Hojka Sukič - mlada kinologinja leta 2009

Datum 17.2.2010 18:54:58 | Rubrika: Otrok in pes

HOJKA SUKIč - PES OTROKU VOLK ALI PRIJATELJ

Hojko Sukič, avtorico do sedaj ene najboljših raziskovalnih nalog, kar smo jih od mladih kinologov prejeli, poznam skoraj od malega. Toda, ker živimo v različnih krajih, in se redko videvamo, mi ob prebiranju naloge kar ni šlo v glavo, da ima "mala deklica", kot jo imam v spominu, letos že 14 let! In to, da je mala Hojka, "spravila skupaj" tako zahtevno delo, to je ne samo presenečenje - ta njen uspeh in ogromen dosežek sta v zgled in ponos celotnemu slovenskemu kinološkemu podmladku! Res sem ponosna nanjo, in nisem edina. Ko boste še vi prebrali njeno raziskovalno nalogo, ki jo v celoti objavljamo na internetni strani KZS Komisija otrok in pes, se boste brez dvoma strinjali z mano in boste nanjo enako ponosni tudi vi.


Hojka je rojena in živi v Mariboru, rada hodi v šolo, je odličnakinja, rada se uči ker se zaveda, da le z učenjem in delom lahko v življenju nekaj doseže. Tudi sošolci jo imajo radi, saj je že 7 let predsednica razreda. Vsa leta je odlična učenka, ki ima v spričevalu vsa leta zaključene same odlične ocene. Poleg tega se že od 4. razreda naprej udeležuje tekmovanj iz znanja. V 4. razredu je dosegla srebrno priznanje iz Vesele šole.

V 5. razredu je bila Hojka državna prvakinja v Veseli šoli, dobila je srebrno Turnerjevo priznanje za izjemno poznavanje zgodovine življenja Indijancev, bronasto priznanje iz logike in osvojila slovensko in angleško bralno značko.

V 6. razredu je bila ponovno državna prvakinja iz znanja Vesele šole, prejela je zlato priznanje za izredno poznavanje zgodovine na tekmovanju "Izumi, ki so spremljali zgodovino", osvojila slovensko in angleško bralno značko, prejela priznanje revije National Geographic junior za sodelovanje pri ustvarjanju revije s svojimi mnenji, prejela diplomo za uspešno sodelovanje v manekensko-plesni šoli Vulcano models in dobila je pohvalo za redno obiskovanje šmarnic. Pestro, kajne?

V 7. razredu je dobila državno priznanje Vesele šole za raziskovalno nalogo z naslovom "Ali računalnik ogroža televizijo", srebrno priznanje iz znanja Vesele šole, bronasto Vegovo priznanje, osvojila je slovensko, angleško, nemško in francosko bralno značko, dobila bronasto priznanje za likovne izdelke na 40. razstavi Likovni svet otrok, priznanje za Naj pustno šemo, priznanje na šolskem Prešernovem likovnem natečaju in diplomo za uspešno opravljeno začetno manekensko šolo.

V 8. razredu se je udeležila muzejskega projekta Mali simpozij, kjer je pripravila in predstavila "referat o narodnih nošah na Slovenskem". Osvojila je že slovensko, angleško in nemško bralno značko, udeležila se je državnega tekmovanja iz znanja zgodovine (Ilirske province), sodelovala je na državnem tekmovanju iz znanja kemije...

In končno - pred nami je z raziskovalno nalogo PES OTROKU VOLK ALI PRIJATELJ s področja psihologije in pedagogike. Nalogo je s samostojno diaprojekcijo predstavila in zagovarjala na predstavitvi ob samostojno pripravljni diaprojekciji, in ki na natečaju "MLADI ZA NAPREDEK MARIBORA 2009", še čaka na rezultate. V Kinologu imamo čast in zadovoljstvo, da smo nalogo dobili prednostno, in vsakomur, ki se le kaj spozna na internet, toplo priporočam, da jo v celoti prebere.

