O tem, da zbiram podatke o številu psov, ki so bili sprejeti v slovenska zavetišča in vrnjeni lastnikom v letih 2011-2014, sem že pisala v prispevku Pridobivanje IJZ o zavetiščih je pravi žur, vmes pa poskušam zbrati še kakšne druge podatke in med to 'zbiranje cifer' spada tudi izpis iz Centralnega registra psov (CRPsi), ki sem ga pridobila že 9. 12. 2014. Da ne bo čakal še nekaj mesecev na pridobitev ostalih materialov, objavljam te številke posebej. Torej, če vas zanima, koliko registriranih psov je bilo navedenega dne v vaši občini, si lahko to pogledate v spodnjem seznamu. Na dan 9. 12. 2014 je bilo v Centralnem registru psov skupno 215.937 registriranih aktivnih psov.

Prepričana sem, da kakšnih velikih številčnih razlik v teh mesecih ni bilo. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) je 'čistila in urejala' podatke v CRPsi že od februarja 2014 naprej, ko so vsem, ki so v registru vpisani kot lastniki psov, pošiljali izpise in jih pozivali, da preverijo podatke ter jih v primeru, da v izpisu kaj ni pravilno navedeno, ustrezno uredijo v svoji veterinarski organizaciji (več v prispevku Poziv lastnikom psov - preverite svoje podatke v CRPSi). Tako v registru verjetno ni več 'mrtvih duš' in izgubljencev, ki jih lastniki že leta niso našli, ...

Osebno mi te številke, posebej izolirane od drugih podatkov, ne povedo veliko, bi pa bilo izjemno zanimivo po občinah primerjati porabo občinskih sredstev glede na število registriranih psov, za kar bi bilo treba iz zavetiških računov ločiti porabo sredstev za mačke in pse. Zdaj so vsi stroški spakirani v Supervizorjevih zbirnih podatkih (več v prispevku Poraba občinskih sredstev v slovenskih zavetiščih v letu 2014), pridobivanje posameznih podatkov po občinah pa je praktično nemogoče.


foto © arhiv mojpes.net, 2004

V Snagi Maribor, kjer skrbijo za zapuščene in izgubljene pse in mačke, pozimi pa krmijo tudi prostoživeče ptice, opozarjajo, da moramo kot skupnost poskrbeti tudi za njihovo varnost.

Sporočajo: "Ob nabrežju Drave so si labodi že uredili svoja gnezda in pričakujejo naraščaj.

V tem času morajo biti še posebej pozorni lastniki psov, ki za sprehajalne poti uporabljajo območje ob Lentu. V urbanih okoljih morajo biti psi na sprehodih pripeti, vendar ugotavljamo, da se mnogi lastniki tega predpisa ne držijo. V času kotitve mladičev lahko s povodca spuščen pes napade prostoživečo žival in nehote pokonča mladiče. Da bi se izognili tovrstnim incidentom, naprošamo lastnike, da so v naslednjih tednih še bolj pozorni na gibanje svojih kosmatincev in jih vodijo na sprehode pripete na povodce.

V Mariboru imamo na najbolj obremenjenih sprehajalnih poteh nameščenih 107 koškov za pasje iztrebke. V kolikor tega posebnega koša ni, lahko lastniki psov iztrebke odlagajo tudi v običajne koše za odpadke, ki so rdeče barve. Še zmeraj je nedosledno pobiranje iztrebkov za lastniškimi psi na območju Maribora velika težava, na katero opozarjajo iz vseh mestnih četrti. Naši zaposleni, ki čistijo javne zelene in utrjene površine, dnevno zberejo približno tono odpadkov. Čisto in urejeno bivalno okolje je naša skupna odgovornost in zavedati se moramo, da lahko h končnemu cilju vsak prispeva svoj bistveni delček."

Zgornji napotki in prošnje ne veljajo samo za področje Maribora, temveč za vsepovsod.

vir STA


foto arhiv Zavetišča Horjul, 2012

V tem času medvedi in medvedke skupaj z mladički zapuščajo svoje brloge in se človeku, če je le mogoče, izognejo. Če upoštevamo nekaj osnovnih pravil, možnost konflikta s to slovensko največjo zverjo zelo zmanjšamo. Zlasti se izogibajmo krajem, kjer bi utegnili biti brlogi in psov ne spuščajmo s povodca.

