Pacific - Northwest
Datum 26.10.2003 1:25:59 | Rubrika: Društva za zaščito živali
| Pacific - Northwest
S tem tragičnim dogodkom bi vas rada opozorila na nekatere živali, ki nimajo tako srečnega življenja kot jaz ali vi. Zgodba je pomembna, saj menim, da jo lahko doživi vsak, ki prodaja mladičke psov ali mačk.
Komaj pred dvema mesecema, vendar po dveh letih ponavljajočih se pritožb sosedov in članov Ibizian hound Club of the US (ameriškega kluba za ibiške hrte op.p.) se je končala usoda 57 živali (37 mačk, dva afganistanska hrta in 18 ibiških hrtov). Gospa, o kateri je govor, je vzrejala več kot 20 let. Pred nekaj leti je imela eno vrhunskih siamk v Ameriki in prav tako vrhunskega ibiškega hrta. Dolgo je bila spoštovanja vredna vzrediteljica, za mnoge, ki ji verjamejo, pa je to še danes.
Z gospo Debby nisva bili 'veliki' prijateljici, vendar sva se videvali na razstavah, kakšnem kosilu in na ogledih videoposnetkov z razstav. Bila je bistrega in prijetnega značaja, vendar pa me nikdar ni povabila k sebi na obisk. Minila so kar tri leta, odkar so jo odpustili iz službe, preden smo karkoli opazili. To je pokazalo šele nekajmesečno natančno opazovanje njenih razlogov in 'razlag', s katerimi je iskala svoje izgovore, s katerimi je bila za posamezne ljudi nadvse prepričljiva.
Z njo sem pretrgala stike potem, ko je storila ta gnusni zločin. Prav tako jo je suspendiral tudi IHCUS, člani kluba pa so bili šokirani. Lokalno sodišče je zahtevo za sodno obravnavo zavrnilo, češ da primer ni vreden obravnave. Člani kluba in vzreditelji, pri katerih je kupila pse, pa so bili panični. Kje so psi? Ali so živi? Ali se sploh da kaj storiti?
Gospa Debby se je umaknila v zasebnost, ostala je tudi brez telefona. Napisala sem ji pismo v imenu kluba, v katerem sem jo rotila, naj nekaj psov odda. Ljudje so bili pripravljeni plačati stroške letalskega prevoza kot tudi zdravljenje psov. Zavrnila je vse predloge rekoč, da je pri njej vse v najlepšem redu in da po najboljših močeh skrbi za vse svoje živali.
Pred dvema letoma mi jo je uspelo pregovoriti za enega psa. Vzreditelji so namreč napovedovali zasebno tožbo proti gospe Debby zaradi neizročitve njihovega psa. Končno ga je le odpeljala na letališče in ga poslala v Kanado, kjer je po dolgih tednih zdravljenja ponovno srečno zaživel.
Zadnji dve leti sta bili polni jeze in frustracij za vzreditelje po vsej Ameriki. Mnogi so prišli na njeno posest in videli pse, ki jih je imela okrog hiše, nihče pa ni mogel videti mnogih mačk, ki so bile v hiši. Kljub svojemu bankrotu in izključitvi iz IHCUS je še naprej vzrejala, na kar sem člane kluba opozorila.
Vem, da je bila ta ženska, milo rečeno, nenormalna, vendar me nič na tem svetu ni moglo pripraviti na razmere, v katerih so živele te živali. Zdaj vem, zakaj nihče nikdar ni bil povabljen k njej na obisk.
Njeno stanovanje je bilo prekrito z mačjimi iztrebki nekaj centimetrov na debelo - povsod. Vmes je ležalo tudi nekaj že mumificiranih mačjih trupel. Trupla so bila med iztrebki že tako dolgo, da so ven štrlele le še bele kosti. To je bilo tudi objavljeno na lokalni TV. Preživele mačke so bile vse okužene z nekakšno pljučno infekcijo. Psi so bili različni. Nekateri v odličnem stanju, nekateri pa zelo ubogi. Večina pa jih je imela kožna vnetja zaradi umazanije in urina, v katerem so morali živeti. Zelo lep ostrodlaki ibiški hrt je preživel dve leti v temni garaži, zaprt v boksu, zanj premajhnem, čepe v centimetrih umazanije in iztrebkov, v katere se ni hotel vleči. Ko so ga našli, ni mogel več stati niti tekati, bil je prešibak. Njegov živahen temperament izpred dveh let je povsem izginil.
V hiši ni bilo pasjih trupel, bila so na vrtu, kjer so jih kojoti raznosili. Ostanki kosti so ležali na vseh štirih hektarih njenega posestva.
