanja in njih uspehe tudi objavili na svoji spletni strani. Ta objava je zame zanimiva tudi zato, ker verjamem, da bi lahko kaj koristila mlajšim kinologom. Sam sem bil, in sem tudi sedaj, vesel vsakega novega ali spremenjenega spoznanja na tem širokem kinološkem področju. Vse zvrsti kinologije pa pridobivajo na družbeni pomembnosti in lahko bistveno vplivajo na kvaliteto življenja posameznika in širših družbenih skupin.

V nadaljevanju bom poskušal na osnovi svojih izkušenj in spoznanj odgovoriti na vzorčni vprašalnik o lastnostih velikega šnavcerja. Ker pa je večina pasjih lastnosti zaradi njihove velike sposobnosti prilagajanja pridobljena in ne samo prirojena, bom popreje predstavil sebe s svojimi lastnostmi in s svojimi kinološkimi načeli, kajti moje vedenje, moje vzpodbude, moje omejitve, moja doslednost in površnost itd. postopoma postanejo lastnosti psa, zato je vedenje psa v največji meri zrcalna slika vedenja vodnika.

Hrti so psi, vzrejeni za hitrost. Njihova zgradba telesa je specifična - so visoki, dolgi, suhi, gibčni, tekaški psi z aerodinamično zgradbo; za svojim plenom letijo kot puščice. So plod tisočletne načrtne vzreje, ki je bila v preteklosti na enako visoki ravni, kot je danes. Nekateri izmed njih so bližnji sorodniki prvinskih psov (pratipski psi), kot sta ibiški in faraonski pes.

K hrtom prištevamo tiste pse, ki se po izrazito svojevrstni postavi, obliki glave in nošnji repa bistveno razlikujejo od ostalih pasem psov, pa tudi po tem, da jih uporabljamo za dirke in svojevrsten lov.

Hrti so psi vitkega, suhega in ozkega telesa, katerega prsni del se je razvil v glavnem v globino: imajo dolge, ozke in koničaste glave ter dolg, koničast in pod telo spodvit rep. Od ostalih pasem se hrti razlikujejo tudi po značaju, vedenju in sposobnostih. Hrti imajo razmeroma zelo okrnjeno čutilo vonja oziroma ozke nosnice in nosne votline. Zato pa imajo toliko bolj razvita čuta vida in sluha. Hrte uporabljamo kot tekače (dirke) in za lovce - čeprav ne lovijo s čutilom vonja kot ostali lovski psi, ampak s čutilom vida, ker pač lovijo po prostranih in preglednih stepah. Danes pa hrte uporabljajo pretežno kot pse za dirke in spremljevalce.

Vsako leto kar nekako s tesnobo v srcu pričakujem konec decembra in to predvsem zaradi vseh pirotehničnih izdelkov, ki v tem času razsvetljujejo nebo, da o vseh pokih petard sploh ne govorim. "Vojno" obdobje pa najbolj vpliva na moja psa, ki se pred kanonadami najraje skrijeta.

To leto smo se odločili, da novoletne praznike preživimo na Kopah in to skupaj s štirinožnimi prijatelji. V obnovljenem počitniškem domu – Partizanki, sta nam prvo dobrodošlico zaželela dva irska volčja hrta, Amy in Dart. Že samo vzušje je nakazovalo, da so tu psi resnično dobrodošli, kar sta potrdila tudi Samo in Črt, lastnika Partizanke in obeh dobrodušnih pasjih velikanov. Psa sta se prosto sprehajala naokrog in kljub družbi drugih psov ni prišlo do nobenih "izgredov".