Da bo odločitev za obisk bioterapevta lažja, smo za vas poiskali nekaj odgovorov pri bioterapevtu za živali

Martin Simončič je bil zagotovo med prvimi kinološkimi inštruktorji pri nas, ki je zagovarjal šolanje brez uporabe fizične sile in je že v zgodnjih 90-ih letih svoje metode uspešno posredoval številnim tečajnikom. Na njegovih predavanjih smo prav takrat med prvimi pri nas lahko spoznali metodo T-Touch uveljavljene ameriške terapevtke Linde Tellington. In - kot vedno korak naprej - je leta 1997 pričel s spoznavanjem bioterapije, kasneje tudi s študijem pri svetovno priznanem bioterapevtu Zdenku Domančiću. Pri tem je dobil znanje, prakso in teorijo, pa tudi kodeks in uglasitev z duhovno energijo, t.i. iniciacijo.

Mag. Vladimira Erjavec dr.vet.med.

Povzetek
Pasji mladič ima 28 mlečnih zob, ki jih pri odraslem psu nadomesti 42 stalnih zob, vendar se pogosto zgodi, da je število mlečnih ali stalnih zob večje ali manjše od tistega, ki ga določa zobna formula. Če zob resnično manjka, praviloma to za žival nima posledic, vendar predstavljajo nekatere nepravilnosti v številu zob resno napako in možnost prepovedi vzreje.

Abstract
Puppies have 28 deciduous teeth which are replaced with 42 permanent successors in an adult dog, but variations in numbers of teeth are seen quite frequently. If a tooth is actually missing, it is often of no clinical consequence, but some of these abnormalities are considered serious faults and a breeding disqualification.


Slika 1. Nadštevilni inciziv (sekalec) v zgornji čeljusti psa

Bolezni srca so pri psih pogoste, pri starejših psih se pojavljajo kot posledica oslabelosti srca in srčnih zaklopk, pri mlajših pa predvsem kot posledica prirojenih srčnih napak.

Kardiomiopatij je več vrst, najpogostejši sta Dilatativna in Hipertrofična kardiomiopatija. Bolezenski znaki, vzroki zanje in možnosti zdravljenja so primerljivi z boleznimi srca pri ljudeh. Nobena ni ozdravljiva, lahko pa ob pravočasnem odkritju bolezni in zdravljenju, podaljšamo življenjsko dobo psa.

Za pravočasno odkritje bolezni so priporočljivi redni preventivni pregledi. Veterinar posluša srce in izmeri srčni utrip. Lahko zasledi nenormalno bitje srca ali šum na srcu. Detajlni pregled se sestoji iz ultrazvočne diagnostike, rentgenskega slikanja srca in EKG-ja. Priporočljivi so tudi krvni testi, ki lahko nakažejo probleme z metabolizmom, tudi od tega je odvisna izbira pravilne in uspešne terapije.

BIOTERAPIJA

Namen našega delovanja je pomagati živalim in ljudem z eno najstarejših naravnih metod zdravljenja.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je bioterapijo že leta 1976 priznala kot komplementarno metodo zdravljenja.

Bioenergija je povsod prisotna energija (prana, či, bioplazma, duh, bog), brez katere življenje ni možno. Gre torej za čisto življenjsko energijo.

Vse, kar obstaja, kar poimenujemo z živo in neživo naravo, z materialnim in nematerialnim, je v medsebojni povezavi in odvisnosti, vse skupaj in posamezno pa napaja življenjska energija, ki je povsod prisotna in obstaja v neomejenih količinah. Predstavljajte si jo kot ocean, iz katerega lahko zajemate, a vode ne bo nikoli zmanjkalo.

Slov Vet Res 2001; 38 (4): 313-26
UDK 619:616.718.1-007.17:616-073.7:639.7

T. IVANUŠA, M. POGAčNIK

Ključne besede: veterinarska medicina; radiologija; forenzična presoja; kolčna displazija; psi

Kolčna displazija (KD) ostaja eden najpogostejših ortopedskih problemov pri psih. Predstavlja tudi pogost vzrok odškodninskih zahtevkov in nesoglasij med prodajalci in kupci živali. S prispevkom želimo pojasniti vzroke nastanka in opredeliti elemente za forenzično presojo kolčne displazije pri psih.