Gospa Debby pa je uporabila vse svoje zveze za pridobivanje denarnih prispevkov kot tudi hrane in odej. Sama sem iskala primerne domove za pse. Ustanovila se je tudi reševalna enota lokalnih vzrediteljev, ki k sreči psov ni takoj oddala naprej, tako da so mnogi vzreditelji, pri katerih je gospa Debby kupila pse, še pravi čas prišli iskat svoje živali.
Sodišče je izdalo oprostilno sodbo, meneč, da gospa Debby ni storila nič napačnega. Tudi ona meni enako. Hrana in voda, po njenem mnenju živalim zadostujeta. Zaradi svojega renomeja ima še vedno podporo in prijatelje, ki so prepričani, da česa takega sploh ni zmožna storiti. Sodišče ji je prisodilo le prekršek in kazen v višini 57 dolarjev, po en dolar na vsako žival.
Bila sem besna. Le zakaj je sodišče izgubljalo toliko časa, ne da bi ukrepalo. Ugotovila sem namreč, da je sodišče zadnji dve leti konstantno opozarjalo gospo Debby, naj nekaj stori. Potrebovali so dve leti, da so zbrali dovolj dokazov o njenem ravnanju. Delali so po svojih najboljših močeh. Nekajkrat so uslužbenci prišli z njenega posestva prepričani, da je tam vse v najlepšem redu.
Tako smo čakali in upali, da ji sodnik na obravnavi ne bo prisodil niti enega psa in da bi ji odredil psihiatrično zdravljenje. Ponudila sem se za pričo. Dvakrat sem se namreč prekršila in na skrivaj prišla pogledat posestvo, pa mi je ob milem cviljenju, ki je prihajalo iz temne garaže, in smradu postalo slabo.
Opozoriti želim na našo veliko nemoč ob tem dogajanju, saj so bili lastniki in solastniki psov edini, ki so imeli vsaj 50 odstotkov možnosti, da po sojenju dobijo svoje živali spet nazaj. Tistim, ki so ji pse prodali, pa sodišče ni ugodilo, saj je živali obdržalo kot dokazila pri sojenju. Sem so všteti tudi vsi psi, ki jih je sama vzredila. Natančnega roka vrnitve pa ni vedel nihče.
Upam, da vsi, prav vsi, ki ste kdajkoli vzredili in prodali mladička, vzdržujete stike z njim še naprej. Pogovor z novim lastnikom nikakor ne zadostuje. Tudi kadar vidite druge pse pri novem lastniku v dobri kondiciji, to še vedno ni dokaz, da je z vašim mladičem vse v redu. Ne pozabite, gospa Debby je uspešno prepričevala vse in vsakogar, da je pri njej vse v redu.
Vam je to pretežko? Imate preveč mladičev? Mogoče pa bi vam uspelo pri manjši vzreji! Nikomur se ne opravičujem za svojo vero, da ima vsak od nas moralno odgovornost za vsakega psa, ki ga spravi na svet, dokler ta na njem živi. Zato ne bi smeli vzrediti niti enega psa več, kot smo ga finančno sposobni oskrbeti.
In prosim, natančno premislite, kakšne so vaše kupoprodajne pogodbe. Ali imate kritje za takšne in podobne primere? Vaša pogodba mora biti dovolj močna, da dobite vašega psa spet nazaj, še preden bi pretrpel dve leti v peklu, da bi zbrali dovolj dokazov za obtožbo. Sama bom za to najprej poskrbela. AKC (American Kennell Club - Ameriška kinološka zveza op.p.) ima obveznosti v zvezi s tem postopkom. Gospa Debby mora biti obsojena na sodišču, še preden bodo psi razdeljeni po novih domovih, še preden jo AKC suspendira. Zato upamo za 57 žrtev in da nobena žival več ne bo trpela v njenih rokah. Tudi ko bo obsojena, vem, da bo prepričana, da je nedolžna. Kdo ve, koliko časa bodo te živali pod sodno jurisdikcijo.
Za Deborah Hughes in naš klub bom storila vse, kar je v mojih močeh, za vzpostavitev vezi med zavetišči za živali in drugimi organizacijami v Ameriki, preden se kaj podobnega ponovi. Upam, da naši psi ne bodo nikdar več v položaju, kot je bil ta. Toda vedno moramo biti pripravljeni tudi na to možnost.
Upam, da bom kmalu sporočila boljše novice in če do nedavna še niste govorili z lastniki vaših mladičev vas prosim, da to storite! Prosim, pomagajte in poskrbite, da bo vsak od naših psov ljubljen in oskrbovan tako, kot je to potrebno.
Carol Mc Alister, Oregon
Iz INFO-PCC 1/94, prevedla Barbka Novak, oktober 2003
|
|
