Objavljamo nekoliko spremenjeno peticijo

Za spremembo peticije smo se odločili, da bodo tudi društva za zaščito živali peticijo lahko polno podprla, saj je v prejšnji verziji bil po našem mnenju prevelik poudarek na tem, da zakona ni potrebno spreminjati. Tisti, ki se vseskozi srečujemo z zlorabo živali, ki se je ne da zajeziti, saj je zakon preveč ohlapen, še kako dobro vemo, da bi zakonodajo v določenih segmentih bilo treba popraviti. Vendar se to ne da narediti čez noč, sploh pa ne pod pritiski zgrožene in prestrašene javnosti, saj to lahko prinese le še bolj restriktivno verzijo zakona, brez upoštevanja interesov živali, ki so v ljudskem dojemanju v zadnjih dneh vir nevarnosti, ne pa subjekti, ki potrebujejo zaščito. Vsebina peticije ostaja torej precej podobna, le v tej točki smo jo spremenili.

Sprememba peticije je nekoliko nerodna poteza, saj se je zbiranje podpisov že pričelo, pa vendar verjamemo, da peticija brez podpore prostovoljski društev, ki se bodo angažirala pri zbiranju podpisov, ne more uspeti. Društva pa ne moremo pristati na zbiranje podpisov za nekaj, za čemer ne stojimo stoodstotno.

Verjamemo, da je besedilo peticije napisano tako, da se bo v njem našla velika večina skrbnikov psov, pa tudi marsikdo drug. Upamo, da bo besedilo podprlo čim večje število društev in da bomo koordinirano izpeljali vseslovensko akcijo za prevlado razuma in proti nerazumnim strahovom.

Video posnetek novinarske konference

Predstavitev/uvod

Sem predstavnica DZZŽ LJ, ki je le eno od mnogih društev v Pobudi.

Današnja tiskovna konferenca je konferenca Pobude, namenjena podrobni razlagi naših vidikov in izhodišč ter naše vizije za prihodnost.

Na današnji tiskovni konferenci bomo predstavili:
- naš pogled na VURS in njegovo nedelovanje,
- naš pogled na obljubljene spremembe zakonodaje,
- namen in cilje kazenske ovadbe, ki smo jo podali zaradi suma spolne zlorabe teh psov,
- namen in cilje zbiranja podpisov.

Vse, kar bom danes povedala, je treba razumeti v luči sledečega: naše glavno interesno področje so živali; tukaj smo, da bi o stvareh govorili iz vidika zaščite živali, iz vidika interesa živali in iz vidika interesa nas, ki smo se opredelili kot zaščitniki živali.

V Zakonu o zaščiti živali lahko preberemo, da društva, ki delujejo na področju zaščite živali, imajo za nalogo, da opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Želimo, da se naša Pobuda in vse aktivnosti v zvezi z njo, razumejo v tem smislu.

Poudarjam, da smo se v Pobudi združila mnoga slovenska društva, kar mi je v veliko veselje. Čeprav so slovenska društva za zaščito živali zelo raznolika, se lahko poenotimo glede temeljnih zadev in verjamem, da če bomo družno nastopali tudi v prihodnje, bomo skupaj dosegli še veliko dobrega.

Še v večje veselje mi je, da je Pobudo s podpisom peticije podprlo več kot 8.000 ljudi! Predaja podpisov v državnem zboru je ena od tem današnje tiskovne konference, se k temu vrnemo kasneje.

Imate mačka ali mačko? Imate nekastriranega mačka ali nesterilizirano mačko? Imate nekastriranega mačka ali nesterilizirano mačko, ki ga/jo spuščate ven? Ozrite se okrog, kajti okrog vas kamni jočejo. Na glas, kolikor se le da. Upam, da ob skrbnem poslušanju zaslišite tudi mil glasek, ki vas opominja, da ste tudi vi krivi ...


... za poplavo mačjih mladičev!

Problematika izgubljenih, zapuščenih in najdenih živali (psov, mačk in drugih živali) v Sloveniji je zelo pereča. Vsak dan se cel kup živali samih potika okrog, mnoge se poškodujejo na cesti ali jih namerno poškoduje človek, mnoge zbolevajo za nalezljivimi in drugimi boleznimi, psi brez nadzora svojih skrbnikov spravljajo v strah mimoidoče ...