Kolčna displazija je bolezen, ki nastane zaradi nesorazmerja med mišično maso in prehitro rastjo skeleta. Gre za dedno nagnjenje. Za razvoj bolezni so poleg dednih dejavnikov pomembni tudi stresni vplivi okolja. Kritično obdobje v razvoju in stabilnosti kolčnih sklepov je 60 dni po dnevu rojstva. Dedno nagnjenje, nezanesljiva zgodnja diagnostika, omejena klinična diagnostika, delno zanesljiva radiološka diagnoza podana pri 12. mesecu starosti, so dejavniki, ki KD uvrščajo med tiste bolezni, pri kateri mora biti forenzična presoja natančna, predvsem pa časovno opredeljena.

Prispevek v osnovnem sporočilu opredeljuje forenzično presojo bolezni zaradi ugotovitve odgovornosti vzrediteljev ali lastnikov v primerih odškodninskih zahtevkov. Predlagamo dve različni starostni skupini psov pri ugotavljanju vzroka za KD. Prvo, v kateri je bila z radiološko diagnostiko KD ugotovljena pred 6. mesecem starosti, in drugo v kateri je KD ugotovljena po 6 mesecu starosti. Odgovornost za nastalo napako pri prvi skupini nosi vzreditelj, pri drugi skupini pa se povečuje odgovornost lastnikov obolelih psov.

Ocena temelji na znanih in uveljavljenih podatkih iz literature, ki pojasnjujejo patogenezo in določajo radiološko diagnostiko KD. Med zanimive rezultate uvrščamo tudi kontrolo mejnih stopenj KD pri desetih psih, ki so na podlagi te radiološke diagnoze dobili vzrejno dovoljenje pri 12 mesecih starosti. Vzrejno dovoljenje smo pri psih z mejno stopnjo praviloma odsvetovali. Radiološka kontrola istih desetih psov pri 24 mesecih starosti podpira domnevo, da se mejna stopnja bolezni lahko spremeni v lažjo ali težjo obliko KD. Prva radiološka diagnoza se na podlagi predlagane forenzične presoje ugotovi pri starosti manj ali več kot 6 mesecev. Končne radiološke ocene ("oba kolčna sklepa brez vidnih znakov KD") za pridobitev vzrejnega dovoljenja pasemskim psom pa naj se ne izdajajo pred starostjo 24 mesecev.

Kot vestni vzreditelji dalmatincev poleg vzreje z izključno slušno testiranimi starši, katerih rezultat testiranja je BAER +/+ (kar po 'domače' pomeni, da slišijo na obe ušesi), redno opravljamo tudi slušno testiranje mladičev pri vsakem našem leglu. S tem preprečimo, da bi v nadaljno vzrejo prišel pes, ki je gluh ali delno gluh, saj je gluhota dedna. Žal delne gluhosti ni moč ugotoviti brez elektronskega testiranja sluha in velikokrat se je že dogodilo, da so lastniki, ki so testirali starejše pse in ugotovili, da njihovi ljubljenčki ne slišijo na eno uho, le začudeno ogledovali rezultate testiranja in povedali, da si niso nikoli mislili, da bi lahko njihov pes bil na pol gluh, saj se je vedno normalno odzval na vse zvoke, šume, ...

V soboto, 13. 5. 2006, se je v Studiu Nege za male živali "Iv San Bernard" odvijalo elektronsko testiranje sluha ter pregled pogačice, katere je izvajala priznana veterinarka z Dunaja (Avstrija), ga. mag. Regina Bregenzer, tudi sama ljubiteljica psov in poznana, uspešna vzrediteljica bulterjerjev in kitajskih golih psov.

Ker me je kar nekaj ljudi spraševalo, kako testiranja potekajo, sem želela širši množici povsem preprosto predstaviti v besedi in sliki potek dogajanja, kot sem ga sama doživela.

M. Matko, dr. vet. med.

Sterilizacija je kirurški poseg, pri katerem z ovarihisterektomijo (odstranitev maternice in jajčnikov) ali ovariektomijo (odstranitev jajčnikov) dosežemo neplodnost, sterilnost psice (1).

