Zgodba Tayos-a
Datum 24.8.2006 23:09:07 | Rubrika: Srečne zgodbe
| Zgodba Tayos-a
Po izredno žalostnem začetku se je moja svetla stran življenja kaj hitro začela.
Ko sem bil star šest tednov, so me odpeljali na rob gozda ob neko naselje. S tremi bratci smo tavali naokoli in jokali, nato sem se za nameček še izgubil. Znašel sem se sam. čisto sam. bilo me je tako strah, da tudi jokati nisem upal. Zvil sem se v klobčič v visoko travo in upal na najboljše. Dan se je hitro obrnil in prišla je noč in z njo velike kaplje dežja. Zeblo me je in lačen sem bil. Pogrešal sem svojo mamico in bratce, ob katere bi se lahko pogrel. Skoraj sem obupal ...
Po velikosti sem konkuriral Tejinim teniskam
Naslednjega dne sem se močno prestrašil ob neki mrcini, ki se je pojavila nad mano. Najprej sem ves prestrašen le gledal in se tresel, nato sem začel od strahu in panike jokati na ves glas. Za mrcino se je pojavil še nekdo, ki me je vzel v naročje. Še bolj sem začel jokati. Spraševal sem se, kakšna usoda me čaka. Že prejšnji človek, ki me je vzel v roke, me je vrgel v grmovje, kaj bo z mano naredil šele ta? Vse to je rojilo v moji glavi, med tem ko me je ženski glas skušal pomiriti. Končno sem uvidel, da mi ne bo hudega. Ženska, ki me je pobrala, me je odnesla v hišo. čez nekaj časa sem dobil mlečni nadomestek, vendar sem čez par dni ostal brez flaške.
Moj prvi mlečni nadomestek
Ženska, ki me je pobrala, Teja, me je želela navaditi na tršo hrano, vendar sem protestiral. Zakaj bi jedel nekakšne trde brikete, če pa lahko pijem po flaški?! Teja je vztrajala in me silila jest, jaz pa se tudi nisem dal. Majhne brikete sem dobival napackane z vsem živim, od pasjih konzerv, vse do paštet... Vsak dan sem jedel tudi hrenovke, to je bil moj najljubši obrok! čim pa sem rasel, se je število hrtenovk zmanjšalo, jaz pa sem včasih pojedel tudi vse brikete!
Takole zaupljivo sem splezal na svojo skrbnico in poziral
Če sem si dobro zapomil, sem bil takrat rahlo bolhast, še bolj pa glistast, saj sem žive gliste pokakal in nato tudi bruhal. Bil sem čisto podhranjen in dehidriran, zato je bila velika sreča, da me je Tejina psica opazila in opozorila name.
Teja me je odpeljala veterinarju in tam sem v dveh dneh dobil kar deset injekcij! Čisto sem bil preč, kaj se to pravi, me tako špikat?! In seveda je posledica bila. Teja se je smejala, češ, kakšen frajer sem. In potem je opazila, da imam na boku krastico od vseh teh injekcij. Jaz sem rasel in krasta z mano. Tako mi je na koncu ostal predel brez dlake. To ni nič hudega, pravi Teja, je vsaj dokaz, da sem bil rešen. Sedaj me včasih po predelu gole kože namaže s kakšno kremo, jaz pa sem ves vesel, da ta predel prekriva daljša dlaka!
Tak, smešen sem bil, ko sem rastel (star 2 meseca)
Takole pa sem se smejal, kadar sem blazno užival
Malo po drugem mesecu svojega življenja sem slišal, da se Teja dogovarja in išče nov dom zame. Nisem želel stran, ker sem s Tejo, njenima psicama Tori in Oxo, ter mačkom Nickom nadvse užival. Spal sem pri Tejini glavi in imel velike privilegije.
