27. 11. 2012 - Miyu

Datum 28.11.2012 17:15:52 | Rubrika: Srečne zgodbe

27. 11. 2012 - Miyu

Nauk te zgodbe
Ne obupaj.
Ne čakaj predolgo.
Zaupaj v svoj 6. čut, ko imaš občutek, da je nekaj hudo narobe.
Obišči veterinarja raje enkrat preveč, kot premalo.
V dvomu pojdi po 2.-3. 4. 5. ... mnenje.

Ceni prave prijatelje.


Naša Miyu (from Japanese - true, gentle, ...) je danes zaključila svoj agility začetniški tečaj.




Je pridna, noro poskočna, zame itak prehitra, ampak naju je naša inštruktorica že kar v red spravila. Bova seveda še nadaljevali, v prihodnosti še kaj novega poskusili ... Itak pa že stopiclja v terapevtskih stopinjah Maja in Neli ... Najboljša, ki je naš popoln pasji duo oblikovala v še bolj popoln pasji trio.



Lani ta dan bi lahko povzročil, da vsega tega ne bi bilo. Bi lahko bil konec. Njen.



Bil je lep sončen jesenski dan, nedelja, ko smo se popoldan spravili migat na bližnji poligon.



Spustila sem pse, pripravila priboljške in začela ogrevat pse za malo vadbe. Miyu je šele pred kratkim spoznala ovire in tunel, tokrat je že kar sama ponujala in kot vedno pogumno premagala vse. Po nekaj minutah vadbe, ravno v trenutku, ko sem ji ponovno ponudila priboljšek za nagrado, je postajala čudna. Pripravljala se je bruhati, zbruhala, ampak potem se je začela še majati na njenih dolgih nogah. Kar naenkrat je bilo krvi povsod, iz ust ji je tekla, bezljala je in skoraj se ji je uspelo zavleči v temen tunel, iz katerega je malo prej priletela. Povlekla sem jo nazaj ven, začela pretipavati in pregledovati, ko je izgubila zavest. Brez na videz kančka življenja v njej mi je visela v naročju, ko sem klicala po Boštjanu, po avtu. Po pravici povedano, sem bila prepričana, da je že nehala dihati. Zdaj vem, da je po vsej verjetnosti tako tudi bilo. Vsaj na kratko. V boju za vsako sekundo sem sprejela težko odločitev, da Maja in Neli pustim na poligonu, na katerem sta domača. Na drugače 10 minutni vožnji do Topolšice mi je uspelo dobiti našega veterinarja v Topolšici na telefon in obupano sem izvedela, da ga ni v bližini in da bo šele zvečer nazaj, ter da me pokliče, čim bo. Dr. Matko je svetoval najbližjo dežurno veterinarsko postajo v Šoštanju. Zahvalila sem se, odložila in klicala dežurno številko. In zvonilo je ... v prazno.

Vmes smo se že pripeljali do, seveda, zaprte postaje. Obupano sem klicala in klicala dežurno številko, z drugim mobitelom klicala, koga drugega, kot Polono. Miyu je še kar krvavela iz ust, a je med vožnjo vsaj prišla ponovno k zavesti. Dobila sem navodila za umetno oživljanje za vsak slučaj in seveda tako nujno potrebno psihično podporo. Sledil je klic naslednjim dvem osebam, na kateri lahko vedno in brezpogojno računam in jima v življenju ne pozabim pomoč tistega dne. Andrejo, da mi preveri ali poišče drugo dežurno številko, ker se na to nihče ne javi. In Tanjo, katero moji psi poznajo in ji vsi zaupamo, če mi lahko gre po Maja in Neli na poligon, kjer sta ostala sama.

Ne bom sploh omenjala, kako jezna in olajšana hkrati sem bila v trenutku, ko se je na dežurni številki končno nekdo oglasil. Trajalo je pa spet 10 ali 15 minut, da se je pripeljal, medtem ko je Miyu ležala pred vhodom in komaj dihala.





Vmes mi je že prišla Andreja stati ob strani in tudi Tanja mi je pripeljala moja dva zlata psa. Vsaj ena skrb manj, spet smo vsi skupaj.

Da ne dolgovezim, danes vem, kako brezveze je bilo vso to čakanje na dežurnega, njegov pregled naše Miyu, katera je do tistega dne še kot zadnja od treh sestric brezdomk iskala nov dom, brezveze tudi njegova ne-diagnoza in posledično brezveze njegov predlog, da se to krasno, komaj 5 mesečno psičko uspava, ker se matra. Šokirana sem morala za sekundo stopiti na zrak. Spet sem, se mi zdi že stotič, klicala Polono in nato Matka, povedala kaj pravi ta veterinar, mu ga dala na telefon ... Vmes se je še posvetoval z drugimi kolegi, ampak danes vem, kako resnično brezveze je bilo tudi to. Mar bi se takoj zapeljala kar do veterinarskega faksa. Neodločitve, ne-diagnoze, prvo strup, potem zasuk želodca, poškodba sapnika, ... Pa najbolje kar uspavat, da ne trpi.

