Ob 5. decembru, svetovnem dnevu prostovoljstva, in v duhu iztekajočega se evropskega leta prostovoljstva želimo z vami deliti nekaj misli o prostovoljskem udejstvovanju na področju zaščite živali.

DZZŽ LJ sem se kot podporna članica pridružila zatem, ko sem si z brskanjem po društveni spletni strani in obisku prvega DOBRodelnega ŽURa za Horjulčke uspela ustvariti vtis o tem, v kolikšnem obsegu in na kakšen način poteka prostovoljska iniciativa za dobrobit živali v okviru društva. Takrat sem imela občutek, da o zaščiti živali vem že kar nekaj. Kmalu mi je postalo jasno, da bom morala, če želim res narediti nekaj dobrega in koristnega za živali, pošteno zavihati rokave. Prostovoljstvo je namreč proces učenja - in prostovoljno delo za dobrobit živali ni tu nobena izjema.


Vsako leto dvakrat še posebej napnemo moči ob akcijah zbiranja papirja Pomagajmo naravi in osrečimo živali! (foto: arhiv DZZŽ LJ)

Iskanje novega doma za vsako zavrženo žival je ena od pomembnejših dejavnosti Društva za zaščito živali Ljubljana. Po tem, ko je žival veterinarsko pregledana, oskrbljena, testirana in sterilizirana oziroma kastrirana, si prostovoljci društva prizadevajo kar najbolje poskrbeti tudi za njeno socializacijo. Ko je žival pripravljena za odhod v nov dom, pa se zgodba šele dobro prične. Najti je treba namreč odgovorne skrbnike, kar ni najlažja naloga.

Marsikdo se namreč ne zaveda, da je posvojitev živali pravzaprav odločitev za novega družinskega člana. Prav zato ima društvo določenih nekaj kriterijev, s katerimi seznani vse (potencialne) posvojitelje in s katerimi se morajo slednji tudi strinjati, če želijo prek Društva posvojiti katero od živali.

Da bi se prepričalo, če je za posvojeno žival poskrbljeno v skladu s kriteriji posvojitvene pogodbe, društvo opravlja preverjanja posvojenih živali. V letu 2010 je tako šest članic društva pod drobnogled vzelo 44 pogodb o posvojitvi živali prek DZZŽ LJ (od tega 2 psa in 42 mačk) in se odpravilo na preverjanja po vsej Sloveniji.


Približna razporeditev preverjanj (Urška Gerbajs)

Foto: Jernej

Objava 25.2.2010

V VRTINCU DOGODKOV SAGE O BULMASTIFIH
V vrtincu razpletanja krvave sage o bulmastifih želimo društva za zaščito živali predstaviti svoj pogled na razvoj dogodkov od napada psov na g. Stanislava Megliča leta 2006 do nedavnega usodnega napada na skrbnika. Ob tem želimo javnost seznaniti z nekaterimi nepravilnostmi, ki smo jih ugotovili pri svojem delu in brez obravnave katerih po naši oceni ne bo mogoče zagotoviti celovite in nepristranske preiskave te afere, zlasti ne z vidika zaščite živali.

Veterinarska uprava Republike Slovenije po našem mnenju svojega dela ni opravljala tako, kot ji nalaga zakon, zato je v veliki meri odgovorna za škodljive posledice tragedije. če bi bila veljavna zakonodaja spoštovana, varnost ljudi in živali ne bi bila ogrožena.

"Polonaaaaa! Kje je Avš'" je zadonelo že z vhodnih vrat čez celo halo iz grla človeškega bitja, ki ga je v množici ljudi in psov zaradi majhnosti najbrž težko sploh opaziti brez sledenja temu, od kje kričanje prihaja. "Glej ga, trbovca, kako se dere že na vratih!" je sicer potiho, a vendar dovolj glasno pripomnila Polona, ko je na vhodu zavetišča v Lahovem pri Cerknici prvo minuto po končani akciji odvzema psov zagrmelo kot le kaj. "Ja, ja, saj je tukaj! Bog pomagaj, kako tale teži!" Levo in desno nepregledna množica kužkov vseh vrst in velikosti, ki glasno prosijo za dotik. Prijazno prigovarjanje, obupen trud, da se obdržiš na nogah ob oglušujočem huronskem odzivu kosmatih bitij na božanje, in vendarle švigajoče beganje pogleda v iskanju še posebej enega izmed njih. S sodelavko Mojco, ki mi je sledila, sva se prebijala skozi človeški in pasji direndaj. Odrivajoč druge levo in desno je Polonina podoba postajala vse bližja in večja. In potem sem ga zagledal. In se hip zatem z dotikom prepričal, da je res tam in da je pravi. Mojca ni mogla verjeti svojim očem, da so se mi ovlažile oči, ko sem ga končno našel.

S tem tragičnim dogodkom bi vas rada opozorila na nekatere živali, ki nimajo tako srečnega življenja kot jaz ali vi. Zgodba je pomembna, saj menim, da jo lahko doživi vsak, ki prodaja mladičke psov ali mačk.

Komaj pred dvema mesecema, vendar po dveh letih ponavljajočih se pritožb sosedov in članov Ibizian hound Club of the US (ameriškega kluba za ibiške hrte op.p.) se je končala usoda 57 živali (37 mačk, dva afganistanska hrta in 18 ibiških hrtov). Gospa, o kateri je govor, je vzrejala več kot 20 let. Pred nekaj leti je imela eno vrhunskih siamk v Ameriki in prav tako vrhunskega ibiškega hrta. Dolgo je bila spoštovanja vredna vzrediteljica, za mnoge, ki ji verjamejo, pa je to še danes.