... ali zakaj se že od leta 2003 ne premaknemo nikamor?


Vsi psi, koteni po 1. 1. 2003 in starejši od treh mesecev morajo biti po zakonu označeni z mikročipom. Označitev z mikročipom je obvezna ob prvem cepljenju psa proti steklini, le-to pa mora biti opravljeno, ko je pes star 3 mesece.

Psi, ki so bili koteni pred 1. 1. 2003, morajo imeti identifikacijske značke, ki so jih pred uvedbo mikročipov vsako leto ob cepljenju proti steklini delili veterinarji. Če smo značko izgubili, mora biti po zakonu tudi starejši pes mikročipiran. V kolikor značko imamo, ne velja, da jo imamo v predalu, temveč jo mora imeti pes ves čas pripeto na ovratnici. Na znački je številka in ko se nam pes izgubi, lahko pooblaščene osebe (veterinar, zavetišče) v Centralnem registru psov (CRP) najdejo podatke o lastniku in le-tega o najdbi obvestijo.

Na mikročipu je unikatna številka, ki jo prebere čitalec. Tega premorejo veterinarski inšpektorji, veterinarske ambulante in zavetišča. V CRP lahko pooblaščene osebe na podlagi številke, ki jo "prebere" čitalec, dostopajo do podatkov:
- o psu:
• ime,
• pasma,
• spol,
• št. potnega lista,
• barva dlake,
• velikost,
• rojstni datum,
- o lastniku:
• ime in priimek,
• naslov,
• emšo,
• telefonska številka (dve),
• email naslov,
- status: nevaren, izgubljen
- opombe

Ker je v zadnjem času veliko govora o t.i. živalski policiji in predlogu sprememb obstoječega Zakona o zaščiti živali ter diplomskemu delu Pravno varstvo živali pred mučenjem: Primerjalni pregled ureditve v drugih državah in rešitve primerne za izboljšanje slovenske zakonodaje (avtorice Tine Tement), smo se v društvu odločili, da vam poskušamo smiselno predstaviti navedene iniciative. Iz medijev ter drugih medijskih kanalov namreč opažamo izjemen odziv državljanov na to temo. Hkrati pa želimo skladno s smernicami, prakso ter dolgoletnimi izkušnjami društva izraziti naše stališče do omenjene pobude.

Predlanskega decembra, ko se je večina družin že pripravljala na božične dogodke, sem se tako kot nekaj drugih udeležila izobraževanja o mačkah v Londonu. Nikdar ne bom pozabila, kako presneto strah me je bilo v tistem mrzlem dnevu skaditi cigaret s Polono, ki sem jo spoznala dan prej. Predstavljala sem si jo kot celo tabu osebo, pred katero je treba paziti kar izrečeš ali delaš, da se ne bo v njenih ušesih kaj narobe slišalo. Strahospoštovanje je bilo na najvišjem možnem nivoju in nisem upala pričakovati, kam se bo razvil najin pogovor.

Kako zelo sem bila v zmoti in zastonj prestrašena, sem ugotovila v naslednjih dnevih, ki smo jih preživeli v izobraževalnem duhu in kljub nizkim temperaturam sva takrat prebili led.

Foto: Jernej

Objava 25.2.2010

V VRTINCU DOGODKOV SAGE O BULMASTIFIH
V vrtincu razpletanja krvave sage o bulmastifih želimo društva za zaščito živali predstaviti svoj pogled na razvoj dogodkov od napada psov na g. Stanislava Megliča leta 2006 do nedavnega usodnega napada na skrbnika. Ob tem želimo javnost seznaniti z nekaterimi nepravilnostmi, ki smo jih ugotovili pri svojem delu in brez obravnave katerih po naši oceni ne bo mogoče zagotoviti celovite in nepristranske preiskave te afere, zlasti ne z vidika zaščite živali.

Veterinarska uprava Republike Slovenije po našem mnenju svojega dela ni opravljala tako, kot ji nalaga zakon, zato je v veliki meri odgovorna za škodljive posledice tragedije. če bi bila veljavna zakonodaja spoštovana, varnost ljudi in živali ne bi bila ogrožena.