Za sterilizacijo samcev in samic se v večini dežel uporablja naziv kastracija. Pri nas pa govorimo o kastraciji predvsem pri moških živalih.
Za preprečitev plodnosti zadostuje ovariektomija.
Ovarihisterektomija je najpogostejši abdominalni kirurški postopek v veterinarski kirurgiji.
Ovariektomija se največ opravlja v srednji Evropi in je po mnenju mnogih avtorjev (3) stvar tradicije. V Veliki Britaniji in ZDA pa za sterilizacijo pogosteje uporabljajo ovarihisterektomijo.

Dermodni sinus je tanek cevast ugrez kože na sredi hrbta, ki lahko sega do hrbtenjače. To je kongenitalna (prisotna ob rojstvu) nepravilnost, ki nastane zaradi napačnega ločevanja ektoderma (klični list, ki sprva leži na površju embrija, kasneje pa se iz njega razvijejo povrhnjica, epitelij stomoderma in proktoderma ter nevralna cev). Ta kanal ima vse značilnosti kože: dlake, žleze lojnice in seveda kožne celice.

S časom se kanal polni z odmrlimi kožnimi celicami, dlakami in maščobo in postane zelo primeren teren za razvoj bakterij.
Dermoidni sinus je danes poznan kot tipična nepravilnost pri rodezijskih grebenarjih, vendar se občasno (zelo redko) pojavi tudi pri drugih pasmah psov.

Vsak dan se srečamo z nešteto škodljivimi klicami, ki bi lahko prodrle v naše telo in povzročile bolezen. K sreči ima zdravo telo proti tem klicam učinkovito obrambo, ki je pri živalih in človeku zelo podobna. Če namreč v telo vdre povzročitelj določene bolezni, npr. virus ali bakterija, se začne pred njim braniti tako, da izdeluje protitelesa. Ta skupaj z različnimi obrambnimi celicami in posebnimi snovmi pomagajo uničiti škodljive klice in telesu ozdraveti.

Žal je okužba z naravnim povzročiteljem lahko za žival usodna, saj o bolezen dostikrat zelo izčrpa in poškoduje različna telesna tkiva, v mnogo primerih pa se lahko konča tudi s smrtjo hudo prizadete živali. Vse to lahko preprečimo s cepljenjem.

Kaj je cepljenje?
Pri cepljenju s cepivom vnesemo v telo oslabljenega ali mrtvega povzročitelja bolezni in tako spodbudimo nastanek odpornosti proti tej bolezni. V večini primerov je odpornost dovolj močna šele 10 do 14 dni po prvem cepljenju, traja pa različno dolgo (od nekaj mesecev do enega leta ali več, kar je odvisno od bolezni, vrste cepiva, zdravstvenega stanja živali, njene starosti in pasme). Pri odrasli živali je treba cepljenje v ustreznih časovnih presledkih ponavljati, mlado žival pa je zaradi protiteles, ki jih je dobila od matere, treba cepiti večkrat.

1. Uvod:

Opis pasme veliki švicarski planšarski pes, VŠPP – malo znane pasme v Sloveniji – sem si izbral za seminarsko nalogo, ker sem tudi sam želel izvedeti čim več podatkov o psih, ki jih ljubkovalno imenujejo "SWISSY". Pri nas jih je v rodovni knjigi trenutno 30. Doma imam samico te pasme in že marsikaj vem o njej, še več pa sem izvedel ob zbiranju podatkov in pisanju te seminarske naloge.
Hotel sem priti do dna tudi boleznim, ki najbolj ogrožajo to pasmo, kot je kolčna displazija, ki je najpogostejša in najnevarnejša bolezen VŠPP.

V prvem delu seminarske naloge sem se vrnil v preteklost VŠPP-jev, kjer navajam, kdaj so bili prvič opisani in nekaj drugih zanimivosti iz zgodovine tega psa. Opisal sem lastnosti in splošni videz pasme.

V drugem delu moje naloge raziskujem vzroke in posledice nastanka displazije kolkov, ki ima izvor v nepravilnem križanju te pasme, s katerim so skušali doseči specifičen izgled zadnjega dela telesa psov za razstave in tekmovanja. Na ta način so skoncentrirali gene, ki so deformirali kolčni sklep.

Pomemben del naloge je tudi terapija in zdravljenje te bolezni. Dobil sem podatke, ki so me zelo presenetili, saj so raziskave pokazale, da so terapije z zdravili večinoma močno škodljive za živali zaradi stranskih učinkov. Tako v razvitejših državah uporabljajo pri zdravljenju živali alternativne veje veterinarske medicine.