Prejeli smo materiale s tiskovne konference, na kateri je direktor mestne uprave Murska Sobota Bojan Petrijan predstavil problematiko na področju zapuščenih živali, kmalu za tem pa še odziv Marjana Ivana Kerčmarja, dr.vet.med, direktorja zavetišča Mala hiša d.o.o. Oboje je v celoti objavljeno v nadaljevanju.

Osebno se že nekaj let sprašujem, kako da na polno ne poči med občinsko-zavetiškimi odnosi, glede na to, da se kljub že 8-letni obvezi mikročipiranja vseh psov, kotenih po 1. 1. 2003, pojavlja v zavetiščih (vedno več?) neoznačenih psov. Prav tako so občine po zakonu dolžne finančno poskrbeti za zapuščene in prostoživeče mačke, kar povzroča še več težav v občinskih proračunih in tudi po terenu, saj konkretne in nesporne razmejitve med tem, katera je lastniška, torej izgubljena ali zapuščena mačka in katera je prostoživeča, sploh ni.

Vse te neoznačene živali so po zakonodaji 30 dni finančno breme lokalnih skupnosti in ne zavetišč za zapuščene živali. Breme slednjih postanejo 31. dan od sprejema.

Lokalne skupnosti in zavetišče ne prevzemajo stroškov veterinarske oskrbe za lastniške živali. Za lastniško žival mora poskrbeti lastnik. V primeru, da najdete mačko ali psa, ne prijavite najdbe v zakonsko določenem roku zavetišču in se odločite, da bo žival ostala pri vas, morate stroške sterilizacije, kastracije, cepljenja, pregledov, odprave parazitov in ostalih morebitnih stroškov oskrbe prevzeti sami. Ob podpisu izjave, da najdena žival ni vaša, prevzame skrb zanjo zavetišče, ki jo po svoji presoji odda novemu odgovornemu skrbniku. Prosimo, da v zavetišče ne oddajate svojih poškodovanih/bolnih živali z namenom, da jih po končani oskrbi na stroške lokalne skupnosti in/ali zavetišča dobite nazaj, ker se to zagotovo ne bo zgodilo.

Ob tej priložnosti še enkrat opozarjam, da zavetišče deluje v skladu z zakonom in pravilnikom ter da bomo ob podpori stroke vse mačke, za katere je okolje primerno za vrnitev, po opravljenem posegu sterilizacije/kastracije vrnili na mesto najdbe in jih ne sprejemali v zavetišče z namenom oddaje novim skrbnikom.

Polona Samec
vodja Zavetišča Horjul
www.zavetisce-horjul.net

V Sloveniji je trenutno registriranih 10 zavetišč za zapuščene živali.
- dve zavetišči za živali, ki ju upravljata dve lokalni društvi za zaščito živali: Zavetišče DVPMŽ Maribor in Obalno zavetišče za zapuščene živali;
- eno zavetišče, ki je organizirano kot del javnega zavoda, ki ga je ustanovila mestna občina: Zavetišče za zapuščene živali Ljubljana;
- sedem zavetišč v lasti in upravljanju zasebnikov: Zonzani (s.p.), Perun (s.p.), Oskar Vitovlje (zavod), Turk (k.d.), Horjul (s.p.), Meli (d.o.o.), Mala hiša (d.o.o.).
Vir vurs.gov.si

Za vsa slovenska zavetišča velja ista živalovarstvena zakonodaja, nadzor pa izvajajo iste inšpekcijske službe, ki spadajo pod Veterinarsko upravo Republike Slovenije.


"Vrhnji" ali "glavni" dokument je
- Zakon o zaščiti živali (ZZZiv-UPB3, Uradni list RS, št. 38/2013, z dne 3. 5. 2013),
podzakonska akta pa sta:
- Pravilnik o zaščiti hišnih živali (Uradni list RS, št. 51/2009 z dne 3. 7. 2009) in
- Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 45/2000 z dne 27. 5. 2000) in Pravilnik o spremembi pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 78/2004 z dne 16. 7. 2004).
Ostale predpise, povezane z zaščito živali, najdete na spletni strani Veterinarske uprave RS.

Ljubljana, 16. avgust 2010 - Zavetišče za zapuščene živali Gmajnice, ki ga je leta 2002 ustanovila Mestna občina Ljubljana, že vrsto let opozarja na problematiko zapuščenih živali. Žival ni igrača in se je ne sme zavreči, ko nam postane dolgčas. Število zapuščenih živali vsak dan narašča, zato se Zavetišče Gmajnice vneto zavzema, da bi javnost osvestilo o tem problemu in ljudi vzpodbudilo k prostovoljstvu ter odgovornemu ravnanju. Pri tem jim je pred kratkim pomagala tudi Gorenjska banka, ki je donirala sredstva, s katerimi bo lahko zaživel nov program sprehajanja.