Srečanja z medvedi v naravi so izredno redka, saj medved pri nas v človeku ne vidi plena, temveč grožnjo, in se mu zato izogne, če je le mogoče. Do napada pride, če se približamo medvedki z mladiči ali medveda presenetimo zelo na blizu. Če se pes po gozdu giba brez povodca in sreča medveda, ga bo razdražil, nato pa pri lastniku iskal zavetje in tako medveda pripeljal k človeku.

Slovenski strokovnjaki za velike zveri so zbrali nekaj ključnih priporočil:
- v naravi se gibajmo tako, da bomo opazni, še posebej v grmovju ali gostem rastju,
- pes naj bo na povodcu,
- če zagledamo medveda, se mu ne približujmo in ga ne nadlegujmo,
- med oktobrom in majem, ko medvedi prezimujejo, se ne približujmo brlogom oziroma jamam in spodmolom, ki bi utegnili biti brlogi.


foto Miha Krofel

Kje je prava resnica o papežu in pobojih psov v Sarajevu?

Na internetu se je pojavila peticija (zanimivo, da ne sarajevska ali bosanska, temveč slovenska) z naslovom Ustavimo masovno pobijanje psov zaradi obiska Papeža v Sarajevu!, ki se začne takole:

"V mesecu juniju, natančneje 6. 6. 2015, bo Sarajevo gostilo papeža Frančiška. Zaradi njegovega obiska so na državni ravni odločili Sarajevo 'počistiti' brezdomnih psov. Tako bi naj na brutalen način umrlo 12.000 nedolžnih bitij."

Kot običajno so skrajni senzacionalisti takoj objavili članke ter pozvali množice k podpisu 'peticije', ki po obliki in po vsebini ne zasluži tega imena, še manj pa pozornost. S tem so spet dali možnost množicam komentatorjev, da brez vsakršnih zavor pod objave stresajo sovražni govor in 'grozijo s smrtjo' papežu in drugim. O tem, da imajo prebivalci Sarajeva zaradi uličnih psov že nekaj let resen problem, ne navajajo nič.

Res je, da prihaja papež Frančišek junija v Sarajevo in zagotovo bodo v ta namen mestni veljaki uvedli celo vrsto varnostnih ukrepov, tudi umik psov z ulic. Vendar ..., problem pouličnih psov se je pojavil in začel reševati že prej, preden je papež Frančišek sploh razmišljati začel o prihodu v Sarajevo. Celo prej, preden je Frančišek sploh papež postal.


foto vir internet

Tekst in fotografije Andreja Frankovič

Jagi je bila v 2. polovici junija (2014) na dopustu, pravzaprav je zbirala centke za Horjulčke. In v bistvu ji je šlo super; res je idealna treking kuža in če še plašna ne bi bila, bi bilo že čisto kičasto.

V ponedeljek, 16-ega, torej dan po azilaški olimpijadi (tj. izredno zabavnemu zaključku pasje šole z dodano vrednostjo) in dober teden pred 1. obletnico lanskega popotovanja od LJ do TS, nas je naš zlati taxist (vlaki iz Sežane v Ljubljano po žledolomu namreč še vedno ne vozijo ) zgodaj popoldne odložil v Ljubljani, v Šentvidu, kjer je bil šest let in pol tudi naš dom. Za nedoločen čas smo se brez gledanja na uro enostavno prepustili rumenim puščicam, školjkam, cestam, kolovozom in stezicam višarske smeri Jakobove poti. Midva s ca. 13 kg na hrbtih , Jagi pač solo.