Ob vsem zgoraj naštetem, v kar je Hojka vlagala maksimalne napore, vedno najde tudi čas za sprehode s psičko Bono. Bona je njena prijateljica od malih nog, skupaj sta odrasli in Bona je Hojkina tesna vez s kinologijo. Sicer bi rada postala zdravnica ali pravnica, vedno pa bo ob sebi imela psa. Neizmerno rada ima živali - zlasti pse, ki jo spremljajo že od rojstva naprej. Najprej je namreč živela v družbi škotske ovčarke Kelene, za 4. rojstni dan pa je dobila svojo škotsko ovčarko Bono. Obe psički je dobila od vzrediteljice Brigiti Kremser.

Ko je Hojka svoji mentorici na šoli, psihologinji Mateji Ivankovič, povedala naslov raziskovalne naloge, ki bi jo rada pripravila, je bila mentorica kar malo zaskrbljena, saj je povedala, da se na to področje ne spozna. Pa jo je Hojka uspela prepričali da težav ne bo. In res ji je šlo vse gladko, seveda je delala veliko in vztrajno, tako da je bila mentorica s končano raziskovalno nalogo zelo zadovoljna.

Kot je Hojka zapisala, v uvodnem teoretičnem delu svoje raziskovalne naloge PES OTROKU VOLK ALI PRIJATELJ je skušala iz obstoječe literature ugotoviti, kaj strokovnjaki s področja pedagogike, psihologije, veterine, kinologije in drugih ved, menijo o vprašanju ali igra pes v otrokovem odraščanju pozitivno vlogo ali pa je otroka bolje obvarovati pred stikom s psom. "Zanimalo me je tudi, kako je lahko pes otroku koristen in kdaj so njegovi vplivi škodljivi...", je zapisala Hojka. Posvetila se je tudi raznim terapijam, ki jih izvajajo s pomočjo psa in se osredotočila na tiste terapije, ki so namenjene otrokom. "In ker ima vse, kar živi, tudi svoj konec", je v raziskovalni nalogi navedla tudi ugotovitve strokovnjakov o tem, kako otroci doživljajo in prebolevajo smrt hišnega ljubljenca-psa.

V drugem delu raziskovalne naloge je Hojka s pomočjo anketnega vprašalnika ugotavljala ali si otroci psa želijo, ali se psov bojijo, kakšnega psa si želijo in zakaj, ali se zavedajo obveznosti, ki jih s seboj prinaša lastništvo psa, zanimalo pa jo je tudi kakšne razlike v odgovorih na zastavljena vprašanja obstajajo med dečki in deklicami ter med otroci različne starosti. Skratka - Hojka je izpostavile tako zelo pomembne vsebine, da bi se z njeno nalogo morali seznaniti vsi starši in kinologi.

Za naslednje leto Hojka že razmišlja o tem, da bi raziskovala, kako otroci razumejo pasjo govorico (kaj pomeni, če pes kaže zobe, kaj pomeni, če ima rep čisto med nogami in podobno). Ali pač nekaj v tem smislu. Pri vseh teh raziskovalnih nalogah je problem zagotoviti zadostno oziroma večje število anketnih vprašalnikov. Anketirati je potrebno vsaj kakšnih 300 do 400 otrok. Problem je tudi v tem, ker v istem času pripravlja raziskovalne naloge več učencev, in potem so isti učenci ponavadi anketiranci več anket v kratkem času.

Zato vas Hojka prosi za sodelovanje - če bi katera šola ali razred želela sodelovati pri Hojkini naslednji raziskovalni nalogi, bi bila zelo vesela, da se ji javite na naslov hojkas@msn.com ali darka.sukic@guest.arnes.si.

Saj ne boste preslišali njene prošnje, kajne?
Kajti, tudi če smo šele dobro prebrali njeno raziskovalno nalogo PES OTROKU VOLK ALI PRIJATELJ, že težko čakamo, kaj nam bo pripravila za naprej… Zaenkrat pa - čestitke, Hojka, čestitke!

Željka Fon Zidar


  • Hojka Sukič - mladi kinolog leta 2009

  • Luka Jeras - mladi kinolog leta 2008

  • Iris Smolkovič - mlada kinologinja 2007

  • Sara Grad - mlada kinologinja 2006


  • Mladi kinolog leta 2008 = Luka Jeras!

