Božična zgodba, ki bi morala imeti drugačen konec

Datum 24.12.2012 22:13:25 | Rubrika: Zdravje

Božična zgodba, ki bi morala imeti drugačen konec

Dobra vila je ves svoj prosti čas posvetila temu, da bi tam nekje, kjer so svet in ljudje pozabljeni, bilo psom lepše, da bi živeli bolje, če že najbolje ne morejo. Ker tudi ljudje tam le životarijo.
In tam živi družina, enaka med ostalimi, od vseh odrinjena, z majhno ljubko Pupiko.

Dobra vila jo je nekega dne vzela s sabo daleč, ker jo je tja pač vodila pot in jo predala v roke dr.M-ju, ki mu je zaupala in je prijazno obljubil, da Pupika ne bo nikoli več imela mladičev, ki bi jo izčrpavali že takrat, ko so v njenem trebuščku, še bolj pa takrat, ko se skupaj z njo borijo za vsakodnevni obrok.

Zvečer je dobra vila pripeljala malo lepotičko domov, družina jo je z veseljem sprejela, a kmalu so ugotovili, da je nežna in mirna Pupika še bolj mirna. Dobra vila jo je obiskala, govorila z dr.M-jem, ki tako, na daleč, ni znal povedati kaj bi lahko bilo narobe. Nič ni bilo videti narobe, pa vendar je bilo nekaj močno, močno narobe.

Dobra vila se je odločila, da mora Pupiki takoj poiskat pomoč. Spet sta se odpeljali daleč, v megli in dežju, po poledeneli cesti, ena nesrečna, ker spet ni vedela kaj se dogaja, druga, ker je trepetala za prvo.
Dr.M je v nekaj minutah ugotovil, da je z ledvicami nekaj hudo narobe. Je krivo uspavalo ali kaj drugega?
Dobra vila je poklicala družino in skupaj so jokali v telefon. Kaj narediti, kako pomagati Pupiki, če še ni prepozno, kako prepričati družino, da ne bodo operacije krivili za težave in kako prepričati dr.M-ja, naj se sam odloči, kaj je za psičko najboljše.

In se je, dal ji je še dva dni, vmes pa skrbel zanjo, tudi ponoči, ko je odhajala skupaj z njim v njegov dom. In dva dni kasneje je bilo stanje še vedno enako, zelo, zelo slabo, a Pupika se ni vdala. S svojim nežnim pogledom in vedno žalostnimi očmi je samo strmela v dobro vilo in dr. M-ja, ko sta sedela ob njej in v mislih premlevala, kdo bo prvi zapečatil njeno usodo.

In dr.M se je odločil, da bo še enkrat razparal Pupikin trebušček in pogledal, če je kakšno stvar spregledal, če lahko naredi kaj, da bo ozdravela. Le nevarnost je bila zdaj še veliko, veliko večja, a dobra vila mu je bila nadvse hvaležna za pogum. Naročila mu je, naj išče tako dolgo, da nečesa ne najde.

In Pupika je spet legla na operacijsko mizo. Ponovna operacija je pokazala zelo, zelo pomanjšano eno od ledvic in čudno povečan, deloma otrdeli želodček, vsekakor veliko prevelik za 5 kg psičko, ki nikoli v življenju ni bila čisto sita. Zdaj za posvet z dobro vilo ni bilo časa, dr.M je odstranil bolno ledvico, vzel vzorec tkiva z želodčka in Pupiko zašil.

Mala borka se tudi tokrat ni vdala, enako vdano in pridno je z žalostnimi očmi gledala svojega rešitelja in pridno prenašala vse infuzije, ki so se stekale v njene drobne žile. Dan, dva, tri po operaciji je bila še vedno živa in na obisku je dobra vila videla nekaj iskric v njenih očeh.

In verjela je v nekaj, v kar dr.M ni upal verjeti. Minilo je še nekaj dni, dni polnih upanja in strahu za Pupiko, ki je še naprej vdano in pridno sodelovala z dr.M-jem. Dokler ni prišel izvid.
Pokazal je, da so ledvice delale slabo že predolgo, dolgo prej, predno je Pupika prvič legla na operacijsko mizo in da je vse to krivo, da je njen želodček čisto otrdel, zaradi česar ji je po vsakem obroku slabo in jo trese, trese ... tudi od bolečine. In da trdijo tudi vse njene žile.

In tako je ta drobna, nežna Pupika od danes še en angelček več v pasjih nebesih in ena zvezdica več, ko se zazremo v nebo.

Zapisala Ina



Prispevek natisnjen s spletne strani mojpes.net
http://www.mojpes.net

URL za ta prispevek je:
http://www.mojpes.net/article.php?storyid=2016