Tukaj bomo govorili predvsem o psih in mačkah, saj so takšne "najdbe" najpogostejše. Zakon o zaščiti živali za obe vrsti (in tudi za druge hišne živali) zapoveduje nadzor in če bi se vsi držali zakonov, zapuščenih in izgubljenih psov in mačk ne bi bilo. V Sloveniji poznamo samo mačke kot prostoživeče, psi pa so vsi tako ali drugače lastniški. Prostoživeče mačke se po zakonu na stroške lokalnih skupnosti (beri: občin) polovi, sterilizira/kastrira, označi (odreže del uhlja) in spusti tja, kjer so bile ujete, psov pa se ne spušča nazaj, temveč jim zavetišča iščejo stare ali nove skrbnike. Rešitev te problematike je v doslednem označevanju psov in mačk z mikročipi (psi: zakonska obveznost skrbnikov za vse pse, kotene po 1. 1. 2003, mladiče se čipira ob prvem cepljenju proti steklini, ko je mladič star tri mesece; za mačke se čipiranje uvaja ter gradi baza podatkov, ni pa še zakonsko obvezno) in kvalitetni bazi podatkov. Vendar, ker zadeve ne gredo hitro, oz. gredo izjemno počasi, k čemur izdatno pripomorejo uradne službe s svojim slabim nadzorom in prebivalci z zelo neodgovornim odnosom, se vsak dan srečujemo z izgubljenimi in zapuščenimi psi in mačkami.

Poškodovani živali smo po zakonu dolžni pomagati, kot če bi šlo za poškodovanega človeka. Zato pozivam vse, da se ne obračate stran, če kje vidite poškodovano žival, temveč ji pomagajte, kot to narekuje zakon in vaša vest. Prav tako smo dolžni ukrepati ob vsaki najdbi živali, ki ob sebi nima skrbnika.

Vse prebivalce Republike Slovenije nas zavezuje veljavna zakonodaja.
Cela vrsta odgovornih služb pa se mora po službeni dolžnosti in zakonodaji ukvarjati z zapuščenimi živalmi: Veterinarska uprava Republike Slovenije in njeni uradni veterinarji (prej veterinarski inšpektorji), Center za obveščanje, Policija in njeni policisti na terenu, Zavetišča za živali, Veterinarsko higienska služba, občinski uradniki ...

Izgubljena oz. zapuščena žival je vsaka, ki ob sebi nima svojega skrbnika. Velja tako za pse kot tudi za mačke.

Kaj storiti, ko najdemo nepoškodovano žival?

Kaj storiti, ko najdemo poškodovano ali bolno žival?

Kaj storiti, ko najdemo "dudarje"?

Kaj storiti, ko najdemo mrtvo žival?

Kaj storiti, ko vemo za kolonijo prostoživečih mačk?

... ali zakoni ne veljajo za vse enako?

Tisti, ki se vsak dan srečujemo z obilico informacij o psih z vseh mogočih področij, tudi "uradnih" in imamo precej čisto sliko, kako bi moralo biti, pa ni, smo vsak dan znova presenečeni nad dogajanjem na slovenski pasji in živalovarstveni sceni.

V teh poletnih kislo-kumaričnih mesecih so za vznemirjenje zopet poskrbeli na Veterinarski upravi Republike Slovenije (VURS v nadaljevanju). Upali smo že, da je bilo dogajanje okrog Milene Močivnik leta 2002 dokončno zaključeno. Pa vendar ni tako in bomo, kot izgleda, morali o tem še veliko razmišljati in morda celo kot državljani te države kaj storiti.

6.6.2008 smo lahko v oddaji Svet na Kanalu A slišali termin "zasebno gojišče domačih živali". Sam termin ne bi bil nič posebnega in moje pozornosti zagotovo ne bi vzbudil v takšni meri, kot ga je zato, ker je bil izrečen v prispevku o legalizaciji sedanjega početja 26. 11. 2004 za mučenje živali obsojene Milene Močivnik, izrekel pa ga je novinar oddaje Svet, kot izjavo enega od VURSovih inšpektorjev, ki so bili pri Močivnikovi v inšpekciji.

Pride Polona, pa pokliče Papriko. "Papra, Papra ..., pišuka poldi, PAPRIKAAA!!!"