    "Že kot otrok sem sanjaril o psu...", je svojo predstavitev v prispevku "Pritlikavi šnavcer - končno!" v Mladem kinologu v reviji Kinolog začel Luka Jeras, ki smo ga v Komisji otrok in pes kinološke zveze soglasno izbrali za "naj" mladega kinologa lanskega leta.

    Z 18 leti Luka ni več otrok, sanje o psu pa so se mu izpolnile šele pred dvemi leti. Od takrat življenje intenzivno živi s prilikavim črno srebrnim šnavcerjem, Rodijem, najmlajšim članom njegove velike, 7-članske družine, saj ima Luka še tri brate in sestrico. Rodi mu je, prav tako kot si je to Luka zamišljal, odprl nova obzorja in ga tudi potegnil globlje v kinologijo.



    Luka Jeras je dijak Srednje vzgojiteljske šele in gimnazije v Ljubljani in končuje 4. letnik gimnazije. Je torej pred odločitvijo, kam naprej. Vendar ni v dvomih. Prisluhnil si je in se odločil za vpis na agronomijo, njegove zdrave ambicije pa segajo tudi v kinologijo, s katero se je v relativno kratkem času že zelo dobro spoznal. Vseeno je, ali se je začelo z Lukovimi sanjami o psu, prebiranju enciklopedije, zanimanju za pasme ali s prihodom Rodija, Luka v kinologiji ni našel le hobbya, prepoznal je bistvo. Vse kar dela in s čemer se ukvarja, vključno z Rodijem, Luka zelo resno jemlje, in o vsem veliko razmišlja...

    Prvič sem ga srečala, ko je Rodija razstavljal na Hrušici. Bilo je bežno, pa vendar sem opazila, kako je obvladano in z velikim občutkom, kot bi bila vajena razstav, peljal kužka v ring, pa čeprav sta bila oba popolnoma brez izkušenj. Srček je prav gotovo obema močno utripal, vendar Luka še daleč ni pokazal kaj čuti, Rodi pa se mu je samozavestno postavil ob stran.

    Vsaj kolikor sem ga imela priložnosti spoznati, se Luka tudi sicer nikoli ne prehiteva. Zanesljivo in premišljeno stopa v začrtani smeri ter tako zelo uspešno združuje prijetno s koristnim.

    Septembra in oktobra sta z Rodijem hodila v Švrkovo šolo in se tam pridno učila osnovnih veščin. Luka, ki sta mu prav zaradi delovnih sposobnosti všeč pasmi groenandel in doberman, s svojim Rodijem na področju šolanja marsikaj preizkuša. Celo šolanja obrambe bi se z Rodijem lotil, in delal izpit BBH, pa kaj, ko za vse še ni čas. Trenutno se zabavata s klikerjem, učita se trikcev, lotila sta se agilitiya in seveda, nadaljujeta tudi z razstavljanjem. Luka že od začetka spremlja tudi delo v Klubu ljubiteljev šnavcerjev in pinčev, pod katerega okrilja njegov Rodi sodi, se zanima za vzrejo in ob vsem tem že razmišlja, da bi nekoč postal kinološki sodnik.

    "V skoraj dveh letih, odkar imam psa, sem spoznal že kar nekaj kinologov in v njihovi družbi se res počutim lepo. Cenim dober pogovor, še bolj pa dejanja...", je napisal Luka in dodal, da je na vseh nas naloga, da poskrbimo za boljši pasji svet. In ker mora vsak najprej začeti pri sebi lahko napišem, da je Luka vsem, mladim in "manj mladim" kinologom, res lahko vzor. Kar je za dobrega kinologa najpomembnejše - njegove ambicije kot prvo in edino izhajajo iz ljubezni do psov in iz iskrenega prijateljstva z Rodijem, kot naslednje pa, kar je za pravega kinologa pomembno, odsevajo globoko razumevanje prijateljevanja človeka s psom, vključno z vso odgovornostjo, ki jo ljudje ob tem do psov prevzemamo.

    Lepo je imeti v svoji sredini osebo, kot je Luka. In lepo je upanje, da mu bomo s podelitvijo naslova "MLADI KNOLOG LETA" vzpodbudili še kaj dodatnega veselja do psov, do naših najboljših skupnih prijateljev.
    Luka - čestitamo!