Objavljamo nekoliko spremenjeno peticijo

Za spremembo peticije smo se odločili, da bodo tudi društva za zaščito živali peticijo lahko polno podprla, saj je v prejšnji verziji bil po našem mnenju prevelik poudarek na tem, da zakona ni potrebno spreminjati. Tisti, ki se vseskozi srečujemo z zlorabo živali, ki se je ne da zajeziti, saj je zakon preveč ohlapen, še kako dobro vemo, da bi zakonodajo v določenih segmentih bilo treba popraviti. Vendar se to ne da narediti čez noč, sploh pa ne pod pritiski zgrožene in prestrašene javnosti, saj to lahko prinese le še bolj restriktivno verzijo zakona, brez upoštevanja interesov živali, ki so v ljudskem dojemanju v zadnjih dneh vir nevarnosti, ne pa subjekti, ki potrebujejo zaščito. Vsebina peticije ostaja torej precej podobna, le v tej točki smo jo spremenili.

Sprememba peticije je nekoliko nerodna poteza, saj se je zbiranje podpisov že pričelo, pa vendar verjamemo, da peticija brez podpore prostovoljski društev, ki se bodo angažirala pri zbiranju podpisov, ne more uspeti. Društva pa ne moremo pristati na zbiranje podpisov za nekaj, za čemer ne stojimo stoodstotno.

Verjamemo, da je besedilo peticije napisano tako, da se bo v njem našla velika večina skrbnikov psov, pa tudi marsikdo drug. Upamo, da bo besedilo podprlo čim večje število društev in da bomo koordinirano izpeljali vseslovensko akcijo za prevlado razuma in proti nerazumnim strahovom.

Video posnetek novinarske konference

Predstavitev/uvod

Sem predstavnica DZZŽ LJ, ki je le eno od mnogih društev v Pobudi.

Današnja tiskovna konferenca je konferenca Pobude, namenjena podrobni razlagi naših vidikov in izhodišč ter naše vizije za prihodnost.

Na današnji tiskovni konferenci bomo predstavili:
- naš pogled na VURS in njegovo nedelovanje,
- naš pogled na obljubljene spremembe zakonodaje,
- namen in cilje kazenske ovadbe, ki smo jo podali zaradi suma spolne zlorabe teh psov,
- namen in cilje zbiranja podpisov.

Vse, kar bom danes povedala, je treba razumeti v luči sledečega: naše glavno interesno področje so živali; tukaj smo, da bi o stvareh govorili iz vidika zaščite živali, iz vidika interesa živali in iz vidika interesa nas, ki smo se opredelili kot zaščitniki živali.

V Zakonu o zaščiti živali lahko preberemo, da društva, ki delujejo na področju zaščite živali, imajo za nalogo, da opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Želimo, da se naša Pobuda in vse aktivnosti v zvezi z njo, razumejo v tem smislu.

Poudarjam, da smo se v Pobudi združila mnoga slovenska društva, kar mi je v veliko veselje. Čeprav so slovenska društva za zaščito živali zelo raznolika, se lahko poenotimo glede temeljnih zadev in verjamem, da če bomo družno nastopali tudi v prihodnje, bomo skupaj dosegli še veliko dobrega.

Še v večje veselje mi je, da je Pobudo s podpisom peticije podprlo več kot 8.000 ljudi! Predaja podpisov v državnem zboru je ena od tem današnje tiskovne konference, se k temu vrnemo kasneje.

Imate mačka ali mačko? Imate nekastriranega mačka ali nesterilizirano mačko? Imate nekastriranega mačka ali nesterilizirano mačko, ki ga/jo spuščate ven? Ozrite se okrog, kajti okrog vas kamni jočejo. Na glas, kolikor se le da. Upam, da ob skrbnem poslušanju zaslišite tudi mil glasek, ki vas opominja, da ste tudi vi krivi ...


... za poplavo mačjih mladičev!

Problematika izgubljenih, zapuščenih in najdenih živali (psov, mačk in drugih živali) v Sloveniji je zelo pereča. Vsak dan se cel kup živali samih potika okrog, mnoge se poškodujejo na cesti ali jih namerno poškoduje človek, mnoge zbolevajo za nalezljivimi in drugimi boleznimi, psi brez nadzora svojih skrbnikov spravljajo v strah mimoidoče ...