... ali zakaj se že od leta 2003 ne premaknemo nikamor?


Vsi psi, koteni po 1. 1. 2003 in starejši od treh mesecev morajo biti po zakonu označeni z mikročipom. Označitev z mikročipom je obvezna ob prvem cepljenju psa proti steklini, le-to pa mora biti opravljeno, ko je pes star 3 mesece.

Psi, ki so bili koteni pred 1. 1. 2003, morajo imeti identifikacijske značke, ki so jih pred uvedbo mikročipov vsako leto ob cepljenju proti steklini delili veterinarji. Če smo značko izgubili, mora biti po zakonu tudi starejši pes mikročipiran. V kolikor značko imamo, ne velja, da jo imamo v predalu, temveč jo mora imeti pes ves čas pripeto na ovratnici. Na znački je številka in ko se nam pes izgubi, lahko pooblaščene osebe (veterinar, zavetišče) v Centralnem registru psov (CRP) najdejo podatke o lastniku in le-tega o najdbi obvestijo.

Na mikročipu je unikatna številka, ki jo prebere čitalec. Tega premorejo veterinarski inšpektorji, veterinarske ambulante in zavetišča. V CRP lahko pooblaščene osebe na podlagi številke, ki jo "prebere" čitalec, dostopajo do podatkov:
- o psu:
• ime,
• pasma,
• spol,
• št. potnega lista,
• barva dlake,
• velikost,
• rojstni datum,
- o lastniku:
• ime in priimek,
• naslov,
• emšo,
• telefonska številka (dve),
• email naslov,
- status: nevaren, izgubljen
- opombe

Predlanskega decembra, ko se je večina družin že pripravljala na božične dogodke, sem se tako kot nekaj drugih udeležila izobraževanja o mačkah v Londonu. Nikdar ne bom pozabila, kako presneto strah me je bilo v tistem mrzlem dnevu skaditi cigaret s Polono, ki sem jo spoznala dan prej. Predstavljala sem si jo kot celo tabu osebo, pred katero je treba paziti kar izrečeš ali delaš, da se ne bo v njenih ušesih kaj narobe slišalo. Strahospoštovanje je bilo na najvišjem možnem nivoju in nisem upala pričakovati, kam se bo razvil najin pogovor.

Kako zelo sem bila v zmoti in zastonj prestrašena, sem ugotovila v naslednjih dnevih, ki smo jih preživeli v izobraževalnem duhu in kljub nizkim temperaturam sva takrat prebili led.

Pride Polona, pa pokliče Papriko. "Papra, Papra ..., pišuka poldi, PAPRIKAAA!!!"

Pridirka Papra, pobremza, previdno pogleda prisotno publiko, pa popiha proti pesjakom. "PAAPRAAA", pisano pogleda Polona. Papra poklapano pride pred Polono, prav po pobalinsko poškili, potem pa ponovno popiha po peščeni poti proti prvemu psu.
Vsakič, ko pomislim na Papriko, se mi v misli prikradejo takšne prisrčne neumnosti.
Papra vedno deluje kot ena prijetna prismojena zmešnjavica in takšne posrečene, dobrovoljne šeme zlepa ne srečaš.
Prav zanimivo je opazovati njeno taktiko, kako se prikupiti neznancu, ki je tisti dan zadel prvo nagrado - božanje Papre.

Najprej z varne razdalje razišče situacijo in določi srečnega dobitnika. Potem sramežljivo spusti veke in oddivja za hišo. Nekaj časa je ni na spregled, potem pa lahko pozoren opazovalec vidi, kako njena buča kuka izza vseh možnih vogalov. Tako, pritegnila je pozornost. Nakar se pusti prositi, naj vendar pride bliže in na koncu s sklonjeno glavo, kot najbolj ubogo bitje na tem svetu, pricaplja do nagrajenca, se z vso težo nasloni nanj in začne nastavljati levi uhelj, pa desni, hrbet, glavo itd. V glavnem, jasno da vedeti, kje je čohanje nujno potrebno.

"Dober dan. Moje ime je Bine in imam problem. Sem povprečno grd mešanec iz zavetišča."

Pravijo, da psi ne morejo govoriti in nam povedati svoje zgodbe. Pa vendar mi je Bine razgrnil celo svoje življenje in zaupal, kaj potrebuje.

Bela dlaka z nemogočimi rjavimi lisami po telesu in čisto majhnimi rjavimi pikicami po tačkah, tipična postava mešanca z zavihanim repom in klempastimi uhlji. Ker ne spominja na nobenega pasemskega lepotca, je dobil žig - grd in nezanimiv. Ja, res ni nič kaj preveč zanimiv na prvi pogled, nekakšna siva in nezanimiva miš.

Vendar so me oči spet prevarale ...