    Za Komisjo otrok in pes KZS:
    Željka Fon Zidar, predsednica

    Za revijo Kinolog:
    Miroslav Zidar, glavni in odgovorni urednik



  • Hojka Sukič - mladi kinolog leta 2009

  • Luka Jeras - mladi kinolog leta 2008

  • Iris Smolkovič - mlada kinologinja 2007

  • Sara Grad - mlada kinologinja 2006



  • Po izbiri Komisije otrok in pes KZS in revije Kinolog:

    IRIS SMOLKOVIč - "MLADA KINOLOGINJA LETA 2007",
    avtorica raziskovalne naloge "Vloga interneta pri izbiri primerne pasme psa"

    Iris v Ljubljani drugo leto študira psihologijo, doma pa je iz Lendave. Življenje deli s samojedom Sammyjem, ki mu je že v 2. letniku gimnazije sama, v okviru predmeta informatika, naredila predstavitveno internetno stran (http://sammy.slohosting.com/). Iris je svojega Sammyja naučila agilityja in številnih trikcev (http://sammy.naspletu.com/triki.htm), na kar je zelo ponosna. In Sammy bi zagotovo potrdil, da ne bi mogel dobiti boljše skrbnice od Iris...



    Gimnazijo Franca Miklošiča je Iris obiskovala in končala v Ljutomeru, kjer je v 3. letniku v okviru projekta Raziskovanje informacijske družbe, ki ga je razpisala Fakulteta za družbene vede, sestavila odlično raziskovalno nalogo "Vloga interneta pri izbiri primerne pasme", s katero je pritegnila našo pozornost, nalogo pa so na Fakulteti za družbene vede v izbor dvajsetih najboljših nalog.

    V 4. letniku gimnazije je za maturitetno nalogo obdelala drugo, s psi povezano vsebino, vezano na terapije z živalmi, saj je njena velika želja, da bi s Sammyjem aktivno sodelovala v terapijah.

    In čeprav je v uvodu k raziskovalni nalogi "Vloga interneta pri izbiri primerne pasme psa" zapisala, da sta njeni veliki ljubezni informacijska tehnologija in kinologija, se je Iris dokončno odločila za študij psihologije. Pravi, da sta psihologija ljudi in psihologija živali povezani in v študiju najde ogromno snovi uporabne v kinologiji.

  • Zakaj prav tema "internet in kinologija"?

  • Odločilno je bilo, da sta me zelo zanimali informacijska tehnologija in kinologija.
    Tudi sama sem s pomočjo uporabe interneta prišla do svojega štirinožnega spremljevalca, samojeda Sammyja, kar je seveda doprineslo k izbiri naslova.

    Moj namen je bil, da bi ljudi čimbolj osvestila, kako pomembna je pravilna izbira psa in raziskati, kakšno vlogo ima pri tem internet. Rada bi opozorila ljudi, da so bili psi v zgodovini vzrejeni za različne naloge in za življenje v različnih razmerah. Zato je nujno potrebno, da vemo, čemu je bila pasma, ki si jo izberemo, namenjena, ter psu omogočimo temu primerno življenje. Nepremišljen nakup povzroči takšne ali drugačne težave, v nalogi sem jih podrobno opisala. Prav tako je pomembno dejstvo, da v sodobni družbi obstaja težnja po tem, da se psi, kolikor je mogoče, vključijo v človeško družbo, saj so navsezadnje socialna bitja.

    Gina Spadafori ugotavlja, da je t.i. kiberprostor imeniten vir informacij o psih. Ljubitelji psov so se v internet in komercialne priključne storitve podali z gorečnostjo, ki ji težko najdemo par. Brskanje po "pasjih" straneh omogoča kramljanje z drugimi ljubitelji psov, razpravljanje o različnih pasmah, kvaliteti vzrediteljev, metodah šolanja... Na internetu je na voljo ogromno nasvetov, ki nam lahko pomagajo pri izbiri novega psa, in so - vsaj večinoma - natančni in pošteni.

  • Torej je bila tvoja izkušnja izbire pasme psa po internetu dobra?