Ne vem, koliko časa smo bili tam, vsa ta nesigurnost in 'krneki' me je spravilo ob vse živce. Andreja in Boštjan sta mi seveda ves čas stala ob strani, ampak ko je veterinar predlagal evtanazijo, ko sem ravno stopila na stran spet s telefonom na ušesu, je bil Boštjan prvi, ki je odločno nasprotoval z Ne. S kakšnim razlogom naj damo uspavati mladiča, če mi sploh ne ve povedati, kaj ji je?

Miyu je ob vsem tem že vstajala, a komaj stala. Majavo je sodelovala, vidno sprejela nežne besede in dotike in se umirila, krvavitev se je ustavila.

Na koncu je veterinar vztrajal pri tem, da si je pregriznila jezik in da je zato tako zelo krvavela in je v tako hudih bolečinah. Čeprav poškodbe jezika nismo našli nikjer. Da ji očitno gre na bolje in da lahko gremo domov. Izogibamo se naj naporom in naj se vrnemo naslednji dan, če ne bo bolje.

Priznam, da bi v tem trenutku sprejela vsako čudno razlago, kot "resnico", zadnjo rešilno bilko, ... Vse, samo evtanazije ne. Vse, samo da lahko gremo od tod.

Tako smo se odpeljali domov, jo odnesli in udobno namestili sredi postelje. Maj in Neli sta seveda čutila napetost in se obzirno vedla do in okoli nje. Tako je potem ležala, ampak po prvotnem olajšanju, da bo vse ok, je napetost v meni spet naraščala. To ni ok, sem si rekla. To ni prav. Miyu ni v redu. Boga je bila zelo, a tako zelo pridna. Polna zaupanja. Nikoli si ne bi oprostila, če ne bi ponovno poklicala Polone, čeprav mi je taka muka nekomu težiti: "Meni to ni ok. A ti jo lahko posnamem in pošljem, pa si pogledaš?"

KLIK - posnetek

Spet so odtekale dragocene minute, dokler se je posnelo, naložilo na net, poslala povezava in spet čakanje. Kliče Polona: "A bi ti šla na faks z njo?"
Spet ta obup. Udari ven na polno. Ji rečem: "Ne sprašuj me, reci da naj grem, pa bom šla."

"Pejd!"

V 2 minutah smo bili na poti.

Miyu sem morala predati v roke veterinarske ekipe na faksu, brez da bi vedela, ali jo bom še videla. Noč je bila nemirna, čakanje do jutra in novic o naši Miyu, neopisno dolga. Končno jutranji odrešilni klic Polone, da je še živa.

Vsaj to, še živi.

Naslednji dnevi so se takrat menda kar vlekli, danes se jih niti ne spomnim več, do trenutka, ko sem po treh dneh lahko šla ponjo. Kako šibka in shujšana je bila. Senca same sebe. Zame najlepša. Odpeljali smo se domov. Doma potem ni več iskala.



Šlo je za poškodbo pljuč, mogoče zaradi norenja z drugimi psi, ker noreti res zna. Oziroma za hematom kot posledica stare poškodbe, kateri je pač počil, ko je počil. Kri ji je zalivala pljuča in tako bi se še isti večer doma zadušila. Če. Če ne bi imela teh privilegijev, da imam koga vprašati za pomoč, za nasvet. Naše Micke brez Polone ne bi bilo več. Seveda tudi brez ekipe iz veterinarskega faksa ne. Še dobro, da obstaja tudi youtube.

Naknadno lahko rečem, da se zavedam, da mi je bila marsikatera slaba prognoza, ne bom rekla zatajena, pač pa ne omenjena. Le tako sem verjetno dokaj stabilno prestala te dni čakanja.
Vem pa, da je šlo za mišji k****. To mi je bilo povedano in ne bom nikoli pozabila.
In vem, kako neprecenljivo je imeti prijatelje, ki ti priskočijo na pomoč, ko jo najbolj potrebuješ.

Zato hvala!



Nauk te zgodbe
Ne obupaj.
Ne čakaj predolgo.
Zaupaj v svoj 6. čut, ko imaš občutek, da je nekaj hudo narobe.
Obišči veterinarja raje enkrat preveč, kot premalo.
V dvomu pojdi po 2.-3. 4. 5. ... mnenje.

Ceni prave prijatelje.

Z Micko tako želimo vsem, da se nikoli ne znajdete v taki ali podobni situaciji, pač pa želimo dolgo in zdravo uživaško življenje!

Melani Skornšek
28. 11. 2012
Foto Boštjan Kozamurnik - B-77 photography







Prispevek natisnjen s spletne strani mojpes.net
http://www.mojpes.net

URL za ta prispevek je:
http://www.mojpes.net/article.php?storyid=313