Takole sem spal vsak dan
Na srečo je bilo že tako ali tako toliko kužkov na oddajanju, pa še čas dopustov, da ni bilo interesa zame. Teji ni preostalo drugega, kot da me vzame s sabo na morje. Kaj vse sem tam spoznal! Hodili smo po mestu, kjer sem se navadil na množico ljudi. Vsak večer sem divjal po plaži in spoznal tudi majhne ljudi, tako imenovane otroke.
Imel sem tudi slabo izkušnjo, saj se je na nekem mostu vame zapodil podivjan pes. Od strahu sem se polulal, pes je bil na meni in tako sploh nisem mogel v Tejino varno naročje. Kmalu je podivjani pes dobil pošteno brco moje skrbnice. Po napadu sem si želel tolažbe, ves prestrašen bi najraje zajokal, vendar mi je Teja preusmerila pozornost z lahnim tekom in igro, tako da sem na vse skupaj kmalu pozabil.
Na plaži me je očitno hotela utopiti ;), vendar se nisem dal in sem pogumno zaplaval proti obali.
Moje prvo plavanje
Čez dan sem užival v apartmaju in se kdaj še malce polulal na ploščice. Pa se na srečo Teja ni jezila. Večkrat dnevno me je nesla po stopnicah ven in če sem lulal tam, sem bil izredno pohvaljen. Res je bilo pestro. Že kot majhen sem spoznal čar večernih lokalov ob morju, poležavanje in uživanje ob šumenju valov in rahlem vetriču. Ker sem bil tako majhen, so me pustili tudi v restavracije, kjer sem pridno ležal in pojedel, kar mi je s svojega krožnika ponudila Teja. Če sem vstal in želel še, nisem nič dobil. Kmalu sem spoznal, kdaj bom dobil hrano. Takrat ko bom pridno in brezbrižno ležal. Menda pes v restavraciji ne sme početi drugih stvari kot le to. :)
Tako sem bil priden v restavraciji
Kadar Teja ni brala, sem se z veseljem jaz vrgel na knjigo!
To pa še ni vse. Spoznal sem ogromno čudnih živali, od muc, ki se niso prav nič bale, koze, ki so hodile po isti poti kot jaz, vse do želve, ki je bila velika kot jaz!
Zelo čudna žival!
Ko smo prišli z morja je padla odločitev, da ostanem pri hiši. Takoj me je čakala razstava mešančkov. Nisem blestel v lepoti, sem pa že pri približno treh mesecih pokazal, kako sem priden in poslušen.
Pozornost na svojo skrbnico
Že od majhnega spremljam dogajanje reševalnih psov. Pri sedmih mesecih sem bil na svojih prvih lavinah, usposabljanju psov za iskanje izpod plazov. V družbi množice kužkov, celodnevnega dela s svojo skrbnico in partnerko Oxo sem resnično užival. To, da skočim v avto in nikoli ne vem na katerem koncu Slovenije bom pristal, me zelo veseli. Ne bojim se skoraj nobene ovire, na lestvah sicer rahlo ''goljufam'' in grem z desnima tačkama po zunanji prečki. Ampak jaz pravim, da je važno, da sploh grem po lestvi! :) Mislim, da sem vsak mesec bolj poslušen. Po novem sem tudi jaz velikokrat brez povodca. če se zgledujem po Oxi in sem brezbrižen do sprehajalcev, če ne tečem do vsakega psa, če se ne podim za mucami ... vidim, da se izplača, saj se brez povodca počutim bolj svobodnega, a vseeno vedno na ''povodcu'' budnega očesa svoje skrbnice. Priden se izplača biti tudi zato, ker vsake toliko časa dobim slasten priboljšek ali le pohvalo in trepljanje, kar mi da še dodatno motivacijo za ubogljivost. Sicer pa se še vedno obnašam kot pasji otrok, kadar mi je to dovoljeno.