  • Takrat, ko sem jaz iskala psa, sem imela 14 let... Prelistala sem enciklopedijo psov, si izbrala nekaj pasem in o njih iskala informacije naprej. Iskanje informacij na internetu sem obvladala, v podrobnosti kinologije pa se nisem ravno poglabljala.

    če se pred nakupom pravočasno pozanimamo o željeni pasmi, na internetnih straneh res lahko dobimo koristne podatke, kar je potrdila tudi moja raziskava, lahko pa se posvetujemo tudi s člani internetnih forumov (in/ali klepetalnic) o njihovih izkušnjah. Internet nam omogoča stike tudi s tujim klubi in s tujimi vzreditelji, naši vzreditelji so v manjšini, čeprav se slovenske spletne strani o psih oz. pasmah po kakovosti podatkov, ki jih ponujajo, lahko enakovredno merijo s tujimi spletnimi stranmi.

  • Kako gledaš na debate po forumih in iz klepetalnic pridobljene informacije?

  • Treba je biti zelo pazljiv. Šele takrat, ko nekaj časa že spremljaš forume, spoznaš, čigave nasvete lahko upoštevaš in čigave ne, saj je glavnina uporabnikov forumov, ki debatirajo, v večini stalno ista. Vendar 62% anketirancev meni, da so ljudje med pogovorom v klepetalnici iskreni in da podajo verodostojne podatke.

  • Kako bi definirala "primerno pasmo psa"?

  • Primerna pasma psa je taka pasma, ki nam ustreza predvsem karakterno, to pomeni, da se ujema z našim značajem; da ustreza našim pričakovanjem in zahtevam, našemu življenjskemu stilu, navadam ter življenjskemu prostoru, pa tudi vizualno, vendar ima slednje le manjši pomen. Na videz psa se je mogoče navaditi, značaju psa pa se težko prilagodimo.

    Veliko ljudi se za določeno pasmo odloči iz trenutnega nagiba (zaradi trenutne želje, mode ipd.), ne da bi pomislili na to, kakšne negativne posledice takšna površna odločitev prinaša. K popularnosti pasme veliko prispevajo tudi mediji in filmska industrija. Nekateri se za pasmo odločijo po obisku razstave, ker so bili predstavniki njim najbolj všečne pasme tako lepi ali so imeli tako lepo dlako. Seveda pa ne vedo, da se za lepo dlako skrivajo ure in ure krtačenja, česanja, striženja in kozmetičnih priprav. Druga skupina ljudi se za pasmo odloči zato, ker jo imajo sosedje, in je njihov pes tako prisrčen, prijazen in toliko vsega zna... Ne vedo pa, da prijaznost in znanje psu nista bila položena v zibelko, pač pa se moramo sami potruditi, da psa primerno vzgojimo in izšolamo.

  • človek naj bi pri izbiri pasme upošteval tudi temperament...

  • Klever je napisal, da so psi, tako kot ljudje, sangviniki, flegmatiki, melanholiki in koleriki. če je nekdo kombinacija sangvinika in flegmatika, je najbolje, da izbere temu temperamentu podobnega psa. če pa je človek kombinacija kolerika in melanholika, je prav, da si omisli psa, ki je temu temperamentu nasproten.
    Sama priznam, da tej teoriji ravno ne verjamem. Hipokrat-Galenova tipologija temperamenta izvira namreč že iz antičnega obdobja in ima mnoge pomanjkljivosti... Tako kot ljudi, je tudi pse skoraj nemogoče »popredalčkati« v štiri tipe temperamenta. Velika večina je namreč kombinacija več različnih tipov.
    Vsekakor se pa strinjam, da je pri izbiri pasme najpomembnejši dejavnik temperament, ki je dedno pogojen. Ko pa pasmo že izberemo, je drug problem odločitev za mladiča, ki ima za nas najprimernejši značaj, iz legla, od koder se odločimo, da bomo vzeli psa. Značaj je pa odvisen od vplivov okolja. Velik pomen ima pravilna socializacija že v leglu in tudi okolje, iz katerega mladič prihaja.