Pridirka Papra, pobremza, previdno pogleda prisotno publiko, pa popiha proti pesjakom. "PAAPRAAA", pisano pogleda Polona. Papra poklapano pride pred Polono, prav po pobalinsko poškili, potem pa ponovno popiha po peščeni poti proti prvemu psu.
Vsakič, ko pomislim na Papriko, se mi v misli prikradejo takšne prisrčne neumnosti.
Papra vedno deluje kot ena prijetna prismojena zmešnjavica in takšne posrečene, dobrovoljne šeme zlepa ne srečaš.
Prav zanimivo je opazovati njeno taktiko, kako se prikupiti neznancu, ki je tisti dan zadel prvo nagrado - božanje Papre.

Najprej z varne razdalje razišče situacijo in določi srečnega dobitnika. Potem sramežljivo spusti veke in oddivja za hišo. Nekaj časa je ni na spregled, potem pa lahko pozoren opazovalec vidi, kako njena buča kuka izza vseh možnih vogalov. Tako, pritegnila je pozornost. Nakar se pusti prositi, naj vendar pride bliže in na koncu s sklonjeno glavo, kot najbolj ubogo bitje na tem svetu, pricaplja do nagrajenca, se z vso težo nasloni nanj in začne nastavljati levi uhelj, pa desni, hrbet, glavo itd. V glavnem, jasno da vedeti, kje je čohanje nujno potrebno.

Jutro Mone in Fine

Jutro je.
Včeraj je skoraj ves dan deževalo in danes sta polni energije. Krempeljčki nestrpno praskljajo od postelje do vhodnih vrat in nazaj.
Šefica pa kar še spi.
Nesprejemljivo.
Mona skoči na posteljo in vohlja okoli njenih uhljev, Fina pa prevzame gole prste na nogah, ki kukajo izpod odeje. Šefica zarenči in potegne noge k sebi, odejo pa preko glave.
Aha. No prav, bosta pač potrpeli še pol minute. In niti sekunde več.

Na postelji se razvname tiha, a energična bitka. Zobje hlastajo po uhljih, telesi se prevračata in težko pristajata na negibni gmoti pod odejo. Šefica se godrnjaje premakne in to je znak za divji stampedo proti vhodnim vratom.

"Dober dan. Moje ime je Bine in imam problem. Sem povprečno grd mešanec iz zavetišča."

Pravijo, da psi ne morejo govoriti in nam povedati svoje zgodbe. Pa vendar mi je Bine razgrnil celo svoje življenje in zaupal, kaj potrebuje.

Bela dlaka z nemogočimi rjavimi lisami po telesu in čisto majhnimi rjavimi pikicami po tačkah, tipična postava mešanca z zavihanim repom in klempastimi uhlji. Ker ne spominja na nobenega pasemskega lepotca, je dobil žig - grd in nezanimiv. Ja, res ni nič kaj preveč zanimiv na prvi pogled, nekakšna siva in nezanimiva miš.

Vendar so me oči spet prevarale ...

Srečna zgodba najdenčka Tima

Zgodba se začne nekega zgodnje poletnega dne, ko sem prišla po krajšem dopustu v službo in zagledala lepotca. No, večina se ni strinjala z mano in če povem čisto po pravici, dejansko ni izgledal kaj prida lep. Govorim namreč o psu, ki ga je bila sama kost in koža in s telesa so mu viseli debeli klopi. Njegove očke so bile tako prekleto žalostne, da se mi je zasmilil v dno duše. Seveda sem, v svojem stilu pač, takoj stopila v akcijo. Od kod je pes, čigav je, je že dolgo tu, a ste mu dali kaj za jesti, ste vprašali policijo, če kaj ve čigav je, ...

Zmago kot zmagovalec

Sem 20 mesečni kuža. Moje otroštvo ni bilo postlano z rožicami. Borba za preživetje, za hrano in vodo bi se tragično končala, če ne bi prišel v zavetišče Horjul k Poloni. Bil sem sestradan, utrujen in imel sem poškodovano nogo. S pomočjo dobrih ljudi, ki jim ni vseeno za živali (tukaj se zahvaljujem vsem donatorjem), se je nabralo toliko denarja, da sem šel lahko na operacijo. In ker sem prestal bitko in končno tudi zmagal, sem dobil ime Zmago.

Vsak dan so mi previjali rane in kljub hudim bolečinam nisem izgubil volje do življenja. Rana se je zaraščala, prav tako pa se je celil moj srček. Vsi so bili tako zelo prijazni do mene, in nič več nisem bil nezaupljiv do ljudi, temveč sem jih imel vsak dan rajši.


Pri Poloni v Horjulu