Tekst in fotografije Andreja Frankovič
Naš zgodnjepoletni dopustek je bil malo hecen, praktično zastonj , ampak zelo intenziven . Na državni praznik sva si na rame obesila vsak svoj (pre)težek nahrbtnik, Jagi na srečo ni bilo treba nositi, pa smo šli, po slovenski Jakobovi poti od Ljubljane do Trsta, ca. 140 km. Nič kaj romarsko , pa vseeno je bilo časa za "srečanja s samim seboj" in z bolečimi nogami več kot dovolj ... pohodniško, na easy, brez časovnih ali relacijskih določil . Šotor je bil z nami in spali smo lahko tako rekoč kjerkoli . Glavna skrb je bila oskrba z vodo. Razen žeje se da vse potrpeti.

Do zadnjega dne ni bilo jasno, ali bomo sploh kam šli in kdaj, tako da o kakših pripravah ni bilo ne duha ne sluha ... pa se bolje skoraj ne bi moglo iziti.

Jagi je hrabro prestala svojo prvo, slabi dve uri trajajočo vožnjo z vlakom na relaciji Sežana - Ljubljana. Z nagobčnikom smo malo sleparili. Sprevodnik je vprašal, ali potrebujemo povratno karto, pa sem mu pojasnila, da bomo šli nazaj kar peš. Sploh ni dojel .

Avtorica: Karmen Kajdiž
Mentorica: izr. prof. dr. Andreja Avsec
Povzetek diplomskega dela

Diplomsko delo preverja, kakšne so povezave med spremenljivkami odnosa med lastnikom in njegovim psom (navezanost lastnika na psa in predanost lastnika psu) in lastnikovim zaznavanjem stresa ter subjektivnim emocionalnim blagostanjem lastnika, ki ga v laični literaturi mnogi imenujejo kar sreča. Navezanost lastnika na psa se predvsem navezuje na čustvovanje in doživljanje lastnikovega odnosa do svojega psa, predanost psu pa označuje trdnost tega odnosa. Ob večji predanosti lastnika psu je večja verjetnost, da se lastnik psa ne bi "znebil" zaradi morebitnih visokih veterinarskih stroškov, vedenjskih težav psa ipd.

Primarno nas je zanimalo, ali navezanost lastnika na psa in predanost lastnika psu pomembno napovedujeta lastnikovo subjektivno emocionalno blagostanje in raven zaznavanja stresa v dveh situacijah (v zadnjem mesecu in v času interakcije lastnika s svojim psom).

Ker predhodne raziskave kažejo, da je pomemben napovednik čustvovanja in zaznavanja stresa osebnost posameznika, je v diplomski nalogi doprinos osebnosti in tudi demografskih lastnosti lastnikov psov kot so spol, starost ipd. nadzorovan.

V raziskavi je sodelovalo 471 udeležencev. Povprečna starost udeležencev je bila 34,57 let. Najmlajši udeleženec je bil star 17 let, najstarejši pa 70. V raziskavi je sodelovalo 399 žensk in 72 moških lastnikov psa. Povprečna starost psov je bila 51,19 mesecev, torej nekaj več kot 4 leta. Najmlajši pes je bil star 2 meseca, najstarejši pa 180 mesecev, torej 15 let. 299 psov je bilo pasemskih psov z rodovnikom, 172 psov pa mešancev.


foto arhiv mojpes.net

Da je Mince princeska, ni nič novega. Ko sem ga dobila, je bil diagnosticiran s hipertrofno osteodistrofijo. Kar po kmečko pomeni, da ima na zadebeljenih delih dolgih kosti v nogah luknje. Hvalanevemžekomu so se te luknje odločile, da ne bodo brstele, kar je bil najboljši možni izid za našo rdečo pošast. Zato sva zunanji svet spoznavala šele pri dobrih sedmih mesecih, ko je bilo jasno, da bo s kostkami vse v redu in da ne bo potrebna evtanazija. Že prej, kasneje pa še bolj intenzivno, se je kazalo, da je Minec bolj plašljive sorte. Navajati ga je bilo treba na avtomobile, tovornjake, sesalce, pse ... No, to smo nekako zmogli. Princeska so sicer še vedno prepričani, da je sesalec nadvse grozna žival. Ko se prikaže iz svoje votline, se Mince spravijo v najmanjšo možno luknjo in počakajo, da napad hrumenja mine. Princeska se zaradi svojih naluknjanih kosti ne bi smel igrati s težjimi psi. če se slučajno tega loti in težja žival teče proti njemu, se vrže ob tla in vrešči, še preden sploh pes pride do njega.