  • Po javnih podatkih internet uporablja že približno 60% slovenskega prebivalstva v starosti med 7 in 75 let. Pri kakšni starosti otroci že obvladajo internet?

  • Zgodaj. V stik z računalnikom pridejo po mojem nekje takrat, ko začnejo obiskovati osnovno šolo, ali pa že prej. Internet pa verjetno postane aktualen nekje v četrtem razredu.

  • Katere zaključke iz svoje raziskave bi izpostavila?

  • Splošno znano je, da uporaba interneta kot pripomočka pri izbiri primerne pasme psa narašča in da so na internetu najbolj aktivne mlajše generacije. Internet in elektronsko pošto uporablja približno 10% več moških kot žensk. Pri izbiranju pasme je presenetljivo ženski spol za več kot 20% bolj množično uporabljal internet kot moški. Prav tu pa sem naletela na paradoks! čeprav se ženske več poslužujejo interneta in so pri zbiranju informacij pri izbiranju primerne pasme aktivnejše od moških, za izbiranje pa si vzamejo tudi več časa, so s svojo končno odločitvijo, izbiro psa, manj zadovoljne kot moški! V čem je razlog, lahko le ugibamo... Morda v tem, da imajo ženske prevelika pričakovanja...?

  • So starši razumeli veselje, ki si ga imela s psom? Te podpirajo v tem?

  • Psa sem si od nekdaj želela in Sammyja sem dobila, ko so mi starši dovolj zaupali in menili, da sem pa mogoče že dovolj odgovorna. Sicer so verjetno mislili, da se ga bom čez čas naveličala, pa je bilo ravno obratno...! Sammy mi je v veliko veselje, starši pa celo mislijo, da sem preveč obsedena z njim. Vedno sem sama skrbela zanj (razen finančno), hudo mi je bilo, ker ni smel v hišo... Je pa res, da so šli z njim na sprehod, ko sem bila bolna. Hvaležna sem tudi, da so se strinjali s kastracijo in šolanjem. Pa to, da je šel z nami na morje in smučanje. Moje navdušenje nad psom in nasploh kinologijo pa še vedno jemljejo kot obsedenost in ga težko sprejemajo.

  • Praviš, da v Ljubljani močno pogrešaš Sammyja, in razumemo te. Vendar - zakaj ga ne pripelješ s seboj v Ljubljano, saj možnost imaš?

  • Res, zelo ga pogrešam, pogrešam sprehode, vaje trikcev in njegove norčije, ki so me vedno spravljale v smeh in dobro voljo. Toda starši mi ne dovolijo, da bi ga vzela v Ljubljano! Menijo, da bi zanj porabila preveč časa in da so s tem povezani še dodatni stroški. Žalostna sem zato, in komaj čakam, da grem konec tedna domov.

  • Zakaj si se odločila za študij psihologije? Kaj je botrovalo tej odločitvi?

  • V psihologiji sem našla vse, kar me zanima - psihologijo ljudi in živali. Že ob prebiranju kinološke literature sem spoznala, da so psihologija ljudi, psihologija živali in kinologija v marsičem povezani (predvsem, ko gre za učenje, vzgojo, socializacijo, pa tudi inteligentnost, komuniciranje i.p.d.).

    Pred leti sem spoznala terapijo z živalmi in moja velika želja je, da bi se s tem tudi dejansko ukvarjala. Nabavila sem literaturo, celo iz Amerike, jo prebirala, in iskala informacije po Sloveniji. O tej temi sem pri predmetu psihologija naredila tudi maturitetno seminarsko nalogo (pri mentorici, prof. Jasni čirič) in se še bolj utrdila v prepričanju, da je to prava smer zame. Naj še dodam, da je bil ob zagovoru maturitetne naloge Sammy z menoj v šoli, kjer je bil prisrčno sprejet...

    Prepričana sem, da mi bo študij pri terapijah z živalmi koristil, če mi te sanje uspe uresničiti. Želim si, da bi ljudje spoznali pozitivne učinke, ki jih imajo živali na ljudi. In menim, da ni boljšega kot nekomu med obiskom z živaljo polepšati dan.