Na izpitih reševalnih psov v Brežicah, kot gledalec in učenec
Ko sem prišel k hiši, sta me psički Tori in Oxa zelo lepo sprejeli. Tori v trenutku, Oxa pa bolj zadržano in šele po dveh mesecih se je začela igrati z mano. Sedaj sva z Oxo najboljša prijatelja in ne predstavljam si življenja brez nje! Tudi Tori mi je bila všeč zaradi posebnega karakterja. Bila je zelo dominantna in dobro sem vedel, da je ona nad mano, ampak kadar sem se v igri spravil nad njo, mi je dovolila početi vse mogoče. Od nje sem se tudi učil kako se igra z igračami, da ni dolgčas, kadar nisem zunaj.
Tako sem zbujal Tori
Opazujem kako se lahko pes zabava sam s sabo
Problemov z drugimi psi nimam, vse imam zelo rad in želim biti njihov prijatelj, si pa ne morem pomagati, da sem na povodcu en velik frajer. Vendar mogoče ne bom več. Nekaj časa nazaj sem na povodcu zarenčal na enega revčka in kar naenkrat sem bil v luftu in se gledal s Tejo iz oči v oči. Takoj mi je postalo žal in potem ko smo šli še enkrat mimo tistega psa, sem se mu želel opravičiti in sem cvilil kot za stavo. Drugače pa sem videl veliko Slovenije tudi zaradi srečanj z drugimi kužki, kjer sem se vedno lepo obnašal.
Na tej sliki se vidi, da imam v sebi tudi kri nemških ovčarjev (jaz in prijatelja, Ramus in Ajsha)
Ko je bila Tori še živa, sem se dobro zavedal, da sem jima podrejen, a sem vseeno imel cel kup skritih privilegijev. Kadar je Teja prišla domov, sem se s tačkami povzpel na njene rame in ji dajal poljubčke. Dovoljeno mi je bilo spati v njeni postelji. Za vse to sta bili onidve preveliki in sploh pretežki. Sem pa menda s svojo končno plečno višino prav prijetno presenetil Tejo, saj sem sedaj velik skoraj kot Oxa, ampak pol lažji, kar je po eni strani velika prednost.
Leto se je kmalu obrnilo in spet je prišel čas nezaželjenih mladičkov. Hiša je bila polna. Mačk in predvsem pasjih mladičev. Toplo sem jih sprejel kot goste, dobro sem vedel, da ne bodo dolgo ostali in zelo vesel sem bil, ko sem pomislil, da sem jaz srečnež, ki je pri hiši ostal. S Tejo sva si bila zagotovo usojena.
Takole sem crkljal in čuval začasne prišleke
V štiričlanskem krdelu sem živel več kot eno leto, nato je prišel čas, da se poslovimo od Tori. Zadnje minute je bila z njo Teja sama, nato sva se poslovila tudi midva z Oxo. Meni ni bilo tako hudo, Oxa pa je bila nekaj dni čisto apatična.
Tako smo vsi trije pozirali
Sedaj smo v krdelu trije, Teja, Oxa in jaz. Z Oxo sva nerazdružljiva, ji pa velikokrat ponagajam tako, da jo grizem za zadnje tace. To se mi zdi blazno smešno!
Nerazdružljiv par
Kaj bi lahko dodal za konec?
Mislim, da živim zelo, zelo lepo, družbe in pozornosti imam dovolj. Spim na toplem, na razpolago imam najkvalitetnejšo hrano, veliko sem zunaj s Tejo, deležen sem brezpogojne ljubezni. Skupaj smo, kjer le moremo, z Oxo greva z njo res skoraj vsepovsod.
Resnično sem vesel in hvaležen, da me je Teja vzela za svojega, ob toliko zavrženih psih se je odločila prav zame! Neskončno pa bom hvaležem tudi Oxi, saj sem bil najden prav zaradi nje.
Jaz verjamem, da je bila to usoda!
Tak lepotec pa sem sedaj
Avtor teksta in fotografij: Teja Martinovič
Zgodba je sodelovala na natečaju za najboljše zgodbe "kako je živeti s/z...".
Zgodba je avtorsko zaščitena, zato jo je prepovedano objavljati drugod.
|
|