Tukaj bomo govorili predvsem o psih in mačkah, saj so takšne "najdbe" najpogostejše. Zakon o zaščiti živali za obe vrsti (in tudi za druge hišne živali) zapoveduje nadzor in če bi se vsi držali zakonov, zapuščenih in izgubljenih psov in mačk ne bi bilo. V Sloveniji poznamo samo mačke kot prostoživeče, psi pa so vsi tako ali drugače lastniški. Prostoživeče mačke se po zakonu na stroške lokalnih skupnosti (beri: občin) polovi, sterilizira/kastrira, označi (odreže del uhlja) in spusti tja, kjer so bile ujete, psov pa se ne spušča nazaj, temveč jim zavetišča iščejo stare ali nove skrbnike. Rešitev te problematike je v doslednem označevanju psov in mačk z mikročipi (psi: zakonska obveznost skrbnikov za vse pse, kotene po 1. 1. 2003, mladiče se čipira ob prvem cepljenju proti steklini, ko je mladič star tri mesece; za mačke se čipiranje uvaja ter gradi baza podatkov, ni pa še zakonsko obvezno) in kvalitetni bazi podatkov. Vendar, ker zadeve ne gredo hitro, oz. gredo izjemno počasi, k čemur izdatno pripomorejo uradne službe s svojim slabim nadzorom in prebivalci z zelo neodgovornim odnosom, se vsak dan srečujemo z izgubljenimi in zapuščenimi psi in mačkami.

Poškodovani živali smo po zakonu dolžni pomagati, kot če bi šlo za poškodovanega človeka. Zato pozivam vse, da se ne obračate stran, če kje vidite poškodovano žival, temveč ji pomagajte, kot to narekuje zakon in vaša vest. Prav tako smo dolžni ukrepati ob vsaki najdbi živali, ki ob sebi nima skrbnika.

Vse prebivalce Republike Slovenije nas zavezuje veljavna zakonodaja.
Cela vrsta odgovornih služb pa se mora po službeni dolžnosti in zakonodaji ukvarjati z zapuščenimi živalmi: Veterinarska uprava Republike Slovenije in njeni uradni veterinarji (prej veterinarski inšpektorji), Center za obveščanje, Policija in njeni policisti na terenu, Zavetišča za živali, Veterinarsko higienska služba, občinski uradniki ...

Izgubljena oz. zapuščena žival je vsaka, ki ob sebi nima svojega skrbnika. Velja tako za pse kot tudi za mačke.

Kaj storiti, ko najdemo nepoškodovano žival?

Kaj storiti, ko najdemo poškodovano ali bolno žival?

Kaj storiti, ko najdemo "dudarje"?

Kaj storiti, ko najdemo mrtvo žival?

Kaj storiti, ko vemo za kolonijo prostoživečih mačk?

... ali zakoni ne veljajo za vse enako?

Tisti, ki se vsak dan srečujemo z obilico informacij o psih z vseh mogočih področij, tudi "uradnih" in imamo precej čisto sliko, kako bi moralo biti, pa ni, smo vsak dan znova presenečeni nad dogajanjem na slovenski pasji in živalovarstveni sceni.

V teh poletnih kislo-kumaričnih mesecih so za vznemirjenje zopet poskrbeli na Veterinarski upravi Republike Slovenije (VURS v nadaljevanju). Upali smo že, da je bilo dogajanje okrog Milene Močivnik leta 2002 dokončno zaključeno. Pa vendar ni tako in bomo, kot izgleda, morali o tem še veliko razmišljati in morda celo kot državljani te države kaj storiti.

6.6.2008 smo lahko v oddaji Svet na Kanalu A slišali termin "zasebno gojišče domačih živali". Sam termin ne bi bil nič posebnega in moje pozornosti zagotovo ne bi vzbudil v takšni meri, kot ga je zato, ker je bil izrečen v prispevku o legalizaciji sedanjega početja 26. 11. 2004 za mučenje živali obsojene Milene Močivnik, izrekel pa ga je novinar oddaje Svet, kot izjavo enega od VURSovih inšpektorjev, ki so bili pri Močivnikovi v inšpekciji.