    Željka Fon Zidar,
    predsednica Komisije otrok in pes KZS (saz@siol.net)


  • Projektna naloga: Vloga interneta pri izbiri primerne pasme psa



  • Hojka Sukič - mladi kinolog leta 2009

  • Luka Jeras - mladi kinolog leta 2008

  • Iris Smolkovič - mlada kinologinja 2007

  • Sara Grad - mlada kinologinja 2006



  • MLADA KINOLOGINJA LETA 2006 : SARA GRAD

    Sara je morda še bolj kot doma, kot odlična razstavljalka poznana v tujini. Njen uspeh ni stvar naključne sreče niti ni prišel čez noč. V junior handlingu tekmuje že od devetega leta, in zelo zanimivo je, zakaj je začela.

    Vsemu je bil kriv Bini...
    Da, začela je z Binijem, drobnim yorkshirskim terijerjem, ki ga je imela in še ima neznansko rada. Najprej, kot se za pasemskega kužka spodobi, ga je peljala na pasjo razstavo. Po izkušnji je hitro ugotovila, da njenemu Biniju med razstavljenimi lepotci, ki večino življenja preživijo v kletkah z navito dlako, ne poznajo ne trave ne svobodnega gibanja in so namenjeni izključno postavljanju v razstavnih krogih, ni pravo mesto. Bini je bil njen prijatelj in družabnik, vajen čisto drugačnega življenja in Sari je bilo ob spoznanju, da ni za razstave, najprej hudo. Spoznanje jo je za trenutek potrlo, vendar je hitro našla rešitev - junior handling! Tekmovala bosta v junior handlingu! Tam se kužkov po zunanjosti ne ocenjuje in Bini bo enakopraven med drugimi, Sara pa se bo že potrudila za njun uspeh...!



    Biniju je nastopanje v junior handlingu ugajalo, Sari je bilo tudi všeč, hodila sta na manjše in na velike razstave in stopila na pot do uspehov in končno velike zmage, ko je Sara v letu 2006 dobila naslova "Mlada kinologinja leta". Hkrati je istega leta postala najboljša tekmovalka v junior handlingu in je leta 2008 Slovenijo uspešno zastopala na Cruftsu, največjem tekmovanju v junior handlingu na svetu.


    Sara na Cruftsu 2006

    Bini, kuža z dnevnikom
    Sarin plemeniti namen, da Binija osreči z nastopanjem na razstavah, na tekmovanjih v junior handlingu, je bil začetek "Sarine zgodbe". Najprej je torej tekmovala le z Binijem, ljubljencem cele družine, kar je še vedno. Bistri kužek je nekaj posebnega tudi v tem, da ga je prinesel Božiček - rojen je na božični dan - in izhaja od vzrediteljice, ki ga je imela nadvse rada, se veselila vsakega trenutka z njim od prvega dne do oddaje in mu ves čas pisala dnevnik: o tem kako spoznava svet, kako raste in se razvija. Dnevnik je opremljala tudi s slikami, na koncu pa še ganljivo zapisala, kako srečna je, da je Bini dobil dom pri Gradovih.



    "Udarjena na pse"
    Sara živi v Celju, letos januarja je dopolnila 15 let, končuje devetletko in se namerava vpisati v gimnazijo. Od nekdaj je imela rada živali, sošolci pa so jo že v osnovni šoli dražili, da je "udarjena na pse", kar je bilo res in nam je kinologom ob njenih uspehih popolnoma jasno. In če smo iz pravega testa tudi vemo kako je s tem, kajne?

    čeprav je bil mali Bini car doma Gradovih, se je družina na dolgoletno željo Sarine mamice, ki je od nekdaj oboževala nemške doge, razširila še s tremi velikimi psi: najprej so kupili črnega Erosa, potem rumenega Amosa, zadnji je k hiši prišel harlekin Atos. Njihov naravni bivalni prostor je čudovit park ob hiši, kljub velikosti pa vse tri doge z Binijem vred bivajo tudi z družino v hiši.