Neža Vilhelm


Znameniti mozaik v vili iz Pompejev

Izmed pasem psov, ki jih omenjajo klasični avtorji, so morda najbolj znani hitri lakonijci in težji molosi. Obe pasmi izvirata iz Grčije, Rimljani so ju pa uporabljali za lov (canis venaticus) in za pse čuvaje čred (canis pastoralis). O teh dveh vrstah sta pisala tudi Vergilij in Horacij.

Kato je prvi Rimljan, ki je pisal o kmetovanju, čeprav je delo De agricultura več kot le zbirka nasvetov o uspešnem delu kmeta. Pravi, da morajo biti psi podnevi privezani, da bodo ponoči bolje čuvali. Varon se s tem strinja. V svojem delu De re rustica (iz leta 37 pr. n. št.) je svetoval ženi, ki je ravno kupila kmetijo, naj si kupi nekaj psov, ki bodo podnevi spali v hiši, ponoči pa čuvali posestvo zunaj. Menil je, da nobena farma ni varna brez njih. (I.19.3). Poznali so dve vrsti psov: lovske pse za gonjenje divjadi v gozdu (današnji goniči) in pa čuvaje čred. Varon omenja samo čuvaje - pes čuvaj mora biti pravi mojster, da jo varuje. Imeti mora veliko glavo, spuščena ušesa, močan vrat in ramena, široke šape in močan rep. Njegov lajež mora biti močan in globok. Dlaka naj bi bila bela, da bi se ga lažje prepoznalo v temi. Poskrbeti je treba, da so psi iz dobre vzreje, bolje jih je pa kupiti pri pastirju kot pa pri lovcu, saj je le tako mogoče zagotoviti, da je pes šolan za varovanje ovc in ne za gonjenje divjadi. Vrat naj mu varuje usnjena ovratnica (melium). Ko je volk enkrat ranjen, je manj verjetno, da bo napadel drugega psa, tudi takšnega, ki nosi ovratnico.

Vse ljudi naprošam, da prenehajo z metanjem petard, raket in ostalih pirotehničnih izdelkov, saj s tem vznemirjajo živali, sebe pa postavljajo v neposredno nevarnost. Hrupa se živali izredno bojijo, delovne živali (psi vodiči, psi pomočniki) pa svojega dela zaradi vas ne morejo opravljati, saj jih je preveč strah.

Poleg vsega: ali se res želite izpostavljati takšni osebni nevarnosti? Ali si želite, da bi vam petarda odnesla prst, roko, nogo ali morda razlila oko? Ali si res želite, da bi se del vašega telesa spremenil v ožgan kos cvrčečega mesa? Če je vaš odgovor "ne", denar, ki bi ga sicer namenili za drage pirotehnične izdelke, rajši razdelite med ljudi, ki letos svojim otrokom zaradi pomanjkanja ne bodo mogli kupiti novoletnega darilca.

Aleksandra Surla, slepa lastnica psa vodiča

---

Na mojpes.netu se pridružujemo Aleksandrinemu pozivu in vse ljubitelje pirotehnike tudi sami lepo lepo prosimo, da pomislite na vse živali, ki jih vaše kratkotrajno veselje spravlja v strahoten stres. Veliko psov čuti in izraža posledice enkratnega srečanja s pirotehniko vse življenje, mnogo jih v nenadnem strahu pobegne in med brezglavim begom konča pod kolesi ali kako drugače. če se zaradi vašega pokanja prestraši pes vodnik, ne bo v nevarnosti le on sam, temveč tudi njegov lastnik. Se zavedate vseh teh odgovornosti, ko prižgete vrvico?

Žal se lahko temu v norem decembru izognemo le z vašo pomočjo - tako, da se odpoveste petardam. Vsakemu, ki se bo odpovedal svojemu 'glasnemu' užitku, se v imenu vseh psov in drugih živali že v naprej zahvaljujem.

Jana Pahovnik
23. 12. 2011

Petarde - veseli december za pse ni vedno vesel