Jaz bom očitno morala odpreti eno temo, v katero nom vsakič, ko bo čas, napisala, da čestitam vsem slavljencem in zmagovalcem, da so mi bile vse vaše fotke in reportaže, ki sem si jih ogledala, a nisem imela časa komentirat, zelo všeč in da držim pesti in mislim na vse tega potrebne in se opravičila, če sem kaj pomembnega spregledala. Saj sem se potrudila, da bi res napisala vse v vse teme, ampak sem toliko zamudila, da sem zagotovo nehote koga nenamerno izpustila.
Mi smo se vmes imeli takole:
Delili smo si prostore.
Vadili sinhrono smrčanje.
Samo si je prisvojil Ščurkin prestol.
Ščurka pa se je preselila med pse.
NA sprehodu mimo tenis placa smo vsak dan našli nove žogice in se z njimi igrali.
Krstili smo na novo opremljeno dnevno sobo v Sibiriji. (Stene bo potrebno še premalati)
Veeeeliiiikoooo in daaaaleeeeč smo plavali in tudi skakali s pomolčka, samo dfa ni dokaznega gradiva za skoke.
V slogi je moč, no pa tudi kino, al kako že.
Kdo bo prvi?
Regrat in NVMP sta prvič v življenju videla ježa. Regrat ga je šel povohat, potem pa se je NVMP začel grdo dret na ježa in si je Regrat mislil, da bo verjetno tako bolj prav in je potegnil skupaj z njim. Smo obema hitro razložili, da ježki so naši prijetelji in da živimo v sožitju. In tako je potem tudi bilo.
Naslednji dan smo se odpravili nazaj v Ljuibljano. In meni je šlo najmanj deset let življenja. Ko sem namreč hotela spakirat mačke v boks Samota ni bilo nikjer. Pregledala sem vse znane kotičke, kakor se rad skrije, vse neznane na katere sem se lahko spomnila. Pregledala podstreho, preverila, če je mogoče spizdil v pritličje, dobila paničen napad, da mi je kljub vsej pazljivosti in pozornosti spizdil ven med tem, ko sem nosila prtljago. Nikjer ga ni bilo. Po pol ure sem odprla piksno, mačka še kar nikjer. Šelestela sem z mačjimi palčkami, Samota nikjer. Šla spet pogledat po parceli in okolici, Samota nikjer. Še enkrat sem se spravila gledat vse skrite kotičke in torkrat mi je prišlo na pamet, da je po novem za mikrovalovno dovolj mesta za mačka. Umaknem mikrovalovko in Samo me gleda, češ, mater sem se dobr skril, tričetrt ure si me iskala. Šlik, šlak korenček!!!
V tistem hipu sem mislila, da ga bom lastnoročno vrgla iz hiše, barabo mačjo, ki mi je požrla deset let življenja!
Potem, ko me je minila jeza in strah, pa sem bila samo vesela, da sem bila očitno dovolj previdna in da maček ni nikamor ušel, samo novo mesto za ležanje si je našel, ki ga jaz še nisem poznala. Buča moja bela!
Jana. Vse pravice pridržane.
