mojpes.net

Pred pol ure so te za vedno vzelii Bary, ti predragi moj črnuhek. Mirno si zaspal ob meni, ob misli, da te imam tako zelo rada, da sem te pospremila tudi na tej zadnji, zame zelo zelo boleči poti. Preden si zaspal sem ti na uho šepnila, da te imam rada. V meni vse kriči, ne morem se pomiriti in ne morem se znebiti občutka, da nisem ravnala prav, da bi ti morda morala dati še malo časa. Morda pa bi se le pozdravil.

Bil si resnično bolan. Ponavljalo se ti je vnetje ušeskov, oči, zaradi bolečin si tudi težko hodil. Poleg tega si tudi slabo videl. Nazadnje ugotovljena diagnoza je bila vnetje črevesja ter šum na srčku. Ko sem te zjutraj peljala k veterinarju nisem razmišljala o tem, da boš za vedno odšel iz mojega življenja. Poslušala sem mnenje veterinarja, da nobena od stvari, ki te mučijo nikoli več ne bo dobro, da si starček in da le še trpiš. Nisem se odločil zato, ker mi je veterinar rekel tudi, da od tebe nič več nimam, ker to ni res. Imela sem vso tvojo ljubezen in predanost. Tudi v trenutku največje slabosti si pomahal z repkom in me pozdravil, ter mi pokazal, da si me vesel in da me imaš rad. Tako kot imam jaz tebe.

Sedaj me znotraj vse trga. Razjeda me krivda, da se nisem prav odločila, da bi ti morala dati več časa. Kako naj si to kdaj oprostim? Sem res kriva? Vedela sem, da se bliža trenutek slovesa, nisem pa pričakovala, da bo prišel tako iznenada. Kako naj se soočim s tem, da te nikoli več ne bo nazaj? Kako naj sprejmem to?

V spomin nate Bela sedaj nosi tvojo ovratnico. Upala sem, da se bom lažje sprijaznila, da te več ni, ko imam še Belo, pa ni bolečina nič manjša. Pogrešam tebe. In sem samo velika gmota  :'(

Bary, vedno te bom nosila v svojem srcu!!!!

Vedno tvoja, Anita

Sozalje   :-\

Sama pri sebi verjetno veš, da si naredila vse, kar se je dalo - čas za slovo pa nikoli na pravi in se pri tej odločitvi ne moreš zanašati na nikogar. Je samo tvoja. Tolaži naj te misel, da tvojega Baryja zdaj nič več ne boli, v srcu bo pa vedno s teboj.

Iskreno sožalje! :'(

Vedi, da je in bo vedno s tabo. Prav si se odločila, saj si ga imela rada. Zdaj ne trpi več, a je s tabo.
Tudi moje sožalje.  :'(

Sožalje. :(

Najbolj pomembno je, da si bila z njim, težko je pa vseeno.
Sožalje.

Anita, prosim verjemi, da bi ti Bary dal jasno vedeti, da še ni pravi čas. Četudi praviš, da je zaradi bolečin težko hodil, bi se – če čas ne bi bil pravi – pri veterinarju tresel, ali ti položil glavo v naročje na tak način (npr. močneje, kot v zavetje), da bi vedela, da ni še čas.

Moja psička je dva meseca težko hodila, zadnji mesec res komaj, da so me že vsi »obsojali«. Kak mesec pred evtanazijo sem jo peljala na pregled. Na poti do tja sem celo razmišljala o tem, da greva zadnjič, k temu so mi tudi doma prigovarjali. V čakalnici se mi je tresla v naročju, čeprav se v svojih 14-ih letih ni nikoli! In komaj sem jo položila na mizo, nenehno mi je lezla nazaj v naročje, s čimer tudi nisem imela nikoli problemov. Takrat mi je bilo že jasno, da še ni čas, pa sem se zavedala, da je pravi lahko kadarkoli, jutri… No, čez mesec dni je napočil – v čakalnici se ni več tresla, na mizo sem jo položila v ležeč položaj in sploh ni kazala na to, da želi vstati. Bila je tako sproščena, kot doma.

Toliko o tem, da se pomiriš glede dejstva, da si ravnala prav. Glede bolečine, bo pa že čas sčasoma zacelil rane, pozabila pa ne boš nikoli.

Moje sozalje  :'( :'( :'(

Še hujš kot sekirat se, če ga nisi mogoče prekmalu peljala na uspavanje, je sekirat se, da si ga matrala z različnimi preiskavami in testi... Na koncu itak morajo jit od nas, ampak v prvem primeru te vsaj lahko tolaži zavest, da si ga imela tako zelo rada, da si mu prihranila počasno mučno umiranje. Sem prepričana, da si naredila prav. Drži se in se poskusi s čim zamotit vsaj te prve dni, potem bo počasi malo lažje.

Iskrene sožalje... :'( :'(

Sožalje  :'(

Ko sem bila jaz v torek z njim pri veterinarju je tudi on tam na veterinarski mizi kar zaspal. In tudi se mi ni nič upiral biti tam. Včasih je bilo od vrat naprej konec zanj. Danes pa sicer ni bil tako miren, kot bi slutil, še predno me je veterinar soočil z dejstvom. No, lahko pa je rahel upor povzročil tudi spomin na bolečo injekcijo, ki jo je dobil pred dvemi dnevi. Ko sem mu nato lepo rekla da mora biti priden in naj sede, da mu veterinar pogleda ušesek je bil čisto priden.

Res se tolažim z mislijo, da ga sedaj ne boli več. Ter s tem, kaj vse bi še moral prestajati, če se ne bi tako odločila. Kot prvo, bi mu morali operirati ušesek. Kar glede na že tako šibko zdravje ne vem, kako bi prenesel.

Vesoljka, tudi mene so že vsi kar "obsojali". Ampak dokler sem videla, da je bil Bary sicer v redu, se je res veselil sprehoda, čeprav je hodil počasi in se tu pa tam tudi kam spotaknil, nisem hotela niti razmišljati ne o uspavanju. Te njegovi zadnji trije dnevi so bili pa zanj in tudi zame res peklenski.
Sem pa takoj zjutraj, ko sem vstala že dobila voljo, da mogoče bo pa še kakšen mesec z mano. Prvič od ponedeljka je namreč sam prišel iz svoje utice. Res da težko in opotekajoče ampak le...

Hvala nutella. Tvoj odgovor me je malo streznil.  

Poskušam ne razmišljati nanj, ampak kamorkoli pogledam so njegove stvari. Ne zberem pa moči, da bi jih pospravila.

Hvala vsem

Anita, prav si se odločila in tvoj kuža ne trpi več. Bila si z njim, ko je odšel, mu povedala, koliko ti pomeni in več se ne da storiti. Hudo je, ko gredo ti, ki jih imamo radi in ki so del nas, brez njih nismo celota. Jaz imam še po sedmih mesecih stvari od moje kužike in jih ne bom nikoli dala stran - vsake toliko jih pobožam, dam drugemu kužku in tako je nekako še naprej z nami.
Moje iskreno sožalje.

Iskreno sožalje.  :'(

Sožalje :'(

sožalje  :'(

Sožalje :'(

Sožalje  :(

Sožalje... :'(

sožalje

sožalje  :'(

Anita, prav si naredila, Bary bo pa za vedno s tabo. Moje iskreno sožalje  :'( jokam, pa ne smem... :'( :'( :'(

Baryju   :-*

Iskreno sožalje :'(