O zavetiščih za živali in njihovih varovancih kroži mnogo različnih zgodb. Večina je žalostnih, pretresljivih, včasih celo grozljivih. Omemba zavetišča le redke izmed nas spomni na nekaj pozitivnega, prijetnega ali celo veselega. Večina zgodb o zavetiških živalih ima žalosten, nemalokrat krut začetek, kljub temu pa se veliko zgodb prav zaradi prihoda v zavetišče konča srečno - z odhodom v dober nov dom. Razbili bomo nekaj stereotipov, ki ljudi mnogokrat odvrnejo od posvojitve zavetiških živali, in poudarili nekaj dejstev, za katera menimo, da so pri tej odločitvi pomembna. Upamo, da bomo tako pripomogli še h kakšnemu srečnemu koncu več.

1. mit: V zavetišču so zgolj problematične živali. NE DRŽI

Res je, da v zavetišče običajno pridejo živali, katerih preteklost ni znana. Njihove izkušnje so različne, velikokrat tudi slabe. Lahko se odrazijo na različne načine, tudi kot agresija do ljudi ali živali, velik strah, plahost, vendar večinoma ni tako. Iz zavetišča je možno posvojiti povsem normalnega pasjega ali mačjega družabnika, seveda pa moramo biti pred posvojitvijo pripravljeni na iskren pogovor z oskrbnikom oziroma vodjem zavetišča. V dobrem zavetišču vam bodo vsaj približno znali povedati, kaj lahko od živali, ki jo želite posvojiti, pričakujete, in vam svetovali posvojitev takšne živali, ki ustreza vašemu načinu življenja, pričakovanjem ter izkušnjam. Če ima žival, za katero se zanimate, vedenjske, zdravstvene ali druge posebnosti, boste na to vselej opozorjeni.

Pet mesečna Pebble Kremenčkova je že našla svoj dom ...

Njena nova skrbnica je po enem mesecu bivanja s psičko o njej zapisala:
'Rada ima ljudi in pse, na sprehodu pa veselo sodeluje z mano, sploh če zazna, da se v moji roki nahaja kak priboljšek. Je zelo učljiva, tako da smo se že naučili vaji sedi in tačko, kmalu pa greva tudi v pasjo šolo. Na splošno je zares neproblematična, nevsiljiva, vseeno pa velika carta.'

Zverinice - Društvo ljubiteljev dihurjev je 19. 5. 2012 v KUD France Prešeren v Ljubljani organiziralo 1. dihurčkov dan, ki je fenomenalno uspel in vsekakor bo ponovljen. Če ne prej, čez leto dni.

Vsak dan prihaja v slovenska zavetišča vrsta novih živali, ki kar najhitreje potrebujejo nove lastnike. Vzroki, da so se znašle v zavetišču, so sila različni. Ne glede na to si prav vsaka med njimi zasluži najboljšega lastnika. Posvojite kakšno žival tudi vi.

Plakat oblikovala Ana Gregorič

Društvo za zaščito živali Ljubljana letos že peto leto organizira akcijo zbiranja odpadnega papirja "Pomagajmo naravi in osrečimo živali". Kot vsako leto bo iniciativa tudi letos potekala dvakrat, prvi zaključek akcije pa se nam približuje s svetlobno hitrostjo. Vsi, ki že pridno zbirate papir ali pa ga boste šele začeli, nas boste našli v soboto, 9. 6. 2012, od 8. do 18. ure na parkirišču pred Centrom Interspar Vič. Tudi tokrat se lahko za prevoz in postavitev zabojnika za papir zahvalimo podjetju Gorenje Surovina d.o.o.

Ob svetovnem dnevu okolja si bomo prizadevali zbrati tolikšno količino odpadnega papirja, da bo po finančni vrednosti zadostovala za sterilizacijo oz. kastracijo ene mačke. Na lokaciji bo tudi društvena stojnica, kjer bo na voljo kopica informacij pa tudi izdelki društvene spletne trgovine Nakupi iz srca. Ker je Društvo vključeno v projekt Pik'n'Poka, prek katerega lahko z vsakim nakupom v trgovinah DOGET d.o.o. pomagate našim varovancem, bodo na zaključni dan akcije nagrajeni vsi mačji in pasji pridneži, ki bodo svoje lastnike prepričali, da nas obiščejo in podprejo s pridno zbranim papirjem.

Vsi, ki imate prostorsko stisko, nam javite (info@dzzz.si) in z veseljem organiziramo prevoz vaše zaloge papirja v klet katerega od naših prostovoljcev, ki je še dovolj prazna. Na lanski junijski akciji smo zbrali 20.060 kg odpadnega papirja. Bomo junija 2012 podrli rekord?

Hvala vsem, ki boste prispevali po svojih močeh!
Društvo za zaščito živali Ljubljana
www.dzzz.si

Dober dan, moje ime je Clelia. Leta dvatisočpetega sem imela triintrideset let, torej nisem bila najstnica, bila sem popolnoma uravnovešena, odgovorna, zanesljiva oseba. Dvajsetega septembra leta dvatisočpetega sem na eni od ljubljanskih klinik pokimala veterinarju in še zadnjič močno objela mojo psičko Kiko. Posvojenka z neznansko milim značajem, toplimi črnimi očmi med pšenično dlako, kratkimi tačkami, takimi, sicer daljšimi od jazbečarja a vseeno kratkimi. Kratkimi tačkami ...

Kika in jaz sva bili kot rit in srajca, sledila mi je povsod, razen na pločniku, ni bila nikoli na povodcu, ker sem bila jaz varno središče njenega sveta, pri meni je bila na varnem. Ure in ure sem se lahko potikala po grmovju in iskala šparglje, preklinjala čez kače in klope in tistih nekajkrat, ko sem se sploh ozrla - bila je tu. Brezpogojno tu. Kika s kratkimi tačkami.

Bolečina po njeni smrti je bila neznosna, postajala je prava fizična bolečina, ki me je stiskala v prsih in prav nič ni pomagalo, da sem si pri starših za nekaj dni "sposodila" njuno psičko Taro, drobceno najdenko. Ni pomagalo, ker Kike ni bilo več.