    Od yorkija do dog
    čeprav je v junior handlingu Sara še naprej tekmovala z Binijem, so se torej v njeno življenje vpletle še doge. Slučajno je naneslo, da Bini na avstrijski razstavi v Tullnu ni smel v junior handling, tega dne se namreč ni razstavljal, in organizatorji razstave so Sari svetovali, naj tekmuje z Amosom, Gradovo rumeno dogo, ki je bila na razstavi prijavljena. Toda Amos je bil v primerjavi z malim yorkshircem za junior handling res zelo velik pes! Še malo otročji je bil in drobna Sara še v sanjah ne bi nikoli pomislila, da bi z njim tekmovala... "V redu, če drugače ne gre, bom šla pa z Amosom...", si je Sara rekla, in njena zgodba se od takrat nadaljuje tudi z dogami.



    Samostojna in vztrajna
    Kot je kasneje priznala, je tudi Sarino mamo po tihem skrbelo, kako se bo stvar iztekla. Modro je pomisleke obdržala zase: "Naj Sara poizkusi, naj se bori! Ni pomemben uspeh ampak pogum, da sodeluje, da zmaga nad sabo...", je razmišljala mamica, ki je vedno spoštovala Sarine odločitve. Kajti, ko se mirna in zadržana Sara za nekaj odloči, takrat gre zares.

    Vodenje Amosa ni bilo šala. Sara je bila na tekmovanju zelo zbrana in je vzdržala. Na nemško sodnico Carole Garhoefer je naredila tako močan vtis, da ji je ta jasno izrazila svoje navdušenje. Vzela si je celo čas in Sari svetovala, kaj naj pri vodenju doge izboljša. In v močni konkurenci v finalu je Sara z dogo zasedla v Tullnu v junior handlingu prvo mesto v svoji skupini in skupno! Led je bil prebit. Od takrat dalje je začela trenirati tudi z dogami.



    Bini pa je v družini še naprej ostal car. Ker ima Sara mlajšo sestrico Žano, ki je prav tako "udarjena na pse" in ravno prav velika za yorkija, Žana v junior handlingu že stopa po svoji tekmovalni poti.

    Od junior handlinga do vrhunskega handlinga
    Sara je iz tekmovalke v junior handlingu v realtivno kratkem času naredila ogromen preskok med vrhunske razstavljalke. Rumenega Amosa je zamenjala z Atosom, lepotcem med harlekin dogami in razstave ju vodijo širom po Evropi od Portugalske do Monaka, od Poljske, Slovaške, Madžarske, Italije, do črne gore... Postala sta nerazdružna, njuna tekmovalna pot pa kljub najvišjim osvojenim naslovom osvojenih na najpomembnejših evropskih razstavah in specialkah za doge, še zdaleč ni končana. Saro po njenem vrhunskem razstavljanju, Atosa pa po njegovi lepoti, poznajo resnično po celem svetu. Da pa se ni dokončno odrekla junior handlingu in je še vedno odlična, je Sara dokazala na februarski razstavi Winter Winner 2009 v Celju, ko je zasedla prvo mesto v starejši skupini.



    Konec dober, vse dobro, bi rekli... Toda konca tukaj še ni. Govorimo lahko le o uspešni kinološki poti, o rojstvu vrhuske razstavljalke, o garanju in zgodnjem vstajanju, skrbeh in radostih ob zmagah, pa tudi o stresu, kajti Sara je še vedno odlična učenka in tudi šola zahteva svoje. Kinologija je lepa stvar - vendar, tako kot na katerem koli drugem področju v življenju, tudi v kinologiji ni uspehov brez truda. Nič ne pride samo po sebi, nič ni podarjenega in vsak uspeh terja svoj skriti davek. Ob tem zavedanju si ljubitelji kinologije močno želimo in verjamemo, da bo Sara ostala na začrtani poti, obdržala svojo vztrajnost in nadaljevala kot je začela, pa čeprav ji ni vedno lahko.



    Željka Fon Zidar


  • Hojka Sukič - mladi kinolog leta 2009

  • Luka Jeras - mladi kinolog leta 2008

  • Iris Smolkovič - mlada kinologinja 2007

  • Sara Grad - mlada kinologinja 2006




  • Prispevek natisnjen s spletne strani mojpes.net
    //www.mojpes.net

    URL za ta prispevek je:
    //www.mojpes.net/article.php?storyid=1327